Revija - Revija Ognjišče

Urednikova beležnica oktober 2020

Napisal Marko na 29. septembra 2020. Objavljeno v Beležnica.

Jesenski čas je namenjen pobiranju zadnjih pridelkov na vrtu in na polju in pripravi ozimnice. Tokratna gostja meseca Edvina Novak nam govori, naj pri kuhanju uporabljamo to, kar imamo pri roki, kakor so to delale naše babice, ki so zelenjavo iz vrta postavile v lonec. Priporoča nam našo, slovensko kuhinjo, ki je bogata. To lahko trdi, saj jo dobro pozna. Z znano kuharico s. Vendelino Ilc je namreč pripravila več knjig receptov. Knjigo Zmeraj sestra Vendelina smo ponatisnili skupaj z založbo Gral VE.

Sodobni človek namenja veliko časa prehrani in živilska industrija pred nas nenehno postavlja različne izdelke. Ob tem je toliko bolj pomembno vedeti, kaj ta hrana vsebuje. Na tem področju deluje Inštitut za nutricionisitko, ki opravlja različne raziskave na področju prehrane in zdravja, katerega smo obiskali. In ko smo na področju prehrane – na straneh za zabavno znanost lahko spoznate, kaj se dogaja med zorenjem plodov, zakaj spreminjajo plodovi barvo in še kopico zanimivosti, ki razkrijejo čudovite skrivnosti božjega stvarstva.

Ko smo na področju zdravja, ne moremo mimo virusov, ki so letos naša stalnica. Z virusi se ukvarja tudi naš sogovornik dr. Miroslav Petrovec, predstojnik Inštituta za mikrobiologijo, ki je predstavil svoje delo in svoj pogled na situacijo ob trenutni epidemiji kot tudi na mesece, ki so pred nami.

Mesec oktober je tudi mesec rožnega venca. Pomena te molitve se lahko dotaknemo tudi v luči Marijinih prikazovanj, katerih osrednje sporočilo je ravno molitev. Praktično vsa Marijina prikazovanja, ki jih je Cerkev priznala, so klic po molitvi rožnega venca, zato je lahko tokratna tema spodbuda za nas, da si to molitev spet približamo in s tem odgovorimo na Marijina povabila iz mnogih prikazovanj.

Prav tako oktobra praznujemo misijonsko nedeljo in zato predstavljamo velikega slovenskega misijonarja Janeza Janeža. Zaradi pandemije koronavirusa je letos malo misijonarjev obiskalo Slovenijo.

Letos obeležujemo več pomembnih obletnic, povezanih s slovensko zgodovino. To je lepa priložnost, da si v prilogi – napisal jo je zgodovinar dr. Stane Granda – ogledamo, kako je zorela ideja o samostojni slovenski državi in kakšen delež imamo pri njej kristjani.

Poleg knjige – kuharice s. Vendeline, o kateri si lahko več preberete na str. 13, opozarjamo na izid knjige p. Janeza Šamperla Angeli zate. To je tretja knjiga o angelih, ki so izšle pri Ognjišču (Angeli na poti življenja (2017) in Čisto vsakdanji angeli (2019). Pater je vanjo simbolično uvrstil 40 angelov, ki nas kot Božji poslanci vodijo, spodbujajo, spremljajo, opominjajo.

Letos praznujemo leto Božje besede v spomin na 1600. obletnico smrti velikega prevajalca Svetega pisma sv. Hieronima. Pri Ognjišču smo izdali zbornik Sveti Hieronim in naš čas, v katerem so predavanja poznavalcev Sv. pisma. V knjigi so objavljene tudi slike svetnika, fotografije njemu posvečenih cerkva ter njihova predstavitev. Sv. Hieronim se je vedno spraševal: »Kako bi lahko živeli brez poznanja Pisma, iz katerega se učimo spoznavati Kristusa samega, ki je življenje verujočih?« Zavedal se je, da je Sveto pismo sredstvo, “s katerim Bog vsak dan govori vernikom”. Naj to velja tudi za nas!

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 4.

Edvina Novak

Napisal Marko na 29. septembra 2020. Objavljeno v Gost meseca.

urednica kuharic

“Tudi kuhinja nas je oblikovala kot narod”

Kuhanje se marsikomu zdi vsakdanje opravilo, od katerega smo odvisni, saj brez hrane ne moremo živeti. Toda kuhanje je tudi nekaj več, saj je vsak obed tudi srečanje. Vsak narod ima svoje značilne jedi. Tudi Slovenci. Tokratna gostja, ki je uredila knjigo Zmeraj s. Vendelina (izšla je pri Ognjišču), poudarja, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo. V pogovoru bo odkrila, zakaj.

– Pri Ognjišču je izšel ponatis knjige Zmeraj s. Vendelina. Pripravili ste jo skupaj s šolsko sestro Vendelino. Ta knjiga ni prva, ki ste jo pripravili s to sestro.
Ne, prva je Kuharica sestre Vendeline, s podnaslovom slovenska meščanska kuhinja. To je debela knjiga s 1300 recepti. Spraševala sem se, kako naj jo urediva. Nato sem ji predlagala, da knjigo zasnujeva po jedilnikih.

– Kako ste prišli na misel za izdajo te kuharice?
S. Vendelina je imela v Repnjah pod Šmarno goro kuharske tečaje, ki so bili izredno obiskani. Delala sem na Domusu (prej Centralni zavod za napredek gospodinjstva), kjer sem urejala priročnike. Potem sem ustanovila svojo založbo, saj sem imela 25 let prakse z izdajo knjig. Menila sem, da moram najti eno dobro avtorico in šla sem do s. Vendeline. Toda ona ni hotela niti slišati za knjigo. Izgovarjala se je: »Imam tečaje, kjer mlade naučimo, kako naj kuhajo. Koliko rodov je že šlo skozi tečaje!« »Ampak knjiga je nekaj drugega!« sem dejala. »Ne, imam ogromno dela s tečaji!« In ga je imela res, saj je imela veliko tečajev. Poleg tega je gradila. Zgradila je več samostanskih hiš in objektov. Imela je ogromne energije, čeprav je bila drobna! Trikrat sem jo obiskala in ob njej je bila s. Nikolina, še mlada, nekakšna njena pripravnica, ki jo je spodbujala: »Pa dajte, zakaj pa ne bi izdali!« Potem sem ji predlagala, da ne bo ona pisala, ampak ji bom pomagala in bom knjigo jaz uredila. Ona je bila strokovnjakinja za kuhanje, a seveda knjig ni pisala. Končno je pristala.

– In začelo se je sodelovanje.
Da, začeli sva sodelovati in kar sedem let sem hodila k njej in sad tega so knjige, ki sem jih omenila, in one, ki so sledile. Prišla sem k njej. Imela je kupe papirjev z recepti, ogromno jih je znala na pamet. Pogovarjali sva se, kako bi kakšno stvar posodobila. Toliko let sem pripravljala knjige kuharic in kuhala, da sem vedela, če recept ‘drži’, če se po njem da skuhati. V sedemdesetih letih je bila popularna jušna kocka, ki sva jo iz receptov odstranile.
Šlo je za dolgo trajajoče delo. V Repnje sem hodila z računalnikom. Običajno dvakrat na teden. Sestavljali sva jedilnike. Predelala sem jih. Morala sem paziti, da se recepti ne ponavljajo … Zelo lepo sva sodelovali.
Še ena anekdota o modrosti s. Vendeline. Prišla je neka novinarka. Dejala je: »Moj mož ima zelo rad kašo s slivami. Jaz jo naredim zelo dobro. Toda mož bo vedno rekel: “Ampak mama je naredila drugače, še boljše!” Kje pogrešim?« Vendelina je mirno dejala: »Pustite ga! Nikoli ne boste skuhali boljše, saj veste, kako je, zmeraj bo trdil, da je mama skuhala boljše.«

– S knjigami ste mnoge recepte iztrgali pozabi ….
Da, in zato sem zelo zadovoljna, da sem iztrgala pozabi narodno bogastvo. Tudi to nas ‘naredi’ narod. Velikokrat me pojezi, ko slišim: mi smo tukaj na sredi in smo od vsakega nekaj pobrali. Kaj smo pobrali? Mi imamo krasno, bogato osnovo. Jasno je, če si pameten, kaj tudi pobereš od drugih.
Moj pokojni mož je bil ambasador v Strasbourgu. Pripravili so tudi razstavo v hodniku Sveta Evrope. Razstavo so šele postavljali. Na panojih so bile opisane čudovite stvari, ki jih ima Slovenija. Glede kuhinje pa je pisalo, da imamo malo italijanske, malo avstrijske, malo madžarske kuhinje! Namesto da bi se predstavili s svojo kuhinjo, ki jo imamo, smo evropski javnosti razlagali, kako smo mešanica vsega …
Vplivi so prišli pozneje. Naj samo pomislim na mojo mladost, ki sem jo preživela v Dekanih pri Kopru. Naša kuhinja ni bila tako mediteranska, ampak bolj celinska. Kakšna stvar je že pljusknila z morja, ampak sicer smo imeli štruklje, mineštre, jote, domače rezance (domačo pašto) …

– Opisali ste, kako ste pripravili ogromno delo s Kuharico s. Vendeline, s 1300 recepti. Zakaj ste se pa odločili za drugo knjigo Zmeraj s. Vendelina? To smo sedaj ponatisnili.
Kolikor se spominjam, je bila to zadnja knjiga. Natisnjeno naslovnico sem prinesla pokazat s. Vendelini in je je bila zelo vesela. Isto leto je umrla. Vmes sva pripravili knjigo receptov za sladice. Prva kuharica je bila zelo debela in brez slik. Ljudje so jo zelo lepo sprejeli. Zato sem potem predlagala, da naredimo kuharico za mlade, ki imajo radi slike in ki hočejo ‘videti’. Odbrala sem recepte, nato smo vse morali fotografirati. Pripravo rib je sicer prepustila meni, njej, rojeni Dolenjki priprava rib ni ravno dišala.
Nekoč sem sestri dejala za neki recept, da je težak. S. Vendelina pa je samo dejala.: »Ah kaj. Nič ni težko! Vse je napisano. Greste za štedilnik in kuhate.« Od takrat tudi jaz zagovarjam to načelo. Greš k štedilniku in kuhaš. Če ti prvič ne uspe, ti bo drugič ali naslednjič.
Nisem pristaš tega, da vse do grama tehtamo. Sicer pa Slovenci mislimo v dekagramih, ne v gramih. V trgovini naročite ‘10 dek’ salame, ne sto gramov. S prevodi kuharic – v tujini imajo grame – so prišli ti grami tudi k nam. Prevajalci in uredniki se niso trudili, da bi to spremenili. Tudi s. Vendelina je imela recepte v dekagramih.

– S. Vendelina je bila šolska sestra. Te sestre so imele veliko gospodinjskih šol in prirejale veliko kuharskih tečajev. Tudi ona je vodila kuharske tečaje, ki so bili zelo obiskani.
Obiskani tako zelo, da so ženske morale dve leti čakati na tečaj! Ona se je posvetila predajanju kuharske umetnosti na tečajih. Vendar bi vse to bogastvo šlo v pozabo, če ga ne bi zbrali v knjige.

SESTRA VENDELINA
S. Vendelina (Marija Ilc) se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic.

– Šolske sestre so menile, da daje družini pečat preudarna in skrbna gospodinja in dobra kuharica. Skozi zgodovino so prav take žene reševale tudi naš narod. Sestre so menile, da bodo zato z vzgojo takih žena reševale družino, ki je temeljna celica naroda. V tej zavesti smo tudi mi izdali to knjigo in upamo, da bomo še drugo. Vzdušje v družini se ustvarja tudi pri mizi, pri obedu. Se vi strinjate s temi mislimi šolskih sester?
Popolnoma se strinjam. Poudarjala je, da mora v družini vladati ljubezen in ko kuhaš, moraš kuhati z ljubeznijo in postreči z ljubeznijo. Tudi je poudarjala, da je treba pripravljati obroke, da se ob njih zbere družina in takrat reši kakšen problem. Pomislimo samo na nedeljsko kosilo, ki ga poznamo skoraj po celi Sloveniji: goveja juha, pražen krompir, meso iz juhe ali pečenka ter solata. To je klasika. Danes po mnogih družinah na hitro pojedo, čeprav si mislim, da še marsikje kuhajo. Kako mladim predstaviti to kot vrednoto, ko gredo pogosto jest ven, ko otroci jedo v šoli, starši pa v službi. Upam, da zvečer kaj skuhajo in skupaj pojedo. Po visokem številu ločitev bi sklepali, da manjka skupnih obedov. Seveda ni dovolj samo obed, med katerim naj se družina pogovori …

– Napisali ste tudi ‘svojo’ kuharico – to je Sončna kuhinja, v kateri opisujete testenine in njihovo pripravo od A do Ž. Dolgo ste živeli v tujini in se srečali s tujimi kuhinjami. Vas je urejanje kuharic spodbudilo, da ste napisali še ‘svojo’ kuharico.
V tujino sem šla z možem, ki je bil dopisnik iz tujine. Ko sem šla v Francijo, sem bila že urednica za priročnike. Predlagali so mi, da ostanem v službi, ampak da delam ‘od doma’. Poiskala sem francosko klasično kuharico, kot je pri nas tista s. Vendeline, da sem jo prevedla. Avtorica kuharice z nad 700 stranmi z naslovom Znam kuhati, je bila takrat še živa. Stanovala je v ‘nobel’ delu Pariza in sem jo tudi obiskala. Tudi ona je svojo kuharico namenila družinam. Gre za tipično francosko kuhinjo. Morala sem priti do francoske filozofije in njihovega načina kuhanja. Oni kuhajo vse na maslu in na račji, gosji maščobi. Pravijo, da ima ta podobne sestavine kot oljčno olje. In res imajo malo kardiovaskularnih obolenj. Prevajanje kuharice je bil obenem izpit iz francoske kuhinje in iz prevajanja, saj gre za poseben jezik in strokovne izraze.

– Po bivanju v Parizu ste bili v Rimu in pozneje izdali kuharice s s. Vendelino. Kaže, da ste se potem čutili toliko ‘suvereno’, da ste napisali Sončno kuhinjo.
Sončno kuhinjo sem napisala v sodelovanju z gospo Valentino, Slovenko iz Idrije, ki je živela v Rimu. Zgodaj se je poročila z italijanskim častnikom ter se odselila v Italijo. Ohranila pa je stik s slovenščino in jo stalno izpopolnjevala. Tudi ona je imela celo škatlo receptov, jaz pa sem to urejala, ko sem bila že v Ljubljani. Kdor ima rad testenine, je ta knjiga zanj nepogrešljiva.

– Sončna kuhinja vam je bila domača, saj ste se že kot otrok srečavali s ‘pašto’, kakor na Primorskem rečemo testeninam.
Seveda mi ni bilo tuje. Z veliko omakami lahko pripraviš testenine. Kuhanje testenin je veliko lažje kot določene stvari v francoski kuhinji, ki je bolj zapletena.

– Omenil sem vaše bivanje v tujini. Ste v tujini, poleg jezikov, izpopolnili tudi svoje kuharsko znanje? Študirali ste namreč jezike, med njimi francoščino in italijanščino!
Da, glede jezikov boljše kombinacije ne bi mogla imeti. Tudi mož je študiral jezike in spoznala sva se kot študenta francoščine.

– Se bivanje v tujini pozna danes v vaši kuhinji?
Določene stvari sem posvojila, čeprav zelo poudarjam domačo kuhinjo, ki nas je oblikovala. To je osnova, potem pa dodajam. Če se mudi, skuham testenine. Od receptov iz okolice Rima zelo rada naredim testenine s slanino, potem druge, kjer dodajo še paradižnik… V mojem otroštvu smo doma kuhali dve, tri vrste testenin. Od francoske kuhinje sem ohranila recept petelina z vinom. Tega je sicer rad pripravljal moj mož.

– Kako sta se potem z možem razumela v kuhinji?
Dejala sem mu, da v kuhinji ‘komandiram’ jaz. Bil je zelo sposoben in je stvari hitro razumel. Zato me je vprašal: “A suženj pa sem lahko?” In tako je lupil krompir in pripravljal stvari. Prepustila sem mu palačinke in pohanega piščanca. Mi je pa zmeraj pomagal pri kuhinji in upošteval najin dogovor, da sem v kuhinji glavna jaz. Iz francoske kuhinje rada pripravim teletino v beli omaki. Zelo uporabljam omake. Večkrat rečem: če bi delala v restavraciji, bi bila kuharica za omake. Zelo rada naredim sufle ali kipling, ki mora biti visok. Če ‘rata’ visok, je to ponos gospodinj.

– Sprehajate se med različnimi kuhinjami in jih poznate. Ali smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo?
Seveda, imamo veliko stvari, na katere smo lahko ponosni. Še kako se lahko postavljamo. Nekaj jedi smo zaščitili. Še več bi jih lahko. S s. Vendelino sva predstavili veliko jedi. Restavracije, zlasti v Ljubljani, ponujajo veliko domačih jedi in turisti zelo radi posegajo po naših jedeh. Pomislite na naše štruklje, na naše obare. Da o potici niti ne govorim. Poglejte štruklje – so brez maščobe, brez cvrtja … Jaz pogosto naredim smetanove štruklje.
Morda še o pripravi hrane. Včasih je bilo veliko več truda. Pomislimo, koliko truda je bilo, ko ni bilo še mešalnikov. Sedaj sem poenostavila kuhinjo. Vračam se k temu, kar je kuhala moja stara mama. Večkrat so gospodinje šle po vrtu, videle, kaj imajo in potem iz tistega skuhale. Poleti je bila mineštra bolj zelenjavna, pozimi so kuhali joto. Poleti je niso.
Težko razumem nekatere ljudi, ki hodijo v razne tuje restavracije, ko imamo pa mi tako dobro kuhinjo. Prav tako težko razumem, da jemo toliko tujih stvari, uvoženih iz daljnih dežel. Zakaj? Je res treba celo zimo jesti eksotično sadje? Vitamine lahko dobimo tudi drugače. Odkar imamo hladilnike, se preveč ‘nažiramo’. Vse moramo imeti na zalogi. Nič nam ne sme zmanjkati. In ker imamo vsega v hladilniku, jemo preveč.

– Vaše vračanje v otroštvo vam je navdihnilo idejo, da bi napisali knjigo receptov z jedmi, ki ste jih jedli v otroštvu.
Napisala bi preproste recepte, pa ne samo preproste, in jih povezala z resničnimi zgodbami iz otroštva.

– Celo življenje ste se ukvarjali s knjigami in tudi sedaj ste obkroženi z njimi. Vendar sega ljubezen do knjige v vaše otroštvo.
Imam ogromno knjig. Ko sem bila še majhna, mi je oče bral romane. Dolge romane. Vse dokler ni postal hripav. Potem sem brala sama. Mami se je branje zdelo potrata časa. Zvečer sem brala in ko sem slišala, da prihaja mama, sem odložila knjigo na posteljo in se delala, da sem med branjem zaspala. Mama je potem samo ugasnila luč.
Še en dogodek iz zgodnjega otroštva. Mama mi je kupila dve italijanski slikanici: eno o piščančkih, drugo o račkah. Slovenskih knjig se takrat med vojno pri nas ni dobilo. Brati sem se naučila pri teti, ki je bila samo nekaj let starejša. Gledala sem privlačne slike in razbirala črke. Brala sem črko za črko, a nisem nič razumela. Poznala sem vse črke, nisem pa odkrila nobenega pomena. In takrat sem prvič odkrila, da to ni moj jezik. Nekakšno prvo zavedanje, da sem Slovenka.

– Pri prevajanju ste morali zelo paziti na jezik, saj gre za strokovno prevajanje.
V vsaki stroki moraš paziti, da razviješ jezik. Najprej sem se zapičila v olivno olje. Kjer raste oljka, rečemo oljčno olje. Jezim se, ko ljudje nekritično uporabljajo tujke. Ko sem prevajala iz francoščine, sem prevedla veliko izrazov. Za mnoge stvari imamo lepe slovenske izraze (tudi pri kuhanju) in uporabljajmo jih! Premalo damo na razvoj strokovnega jezika. Če izgubimo svoj jezik, nismo nič! Imam rada tuje jezike, saj sem jih študirala, in prav ob stiku z njimi sem spoznala vrednost svojega jezika.

– Tudi praznike zaznamujemo s hrano. Kaj bi bila naša velika noč brez velikonočnih jedil. Nekaj podobnega je z božičem.
S s. Vendelino sva pripravili knjigo božičnih jedil. Izbrskala sem stare običaje ob praznikih in jih uvrstila v knjigo in jih tako delno oživila. Zanimiv je običaj – pri nas ga nismo poznali – da so za sveti večer dali na mizo vse, kar želiš, da bi se ti dobrega naredilo. In ljudje so mizo res popolnoma napolnili. In te stvari (denarnica za denar, ključ, da bo varna hiša …) je potem obsijala božična svetloba. Za božič je morala biti miza izredno bogato obložena, tako da ni bilo prostora, da bi dal nanjo še en kozarec. V Istri smo se dan pred božičem postili in znana je bila jed bakala – namaz iz polenovke in oljčnega olja. Še sedaj imam jaz postno večerjo: bakala, polenta, zelje in miške. Za veliko noč poznamo tipične jedi. Zanimivo, da so pri nas pripravili jagnje ali pa kozlička. Kot v Svetem pismu.
Včasih sem pripravila božično mizo za dvanajst ljudi. Danes je to zame preveč in tega ne delam več. Tako mi ostane več časa za duhovno pripravo na praznik.

– Velikokrat sva se v dosedanjem pogovoru dotaknila vašega moža Andreja Novaka. Napisal je prvo knjigo o Janezu Pavlu II v slovenščini.
Bil je dopisnik Dela iz Rima. Dejali so mu, da bi bilo dobro, če bi napisal knjigo o papežu. Hodil je na pogovore najprej v Slovenik, kjer so bili slovenski duhovniki, ki so študirali v Rimu. Obiskoval pa je tudi razne ljudi v Vatikanu, od kardinalov navzdol. Imel je dostop do mnogih ljudi, tudi ključnih ljudi pri Svetem sedežu.
Spominjam se atentata na Papeža Janeza Pavla II. Stanovali smo blizu Vatikana in gledala sem televizijo. Kar naenkrat vidim, da so streljali na papeža. Poklicala sem moža, ki je delal v kabinetu. Samo pogledal je in vzkliknil: “O, joj!”, si oblekel suknjič in stekel na Trg sv. Petra. Bil je strašen dogodek.

– Mož je še mlad umrl in ostali ste vdova. Najbrž vas je ta težka izkušnja zaznamovala.
Izredno. Vedno sem mislila, da imam za seboj tako močan steber, da se mi ne more nič zgoditi. Mož je bil močan človek. Hotela sem ustanoviti svojo založbo. On mi je dejal: “Ti si iz trgovske družine in imaš več smisla za posel kot jaz. Kar naredi. Jaz te bom podpiral.” Mislila sem si, da se mi nima kaj zgoditi, ker imam moža, pa je tako mlad umrl, prav v mandatu, ko je bil prvi slovenski ambasador pri Svetu Evrope. Izredno so ga spoštovali. Neki ambasador mi je dejal: “Če vašega moža ni, ne sprejmemo nobenega važnega sklepa.” Bil je izreden logik.

– Rekli ste, da je bil prvi slovenski veleposlanik pri Svetu Evrope.
To je bilo zanimivo. K nam (v Ljubljani) je prišel Dimitrij Rupel in dejal, da je sedaj čas, da Jugoslavijo v Svetu Evrope zastopa Slovenija. Želel je, da gre tja moj mož, da bo v ključnem času osamosvajanja Slovenija imela tam svojega človeka, ki bo lahko diplomatom razlagal stališča Slovenije. Žal je Andrej umrl, ne da bi opisal tisti turbulentni čas. Jaz sem ga podprla, ker sem menila, da mora to narediti za Slovenjo. Ob osamosvojitvi Slovenije je zapustil jugoslovanski generalni konzulat, ker “to ni več predstavništvo moje domovine”. Potem je začel predstavljati interese Slovenije in delati za to, da bi Slovenijo sprejeli v Svet Evrope. ‘Uradoval’ je v eni sobici, kjer niti ležišča ni imel. Pa je uspel! Uradno ga tudi diplomati ne bi smeli sprejemati, ker še nismo bili člani, a ker so ga poznali od prej in ga cenil, so se z njim pogovarjali.
Po smrti sem ostala sama, Najmlajša hčerka je bila v gimnaziji, sin pa na podiplomskem študiju v tujini. Nobeden še ni bil pri kruhu. Z vsemi močmi sem se posvetila založbi. Nekaj let sem bila sama. Potem se mi je pridružil sin Luka. Založba je hitro rastla. V začetku smo izdajali veliko priročnikov, pozneje tudi leposlovje. Prej sem izgubila moža kot očeta. Oče me je spodbujal in z njim – bil je trgovec – sem se veliko pogovarjala. Imeli smo štiri knjigarne … Založba je rastla vse do ekonomske krize 2008. Morali smo zapreti knjigarne in založbo ter odplačevati kredite. Morala sem zagrabiti in voditi založbo. Ko gledam nazaj, se čudim, da mi ni bilo težko. Zaupala sem, da bo šlo.
Pogovarjal se je Božo Rustja

EDVINA NOVAK
rojena v Dekanih pri Kopru, je odraščala v trgovski družini, študirala je francoščino in italijanščino. Poročila se je z Andrejem Novakom in zgodaj ovdovela. Več let je z možem preživela v tujini (Pariz, Rim, Strasbourg). Urejala je priročnike na Centralnem zavodu za napredek gospodinjstva in prevajala kuharice ter skupaj s s. Vendelino izdala več kuharic, ki so doživele tudi več izdaj. Ustanovila je svojo založbo VALE NOVAK, a so jo morali ob gospodarski krizi zapreti. Kljub starosti še vedo načrtuje. Rada bi napisala knjigo z recepti iz svojega otroštva in z zgodbami, povezanimi z recepti.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 8-13. Fotografije Benjamin Pezdir.

sv. Hieronim (30. september)

Napisal Marko na 29. septembra 2020. Objavljeno v Svetniški domovi.

Sv. Hieronim se je rodil okoli leta 345. V njegovem rojstnem kraju je bilo precej kristjanov, ki so bili po življenju še pogani. Deček je bil zelo nadarjen in starši so ga poslali najprej v Milan, nato pa v Rim, da bi se izobrazil pri najboljših učiteljih. Imel je izreden dar za jezike in prav kmalu je dovršeno obvladal latinščino. Želel je postati kristjan in za veliko noč leta 366 ga je papež Liberij krstil. Zdaj se je zanj začelo novo življenje. Potoval je v Galijo in se spotoma za nekaj časa ustavil v Ogleju (tedanji Akvileji), kjer se je seznanil z družbo duhovnikov in resnih kristjanov, ki so skupaj prebirali Sveto pismo in se pogovarjali o bogoslovnih in duhovnih vprašanjih. Ostal je z njimi v pisnih stikih. Dopisoval si je tudi s podobno družbo v Emoni (rimski Ljubljani). Kasneje je kot duhovnik v Rimu pobožnim ženam razlagal Sveto pismo.
Odpravil se je na Vzhod, da bi obiskal svete kraje, a je zbolel. Leta 379 se je dal posvetiti v duhovnika, potem je bil nekaj časa v Carigradu učenec velikega cerkvenega učitelja sv. Gregorja Nacianskega. Leta 382 je spremljal v Rim antiohijskega škofa. Bil je ves obložen s svojimi rokopisi, kar je vzbudilo zanimanje papeža Damaza, ki ga je imenoval za svojega tajnika. Veliko sta se pogovarjala o Svetem pismu in papež je dal pobudo za nov prevod celotnega Svetega pisma v latinščino. Hieronim je najprej popravil Novo zavezo, kasneje, ko se je dokončno vrnil na Vzhod, pa je ponovno prevedel celotno Sveto pismo stare in nove zaveze. Živel je v Betlehemu, kjer je bil predstojnik moškega samostana, duhovno pa je vodil tudi redovnice, ki so prišle v Palestino iz Rima. Pisal je svoja znamenita asketska pisma in druge spise, poglavitne moči in sposobnosti pa je posvetil prevajanju Svetega pisma. Delo je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Trajalo je skoraj trideset let. Opravljeno je bilo tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo zahodne Cerkve.
Na stara leta, ko je bil ves izčrpan od postov in bolezni, je moral Hieronim bežati pred roparskimi tolpami, ki so napadle njegov samostan. Delal je do zadnjega diha: narekoval je pisarju. Umrl je 30 septembra leta 419 (ali 420). Njegove posmrtne ostanke so kasneje prenesli v baziliko Marije Velike (Santa Maria Maggiore) v Rimu.. (sč)

Na sliki: Tomaž Perko, sv. Hieronim, oltarna slika, p. c. sv. Hieronima na Nanosu (žup. Podnanos).

Na Slovenskem je sv. Hieronimu posvečenih devet cerkva (ena je župnijska, osem je podružničnih). Šest jih stoji v koprski, dve v ljubljanski in ena v celjski škofiji.
Na ozemlju Škofije Koper, pretežno v njenem južnem delu, je sv. Hieronimu posvečenih kar šest podružničnih ali romarskih cerkva. Zato smo v letu 2019, v spomin na 1600. obletnico svetnikovega odhoda v večno domovino, želeli v večjem številu obiskati vse naše njemu posvečene cerkve in s tem nadaljevati izročilo naših prednikov, ki so gojili veliko spoštovanje in pobožnost do slavnega cerkvenega učitelja, kar dokazujejo tudi svetišča, ki so jih zgradili njemu in Gospodu v čast in slavo. Povsem verjetno pa je tudi, da smo kje resnično stopali tudi po poti, po kateri je nekoč stopala tudi Hieronimova prašna noga. Tudi nam in naši pobožnosti do sv. Hieronima namreč veljajo besede, ki jih pisec pisma Hebrejcem posveča svojim naslovljencem: ‘Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam govorili Božjo besedo, premišljujte konec njihovega življenja in posnemajte njihovo vero. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Različni tuji nauki naj vas ne zavajajo!’ (Heb 13,7-9). Vsega naštetega se namreč lahko učimo tudi od sv. Hieronima: Goreče ljubezni do Božje besede, zvestega upanja do konca, žive in globoke vere v Boga in Cerkev. Tudi on je namreč, kakor pravi Sirah o kralju Salomonu, ‘izlival modrost kakor Nil!’ (Sir 47,14).
Srečanja so se odvijala na zadnjo soboto v mesecu od aprila do avgusta in na zadnjo nedeljo v septembru, od vigilije pred belo nedeljo v aprilu do vigilije pred godom sv. Hieronima, ki je 2019 bila na zadnjo nedeljo v septembru. Odziv pohodnikov in romarjev je daleč presegel naša pričakovanja, saj ni bilo tako malo niti tistih, ki so se udeležili vseh shodov in tako ustvarjali nekakšno jedro skupnosti častilcev sv. Hieronima. Resnično, kakor pravi kralj David v psalmu (122,1-2: ‘Veselil sem se, ko so mi rekli: V hišo Gospodovo pojdemo! In naše noge so stale že pred tvojimi vrati, Jeruzalem!’) (koprski škof Jurij Bizjak)

več o shodih:

Sveti Hieronim in naš čas. Zbornik. Urednik Rafko Valenčič. Koper: Ognjišče, 2020.

ČUK, Silvester. Naš sveti Hieronim. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str 50-67.

Kratka predstavitev Hieronimovih cerkva:

– podružnična cerkev sv. Hieronima na Nanosu (žup. Podnanos) – stoji na jugozahodnem zavetrnem delu planote na nadmorski višini 1019 m. Grajena je v gotskem slogu in se prvič omenja leta 1360 kot podružnična cerkev vipavske župnije. Sedanja je bila posvečena leta 1624. Glavna romarska shoda sta bila vsako leto na binkoštni ponedeljek (obletnica posvetitve) in 30. septembra (svetnikov god). Med prvo svetovno vojno je bila cerkev požgana, nato pa obnovljena. Po drugi svetovni vojni je začela propadati. Leta 1990 je bila obnovljena s prizadevanji župnika Antona Štrancarja, faranov Podnanosa (cerkev je podružnica te župnije) in obiskovalcev Nanosa. Slika sv. Hieronima na glavnem oltarju je delo akad. slikarja Tomaža Perka. Največ romarjev prihaja za svetnikov god, 30. septembra

– podružnična cerkev sv. Hieronima nad Koritnicami (žup. Knežak) – je bila zgrajena v 15. stoletju na mestu prvotne kapele, ki naj bi imela romansko zasnovo, o čemer pričajo kamniti ostanki. Cerkev so večkrat prenavljali in povečevali. Oltar je bil obnovljen leta 1890, tedaj je bil postavljen tudi svetnikov kip. Glavni romarski praznik je god sv. Hieronima (30. septembra). V vasi Koritnice je cerkev sv. Antona Puščavnika, ki ga je sv. Hieronim občudoval zaradi njegovega spokornega življenja.

– podružnična cerkev sv. Hieronima, Čelje (žup. Prem) – je bila zgrajena leta 1639. Postavljena je v vaško okolje. Češčenje svetnika v tem kraju ni tako razširjeno kot v prejšnjih dveh. Lesen kip na oltarju je novejše tirolsko delo, svetnik ima v levi roki popotno palico, v desni knjigo, ob njem je lev.

– župnijska cerkev sv. Hieronima, Kozana v Goriških Brdih – omenjena 1505, po prvi svetovni vojni uničena, obnovljena in povečana – ostal je baročni oltar, oltarna slika (sv. Hieronim s Svetim pismom v roki, sv. Avguštin, nad njima Mati Božja z Detetom) je iz leta 1714 (1939 preslikana), zvonik je ločen od stavbe (beneški slog – osnurtek arhitekt Jože Plečnik), leta 1956 povišan …

– podružnična cerkev sv. Hieronima, Bošamarin (žup. Koper stolnica) – zgrajena leta 1738, do konca druge svetovne vojne je bila v privatni lasti … nad zahodno, trikotno fasado je zvonik na preslico. Pod njim je vrezan križ, skozi katerega v notranjost proseva svetloba, pred fasado je vhodna lopa na betonskem podstavku, z dvema zidanima stebroma. Sliko svetega Hieronima je obnovila slikarka Mira Ličen. Cerkvica je bila prvič obnovljena 1982 (oče Bojan), zadnjič pa leta 2012 (Jože Pegan).

– pokopališka cerkev sv. Hieronima, Topolovec (žup. Sočerga) – pravokotna stavba pokrita zdvokapno streho, ki je bila sprva zložena iz kamnitih plošč. Po podatkih iz leta 1886 naj bi bila cerkev leta 1883 restavrirana in blagoslovljena ter imela en zvon. Nastanek cerkve istrskega tipa, ki je tu regionalno pogojena, sodi v romansko dobo, Napol porušena in skoraj povsem izropana cerkvica je v Hieronimovem letu (2019) vendarle dočakala boljše čase. Na pobudo koprskega škofa Jurija Bizjaka je bila obnovljena streha in notranjščina.

– podružnična cerkev sv. Hieronima, Ivanje selo pri Uncu (žup. Unec) – zgrajena v 16. stoletju kot protiturški tabor in prvotno zidana v gotskem slogu, prvič omenjena leta 1526. V zgodnjem delu zvonika je na prednji strani vzidana plošča z letnico 1796, ko so jo predelali v baročnem slogu. V cerkvi sta dva poznobaročna lesena oltarja.

– podružnična cerkev sv. Hieronima, Petkovec (žup. Rovte) – prvič omenjena 1526, barokizirana je 1721. Okrog cerkve je nizko obzidje, kar verjetno dokazuje, da je cerkev služila kot tabor pred Turki. kip Matere Božje. Večina kipov je iz druge polovice 18. stoletja, v niši nad stranskim vhodom pa je starejši lesen kip Žalostne Matere Božje iz 16. stoletja. Zvon iz leta 1757.

– podružnična cerkev sv. Hieronima, Tabor pri Vranskem (žup. Vransko) – poznogotska cerkev iz prve polovice 15. stoletja (ostanki gotskih oken). V 18. stoletju je bila cerkev podaljšana proti zahodu. Prizidana sta bila zakristija in zvonik. Ostanki taborskega obzidja s stolpom datirajo v začetek 16. stoletja. V notranjščini se je ohranil gotski obok in oprema iz 19. stoletja.

– cerkvi v Jasenu pri Ilirski Bistrici in v Branici na Vipavskem sta bili prvotno posvečeni sv. Hieronimu, pozneje pa sta dobili novega zavetnika (Jasen sv. Joahima, Branica sv. Katarino).
Izročilo in sledi povedo, da je cerkev sv. Hieronima stala tudi v Jagrščah na Cerkljanskem. Stavba je v ruševinah, kaj več podatkov o njej nimamo.

V župnijski cerkvi v Štivanu pri Postojni so na kamniti prižnici (1881) upodobljeni vsi štirje zahodni cerkveni očetje. Njihovi kamniti kipi so tudi v župnijski cerkvi v Košani. Sv. Hieronimu je posvečen eden od stranskih oltarjev v koprski stolnici. Na znamenitih freskah v Hrastovljah (1490) je med svetniki upodobljen sv. Hieronim s knjigo v rokah. V župnijski cerkvi (katedrali) sv. Jurija v Piranu so na stropu upodobljeni štirje zahodni cerkveni očetje, med njimi sv. Hieronim v spokorni drži, z levom ob nogah ter s kardinalskimi insignijami (križ, klobuk). Več slik sv. Hieronima renesančnih slikarjev hranijo v piranskem minoritskem samostanu. Sv. Hieronim je upodobljen tudi v romarski in župnijski cerkvi Matere Božje v Strunjanu. Njegovo češčenje je razširjeno tudi na Goriškem in Vipavskem.

Razširjenost češčenja sv. Hieronima potrjujejo tudi novejša odkritja: Ob prenavljanju gotskih fresk v kapeli Matere Božje (prezbiterija nekdanje cerkve) v župnijski cerkvi sv. Vida v Podnanosu leta 2003 so očistili 12 kamnitih sklepnikov . Na enem izmed njih je upodobljen sv. Hieronim s knjigo v roki, ob njem pa leži legendarni lev. Njemu sta posvečeni kapeli v vasi in ob cesti na Nanos. Kip sv. Hieronima v kardinalskem ornatu je na glavnem oltarju župnijske cerkve na Lozicah pri Vipavi, v podružnični cerkvi sv. Ane na Razgurih (župnija Vrabče) ima svetnik svoj oltar. Sv. Hieronim je bil znan in češčen tudi na robu ali tudi zunaj ozemlja ‘kraške’ domneve o njegovem rojstnem kraju.

zbral in izbral Marko Čuk

nadangel Gabrijel (29. september)

Napisal Marko na 27. septembra 2020. Objavljeno v Svetniški domovi.

GABRIJEL pomeni po hebrejskem deblu ‘Božji mož’ ali ‘Božji junak’. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabrijel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.«
Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.

Po uvedbi nove ureditve bogoslužja (1969) je praznovanje vseh treh nadangelov združeno na današnji dan.

ZAVETNIK: Nadangel Gabrijel je zavetnik poštnih uslužbencev, zbiralcev znamk, telekomunikacij in informiranja (od leta 1951); priprošnjik proti neplodnosti v zakonu.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 186-188.

Na Slovenskem sta nadangelu Gabrijelu posvečeni dve podružnični cerkvi: na Planici (Stara Loka – LJ) – /levo spodaj/ in v Zapotoku (Lig-Marijino Celje – KP).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115

Drugi mi pomagajo in jaz drugim

Napisal Marko na 19. septembra 2020. Objavljeno v Duhovnost in Slovenci.

Počitnice so okrepile naše moči za novo delovno in šolsko leto. Moj uspeh pa bo odvisen tudi od pomoči drugih, uspeh drugih pa od moje pomoči njim. Zato se splača preveriti in posodobiti stališče do svoje pomoči drugim in do prejemanja pomoči od drugih. V medsebojni soodvisnosti potrebujemo enako dobro orientacijo, kaj je koristno in kako to narediti, kakor jo imamo pri skrbi za higieno, gibanje in prehrano.
To je obenem temeljno duhovno vprašanje: Kakšno vrednost ima ljubezen?
Odgovor iščemo ob podatkih reprezentativne raziskave o tem, kaj nad 50 let stari Slovenci potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo za svoje lepše staranje in sožitje. Eno od vprašanj je bilo: Kaj od vsega tega, kar so vam v življenju dali ali storili drugi, vam je res veliko pripomoglo h kakovosti in razvoju vašega življenja? Vsak peti nanj ni odgovoril, drugi so povedali po eno ali več svojih pomembnih življenjskih izkušenj – skupaj 845. Kaj dobimo, ko jih sistematično razporedimo?
– Največ se jih spominja pomoči pri svojem osebnostnem razvoju (254): da so jih starši vzgojili v poštenega in delovnega človeka, omogočili študij, tudi to, da so jim dali vero. Rekli so npr.: To, kar sta mi dala starša, ko sta mi pravila: dobro misli o vsakem! … Vzgojili so me v zrelo osebo, me naučili misliti in imeti sočutje … Ali pa: Prizadevnost zdravnika, sicer bi bila že mrtva.
– Pomoč drugih za lepo sožitje je tik za prejšnjo (237): Moj mož mi je dal dosti lepega … Žena me ima rada … Tu so izkušnje z dobrim sodelovanjem, z oskrbo v onemoglosti.
– Na tretjem mestu je materialna pomoč (127): da so dobili parcelo ali denar za gradnjo hiše, pomoč pri gradnji in opremljanju, pri delu na kmetiji …
– Veliko (172) pa jih je odgovorilo, da jim ni nikoli nihče nič pomagal, nič dal, da so vse naredili in dosegli sami; pa tudi: Samo jaz dajem drugim! Nekaj malega (5) jih ima nasprotno skrajno stališče: Vse dobro in slabo mi je pomagalo.
– Vsak deseti (84) je odgovoril neopredeljeno (ne vem, kaj bi rekel …) ali splošno (marsikaj, veliko, podpora drugih …).
Z vidika zdrave ljubezni, ki je srce duhovnosti, je pomembno tudi nasprotno vprašanje v raziskavi: Kaj od vsega tega, kar so vam v življenju dali ali storili drugi, vam je najbolj škodilo pri kakovosti in razvoju vašega življenja?
Te slabe izkušnje odstirajo škodljivo pomoč drugemu, pa naj je storjena hote ali nehote. Med odgovori je največ slabih izkušenj (198 od skupno 816) z nepravičnostjo drugih, z nevoščljivostjo, zavistjo, zaničevanjem, oviranjem, z lažjo, kritiko, hudobijo, zlobo, slabo vzgojo, napačnim usmerjanjem, nasiljem, zlorabo zaupanja, hinavščino, obrekovanjem in nehvaležnostjo. Sledijo slabi odnosi, v katerih – večinoma nehote – poškodujemo drug drugega v družinskem, delovnem, sosedskem ali prijateljskem sožitju; to izkušnjo navaja vsak deseti – to pomeni nad 70.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let. Nekateri pripovedujejo slabe izkušnje s širšo družbo in s političnim režimom. Vsak peti je navedel nesrečo, smrt in drugo tragiko zaradi višje sile. Skoraj polovica pa je poudarila, da jim ni nič škodilo, skoraj tretjina na to vprašanje ni odgovorila.
Zgodovina ima izkušnjo, da je sočutna ljubezen srce duhovnosti. Etično zlato pravilo pravi: Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, delaj ti njim. Etičnost in duhovnost pa sta neločljivi družabnici. Sadeži dobrih dejanj rastejo iz cvetov človekovega dialoga v svoji vesti. Ta naš duhovni organ govori, naj se z drugim veselim, ko je vesel, in jokam, ko joka. Ko drugega gledam z odprtimi očmi in ga pozorno poslušam, je moja vest v pogovoru z njim; tedaj začutim, kaj potrebuje, kaj čuti, kaj doživlja, kaj ga stiska, kaj lepega in dobrega zmore. V meni se budi moč, da mu prav pomagam z dejanjem, z vedenjem ali z besedo. Taka pomoč ga razvija. In prav tako mene: krepi mi pristno vživljanje v drugega, ki je pogoj za lepo sožitje in uspešno sodelovanje. Pomoč, ki ni odgovor duhovnega dialoga mojega srca s srcem drugega, je preračunljivo mešetarjenje ali vsiljivost, ki prej ali slej obema škodi.
V raziskavi je večina stresla iz rokava dobro izkušnjo, ko jim je pomoč drugega pomagala pri njihovem razvoju. Polovica tudi slabo izkušnjo. Ta slika ljubezni v vsakdanji praksi je živ smerokaz, katera pomoč koristi in katera škodi; kaj je ljubezen, ki duhovnost krepi, in kaj ni. Osnovna lekcija pri učenju pristne duhovnosti je, da sproti v sebi sprevidimo nevarnost samoprevare z nepristno ‘pomočjo’, ki obema škodi, in isto energijo usmerimo v pristno pomoč in ljubezen.

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 9 (2020), 27.

Ljubeči glas

Napisal Marko na 15. septembra 2020. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Neka deklica je stanovala v veliki stolpnici. Poleti so se otroci v dolgih večerih šli igrat na dvorišče. Kmalu ji je eden od prijateljev deklici dejal, da mora iti, ker mu je mama ukazala, da mora biti v stanovanju pred osmo uro. Očetje so zažvižgali in otroci so odšli domov, druge so poklicale matere.
Deklica je razmišljala: “Vsi so odšli. Stemnilo se je že in ostala sem sama in zaman čakala, da me pokliče ali oče ali mati.”

***
Kako žalostno! So otroci, ki ne poznajo ljubečega glasu skrbnih staršev. Ti otroci lahko delajo, kar hočejo, vse dokler ne zaidejo v težave, ker so prepuščeni sami sebi. Potrebovali bi nekoga, ki bi skrbel zanje, nekoga, ki bi jih poklical po imenu in pokazal svojo skrb zanje. Če ni tega glasu, bodo prisluhnili glasu tistega, ki jih bo vodil na kriva pota.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2022), 35.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 47.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

France Bevk (1890–1970)

Napisal Marko na 15. septembra 2020. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. Težko mi je to povedati, srce se mi krči, a zamolčati vam ne morem več. Toda prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne. Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani …« To je znamenita zadnja pridiga beneškega duhovnika, ki se je uprl odloku, da mora v cerkvi moliti in pridigati v italijanskem jeziku. V romanu Kaplan Martin Čedermac je France Bevk postavil spomenik vsem primorskim, posebno beneškim duhovnikom, ki so pod fašizmom ohranjali slovenski jezik. Pisatelj jih je podpiral s svojimi knjigami. Rodil se je pred 130 leti, umrl pa je pred 50. leti in sicer prav na svoj 80. rojstni dan.

V ŠOLE PO NASVETU DUHOVNIKA
France Bevk je bilo otrok bajtarske družine iz Zakojce v Cerkljanskih hribih. Oče Ivan, čevljar, je bil dvakrat poročen. V prvem zakonu z Marijo Čufer se je rodilo osem otrok, France, rojen 17. septembra 1890, je bil najstarejši. Ljudsko šolo je obiskoval na uro oddaljenem Bukovem. Na prigovarjanje deda so ga poslali za trgovskega vajenca v Kranj, od koder se je vrnil po nekaj mesecih. Doma je pomagal očetu čevljariti ter hodil h kmetom na dnino. Na nasvet cerkljanskega dekana Franca Knavsa, ki je vedel, da je fant nadarjen za pisanje, je odšel na učiteljsko pripravnico v Podgori pri Gorici, šolanje je nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici. Prvo učiteljsko službo je nastopil v Orehku blizu doma, zatem pa v Novakih. Leta 1917 je bil poslan na fronto. Po vojni ni več deloval kot učitelj, posvetil se je pisanju in uredniškemu delu, sprva v Ljubljani, od leta 1920 pa v Gorici. Postal je (so)urednik družinske revije Mladika, urejal je politični list Goriška straža in humorističnega Čuka na pal‘ci. Po nastopu fašizma je bilo delovanje skoraj onemogočeno, a je kljub preganjanju vztrajal. Leta 1934 je bil obsojen na tri leta konfinacije, po 40 dneh je bil izpuščen na prizadevanje slovenskega PEN kluba. Ves čas je deloval kot svoboden pisatelj. Leta 1926 je postala njegova žena goriška učiteljica Davorina Bratuž; njuna hčerka Jerica je zgodaj umrla, kar je oba zelo prizadelo. Septembra 1943 je odšel v partizane, po vojni je imel visoke politične funkcije, čeprav ni bil v partiji. Leta 1953 je postal član SAZU, vendar ne zaradi svojega pisateljskega dela, temveč zaradi njegovih kulturnih zaslug za zatirano Primorsko. Umrl je 17. septembra 1970 v Ljubljani, pokopali so ga na pokopališču v Solkanu, saj si je v oporoki želel počivati v grobu hčerke Jerice. Leta 1971 je bila tam pokopana tudi žena Davorina.

VISOKA SKLADOVNICA NJEGOVIH KNJIG
Po več kot sto napisanih literarnih delih, od katerih so mnoga doživela več izdaj in številne ponatise, je France Bevk (do nastopa Ivana Sivca) veljal za najbolj plodovitega slovenskega pisatelja. Manj je znano, da je za njegov vstop na slovensko literarno prizorišče značilna njegova poezija, v kateri je čutiti vpliv Murna in Župančiča. Svoje pesništvo je v glavnem sklenil z zbirko Pesmi (1921). V prozi je začel s krajšimi besedili z obsodbo vojne in vsega, kar je v človeku zločinskega. Deloma jih je zbral v knjigah Faraon (1922) in Rablji (1923). Nato se je posvetil pisanju obsežnejših novel, povesti in romanov z meščansko, kmečko, narodnostno ter moralno tematiko. V prvi dobi prevladuje motivika meščanskega sveta, kasneje pa se vedno močneje oglaša domačijska snov, ki je lahko postavljena v sodobnost, pogosto tudi v preteklost. Ta snov je rasla iz ljudskega izročila, pisateljevih doživetij rojstne pokrajine, družbene in narodne stvarnosti. Ob Rutarjevi Zgodovini Tolminskega (1882) je Bevk dobil navdih za trilogijo Znamenja na nebu (Krvavi jezdeci, 1927, Škorpijoni zemlje, 1927, Črni bratje in sestre, 1929). Z zgodovinsko prozo, s katero se je približal Ivanu Preglju, je Bevk opisoval preteklo trpljenje svojih rojakov. »Vendar se eno delo dviga v Bevkovem opusu posebno visoko nad vse, Kaplan Martin Čedermac (1938, pod psevdonimom Pavle Sedmak), podoba duhovnika, ki se mora boriti s cerkveno in svetno oblastjo, da lahko svojim ljudem reši jezik in jih s tem ohrani slovenstvu. To je prava visoka pesem primorski duhovščini, ki je desetletja reševala tudi slovenstvo na skrajnem zahodu slovenskega etničnega ozemlja« (Marijan Brecelj).

NAJLEPŠE KNJIGE ZA OTROKE
Bevk je veliko pisal za mladino že pred drugo svetovno vojno, po njej še veliko več, tako da je seznam teh njegovih del izredno dolg. »Njegov prisrčni odnos do otrok mu je pomagal, da je ustvarjal to, kar jih je zanimalo in kar jim je bilo za vzgojo potrebno. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, večje je vodil po svetu, jih učil lepega vedenja ali jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je nevsiljivo vpletal spoznanja o naravi, družbi in življenju ter toplo domoljubje« (Francka Varl Purkeljc). Za mladino je začel pisati prej kot za odrasle. Leta 1912 je izšla knjižica Veseli god, leta 1920 knjiga Pastirčki pri kresu in plesu (otroške pesmi in igre). V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je mlade bralce povabil v cerkljanske hribe med revne bajtarje in dninarje, kjer so morali otroci, ki jih je bilo veliko, že zelo zgodaj oditi od doma služit kot pastirji ali kot pestrne (varuške otrok) pri bogatejših kmetih. V povesti Tonček nastopa deček, ki ga v mestu tepejo, ker govori slovensko. Med Bevkove najlepše mladinske knjige spada povest Lukec in njegov škorec (1931), v kateri spoznamo veliko ljubezen med živaljo in otrokom. V zgodbah z naslovom Otroška leta Bevk obuja spomine na lastno mladost v številni družini, ki je bila trpka, a tudi srečna, ker so bile želje majhne. O sebi kot trgovskem vajencu pripoveduje v knjigi Tatič. Pretežni del najlepšega in umetniško najboljšega, kar je napisal za otroke, je nastalo v tridesetih letih. Po vojni je tem delom pridružil povesti s tematiko vojnega dogajanja v očeh otrok. V teh letih se je veliko srečeval z mladimi bralci, ko je skupaj z drugimi pisatelji obiskoval šole po Sloveniji.

ČUK, Silvester. France Bevk (1890–1970). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 96-97

Škof Anton Mahnič

Napisal Marko na 8. septembra 2020. Objavljeno v Priloga.

»Tu je treba zaklicati: Fiat lux! Več luči! – Kje so načela? Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita. Usoda krščanskega načela je usoda Onega, iz katerega to načelo izhaja, Jezusa Kristusa. Načelo vodi po poti zatajevanja in trpljenja, po poti križa. Kristus ni iskal trenutnega uspeha, oznanjal je resnico, bodi všeč ali ne, grajal, bičal je napake, dasi je videl, da bo moral radi tega v smrt – a njegov evangelij je končno vendar prodrl in si pokoril svet. Tako moramo tudi mi, bodi umestno ali neumestno, všeč ali nevšeč, predvsem izpovedati pravo krščansko načelo, z njim moramo zvesto vztrajati, tudi ko bi ne dosegli najmanjšega uspeha. A uspeh ne izostane; krščansko načelo je božje načelo, je božja moč, zato zmaga, počasi sicer, a gotovo, kakor je gotov Bog, njegov izvor. To je zmaga, ki premaga svet, vera naša – načelo naše.« S temi znamenitimi besedami je Anton Mahnič označil svojo neomajno zvestobo resnici pa tudi svojo zvesto hojo za Kristusom, ki mu je služil vse življenje. Tega velikega Slovenca predstavljamo kot Božjega služabnika, hrvaškega svetniškega kandidata, ob 170-letnici rojstva in stoletnici smrti.

“NEVIHTA S KRASA”
Tako je kritika svoje poezije označil Simon Gregorčič. Anton Mahnič je bil v svojem boju za resnico neomajen kot skala, silovit kot nevihta, ki je razpihala meglo na Slovenskem in povzročila ločitev duhov. Rodil se je 14. septembra 1850 v vasi Kobdilj, župnija Štanjel na Krasu kot prvi od devetih otrok očeta Antona in matere Jožefe roj. Jerič. Oče je umrl leta 1891, mati pa ga je, škofa, še spremljala na Krk, kjer je leta 1906 končala tek zemeljskega življenja. Sin Anton očeta Antona v svojem pisanju komaj omenja, večkrat pa se s hvaležnostjo spominja matere. »Tvoja slika, draga mati, mi je bila vedno pred očmi, ko sem hodil po svoji duhovniški poti, polni odgovornosti.« V svojih satiričnih spisih prikazuje sebe kot otroka brez smisla za praktične stvari. Po ljudski šoli v Štanjelu se je leta 1863 vpisal v prvi razred državne gimnazije v Gorici. Že naslednje leto je skupaj s sošolci ustanovil literarni listič Vrt. Njegov gimnazijski sošolec je bil Anton Gregorčič, poznejši duhovnik in vodilni politik na Goriškem, vsa leta sta bila tekmeca. Po maturi leta 1871 je vstopil v goriško bogoslovje, v katerem je bilo takrat okoli 100 bogoslovcev iz vseh škofij goriške metropolije. 30. avgusta 1874 je bil posvečen v duhovnika, naslednje leto je končal bogoslovne študije in nadškof ga je imenoval za prefekta v dijaškem semenišču. Začelo se je njegovo goriško obdobje, ki je bilo razpeto med vzgojno delo v semenišču, pisanje in uredniška opravila. Ob vsem tem je leta 1881 na dunajski univerzi dosegel doktorat iz teologije s tezo o peklu. Postal je profesor svetopisemskih ved v goriškem bogoslovju in v latinsko pisanem škofijskem listu Follium periodicum je izšel niz njegovih vzgojnih sestavkov. V tem času je posegel tudi v osrednji slovenski prostor s članki v časopisu Slovenec v obliki pogovorov (1884) in jih je leta 1887 objavil v Gorici v knjigi Dvanajst večerov. Leta 1888 je začel izhajati Rimski katolik, list, ki “naj služi razodeti resnici”. Mahnič je bil njegov urednik, lastnik in glavni sodelavec. Zaradi te vsestranske zaposlenosti je najbolj trpelo vzgojno delo v semenišču, zato se je odločil za odhod. »Skozi dvajset let sem imel priliko v neposredni bližini, občujoč vsak dan z dijaki, opazovati duha in smer novodobne liberalne vzgoje, okušati sad, ki ga poraja.« Za prvo nalogo si je postavil, da bi svojim gojencem pomagal do žive vere v Jezusa Kristusa in ljubezni do katoliške Cerkve ter tako do močne krščanske zavesti. Vse življenje v zavodu je spremljal nekako iz ozadja: za svoje fante bi dal vse, razen tistega, kar je pri vzgoji najpomembnejše: dati sebe mladim ljudem. Tega preprosto ni mogel, ker se je razdajal na vse strani. Bolj jih je vzgajal s tem, kar je bil. Gojenci so čutili in slutili, da se za trdo človeško skorjo skriva božji mož.

DVANAJST VEČEROV — LITERARNA KRITIKA
Anton Mahnič se je odločil za odhod iz semenišča, ko je začutil, da ga mladi ne poslušajo več tako zvesto, “slišali so namreč iz posvečenih duhovniških ust, da reči pretiravam, da sem pregoreč, da sem glede načel prenatančen … Različen evangelij od mojega so gojenci slišali glede slovenskih leposlovcev tudi v šoli – pri slovenskem pouku.” Svoj umetnostni pogled na svet je Mahnič izpovedal v nizu člankov Dvanajst večerov (Pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem), ki jih je objavljal v Slovencu od 7. novembra do 31. decembra 1884, leta 1887 pa so izšli v knjigi. Filozof Ivo Kerže v knjigi Mahničeva estetika in literarna kritika (Mohorjeva družba, Gorica 2019) v poglavju Mahničeva literarna kritika piše: »Po Mahniču mora umetnina vsebinsko potrjevati: 1. obstoj transcendentnega in osebnega Boga; 2. obstoj Božje previdnosti; 3. obstoj moralnega reda, ki predpostavlja bistveni razloček med dobrim in zlim ter resnico in lažjo; 4. spoznavnost tega reda človeku; 5. obstoj nesmrtne duše v človeku; 6. obstoj svobodne volje v človeku.« Potem navaja prizore, v katerih bodo tipično kršeni navedeni minimalni vsebinski pogoji (str. 125). Mahnič je v teh pogovorih proti (umetnostnemu) skepticizmu razvil svoje estetične nazore: o metafizični trojici resničnega, dobrega in lepega; da ni nič dobro, kar ni resnično, in nič lepo, kar ni resnično in dobro; da je namen umetnosti “dvigati” in “kazati višje ideje v vzornih podobah”, vsekakor pa ničesar ne izražati, kar bi bilo “krščanstvu nasprotno, ker je krščanstvo resnica” (Aleš Ušeničnik). »Najbolj znamenit in razvpit Mahničev kritiški poseg pa zadeva pesmi Simona Gregorčiča, katerih kritike objavlja v Dodatkih k Dvanajstim večerom,« piše Ivo Kerže. Mahnič je o Gregorčičevih pesmih zelo naklonjeno pisal v Šestem večeru, kjer je pohvalil njegovi pesmi Oljki in Soči. Zapisal je, da je Gregorčičevo poezijo kritiziral le zato, ker je v njej zaznal protikrščanske ideje – predvsem v pesmih Človeka nikar!, O nevihti in Ujetega ptiča tožba – in ker je videl, kako so take ideje zlasti mladini nevarne. »To mladino, Bog mi je priča, imel sem vedno pred očmi pri vsaki vrsti, ki sem jo pisal.« V prvem dodatku k Dvanajstim večerom doktor Junij (Mahnič) piše, da mu je “težko o tej reči spregovoriti odločno besedo … bojim se nemilo soditi in preveč reči, ter tako žaliti onega (tj. Gregorčiča), ki ga spoštujem in visoko cenim”. Njegova kritika je vendarle bila preostra in je z njo pesnika ranil. Kasneje, kot škof na Krku, ko je z leti postal blažji, je pesniku ponudil roko sprave, a jo je ta zavrnil.

RIMSKI KATOLIK V SLUŽBI RAZODETE RESNICE
Kot odgovor na sovražno pisanje liberalnega lista Slovenski narod proti Cerkvi in papežu je Anton Mahnič leta 1888 začel izdajati list Rimski katolik (RK). Posvetil ga je “razodeti resnici, katere nezmotljiva učiteljica je rimska stolica”. Napovedal je, da bo branil katoliško vero slovenskega ljudstva zoper krive nauke; ker je naravno spoznanje podlaga verskemu, bo obravnaval tudi znanstvena, predvsem filozofska vprašanja, ki so kakor koli z vero povezana. Tako je začrtal delo za vso dobro izhajanja – do konca leta 1896, do Mahničevega odhoda iz Slovenije. Pisal je RK večinoma sam, ni pa presojal samo slovstva, ampak vse kulturno življenje, tudi politiko, a vedno le načelno – pod vidikom krščanskih načel. RK je v slovenskem prostoru dvignil velike oblake prahu. Od vseh strani so deževali žolčni napadi, ki se niso ustavljali niti pred Mahničevim zasebnim življenjem. Nasprotniki so dosegli, da so šolske oblasti dijakom prepovedale prejemati in brati RK. Ko razpravlja o “metafizični trojici”: pravo, dobro, lepo, se spoprijema najprej s tako imenovanimi filozofi, zatem s politiki, ki bi se morali držati naravnega in krščanskega prava, in nazadnje z umetniki. »Kako majhen, ničev je človek, ako se ne klanja resnici! Zakaj resnica je Bog. Politiki in umetniki niso bogovi – ljudje so! Ko nam je torej soditi njih dejanja, vprašajmo, ali se zlagajo z zakoni večne resnice.«
V uvodu v Mahničev zbornik Več luči (izbrani spisi iz RK, uredil dr. Aleš Ušeničnik, Ljubljana 1912) beremo: »Rimski katolik je po slovenskem svetu zaklical: Več luči! Ta klic je započel novo dobo v zgodovini slovenskega naroda: dobo načel in zato dobo smotrnega dela; dobo katoliških shodov; dobo politične in socialne organizacije; dobo krščanskega slovenskega ljudstva. Kdo ve, kje bi bili danes, ko bi ne bil tedaj vstal dr. Anton Mahnič ter napovedal s klicem “Več luči!” neizprosnega boja breznačelnemu liberalizmu, ki je dušil vsako krepko dejanje, ki je moril vsak razvoj in napredek slovenskega krščanskega ljudstva … Bila je doba našega preporoda, doba naše krščanske renesanse. In kaj je dalo to silno življenjsko moč tej mali dobi? Načelo. Doktor Mahnič je bil glasnik načel, v teh kratkih besedah je izražen njegov veliki pomen v zgodovini slovenskega naroda« (Aleš Ušeničnik). Literarni zgodovinar Ivan Prijatelj priznava, da je Mahnič kot pogumen duh napravil konec slovenskemu miselnemu kaosu in povzročil v naši javnosti plodovito diferenciacijo in ločitev duhov. »Črednemu stanju med Slovenci je napravil dr. Mahnič konec. In v tem je sekularni pomen njegovega nastopa.«
Že v prvem letniku RK je Mahnič začel pisati o potrebnosti vseslovenskega katoliškega shoda, ki naj bi idejno in politično združil vse Slovence pod zastavo katoliških načel. Ko so ga nekateri somišljeniki prepričevali, da je potrebna previdnost in več časa, jih je navduševal in pomagal na vse strani. Prvi slovenski katoliški shod pod pokroviteljstvom škofa Jakoba Missie je zasedal v Ljubljani od 29. do 31.avgusta 1892. Anton Mahnič je že vnaprej določil njegov pomen in namen: »Poglavitna naloga slovenskega katoliškega shoda je, da slovesno proglasi katoliško načelo kot vodilno za javno življenje.« Svoje reformatorsko delo na Slovenskem je Anton Mahnič zaključil z ustanovnim občnim zborom Leonove družbe 19. novembra 1896, tri dni zatem je bil imenovan za škofa na Krku.

ŠKOF ZA GLAGOLJAŠE
Na splošno presenečenje ga je apostolski cesar Franc Jožef 22. novembra 1896 imenoval za krškega škofa, papež Leon XIII. je to imenovanje potrdil 3. decembra, 7. februarja 1897 je bil Anton Mahnič v goriški stolnici posvečen v škofa, 27. marca pa je bil ustoličen v stolnici na Krku. Ob njegovem nastopu je bilo v škofiji 85% Hrvatov in 15% Italijanov. Italijani so ga sprejeli z navdušenjem, saj je bila znana njegova vdanost papeškemu Rimu, Hrvatje pa so svojega novega škofa gledali z nezaupanjem. Prav v tistem času se je namreč na Krku in v otoških župnijah bila ogorčena borba za glagolsko bogoslužje. Slovenec Mahnič, s katerim je bila prekinjena vrsta škofov domačinov, naj bi “odpravil to razvado”. Krški duhovniki so mu ob škofovskem posvečenju podarili nov glagolski misal, ki je bil zgovorno darilo. Pol leta po prevzemu škofije je Mahniča obiskal vladni zastopnik iz Trsta in se pozanimal, kako je z glagolico. Škof mu je odgovoril: »Še vedno nisem uspel vsega preštudirati. Če bom ugotovil, da ima glagolica na Krku zakonito podlago, ne le, da je ne bom ukinil, temveč jo bom z vsemi močmi podprl.« Ko je nastopil kot škof na Krku, je glede glagolice veljalo, kar je določala konstitucija papeža Benedikta XIV. iz leta 1754. Staroslovansko (glagolsko) bogoslužje se dopušča tam, kjer je to običaj. Za mašo in brevir je dopuščena raba samo glagolskih knjig, tiskanih pri Kongregaciji za širjenje vere. Mahnič je natančno proučil stanje. Uvidel je, da so glagolico uvajali v bogoslužje v plemeniti želji, da bi verno ljudstvo razumelo Božjo besedo in dejavno sodelovalo pri bogoslužju, nasprotnike glagolanja pa je vodilo sovraštvo do vsega, kar je hrvaško in slovansko. Vprašanje glagolice je bilo rešeno na prvi škofijski sinodi 1901. Odloke te sinode je Sveta stolica potrdila leta 1905. Za preučevanje, negovanje in napredovanje staroslovanskega bogoslužja je leta 1902 ustanovil Staroslovansko akademijo. Istega leta je v škofijski hiši v Krku začela delovati tiskarna Kurytka (staro ime za otok Krk), ki je imela črke latinice, cirilice in glagolice. V njej so tiskali molitvenike, tiskovine za cerkve in pisarne, predvsem pa vrsto verskih in stanovskih listov. Že pred ustanovitvijo lastne tiskarne je začel leta 1899 izhajati Pučki prijatelj, list za gospodarsko in versko izobrazbo ljudstva; leta 1901 SS. Eucharistia, list za duhovnike, od leta 1912 Svečenička zajednica. Iz škofijske tiskarne je leta 1903 začela prihajati Hrvatska straža, namenjena krščanski prosveti, leta 1905 Luč, glasilo hrvatske katoliške mladine. Škof Anton Mahnič je imel veliko skrb za vzgojo mladih, tako tistih, ki bodo nekoč postali duhovniki, kakor bodočih kulturnih delavcev. Važnejše od pisanja mu je bilo ustanavljanje akademskih društev v univerzitetnih mestih, kjer so študirali mladi iz njegove škofije. Zelo si je želel, da bi Slovenci in Hrvati sodelovali na cerkvenem, kulturnem in političnem področju.

ČUTILI SO, DA IMAJO OČETA
Mahničevo delo je razdeljeno na dve razdobji, slovensko in hrvaško. Prvo je bilo v znamenju idejnega razčiščevanja, drugo pa bolj praktično usmerjeno. Po prihodu na Krk se je hitro vživel v novo okolje in se zbližal z ljudmi in oni so ga sprejeli za svojega. Čutili so, da imajo očeta, ki jih razume in jim želi dobro. Vsaka tri leta je obiskal vse svoje župnije. Vernike je poučeval s svojimi temeljitimi pastirskimi pismi; zaradi nekaterih župnij, kjer so bili Italijani v večini, so bila ta pisma dvojezična. Odločno se je boril za hrvaški jezik v šolah in pri verouku. Na škofiji se je uradovalo izključno v hrvaščini, tudi z dunajsko vlado in državnimi uradi se je dopisoval v hrvaščini. Nasprotniki so ga tožili na vse strani, vendar od svojih načel ni odstopil. Videl je tudi revščino ljudi, zato je sprožil akcijo za gospodarski in socialni dvig otokov in Istre. V vseh večjih krajih je po Krekovem zgledu ustanavljal posojilnice, kjer so ljudje dobili manjša posojila z nizkimi obrestmi. Moč je črpal iz dolgih adoracij v svoji kapeli. Škofijo je vodil bolj s svojega klečalnika kot od delovne mize. Ko se je začela prva svetovna vojna, je pokazal vso svojo človeško veličino. »Koga ne bi pretresli ti kruti dogodki?« je zapisal. »Kakor bi Bog držal duhovne vaje vsemu svetu.« Svoje prostore je dal na voljo beguncem, izdajateljsko dejavnost je skrčil na minimum in se ves posvetil lajšanju posledic vojne. Najbolj pereč problem je bila lakota. Čeprav je sam trpel pomanjkanje, je pomagal lačnim. Nikomur ni odrekel pomoči. V posebni poslanici je prosil duhovnike, naj vztrajajo pri svoji čredi in se žrtvujejo zanjo. Po italijanski zasedbi jadranskih otokov je 31. decembra 1918 poslal pariški mirovni konferenci spomenico, v kateri je protestiral proti nasilju in krivicam, ki jih morajo s strani zasedbenih oblasti trpeti njegovi duhovniki in verniki.

BOLEZEN, IZGNANSTVO IN SMRT
Novi oblastniki so se začeli vmešavati v povsem notranje cerkvene zadeve. Škof se je temu odločno uprl. Napori pa so izčrpavali. Bližal se je sedemdesetim, kazali pa so se tudi znaki bolezni. Italijanske oblasti mu dolgo niso hotele izdati potnega dovoljenja, da bi se šel zdravit v Zagreb. Nazadnje pa so mu celo ponudili torpedovko, ki naj bi ga prepeljala do Senja, od tam pa bi potoval proti Zagrebu. Škof jim ni zaupal, zato je prosil svojega zdravnika Stanjeka in prijatelja p. Ignacija Radića, svojega spovednika, naj ga spremljata. Ko so stopili na krov ladje, so zahtevali, naj se spremljevalca izkrcata, toda škof ni pristal na to. Ko je ladja izplula, je škof vprašal, kam, in potrdili so mu, da v Senj. Čez nekaj časa je prišel do škofa kapitan in sporočil, da je v tem trenutku dobil radijski ukaz viceadmirala, da morajo odpluti v Ancono. Škof je dejal, da protestira in umolknil. Naslednje jutro so ga iz Ancone z vlakom odpeljali v Rim, njegova spremljevalca pa sta se s torpedovko vrnila na Krk, kamor sta prinesla le oguljen škofov kovček.
Škofa Antona Mahniča so odvedli v Frascati, kjer je živel v izgnanstvu od 4. aprila 1919 do 10. marca 1920. Stanoval je v pravi revščini. V opuščenem samostanu je imel dve sobi brez kurjave, zato je veliko hodil po okolici, da se je ogrel. Ljudje, ki so ga srečevali, so ga poznali kot “škofa, ki neprestano moli”.
Na Krk se je vrnil hudo bolan. Že 1. julija je prišel v Zagreb, da bi poiskal zdravja v Varaždinskih Toplicah. Nekaj časa je še upal. 25. septembra je napisal oporoko slovenskemu in hrvaškemu dijaštvu. Hotel se je vrniti na Krk, a ga je zagrebški nadškof Antun Bauer sprejel v svoj dom, kjer se je 14. decembra 1920 njegova plemenita duša preselila v kraljestvo večne Resnice in Lepote. Skrb za njegovo poslednje slovo so prevzela zagrebška katoliška društva. Po slovesni maši zadušnici v zagrebški stolnici 18. decembra so krsto z njegovimi zemeljskimi ostanki položili v grob na zagrebškem pokopališču Mirogoj.
Frančiškani tretjeredniki, njegovi zvesti sodelavci, so se leta 1925 s Krka preselili v Zagreb. Samostanski cerkvi sv. Frančiška Ksaverija so prizidali kapelo Brezmadežne in v njej pripravili grob za škofa Mahniča. Tja so njegovo krsto z Mirogoja prenesli 3. novembra 1929. Nad grobom je bil napis: Dr. Antun Mahnić, biskup krčki * 1850 + 1920. Veliko ljudi se je ustavljalo tam in se mu priporočalo v tihi molitvi. Ljudski glas o njegovem svetništvu je spodbudil krško škofijo, da so njegove zemeljske ostanke 23. decembra 2002 iz Zagreba prenesli v krško stolnico po slovesni maši v staroslovanščini. V tej stolnici je 14. decembra 2013 tedanji krški škof Valter Župan začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo in od takrat mu gre naziv Božji služabnik. Krška škofija od 14. decembra 2019 do 14. decembra 2020 proslavlja 100-letnico njegovega rojstva za nebesa. Poročila o dogodkih in vsebinah v besedi in sliki prinaša bilten Mahnićevo slovo (Mahničeva beseda), ki ga ureja postulator Saša Ilijić.

ČUK, Silvester. Škof Anton Mahnič. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 48-55.

Gnev nad lepo in uspešno žensko

Napisal Marko na 31. avgusta 2020. Objavljeno v Za začetek.

Marsikdo je v korona razmerah prebral kakšno knjigo več kot običajno. Sam sem med drugim dal skozi odlično zgodovinopisno delo o Barbari Celjski, ki ga je napisala slovaška raziskovalka Daniela Dvořáková (Barbara Celjska: črna kraljica (1392–1451): življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice, Celjska Mohorjeva družba 2019).
Cesarica Barbara Celjska seveda ni bila edina pametna, uspešna in vplivna ženska v XV. stoletju. Od manj znanih omenimo Alessandro Macinghi, italijansko pisateljico, in Christine de Pizan, francosko pesnico in filozofinjo, od bolj znanih pa Izabelo Kastiljsko, ki je združila Španijo, in Ivano Orleansko, kmečko dekle, ki je povedlo Francoze v osvobodilno vojno. Izabela Kastiljska in Ivana Orleanska kasnejšim rodovom prikličeta svetopisemski arhetip Judite, žene in bojevnice, ki polna vere v Boga reši svoje ljudstvo. Lik Barbare Celjske pa dočaka nasprotno usodo: namesto, da bi jo po njeni smrti ljudje povzdignili, jo sčasoma potopijo v črno legendo. Zdi se, da so jo toliko bolj blatili, kolikor odličnejša je v resnici bila; toliko bolj risali hudobno in grdo, kolikor lepša je v resnici bila.
Daniela Dvořáková nam v svojem delu natančno predoči cesarico Barbaro Celjsko, kdo in zakaj jo je sovražil, vzpon Habsburžanov in njihovih kronistov, ki niso marali spomina na Celjske, ter s tem povezani nastanek črne legende o Barbari. Kot bralca te preseneti neki poseben gnev, s katerim so nekateri politiki, duhovščina in pisci tolkli po Barbari Celjski po njeni smrti. Uspešno tolkli. V javnem mnenju je Barbara obveljala za razuzdanko, krivoverko, sleparsko alkimistko, celo vampirko.
Ta gnev ni slučajen. V družbi je namreč venomer navzoč mehanizem grešnega kozla, kdaj tudi protičarovniška histerija, obojemu prikladne žrtve pa so ženske, ki štrlijo iz povprečja. Dinamika gre takole: v svoji sredi imamo uspešno in vplivno žensko, po možnosti še lepo; občudujemo jo, vendar ji tiho tudi zavidamo; v teminah našega duha čakamo na njeno napako; ko napako stori, jo besno poteptamo v nič; s to žensko na tleh (ali na grmadi), se počutimo ‘boljši’ od nje; naši ‘pravičnosti’ je zadoščeno, saj je njo, ki je “plesala s hudičem”, doletela zaslužena kazen.
Te dinamike, ki v veliki meri poteka na nivojih nezavednega, je bila deležna Barbara Celjska in tovrsten obračun z nadpovprečno žensko zna biti tudi danes na delu. Poglejmo nekaj domačih primerov.
Obča korupcija v gradbenih poslih se je pred desetletjem grešno-kozlovsko ‘očistila’ na primeru Hilde Tovšak. Tudi drugi gradbeni baroni so končali v zaporu, a le Hilda Tovšak je doživela medijski pogrom, lov na čarovnico, podrobno in privoščljivo teptanje v nič. Drug primer: Melanija Trump je podobno kot Barbara Celjska rojena na zelenem Štajerskem, podobno slavna zaradi svoje lepote in podobno postavljena ob bok enemu najmočnejših politikov svojega časa. Melanijinega obiska v Sloveniji si ta hip skoraj ne upam predstavljati. Slovenski antifa feminizem bi tako ali tako norel po ulicah, a tu so še bataljoni “normalnih sodobnih” žensk, izobraženk, novinark in uradnic, ki bi ob pogledu na ameriško prvo damo bliskali od zavisti, ter bataljoni neuresničenih moških, ki jim je ženska Melanijinega tipa nedosegljiva. Dodajmo ideološki faktor, po katerem Melanijo obtožimo, da “pleše s hudičem”, to je s Trumpom in neoliberalizmom, pa se nam na začetku XXI. stoletja pripeti Barbara Celjska 2.0. Tretji primer: težko bo kdo rekel, da sveža politično-medijska norišnica okrog političarke Aleksandre Pivec nima nič opraviti z mehanizmi, o katerih teče beseda. Vsakega tretjega slovenskega politika in visokega uradnika se da s peno na ustih loviti na to, kako je trošil javni denar, kakšno majico je kje nosil, koliko pijače in jedače so mu častili na vaški veselici. A nima vsak tretji politik ali visoki uradnik karakteristik čedne in uspešne ženske, kot jih ima Pivčeva.
Draga Barbara Celjska, čeprav nisi bila svetnica in te mati Cerkev za svetnico nikoli ne bo razglasila, te prosim, da od tam, kjer si, opomniš nas, male zavistneže in opravljivce, ter pomagaš ženskam, ki so in še bodo žrtve naših početij.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 3.

Ljubi moj sveti Tilen!

Napisal Marko na 31. avgusta 2020. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Ljubi moj sveti Tilen!
Pred dnevi sva se z ženo vračal s poletnega izleta, ki sva si ga privoščila. Motor avtomobila je tiho predel, midva pa sva molčala, saj sva si za tisti dan povedala in izpovedal že čisto dovolj. No, tok mojih misli je ubral (vsaj na videz) nenavaden ovinek.
»Srna – srnjak in košuta – jelen, kajne?« sem zinil.
Ženo sem sklatil z oblaka, na katerem je bila, in jo presenetil skoraj bolj, kot če bi ji predlagal ločitev. In je seveda lepo in ena sama milost z neba, da v več kot četrt stoletja, kar sva poročena, o ločitvi nikoli nisva razmišljala, pa čeprav je najina barka kdaj pa kdaj zaplula po nemirnem morju.
In skozi vihar si plul tudi ti, ljubi moj sveti Tilen, ko si se iz rodne Grčije z ladjo odpravil v Egipt, pa si zaradi viharja pristal na jugu Francije. In si zato med drugim zavetnik brodolomcev. Pa bi bil prav tako lahko zavetnik tudi zakoncev. Tako tistih, ki se s preslabotno barko soočijo s premočnim viharjem in se njihov zakon konča – z brodolomom, kot tistih, ki se zato, da ohranijo celo kožo, barko in seveda zakon, podredijo vetru – Božji sapi – in spremenijo smer svoje poti ter sprejmejo drugačen cilj, kot so si ga zastavili in zamislili.
V Egipt si se odpravil, da bi našel samoto in v samoti častil Boga, zdaj si si to samoto poiskal v francoskih gozdovih, ob bregovih reke Rone … Bog pa je isti na vseh kontinentih in v celotnem vesolju … in v človekovem srcu. V iskanju te samote si se pomikal vedno više proti izviru … kar je dober poduk za vse, posebej pa spet za zakonce. Za svoj končni cilj si zastavimo ljubezen in se napotimo proti izlivu … v napačno smer, saj ljubezen ni naš cilj, ampak naše počelo. Izhajamo iz ljubezni. Rojeni smo iz ljubezni. Izviramo iz ljubezni. Živimo iz ljubezni. Zato se moramo – v nasprotju z miselnostjo sveta – pomikati k Izviru. Kjer je struga res tesna in tok šibak, voda pa najbolj čista. In ta voda bo na svoji poti odžejala in dala rast. Mi nismo voda. Mi smo bregovi te vode. In od nas je odvisno, ali bo ta voda potok ali reka ali hudournik ali veletok …
»Kakšne srne, kakšne košute?« me je sedaj z mojega oblaka sklatila žena.
In sem hitel pojasnjevat, kako ti je v tvojo samoto Bog pošiljal košuto, da te je hranila z mlekom, kako so to košuto lovili lovci in je puščica, namenjena živali, zadela tebe, kako so ti zato nato sezidali samostan … pa si bil ob svojo samoto. Pa zopet nisi ‘nasedel’, ampak sprejel Božjo voljo.Ljubi moj sveti Tilen! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!
Ljubi moj sveti Tilen, sploh nisem vedel, da se že dolgo poznava. Ko sem kot otrok hodil z mamo v njeno domačo Besn‘ško faro, sem gledal tebe in tvojo košuto na oltarni sliki, kjer je pisalo: »Sveti Egidij, prosi za nas!« Kako naj bi, ko ne ločim košute od srne, vedel, da si to ti?

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 122.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing