»Se lahko učim pri vama?« je prihitel iz prvega nadstropja vnuk Luka s šopom papirjev v roki, »pri nas se ne morem. Dejan in Vida sta preveč tečna.«
Babica je z veseljem pripravila prostor za mizo. Luka je po njej razstavil popisane liste in se začel polglasno učiti. Od časa do časa je poklical po telefonu in si nekaj zapisoval.
»Joj, koliko je tega!« je glasno zastokal.
»Kaj pa je tako hudega?« ga je vprašala babica.
»Poglej, koliko odgovorov se moram naučiti za birmo.«
»To pa že ne more biti tako hudo,« se je vmešal dedek.
»Samo poglej! Dva lista vprašanj.«
Babica in dedek sta jih na hitro preletela.
»Ali ste morali tudi vi znati odgovoriti na toliko vprašanj?« je prekinil njuno branje.
Dedek je obdržal lista in se zamislil, potem pa dejal: »Tega verjetno ne boš razumel. Pravzaprav sem takrat znal zelo malo.«
»Zelo malo?« se je začudil vnuk. »In si vseeno lahko šel k birmi?«
»Spet bom začel svoje pripovedovanje kot že tolikokrat, da so bili tedaj drugačni časi. Zelo drugačni. K birmi sem šel že v drugem razredu, da sva šla skupaj z dve leti starejšim bratom Mihom. Verouk smo imel takrat še v šoli, ampak samo mesec ali dva, potem so ga prepovedali. Čez nekaj časa so stransko kapelo v župnijski cerkvi preuredili v učilnico, kjer smo nadaljevali z veroukom, vendar ne vsak teden. Ko sem pred birmo prišel na vrsto, da župnik ugotovi, če sem pripravljen za prejem zakramenta, sem samo nekaj mencal in jecljal. Ko sem se že bal, da mi župnik ne bo dal potrdila, me je vprašal, če znam zmoliti Vero. Gladko sem jo povedal. “Potem znaš vse,” se je nasmehnil in mi izročil listek. K birmi smo šli v mesto v stolnico. Bila je nabito polna. Birmanci smo stali v krogu pod mogočno kupolo, škof Anton Vovk, ki so ga leto dni pred tem v Novem mestu polili z bencinom in ga hoteli zažgati, pa je hodil od enega do drugega in nas birmoval.«
»Zažgali so škofa?« se je čudil Luka. »In ti si bil pri birmi, čeprav si dobro znal samo Vero?«
»Saj sem rekel, da je bilo takrat vse drugače. Veliko védenja in znanja vam je zdaj posredovano pri verouku in pripravah na birmo. Glej samo ta vprašanja in odgovore. Tedaj smo znanje pridobivali drugače. Verouk smo imeli še vedno le občasno, nadomeščal pa ga nauk ob nedeljah popoldne, predvsem pa smo se z vero srečevali in jo doživljali v svojih domačih družinah.«
»Potem se ti bilo potrebno naučiti več kot sto odgovorov. In nekaterih niti prav dobro ne razumem.«
»Kaj pa je tako nerazumljivega?« se je začudil dedek.
»Recimo: Kako vemo, da Sveti Duh deluje v našem življenju?«
»Vidiš, odgovore na mnoga vprašanja se lahko naučiš na pamet, ne povedo pa ti, kako se pokažejo v življenju.«
»Zdaj pa razumem še manj kot prej,« je zastokal Luka.
Dedek se je zamislil. »Morda bi to najlaže pojasnil z besedami neke moje znanke. Ko smo se nekoč v pogovoru ozirali nazaj na naše prehojene življenjske poti, je dejala, da jo je življenje veliko premetavalo sem in tja. S težavo je odkrila svoj pravi poklic, propadlo ji je podjetje, doživela je hudo prometno nesrečo … Takrat, ko se ji je vse to dogajalo, je mislila, da se ji godi krivica. Sedaj pa, ko se ozira nazaj, vedno znova ugotavlja, da je bila to pot edino prava pot, ki ji jo je začrtal Bog.«
»Pripoveduješ mi o drugih. Mene zanima, kako ti gledaš na svoje življenje?«
»Dobro veš, da je lažje govoriti o drugih kot o sebi. Nisem imel tako burnega življenja kot tista moja znanka, lahko pa potrdim njeno izkušnjo. Včasih so bile odločitve tudi težke in boleče, saj se je zdela prihodnost tako nejasna. Ko pa zdaj gledam nazaj, vidim, da se je vse dogajalo z nekim namenom, da je nekdo bedel nad menoj.«
»Dedi, zdaj sem že utrujen in težko sledim tvojemu razmišljanju. Raje mi povej še kaj o svoji birmi.«
»Nekaj sem ti že povedal,« se je dedi razveselil Lukove prošnje. »Torej pri birmi smo bili v stolnici v mestu. Ko smo prišli domov, smo imeli najprej slovesno kosilo, potem pa smo se zbrali na vrtu. Odrasli so se pogovarjali, nama z Mihom je postalo dolgčas. Da bi šla malo po vasi, sva predlagala. Zakaj pa ne, so menili, samo preoblecita se. Pa sem zasitnaril, da bi bil danes vendar lahko ves dan v birmanski obleki. Želel sem namreč, da bi me otroci občudovali v novi, lepi modri obleki in snežno beli srajci. Mama ni bila za to, a so ostali potegnili z menoj in je popustila. Pridružila sva se drugim otrokom, ki so se ravno skrivali v grmovju in plezali po drevju, ki je raslo v jami, kamor se je ob močnejšem deževju stekala voda s poti in njiv. “Vidva si pa ne upata v teh oblekah lesti po vejah, kot delamo mi!” naju je izzval Dorči. Miha je modro molčal, jaz pa sem se delal junaka: “Seveda si upam!” in že sem lezel po veji, ki je segala na suho. “Do mene pa si ne upaš priti,” me je dražil eden od otrok, ki je čepel med vejami nedaleč od mene. Ni mi bilo treba dvakrat reči. Toda še preden sem naredil nekaj korakov, mi je v novih čevljih spodrsnilo in padel sem v mlakužo ter se do kolen in še čez pogreznil v blatno vodo. Med smehom otrok sem v naglici bredel iz jame, da sem bil še bolj blaten in moker, nato, kolikor sem mogel hitro stekel domov. Ko so me doma zagledali, jim je zaprlo sapo. S strahom se pričakoval, kaj bo sledilo. Po prvem presenečenju je mama mirno rekla: “Hitro se preobleci, da se ne prehladiš!” Preoblekel sem se in se vrnil na vrt. “Danes je njun veliki dan,” je rekla mama in pomenljivo pogledala očeta, “zato se ne bomo jezili.” Nisem mogel verjeti. V trenutku sem začutil, da mi te besede pomenijo več kot ura, ki sem jo dobil kot birmansko darilo.«
»Več kot ura?« se je začudil Luka.
»Tako sem čutil tisti trenutek. Glej, tiste birmanske ure že dolgo ni več, ta čudoviti občutek pa me je še dolgo spremljal. In še sedaj ga lahko delim s teboj.«
»To pa je bilo darilo!« je bil Luka navdušen
»Zdaj se pa vrnimo k vprašanjem,« je predlagal dedek. »Šele enega smo rešili.«
»Ampak mene skrbi še nekaj drugega,« je dejal Luka. »Zaradi koronavirusa letos sploh ne vemo, kdaj bo birma, kako bo potekala in kdo bo birmoval.«
Dedek je zamišljeno zavzdihnil: »So pa res drugačni časi.«
Babica pa je vnuka stisnila k sebi. »Ne skrbi. Tudi to se bo z Božjo pomočjo in modrostjo ljudi uredilo,« je rekla pomirjajoče. »Saj si slišal dedija, da je nad nami nekdo, ki vodi pota našega življenja in da se vse dogaja z nekim namenom.«
Luka jo je hvaležno pogledal. Njene blage besede so mu odgovorile tudi na misli, ki so ga mučile bolj kot tista vprašanja na listih.

JARC Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.