Najbolj krvoločne žuželke … komarji!
Ponoči ne morem spati. Ves čas slišim tiho brenčanje komarja, zjutraj pa sem vsa popikana. Zveni znano? Običajno komarji pikajo le ponoči, invazivni tigrasti komarji, ki so se pri nas pojavili pred dobrimi 15 leti, pa se hranijo predvsem podnevi! Kako daleč lahko komarji letijo, kako najdejo svoje žrtve, kje živijo komarjeve ličinke in kdo se pravzaprav sploh prehranjuje s krvjo, izveste v tokratni rubriki.
»Če mislite, da ste premajhni in premalo pomembni, da bi kaj spremenili, očitno še nikoli niste spali v sobi skupaj s komarjem.« (Michelle Walker)
- Tigrasti komar izvira iz Azije. V zadnjih 30 letih se je močno razširil, predvsem s pomočjo dormantnih jajčec, odpornih na izsuševanje in nizke temperature, ki so jih ljudje s transportom rabljenih avtomobilskih gum nevede raznesli po svetu. V Sloveniji so ga prvič opazili leta 2005. Tigrastega komarja prepoznamo po črno-belem vzorcu, ki spominja na tigrove proge. Samice se prehranjujejo predvsem podnevi in so pri tem precej agresivne.
Čeprav so mnogi ljudje zaradi srbečih pikov prepričani, da je glavna hrana komarjev kri, temu ni tako. Na komarjevem jedilniku so namreč predvsem različni rastlinski sokovi in cvetni nektar. Le samice komarjev so tiste, ki se po parjenju še dodatno hranijo s krvjo in tako pridobijo potrebne beljakovine za razvoj jajčec. Ali veste, da se samo 10 % vrst komarjev prehranjuje s človeško krvjo? Poleg nas so lahko gostitelji tudi drugi sesalci in ptice, pa tudi plazilci in dvoživke.
ZAKAJ MENE KOMARJI PIKAJO, TEBE PA NE?
Samice komarjev si pri iskanju svojega krvavega kosila pomagajo z različnimi signali, ki jih oddajamo ljudje,
- Ali veš?
– Na svetu živi več kot 3500 vrst komarjev, več kot tri četrtine jih živi v tropskem in subtropskem pasu. V Sloveniji se pojavlja 30 vrst.
– Samice komarjev lahko spijejo trikrat toliko krvi, kot je njihova teža.
– Samice tigrastih komarjev odložijo jajčeca približno 60 ur po hranjenju s krvjo.
– Komarji se čez dan zadržujejo v senčnih in vlažnih okoljih, kot sta visoka trava in živa meja.
– Z ličinkami komarjev se hranijo dvoživke (žabe, paglavci) in ličinke kačjih pastirjev, ki jih po nekaterih ocenah lahko pojedo tudi 100 na dan.
– Odrasli komarji so na jedilniku netopirjev in nekaterih vrst ptic.
– Komarje naj bi najmanj privlačili bela in rumena barva.
JAJČECE – LIČINKA – BUBA – KOMAR
Ko je vaša srbeča oteklina komarjevega pika le še bled spomin, samice komarjev tik nad vodno gladino odložijo drobna jajčeca. Ko jajčeca zalije voda, se iz njih izležejo podolgovate ličinke. Njihov tek je nenasiten, saj hitro rastejo in se vmes tudi večkrat levijo. Na njihovem jedilniku se najpogosteje znajdejo različni vodni mikroorganizmi in organski drobir. Po 5 do 10 dneh se zabubijo. Buba, ki lebdi pod vodno gladino, je naslednja in hkrati zadnja vodna stopnja komarja. Iz nje se po določenem času izleže odrasel komar. Ali veste, da razvojni krog komarjev poleti traja le približno teden dni?
OD CVETLIČNIH LONČKOV DO SVEČ NA POKOPALIŠČU
Komarji niso preveč dobri letalci, po navadi ne letijo več kot 100 m od vodnega mesta, kjer so se izlegli. A tudi, če v vaši bližini ni stoječe vode, vas lahko presenetijo tigrasti komarji. Ti lahko namreč svoja jajčeca odlagajo tudi v različne pozabljene človeške predmete, pa naj bo to prazen cvetlični lonček, ponjava, na kateri se zadržuje deževnica, ali odrabljena sveča na pokopališču. Za razvoj ličink tigrastega komarja zadostuje že 0,6 cm vode! 
Če se torej želite izogniti roju komarjev, skrbno odlivajte vso vodo, ki se po dežju zadržuje na ali v različnih predmetih. Drugače lahko po enem tednu kar pozabite na brezskrbno uživanje na domačem vrtu …
KOMARJI KOT PRENAŠALCI BOLEZNI
S komarjevim pikom ne dobimo zgolj srbeče otekline, ampak lahko v naše telo zanesejo tudi nevarne viruse in praživali. Vzrok se skriva v njihovi ekologiji, saj samica komarjev sesa kri več različnih gostiteljev (človeških in živalskih). Če je eden izmed gostiteljev okužen, se okuži tudi komar, ki ob naslednjem sesanju krvi preko sline zanese patogene v novega gostitelja. Različne vrste komarjev lahko prenašajo različne patogene. Tako se s komarjem mrzličarjem prenaša plazmodij (pražival), ki povzroči malarijo. Različne vrste tigrastih komarjev prenašajo virus rumene mrzlice, virus Zahodnega Nila, virus zika, virus denge in virus čikungunje. Čeprav so te bolezni značilne predvsem za tropski pas, se zaradi širjenja komarjev, ki jih prenašajo, lahko tropske bolezni pojavijo tudi v Evropi.
ŠOLN, Katarina (Znanstvene skrivnosti). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 74-75.
V zgodnjem jutru so se ljudje zbrali pri farni cerkvi. Ko se je iz zvonika oglasila prošnja pesem zvonov in cingljanje zvončka spredaj, so se zvrstili v dolgo procesijo. Na čelu je šel fant z visoko dvignjenim križem, za njim možje in fantje ter dekleta in žene. Pevci so začeli: Marija, k tebi, uboge reve, mi zapuščeni vpijemo. Objokani otroci Eve, v dolini solz vzdihujemo … Pesem se je od njih širila, postajala je vse glasnejša, vsak je povzdignil glas v prošnji k Mariji. Pot je bila dolga – poldrugo uro hoje. Sprva so hodili po izsušeni zemlji, nato skozi gozd. Pot je postajala vedno bolj strma. Ljudje pa so ves čas vdano molili in milo prepevali Marijine pesmi v eni sami prošnji Bogu za prepotrebni dež.
– Za začetek vas prosim, da nam predstavite, kako so razdeljene naloge, vezane na urejanje, upravljanje in skrb za vode v Sloveniji, saj je z vodo povezanih kar nekaj ministrstev in tudi agencij. 
Mag. Jože Knez je po izobrazbi univerzitetni diplomirani fizik in magister znanosti podiplomskega študija varstva okolja. Na Agenciji za okolje je zaposlen od njene ustanovitve leta 2001. V tem času je bil vrsto let odgovoren za spremljanje stanja okolja in okoljske meritve, nato 6 let generalni direktor ARSO, v zadnjem času pred ponovnim imenovanjem za v. d. generalnega direktorja pa direktor urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo. Je tudi stalni predstavnik Republike Slovenije pri Svetovni meteorološki organizaciji.
Ko je misijonarka Polona pred časom obiskala uredništvo Ognjišča, se je najprej zahvalila za pomoč, ki jo je nakazalo Ognjišče za lačne v Etiopiji. Svoje življenje je namreč zapisala Afriki, sedaj Etiopiji in etiopski človek ji je zelo pri srcu. Njen misijonski poklic se je rojeval ob duhovnem vodstvu salezijancev. Z njimi je že dolgo povezana, saj je hodila v rakovniško župnijo, pa v gimnazijo, ki jo oni vodijo … Tudi v Etiopiji dela v njihovem centru.
– Gre za salezijanski center za otroke.
– Ali je vaša poklicna šola priznana v javnosti?
– Etiopija je prva krščanska država v Afriki, saj je Apostolskih delih opisan krst dvornika etiopske kraljice. Danes je v Etiopiji koptska Cerkev z bogato tradicijo in svojo umetnostjo. Koliko pa je katoličanov? Kako je z versko vzgojo vaših otrok?
– Imajo tudi zelo stare cerkve in bogato krščansko tradicijo, tudi tradicijo svoje krščanske umetnosti …
Na binkoštni dan, ko so apostoli, zaradi ognjenih plamenov Svetega Duha verjetno osmojenih glav, vsekakor pa gorečih src, odšli na ulice Jeruzalema oznanjat evangelij, jim je bilo dano, da so govorili v različnih jezikih in so jih razumeli vsi: domačini, tujci, migranti in turisti. Morda pa so govorili kar po domače in je Sveti Duh odprl ušesa in razum poslušalcem, že prej omenjeni zbrani multi-kulti množici?
Ti, ljuba moja sveta Ema, si slovenska, če ne po rodu, pa prav gotovo po duši in usodi. Moža in oba sinova ti je vzela smrt. Podedovano imetje si razdala in uporabila, da si gradila cerkve in samostane. Tudi samostan, v katerem si oblekla redovno obleko, čeprav redovnih obljub nisi dala, in si tako ostala ‘zgolj’ vdova in mati brez otrok, ter si tako, takoj ko si v poznih tridesetih letih preteklega stoletja vstopila svetniško službo, lahko postala zavetnica premnogih slovenskih mater, ki so kot ti, a na dosti bolj krut način, ostale brez svojih mož in sinov.
Po izročilu je njeno rojstno leto 983, kraj pa grad Pilštajn na Štajerskem. Starši so imeli grofovski naslov, na njihovih družinskih posestvih so živeli v ogromni večini Slovenci in z njimi je bila Ema povezana od otroških let. Po smrti moža Viljema je začela je velikodušno delo za korist ljudi in Cerkve. Na Krki na Koroškem je dala zgraditi veliko cerkev in samostan za redovnice benediktinke. Sama je sprejela redovno obleko, ni pa napravila obljub. V samostanu je ostala do svoje smrti okoli leta 1045. Leta 1287 so njene posmrtne ostanke prenesli v kripto cerkve, kjer so ji postavili veličasten grob. Ljudstvo jo je takoj začelo častiti kot svetnico, Cerkev pa ji je to čast uradno priznala leta 1938. Romarjem, ki prihajajo v Krko, se je 25. junija 1988 pridružil papež sv. Janez Pavel II., ko je bilo tam srečanje treh dežel.
Posvečen čas osamosvajanja pred 30 leti sem doživljal kot nekaj globokega, slovesnega, častnega, v stoletjih izsanjanega. Kot dar, neomadeževan in trajen. Kot srečen prelom s temačnostjo desetletij primitivnega komunističnega režima, ki je v tistih pospešeno letih propadal politično, ekonomsko, moralno in ves čas hromil duha in ustvarjalnost vseh generacij … Seveda na oblast se je povzpel s krvjo in nasiljem, ne z volitvami in voljo večine. Demokratično vrenje je spodbudil proces proti četverici leta 1988, takrat je prvič popustil strah in ljudje so si upali na ulice in javno izraziti svoje prepričanje. Začel se je veliki boj za to, da Slovenci dobimo nazaj domovino, ki nam jo je ugrabila uvožena ideologija. Režim je v desetletjih svoje represije večino potisnil v drugorazredno vlogo, sploh kristjane. Vendar, ko je šlo za svobodo in demokracijo je bila utišana slovenska krščanska katoliška večina in nihče drug, tista, ki je bila na oboje že pripravljena vas čas. Številni katoličani so stopili v ospredje in vodili proces osamosvajanja.
Moja dežela, to je njena lepota.
“Slovenija, vstani!” je bil ta pomembni vzklik, ki je narod in posameznike prebudil, opolnomočil in opogumil za odločnejše korake v trenutku, ki ga ne gre zamuditi. Slovenski narod je postal nacija. Vstal je in se dvignil, odločno, kot še nikoli, pa so Slovenci izkazovali ljubezen do domovine in ponos. Osamosvojitev Slovenije je zagotovo ključni in najpomembnejši trenutek v zgodovini slovenskega naroda, ko so se uresničile tisočletne želje in sanje o lastni državi. A sanje so postale resničnost, ker so v pomembnem trenutku v ospredje stopili ljudje, ki so imeli znanje in pogum ter vedeli za cilj. Prevzeli so odgovornost in žrtvovali največ – lastno življenje. Zato jim gre večna slava in zahvala.
Ob praznovanju tridesete obletnice Slovenije se pa le ponovno ozrimo k našim koreninam, k vrednotam, ki so nas dvignile in opolnomočile, da smo zgradili državo. Ponovimo skupaj zanos iz pred tridesetih let ter zasledujmo prihodnost in “edinost, sreča, sprava, k nam se vrnejo …”
Če sem iskrena, je moja prva misel, tista čisto necenzurirana ali olepšana, na čas pred tridesetimi leti popolnoma najstniška. Bila je nedelja, ko smo se z družino odpravljali k maši. Še vedno doma, toda že pri izhodu, smo zaslišali alarm, ki se je oglasil ob nenavadni uri. Ni trajalo dolgo, ko smo ugotovili, da naznanja nevarnost bombnega napada. Vem, da smo se otroci prvi hip razveselili, da ni bilo treba v cerkev, toda že naslednja moja misel na tisti čas je povezana s strahom, kaj bo. Spomnim se, kako smo pred televizijo nemo gledali na premikajoče se tanke in ranjene, poslušali novinarske konference iz Cankarjevega doma. Toda vsemu temu navkljub, vsaj tako je zapisano v mojem spominu, je bilo v ozračju čutiti nekaj velikega in pomembnega. Nekaj prelomnega. Trdna volja, da gremo do konca.
“Očenaš, temeljna listina slovenske samostojnosti” (nadškof Šuštar)
Ko je bila na programu blagoslovitev lipe, sem kot tedanji nadškofov tajnik že nekaj dni pred slovesnostjo sporočil organizatorjem, da nadškof potrebuje mikrofon, da prebere blagoslovno molitev. Toda ko je nadškof stopil pred mikrofon za pozdrav in molitev, je bil mikrofon, ki je še pred nekaj sekundami brezhibno deloval, izključen. Nadškofov pozdrav in molitev sta bila tako »utišana«, toda prav zaradi tega še toliko bolj zgovorna in jasen krik, da bo pot iz totalitarnega sistema v demokracijo dolga in zahtevna. Več poslancev prvega sklica parlamenta mi je kasneje potrdilo, kako je tedanji visoki politik pred proslavo kričal, da “Šuštarjevo blagoslavljanje lipe na tej proslavi nima kaj delati. Zato, če bo že Šuštar blagoslavljal lipo, mora biti mikrofon izključen”. Pa tudi scenarij prireditve in blagoslova lipe se je iz ure v uro spreminjal. Kot je povedala dr. Rosvita Pesek na simpoziju o nadškofu Šuštarju jeseni 2020, naj bi po prvotnem scenariju ob lipi bili prisotni vsi trije predsedniki (države, vlade in parlamenta), nadškof Šuštar pa bi jo blagoslovil, ampak se to ni zgodilo, oziroma je bilo spremenjeno. Kdo in zakaj je to zahteval, je po današnjem poznavanju že bolj retorično vprašanje?!?
Sonce je utonilo za hribe in dan se je prevešal v večer. Po hodnikih doma upokojencev je postajalo vse bolj mirno. Le nekaj stanovalcev je sedelo v dnevnem prostoru in spremljalo televizijska poročila. Ostali so se odpravljali k počitku.
