Revija - Revija Ognjišče

Cerkev iz slabe opeke

Napisal Marko na 18. maja 2021. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Preveč žgana opeka velja za manj kakovostno. V neki ameriški župniji so namerno zgradili svojo cerkev iz take manj kvalitetne opeke. S tem so hoteli nakazati simbolični pomen te gradnje.

Tudi verniki smo opeke z napako: smo nepopolni ljudje, toda po krstu smo postali živi kamni duhovne zgradbe, ki je Cerkev. Kristus nas ni zavrgel, ampak nas je sprejel in nas vzidal v svojo Cerkev.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2021), 95.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ana Soklič

Napisal Marko na 16. maja 2021. Objavljeno v MP Glasba.

»Jezus ostane z mano v še tako temni noči«

Na 65. izboru Pesmi Evrovizije, ki bo tokrat potekal v Rotterdamu, bo Slovenijo s skladbo Amen predstavljala Ana Soklič, s katero smo se pogovarjali o njenem glasbenem ustvarjanju, doživljanju in pripravah na nastop za pesem Evrovizije.
Ana, z glasbo se ukvarjate od malih nog. Ste že kot deklica sanjali o tem, da bi kdaj nastopali na Evroviziji?
Po pravici povedano nikoli nisem sanjala o nastopu na Evroviziji. Imam pa evrovizijskega navdušenca v družini. To je moj brat Vid. Večkrat sem ga v teh pomladnih mesecih ujela s kompilacijskim CD-jem skladb iz posameznih držav. Res pa je, da sem si šov večkrat ogledala, tako kot večina ljudi.

Kako potekajo priprave na Evrovizijo?
Predvsem se poskušam čim bolj umiriti. Fizična in psihična priprava sta nujni. V kratkem se tudi dobim z režiserko, s katero bova pilili najmanjše detajle nastopa. Obenem pa me je tega obdobja tudi strah. Vendarle gre za enega najbolj gledanih dogodkov v Evropi oziroma na svetu.

Glede na epidemiološko situacijo so pripravljeni štirje modeli za izvedbo letošnje Evrovizije. Se tudi sami pripravljate na vse štiri modele, ali poskušate to odmisliti?
Trenutno sem izjemno zaposlena z vsemi detajli okrog nastopa in dnevi zelo hitro minevajo. Zato se z organizacijo ne obremenjujem preveč. Kolikor vem, je s strani organizatorja potrjen načrt B. To pomeni, da v Rotterdam odhajamo. Upam, da se do našega odhoda nič ne spremeni. Sicer pa zaupam ekipi RTV Slovenija, ki poleg priprav na nastop veliko moči usmerja tudi v zaščitne ukrepe, da bomo v Rotterdamu čim bolj varni.
Evrovizija ni zgolj glasbena prireditev, ampak gre za pravi glasbeni »cirkus«. Letošnji nastopajoči boste prikrajšani za kar nekaj »leska« evrovizijske drame. Kako gledate na to?
Ja, res je! Vendar mi to ne predstavlja posebnih težav, nasprotno. Sem bolj umirjen tip človeka, ki svojo uteho največkrat poišče v naravi in njenih zvokih, stran od hrupa in nepotrebnih mašil. Kot sem bila seznanjena, naj bi bilo letos precej manj novinarjev kot običajno. Tudi druženje med delegacijami bo omejeno. Veliko manj bo spoznavanja, povezovanja med glasbeniki. In tukaj vidim največjo škodo. Nova poznanstva so vedno dobrodošla. Vedno mi je v veselje glasbo in izkušnje deliti z ljudmi, ki delujejo na istem področju. Ampak verjamem, da bomo kljub omejitvam našli poti, da se povežemo.

Skladba Amen spada v glasbeno zvrst gospela. Kdaj ste se z gospelom prvič srečali?
Skladba spada v žanr pop glasbe. Drži pa, da vsebuje tudi primesi gospela, ki ga je moč zaznati v zvoku spremljevalnih vokalov. Na to zasedbo sem najbolj ponosna in hvaležna, da je prišlo do sodelovanja. Imeti v svoji skladbi take pevce so bile moje sanje.
Mislim, da bo že desetletje in pol od tega, če ne več, odkar sem se srečala z gospelom. Izjemno močni, prezentni glasovi, ki govorijo o večnem upanju in svetlobi, ki nas čaka v posmrtnem življenju. Kaj bi si človek še želel lepšega?

Kakšni se vam zdijo odnosi znotraj slovenske glasbene industrije? Se dobro počutite v njej?
Kako lepo je to v nekaj besedah povzela dobitnica nagrade zlati globus, izvrstna filmska in gledališka igralka Meryl Streep, ko je ob zaključnem govoru citirala besede svoje prijateljice, princeze Lee: »Take your broken heart and make it into art!« (Vzemi svoje razbito srce in ga spremeni v umetnost.)
Tudi sama sem zastopnica le-teh. Umetnost mi pomeni življenje, narediti nekaj zase in za druge, da se bomo počutili manj sami na tem planetu – to se mi zdi pravo poslanstvo živega človeka.

V enem izmed intervjujev ste omenili, da zna biti glasbeni svet zelo naporen. Pri vas je vplival tudi na zdravje. Ali sedaj bolj poslušate svoje telo?
Žal se nič ne da osvojiti čez noč, vse je na dolgi rok, kot je rekla ena od profesoric klavirja, ga. Marija Kolar iz Radovljice: »Delaj, vadi. Znanje bo prišlo. Dolgo časa bodo zgolj kapljice, pred njimi komaj zaznavno pršenje, takrat ko boš najmanj pričakoval, pa se zna uliti dež!«
Na kakšen način si najraje napolnite energijo?
Najraje grem v naravo, kjer si vzamem čas zase, poslušam ptice na bližnji vejici drevesa. Zelo rada tudi vrtnarim skupaj z družinskimi člani. Obožujem pomlad, ko še ni prevroče in ko ti pride naproti vreme za »en pulover«. Takrat je čas za urejanje gredic tulipanov in narcis. To me navdaja z mirnostjo, ko s prsti v zemlji pripravljaš vse za novo življenje. Enostavno čudovito in neprecenljivo! 🙂

V medijih ne skrivate svoje verske pripadnosti. Kaj vam pomeni vera?
Vera mi pomeni življenje. Tako kot glasba. Ni enega brez drugega. Sploh v industriji, v kateri delujemo glasbeniki, te lahko povrne v srčiko tvoje osebnosti in te sestavi, če si ji – razburkan kot si – zmožen prisluhniti. To je najtežje.

Imeli ste krščansko vzgojo, a pravite, da se je vaša vera z leti spremenila. Kaj je temu botrovalo?
Res je, vzgojena sem bila v krščanskem duhu, predvsem gre tu zahvala moji mami. Krščena sem bila šele v prvem razredu. Oče naju ni želel peljati, tako da naju je v hudem nalivu v cerkev peljal sosed.
Moje težave z zdravjem so tekom let še toliko bolj pripomogle, da sem se spomnila na svoje bistvo, na svoj dom. Veste, ljudje, tudi najbližji, ponoči zaspijo. Jezus pa ostaja in prisluhne tvojim mislim in bolečinam v še tako temni noči.

Kaj pa po vašem mnenju pomeni biti dober kristjan?
Nekako živeti tako in biti do drugih tak, kot bi si sam želel, da te drugi ljudje tretirajo in komunicirajo s tabo, v zmernosti, brez občutka, da smo samoumevni. Ker nismo. Danes smo, jutri pa nas morda že ne bo več.

Kakšni so vaši načrti po Evroviziji? Si boste vzeli kaj časa za počitek?
Po Pesmi Evrovizije si bom zagotovo vzela čas za počitek. Da strnem misli, se umirim in si začrtam nove cilje. Želja je veliko. In čas za izpolnjevanje bo po povratku domov.

JEGLIČ, Urška, (Mladinska priloga – Glasba). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 76-77.

Kozolec

Napisal Marko na 16. maja 2021. Objavljeno v zgodbe.

Pred nekaj desetletji sem prišla živet na to kmetijo. Življenje je tako kot povsod drugod, prepleteno z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem.
Kmetija je stara in taka so tudi poslopja. Vojna je prekrižala številne načrte, gotovo najbolj tam, kjer je družina ostala brez očeta, moža, gospodarja ali gospodinje. Moja tašča je bila ena teh s črnino zaznamovanih slovenskih mater.
Le kdo bi lahko mislil na popravilo poslopij ali nove strehe, ko pa je bilo vsega komaj dovolj za preživetje? Tako je bil kozolec, star in še nekaj let po mojem prihodu prekrit s slamo, zapuščen. Bil je neka posebnost, spomenik preteklih časov in rodov.
Med vojno je bilo, ko se je gospodar moral skrivati pred osvoboditelji in se jim ni maral pridružiti, ker jih je slišal govoriti, da ne bodo več rabili Boga, da bodo sami svoji gospodarji, da ne potrebujejo farjev … »Brez Boga si življenja ne morem predstavljati,« je govoril. Bil je mrzel jesenski popoldan, ko je prišel domov in je na kozolcu z žico vezal lončene lonce, da so z njimi lahko kuhali v peči, kajti štedilnika niso imeli. Kmetijo obkroža gozd in skupina partizanov se je kar naenkrat prikazala na vratih. Glavni je ukazal gospodinji, naj jim skuha večerjo. Velikokrat so prišli in jedli od tistega malega, kar je imela revna, uboga, zanje sovražna družina. Tokrat je bila družina v strahu zaradi očeta, ki je bil skrit na kozolcu. »Kaj če se odločijo ostati in ga najdejo?« so se spraševali.
Gospodinja je skuhala skromno večerjo, na katero so čakali partizani v hiši sede okrog mize, le enega so pustili zunaj na straži. Gospodarjeva sestra, mlado dekle, je poskusila rešiti brata. Stražarju je rekla, da bo ona stražila, on pa naj gre hitro v hišo, dokler je še kaj v skledi, sicer bo ostal lačen. Vojak je bil zelo lačen in zeblo ga je in ni mu bilo treba dvakrat reči, da je pohitel v hišo na zadnje žgance z mlekom. Gospodar je med tem brž stopil s kozolca in zbežal v gozd.
Časi so se spreminjali. Žita niso več želi ročno in težko je bilo dobiti slamo za streho pa tudi krovcev za slamnate strehe ni bilo več. »Opeko bom kupil in novo ostrešje bomo postavili,« se je odločil moj mož in tako je tudi storil. Na pročelju kozolca je bil tik pod slemenom na deski lepo izrezan križ. »Če se le da, naj ostane,« smo prosili mojstra in križ je še naprej krasil stari kozolec prekrit z novo opeko. »Ta streha bo mene zdržala,« je bil moj mož vesel in zadovoljen z opravljenim delom.
Minila so dobra tri desetletja, ko se je v naših krajih začelo nenavadno vremensko dogajanje. Že na začetku zime je pustošil orkanski veter. ki je ruval drevesa in odnašal strehe. Naš stari kozolec je ječal ob močnih sunkih vetra, a je vzdržal.
Ob treh kraljih se radi spomnimo ljudskega reka “dan gor, sneg dol”. Tako je bilo to leto: sneg nas kar ni nehal zasipati s svojo belo odejo. Ubogi kozolec je spet ječal, tokrat pod težo snega.
Prihajala je pomlad in z njo odjuga in smo si že oddahnili. Nekega jutra pa smo zaslišali strašno hreščanje, pokanje in podiranje – naš stari kozolec je izgubil streho, ki se je pod težo zlomila in razpadla na njem.
Takoj smo poiskali mojstre, ki so obljubili priti v kratkem času. Čakali smo jih, minila je pomlad, mimo je šlo poletje, prišla je jesen, mojstri pa so samo obljubljali in prestavljali čas popravila tako dolgo, da smo morali poiskati druge. Ubogi kozolec je bil prepuščen padavinam, ki so bile to leto zelo pogoste.
Končno smo dočakali delavce, ki so z vestnim delom staremu kozolcu hitro postavili novo streho. Kako mo si oddahnili in se Bogu zahvaljevali!
Čisto na koncu kozolca je bilo seno, ki je bilo po vsem dežju napol gnilo in neuporabno. Treba ga je bilo zmetati iz kozolca in odpeljati proč. Tega dela se je moj mož lotil takoj, ko so mojstri opravili svoje. »Ali niso deske v podu mokre in nevarne za hojo po njih?« sem mu rekla. »Seveda so, a ena je čvrsta in po njej bom stopal.«
Tako je šlo nekaj časa in sena je bilo še čisto malo. Popustila je pozornost, utrujenost je naredila svoje. Stopil je na deske, ki niso zdržale in z njimi vred je padel na trda tla. Padec je bil hud, a hvala Bogu, odnesel jo je z udarninami in odrgninami, zlomov ni bilo!
Obkladki, mazila, masaže in počitek smo mu nudili in zaskrbljeno gledali vanj. Bilo je že dokaj pozno zvečer, ko je sin izginil v svojo delavnico, od koder se je slišalo ropotanje raznih strojev. »Kako to, da je šel in ni pri očetu?« sem se spraševala.
Bila sem pri večerni molitvi, ko je sin prišel iz delavnice z dolgo, široko desko. »Kaj mu je, da to desko vlači v hišo?« sem bila nejevoljna. Tedaj pa se je obrnil proti meni: sredi deske je bil vrezan križ, prav tak, kakršen je bil na našem starem kozolcu, a se je s streho vred zrušil. Nisem mogla verjeti svojim očem. »Moj sin, ki že dolgo ni bil v cerkvi, ki se izogiblje skupni večerni molitvi rožnega venca, je šel in izrezal križ pod novo streho starega kozolca. Močno me je ganilo to njegovo dejanje. »Vidiš, saj ni izgubil vere! Zdaj, ko smo vsi v strahu za našega ata, se je on spomnil na križ. Križ je naše edino upanje in tega ni pozabil!«

Heli (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.

Samostanski osliček

Napisal Marko na 15. maja 2021. Objavljeno v zgodbe.

Zgodilo se je na Bližnjem vzhodu. Skupnost mladih redovnic je živela zvesto po zaobljubi uboštva. Na skrbno obdelanem vrtu so pridelale vse, kar so potrebovale. Imele so preprosto, a zadostno hrano, ostajalo jim še za druge potrebe. Hodile so na mestno tržnico prodajat fižol, solato, paradižnike, papriko.
Bile so tako uboge, da si niso mogle privoščiti kakšnega vozila, zato so s košarami odhajale na tržnico peš. Samostan pa je bil precej daleč od mesta.
Nekega dne jim je prišlo na misel, kako lepo bi bilo, če bi imele oslička. Sklenile so, da v ta namen opravijo devetdnevnico v čast svetemu Jožefu. Da bi vedel, za kaj ga prosijo, je ena od redovnic narisala oslička in risbo so postavile k nogam svetnikovega kipa v samostanski kapeli. Devet dni so vsako jutro na koncu hvalnic in vsak večer pri večernicah dodajale kratko molitev: »Sveti Jožef, bil si pozoren za potrebe nazareške družine, glej na naše težave in priskrbi nam oslička, ki nam bo pomagal nositi zelenjavo na tržnico.«
Deveti dan zjutraj se je pri vhodu v samostan oglasil zvonček. Sestra vratarica je odprla vrata in zagledala pred seboj kmeta z bližnje kmetije. V rokah je imel vrv, na koncu vrvi pa je bil lep, siv osliček, ki je bil videti krotak in potrpežljiv.
»Sestra, če ga hočete in če ga potrebujete, vam ga podarim,« je rekel kmet. Sestra ni mogla verjeti svojim očem in ušesom. Prisrčno se mu je zahvalila. »Toda,« je nadaljeval kmet, »ta osliček ima napako: nima repa. Tak je prišel na svet. Ni posebno lep, vendar pa je ubogljiv in močan.«
Seveda je sestra vratarica brž dejala, da je ta majhna pomanjkljivost nič ne moti. In sestre so sprejele oslička za ‘člana’ svojega samostana.
Sestre so prekipevale od veselja in navdušenja ob čudežnem odgovoru svetega Jožefa. »Hvala, sveti Jožef. S tvojim darilom bomo spoštljivo ravnale!«
Dnevi so minevali. Osliček je bil res zelo ubogljiv in zelo pogumen in počutil se je zelo srečen v družini, ki ga je posvojila.
Nekega jutra se je sestra umetnica nenadoma spomnila, da ni vzela svoje risbe, ki jo je ob začetku devetdnevnice postavila pred kip svetega Jožefa. Zdaj ni bila več potrebna. Ko si je ogledala sličico, ki jo je narisala pred tremi tedni, je bila presenečena. V naglici je pozabila osličku narisati rep …
B. F. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.

sv. Ubald (16. maj)

Napisal Marko na 15. maja 2021. Objavljeno v Svetniški domovi.

Škof iz italjanskega mesta Gubbio, ki ga je leta 1155 rešil pred cesarjem Friderikom Rdečebradcem.

Sv. Ubaldu je posvečena p. c. v Orehku (Cerkno – KP).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 107

sv. Pankracij (12. maj)

Napisal Marko na 11. maja 2021. Objavljeno v Svetniški domovi.

Prvi izmed ‘ledenih svetnikov’ (sledijo mu še Servacij, Bonifacij in ‘mokra’ Zofka).

Premožni mladenič iz Rima, ki je spoznal kristjane, jim pomagal, sam postal kristjan … in za vero dal življenje pod cesarjem Dioklecijanom …

Sv. Pankracij je zavetnik otrok, posebej prvoobhajancev, mladih rastlin in cvetja.

Sv. Pankracij ima pri nas šest ‘svojih’ cerkva; tri so župnijske: (z leve) Stari trg/SG (nad krajem – MB), Gor. Ponikva (pri Žalcu – CE) in Griže (CE).

Prav toliko (3) je tudi podružničnih:(z leve) Klanci pri Danah (Stari Trg pri Ložu – LJ); Radelca (Remšnik – MB) in Lemberg (Sladka Gora – CE).

Čuk M.,Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 107

Šmarnice

Napisal Marko na 10. maja 2021. Objavljeno v MP kolumna.

Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano, in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu, ki je moral premagati strah, da je materi nabral solzice, bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: ‘Mati, mati … solzice …’ Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« (P. Voranc, Solzice)
Podoben napor sem za svojo drugo mamo, Marijo, opravljal tudi sam: vsak dan v maju k maši, ko so dnevi postajali tako topli, da sem se lahko cel dan igral zunaj. Težko je bilo pustiti družbo in naše navihane igre, da sem šel k maši. Spomnim se svojih prvih takih šmarnic, v njih smo poslušali zgodbo o Dominiku Saviu. Prevzela me je, ker je bilo podobno z mano, kot je bilo z njim, prav v tistih dneh, ko sem pustil družbo, da sem odšel v cerkev. Mislim si, da sem takrat v svojih soigralcih izzval občutek, da sem čudak. Zato mi je bilo težko, zato mi je bilo naporno, predvsem ker sem se s tem ločil od drugih. Tvegal sem, da me ne bodo več imeli za svojega … In sem morda takrat postal to, kar sem danes – nekdo, ki se upira, ki išče, ki nima miru, kadar dela, kakor delajo vsi ostali. Ko sem premagal strah in šel v pekel po solzice za Mamo.
Danes je svojevrsten napor kogarkoli od otrok navdušiti za šmarnice, ko je vsega preveč, maja se vse končuje, se koncertira, tekmuje, dobiva diplome in priznanja in »popravce« … Tistih sprehodov v dišečem mraku, do cerkve nazaj proti domu, na večerjo, ko visi v zraku vonj po akaciji, vrtnicah, devičkah, nihče več ne občuti. Niti jih noče. Nekoristne stvari so postale tudi nepomembne, tako je, kakor da se otroška duša veseli samo medalj in priznanj in aplavzov na koncertih na koncu glasbene šole. Saj je res, napori so to, ti prinesejo veselje – in najtežji napor je ravno tisti, ki ga ni treba narediti. Saj se da pustiti solzice, naj pač oddehtijo v Peklu, saj se da preživeti tudi brez »blaženega smehljaja« … ampak iz česa pa je potem še to življenje, da bi se ga veselili in v hvaležnosti na koncu zaprli trudne oči?
Šmarnice cvetijo v globeli, kjer so bregovi porasli »z zanikrnim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem, pasjo črešnjo in podobno navlako. Med grmovjem raste še zanikrnejša trava, porabna le za ovčjo krmo.« In v njih drobnih kronanih cvetovih raste veselje, zanjo, Zanjo in zame. Vedno na težkih, napornih krajih, tam se najde najlepše rože.k

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 85.

Zaton velikega osvajalca …

Napisal Marko na 4. maja 2021. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici) Na kratko predstavljamo tri različne vsebine, ki pa so med seboj vzročno povezane. V vseh treh, najmanj v tretji, na tak ali drugačen način nastopa francoski vojskovodja Napoleon, ki je s svojimi armadami hotel zavladati vsej Evropi. Avstriji je odvzel del ozemlja in ustanovil Ilirske province, v katere so bile vključene skoraj vse slovenske pokrajine. Obstajale so manj kot štiri leta (1809–1813). Poraženega osvajalca Napoleona so spravili na varno, na samoten otok, kjer je pred dvesto leti osamljen umrl. Zmagovalci so združili svoje moči, da Evropo vrnejo na stare tirnice. To so urejali najprej na Dunajskem kongresu (1814–1815), nadaljevali pa na kongresu Svete alianse, ki je bil pred dvesto leti v Ljubljani. (zaključna slavnostna seja 12. maja 1821)

NAPOLEON BONAPARTE – “VELIKI MALI MOŽ”
(ob obletnici) Konec osemnajstega in začetek devetnajstega stoletja je v Evropi zaznamoval francoski vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki se ga zaradi njegove majhne postave in bliskovitih vojaških in državniških uspehov drži vzdevek “veliki mali mož”. Nemški pisatelj Emil Ludwig v svojem romanu Napoleon (1925) polaga v njegova usta besede: »Še nikoli nisem videl vzvišenega sedeža, ne da bi me prijela volja, da bi sedel nanj.« Na vsak način je hotel priti na vrh, priti v zgodovino. Njegove sanje so bile združena Evropa. Ne združena Evropa svobodnih držav, ampak francoska Evropa.
Napoleon Bonaparte je bil sin uradnika plemiškega rodu v Ajacciu, glavnem mestu Korzike, kjer se je rodil 15. avgusta 1769. Že od rane mladosti se je šolal na kadetski šoli v Briennu, zatem pa na Francoski vojaški akademiji. Nemirni čas francoske revolucije (1789) je dočakal v Parizu kot topniški stotnik. Zaradi svojega odločnosti in naglega ukrepanja se je dosegal presenetljive vojaške uspehe in je bliskovito napredoval. Ko je zavzel pristanišče Toulon, je že s 24 leti postal armadni general. Leta 1797 je porazil avstrijsko cesarsko armado, na pohodu proti Dunaju so Napoleonovi vojaki zasedli Ljubljano. Avstrijski cesar je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo v Campo Formiu. Tega leta je Napoleon zasedel papeško državo, zatem pa so papeža Pija VI. kot ujetnika odvedli v Francijo. Leta 1798 je izvedel državni udar in vzpostavil konzulat s tremi konzuli – glavni konzul je Napoleon, naslednje leto je postal prvi konzul Francije, leta 1804 se je razglasil za cesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Vse pravne odnose v državi je urejal Napoleonov civilni zakonik (Code Napoleon); vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost osebne lastnine in predstavljajo temelje meščanskega prava. Že pred letom 1800 je Napoleon s svojimi četami začel osvajalni pohod po Evropi. Po avstrijskem porazu pri Wagramu in schönnbrunskem miru je Avstrijo oslabil z ustanovitvijo Ilirskih provinc. Po angleški zmagi v pomorski bitki pri Trafalgarju (1805) je Napoleon skušal Anglijo gospodarsko uničiti s celinsko zaporo, prepovedjo trgovanja evropskih držav s to najmočnejšo nasprotnico. Da bi se ta zapora spoštovala, je nadzoroval vse obale. Rusija jo je vse pogosteje kršila, zato je sklenil rusko ozemlje priključiti svoji Evropi in Rusijo kaznovati, ker mu je uničila načrte. Z armado 600.000 mož je šel leta 1812 na pohod proti Rusiji. To je bila velika napaka. Pri Borodinu blizu Moskve je sicer zmagal, toda zasedel je prazno Moskvo, v kateri je tedaj izbruhnil požar, bližala se je ruska zima. Napoleon je poražen zapustil Moskvo 19. oktobra 1812. Poraz v Rusiji je spodbudil druge evropske narode k uporu in 16. oktobra 1813 je pri Leipzigu prišlo do “bitke narodov”, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Napoleona so izgnali na sredozemski otok Elbo. V Franciji se je začela restavracija, na oblast so se vrnili Burboni. Napoleon je z Elbe pobegnil in 30. marca 1815 prišel v Pariz. Pri kraju Waterloo v današnji Belgiji mu je zavezniška vojska junija 1815 zadala dokončni poraz. Po tem porazu so ga izgnali daleč proč od Evrope, na oddaljeni otok Svete Helene, kamor je prispel 17. oktobra 1815. Tam je živel zastražen nekaj manj kot šest let do svoje smrti 5. maja 1821. Ko se je oziral nazaj, je prišel do spoznanja: »Nihče razen mene ni kriv mojega padca. Bil sem svoj najhujši sovražnik in povzročitelj svoje usode.« Njegove posmrtne ostanke so leta 1840 pripeljali v Pariz in jih z veličastnim pogrebom položili v vojaško grobnico Les Invalides.

ILIRSKE PROVINCE 1809–1813
Ilirske province (Provinces illyriennes) je Napoleon ustanovil 14. oktobra 1809, ko je bila Avstrija po porazu v bitki pri Wagramu z mirom v Schönbrunnu prisiljena prepustiti Franciji zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino, Goriško, Trst in Istro. Že od leta 1805 pa je imela v lasti beneško Istro in Dalmacijo z Boko Kotorsko ter ozemlje nekdanje Dubrovniške republike, leta 1810 jim je bila priključena vzhodna Tirolska. Province so obsegale ozemlje okoli 55.000 km2 z 1,5 milijona narodnostno različnega prebivalstva, ki so bili ilirski državljani. Napoleon je Province ustanovil iz strateških in gospodarskih razlogov. Avstrijo so odrezale od morja in Francija je gospodarsko nadzirala obe obali Jadranskega morja, delovale pa so tudi kot obramba Italije, ki je imela za Napoleona velik strateški pomen. Province formalno niso bile del Francoskega cesarstva, bile pa so mu povsem podrejene. Glavno mesto je bila Ljubljana, na čelu Provinc je bil generalni guverner, pod katerim so bili vojska, uprava in pravosodje. Prvi je bil na mesto generalnega guvernerja 8. oktobra 1809 imenovan maršal Marmont, eden najuglednejših vojskovodij francoskega cesarstva, ki jih je vodil do januarja 1811; 9. aprila istega leta ga je nasledil general Bertrand, ki je funkcijo opravljal do februarja 1812, ko je bil za konzula imenovan general Junot. Zadnji guverner je bil Joseph Fouche, imenovan julija 1813, ki je bil na tem mestu le en mesec. Sprva je Province sestavljalo deset intendanc, od reforme leta 1811 pa sedem provinc, podobnih francoskim departmajem: Koroška (s sedežem v Lienzu), Istra (Trst), Kranjska, civilna Hrvaška (Karlovec), vojna Hrvaška (Senj), Dalmacija (Zadar)in dubrovniško-kotorska provinca (Dubrovnik). Vsako provinco je vodil intendant, nižja enota je bil distrikt, najnižja pa občina z županom (maire), izbranim iz vrst najbolj uglednih prebivalcev občine. Od 1. januarja 1812 je moral župan voditi tudi matične knjige (rojstne, poročne in mrliške). V skladu z novimi političnimi mejami je bila preurejena tudi cerkvena teritorialna razdelitev. Ustanovljeni sta bili nadškofiji v Ljubljani in Zadru, škofije pa v Gorici, Kopru, Šibeniku, Splitu in Dubrovniku. Ljudi so zelo razburjale francoske verske reforme: uvedli so civilno poroko, francoski revolucionarni koledar, odpravili so nekatere praznike, dovolili so le štiri (vnebohod, veliki šmaren, vse svete in božič).
Francozi so v Ilirskih provincah preuredili šolstvo. Prva uredba francoskih oblasti, odlok maršala Marmonta z dne 4. julija 1810, je radikalno prekinila s starim avstrijskim šolskim sistemom. Odlok je namesto prejšnjih trojnih oblik osnovne šole (trivialke, glavne šole in normalke) uvajal enotne štirirazredne osnovne šole (ecoles primaires), iz katerih so lahko učenci direktno prestopali v poklicne šole ali pa v gimnazije. Na višji stopnji je odlok uvajal liceje. Ta ureditev šolstva je veljala le v šolskem letu 1810/11. 12. decembra 1811 je generalni guverner Bertrand podpisal odlok, po katerem naj bi se ilirsko šolstvo približalo francoskemu. Nekatere gimnazije so nadomestili s kolegiji, druge pa so degradirali v običajne primarne šole. Še pomembnejša novost pa je bila preobrazba ljubljanskih centralnih šol v akademijo, ki je vključevala pet fakultet (filozofsko, medicinsko, pravno, tehniško in teološko). Z njo smo na Slovenskem prvič dobili zametke pravega univerzitetnega študija. Slovenščina kot učni jezik se je uveljavljala le počasi. Kljub naporom Valentina Vodnika, ki je v letih francoske oblasti napisal vrsto slovenskih učbenikov, je na slovenskem ozemlju Ilirskih provinc delovalo le malo slovenskih osnovnih šol. Leta 1810 so začeli izdajati Le Telegraphe officiel, uradni list Ilirskih provinc, v katerem so razglase objavljali v francoščini, nemščini in italijanščini, načrtovane izdaje v slovenščini niso uresničili. Med letoma 1811–1813 je kot urednik deloval francoski književnik Charles Nodier.
Zaradi izrecnega Napoleonovega ukaza so se Province morale vzdrževati same, zato so bila davčna bremena zelo težka. Zaradi teh težkih davčnih bremen in uvedbe splošne vojaške obveznosti Francoska vladavina ni bila priljubljena. Trajala je samo štiri leta, zato je tudi koristne reforme izvajala nedosledno in nepopolno. Še pred znamenito “bitko narodov” pri Leipzigu oktobra 1813 so morali Francozi izprazniti ozemlje Ilirskih provinc, ki je bilo vrnjeno Avstriji. S koncem Ilirskih provinc so bili znova vsi Slovenci pod enim vladarjem. Na območju nekdanjih Ilirskih provinc so Avstrijci hitro odpravili vse tiste francoske ukrepe, ki bi lahko omajali ali ogrozili ustavni red. Na šolskem in cerkvenem področju so se vrnili v stare tirnice. Akademije v Ljubljani ni bilo več. »Na nekdanje Ilirske province je spominjalo le še Ilirsko kraljestvo, ki je bilo sestavljeno iz Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, sprva Beljaško, po letu 1825 pa cela Koroška, Čedad z okolico in zahodni predeli Hrvaške. Kraljestvo je obstajalo bolj na papirju in ne v cesarskem grbu. Bolj realen je bil naslov goriškega nadškofa kot metropolita Ilirije« (Stane Granda).

LJUBLJANSKI KONGRES SVETE ALIANSE
Ljubljana, današnje slovensko glavno mesto, je bilo po svetu vse do slovenske osamosvojitve najbolj znano po znamenitem kongresu Svete alianse. Za nekaj tednov (od 26. januarja do 12. maja 1821) je bila mala Ljubljana ‘središče’ Evrope. Gostila je avstrijskega cesarja, ruskega carja ter številne kneze in diplomate, ki so krojili ponapoleonsko Evropo. Ljubljanski kongres je bil nekakšno nadaljevanje kongresa na Dunaju med novembrom 1814 in junijem 1815, kjer so se zbrale vse evropske kronane glave in diplomati z namenom, da po dveh desetletjih vojn v Evropi zagotovijo trden mir, utrdijo moč monarhij in preprečijo širjenje idej francoske revolucije po stari celini. Domačin kongresa je bil avstrijski cesar Franc I., glavni osebnosti pa sta bila avstrijski kancler Metternich in ruski car Aleksander I. Po dolgih pogajanjih so zmagovalci vojn nad Napoleonom junija 1815 podpisali dokončen sporazum. Francija je izgubila dele ozemelj, zmagovalni imperiji (Avstrija, Prusija, Rusija) pa so povečali svoja ozemlja. Monarhi so se zavezali, da si bodo pomagali v boju proti revolucionarnim dejavnostim in zunanjim sovražnikom in v ta namen septembra 1815 ustanovili Sveto alianso. Sestavljali so jo trije imperiji: katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija. Vladarji so bili prepričani, da bodo lahko dolgo mirno vladali, narodi pa so zaželeli svobode in nastanka svojih držav.
Povod za Ljubljanski kongres Svete alianse, ki se je začel 26. januarja 1821, je bila ustavna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Zaradi te krize so se predstavniki evropskih velesil srečali že oktobra 1820 v Opavi na Češkem, kjer pa niso uspeli najti skupnega jezika za rešitev krize. V Ljubljani so se voditelji Rusije, Avstrije in Prusije odločili ponuditi pomoč neapeljskemu kralju in avstrijska vojska je že 20. naredila red. Na kongresu so obravnavali še revolucijo v Piemontu ter upor proti turški vladavini v Moldaviji in Vlaški. Cilj Ljubljanskega kongresa Svete alianse in absolutistična oblast vladarjev je ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele dokončno deklaracijo. Francija in Anglija pri sestavi in podpisu te deklaracije nista sodelovali, kar kaže na nesoglasja znotraj Svete alianse. Ideje in ukrepi alianse so bili dolgoročno gledano zgrešeni. Niso upoštevali realne podobe takratne Evrope – prebujanja narodov, ki so se uprli v “pomladi narodov” leta 1848.
Ljubljana, ki je takrat imela dobrih 12.000 prebivalcev, je sprejela nad 500 visokih gostov. Med najpomembnejšimi so bili avstrijski cesar Franc I., ruski cesar Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I: in avstrijski kancler Metternich, ki je bil idejni vodja in povezovalec kongresa. Ljubljana je v dneh kongresa in že pred njim živela le za njega. Mesto je dobilo blišč evropskih dvorov. ‘Obleklo’ se je v praznična oblačila, vse ulice so bile čiste in pometene. Poskrbeli so za mestno razsvetljavo in obnovili gledališče. Mesto je gostilo tudi številne prireditve. Niso manjkale niti cerkvene slovesnosti. Med najbolj slovesnimi je bila gotovo proslava rojstnega dneva cesarja Franca I. 12. februarja. Dopoldne je sprejemal čestitke najvišje družbe, nato je šel k maši v uršulinsko cerkev. V Filharmoniji so bili koncerti, za katere niso prodajali vstopnic, ampak pobirali le prostovoljne prispevke. Ruski car je kot prostovoljni prispevek položil kup zlatnikov. V mestu so organizirali številne plese, maškarade, vojaške parade, plovbe po Ljubljanici. Za prihod visokih gostov so tlakovali številne ulice in trge, med njimi tudi Kapucinski (sedanji Kongresni) trg. Javnost je bila o kongresnem dogajanju obveščena z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung. Danes nas na dogodke iz leta 1821 poleg Kongresnega trga spominjata še Cesta dveh cesarjev na Viču in gostilna Pri ruskem carju na Ježici. Svoje vtise o Ljubljanskem kongresu je Henrik Costa navdušeno izpovedal: »Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske več bleščečih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je preživela v prvih petih mesecih leta 1821, še ni doživela.«

ČUK, Silvester. 200 let od zatona Napoleona in kongresa Svete alianse v Ljubljani. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 42-47.

Ali je res za vse kriva ‘korona’?

Napisal Marko na 2. maja 2021. Objavljeno v Za začetek.

Zadnje čase je v različnih medijih veliko prispevkov na temo duševnih stisk in duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Klinični centri, pišejo, že dolgo niso več kos izrednemu povečanju hospitalizacij. Beremo: »V zadnjem času sprejemajo samo otroke in mladostnike, ki si hočejo vzeti življenje. Teh je vse več. V UKC Maribor, kamor prihajajo predvsem mladi s Štajerskega in iz Prekmurja, so jih prejšnji mesec v urgentni ambulanti pregledali 246. To je 83 odstotkov več kot marca leta 2020, ko so jih pregledali 134.« Dr. Hojka Gregorič Kumperščak, pedopsihiatrinja v UKC Maribor, je povedala: »Otroci pripovedujejo, da se starši doma prepirajo in pretepajo, da mora posredovati policija. Nekatere smo čez velikonočne praznike vrnili domov, a so se zaradi nemogočih razmer predčasno vrnili v bolnišnico. Več je samomorilnih misli, poskusov samomora, odvisnosti od računalniških iger in motenj hranjenja.«
‘Koronakriza’ je postala zelo dobrodošel ‘grešni kozel’ za prav vse tegobe in težave, tako družbe kot posameznikov. Človek je nagnjen k temu, da krivca vedno išče v nečem ali nekom drugem. Zakaj? Zato, ker je lažje biti v vlogi nemočne žrtve, kot pa sprejeti osebno odgovornost za svoje vedenje, za svoje življenje in lastno (ne)delovanje. Lažje je ždeti križem rok in obtoževati vse in vsakogar okrog sebe.
Kar zadeva duševno zdravje otrok in mladostnikov, bomo osvetliti temeljne vzroke – na katere velikokrat pozabljamo. Na splošno duševne težave delimo na dva izvora: endogeni in psihogeni. Pri prvih gre za notranji ali biološki izvor (npr. shizofrenija, manična depresija; največkrat gre za dedni/genetski prenos). Psihogeni izvori pa so povezani z zunanjimi dejavniki, kar pomeni, da so neodvisni od bioloških dejavnikov in so povsem psihološkega izvora (npr. (ne)zdravi odnosi, (ne)urejeno družinsko okolje, (ne)osmišljeno življenje, (ne)zasvojenost, (ne)zdrav stil življenja, (ne)občutek ljubljenosti, varnosti, sprejetosti …). V tem zapisu imamo pred očmi psihogeno področje.
Zadnja raziskava NIJZ kaže, da je “89 odstotkov študentov depresivnih in anksioznih, več je zlorab alkohola in psihoaktivnih snovi”. »Vsak četrti študent razmišlja o samomoru.« »Vse več je raznih duševnih stisk, strahu, obupanosti, depresij, anksioznosti. To so dejstva, o katerih študentje dnevno poročajo.« Ob prebiranju tovrstnih izjav in ugotovitev se samo od sebe postavi vprašanje: Ali je res za vse to kriva ‘koronakriza’?
1. O vzročni povezavi med izpostavljenostjo zaslonom in duševnem zdravju je bilo govora v prejšnjih dveh zapisih. V času ‘koronakrize’ se je zaradi ‘on-line’ učnega procesa in predvsem zaradi vse manjšega nadzora in kontrole staršev zelo zaskrbljujoče povečala zasvojenost z zasloni. Poudariti je treba, da glavni vzrok ni uporaba tehnologije za delo in učni proces, ampak predvsem to, da mladostniki in otroci prosti čas (pa tudi čas med samim učnim procesom) preživljajo tako, da v svojih sobah ure in ure preživijo prikovani na zaslone, kar je škodljivo že za samo zdravje. Morali bi biti več zunaj v naravi, na zraku, se gibati v družbi staršev in svojcev, brati knjige … Bistvo problema je v tem, da starši nimajo nadzora. Otroci so zaradi njihovega permisivnega odnosa prepuščeni sami sebi. Mnogi otroci si iz zasvojenosti ne znajo pomagati, ker so ‘zasloni’ premočni, da bi se jim mogli upreti. Odgovoren starš bo vedno ravnal v dobro svojega otroka, čeprav otroku to ne bo vedno najljubše.
2. Po vrnitvi v šole je bilo v ospredju preverjanje znanja, kar je povsem smiselno in strokovno s strani šole. Za številne naj bi to predstavljalo “strahotne stiske” in “ogromen stres”. Če bi se šolarji in dijaki redno učili, preverjanje znanja seveda ne bi doživljali kot “strahoten stres”. Ker pa mnoge mladostnike v času učnega procesa starši prepuščajo samim sebi, ker “so že veliki”, ti ure in ure prebijejo med različnimi zasloni, na socialnih omrežjih … (tudi med neposrednim poukom), ki nimajo nobene povezave z učnim procesom. Ko bi moral šolar ali dijak pokazati nekaj (znanja) – vsi predpostavljajo da ga ima, ta pa ga v resnici nima, ker je goljufal – to soočenje povzroča velik stres.
3. Zaradi neodgovornosti in permisivnosti se tudi v tem obdobju soočamo z resnico. Morali bi jih vzgajati za samostojnost in odgovornost, privzgojiti bi jim morali delovne navade, ustvarjalnost, polno življenje ter pogumno soočanje z izzivi, ki jih prinaša življenje. Vzgojili pa smo jih za …?