pisatelj, časnikar, publicist

“Priča smo hudi intelektualni praznini in edinstveni medijski neuravnoteženosti”

– Za začetek morda nekaj uvida v vaše otroštvo: Kako ste doživljali svoje odraščanje, kakšni časi so to bili?
Glede časov najbrž ne morem povedati drugega: bili so težki. To sem kot otrok čutil v obnašanju staršev, ki so morali prenašati vse nadloge in pritiske, ki jih je izvajala na vaško življenje socialistična oblast, saj se je šla prisilno oddajo in rubila, tudi zapirala, grozila s kolektivizacijo in z nasilno vzgojo zlasti mladim vsiljevala marksistično-ateistični nazor. A med odraslimi je prepričala le redke posameznike, ki so postali glasniki občinskih oblasti. V ljudeh je to povzročalo nemir in zaskrbljenost, kar se je odražalo tudi v izseljevanju: celo več mojih sošolcev se je nekaj let po osnovni šoli odločilo za pobeg v Avstrijo. Doma je življenje potekalo s starimi navadami in obredi, kjer se vloga Cerkve ni zmanjšala. Medtem ko se spomnim župnika Alojzija Šoštaréca, ki nas je med osnovno šolo izredno ljubeznivo in prizadevno imel pri verouku v naši kapeli v Gomilicah, pa tudi Ivana Jeriča, znamenitega turniškega župnika, po vojni nekaj časa zaprtega, ki je rad obiskoval mojega starega očeta, cerkvenega ključarja – pa so mi moji osnovnošolski učitelji ušli v pozabo. Verjetno razumljivo: ves šolsko-izobraževalni svet, v katerega so me ujeli, mi je bil tuj. Doma so moji predniki še za časa Madžarske imeli poleg narečnih slovenskih tiskov tudi knjige Mohorjeve družbe – in duhovni značaj, se pravi kultura te resničnosti, jim je bila mnogo bližja kot nova ideologija, ki ni bila življenjska. Vsi so radi brali, moja mati je pred vojno bila članica ljubiteljske gledališke skupine v Turnišču, stara mati mi je že v predšolski dobi ob večerih brala zgodbe iz Svetega pisma. To so bila velika, nepozabna doživetja, za katera verjamem, da v mladem človeku lahko oblikujejo temelje etično-kulturne zavesti. Ko sem se nato v gimnaziji v Murski Soboti intenzivno ukvarjal z opusom Dostojevskega, bi skoraj lahko rekel, da moj vrednostni nazor v velik meri temelji na teh dveh virih. Tretji je na Besedi nasploh, v kateri se je utelesil »vidni svet«– a to je že onstran vprašanja …

– Kako velik preskok je bil takrat za vas priti v Ljubljano kot študent in kakšna so bila vaša pričakovanja in upi v študentskih časih – ob dejstvu, da ste študirali germanistiko in slavistiko?
Bilo mi je 18 let, ko sem se vpisal na Filozofsko fakulteto, a nisem imel ne štipendije ne stanovanja. Nekaj denarja mi je dal oče, sicer pa sem dve leti živel med gradbenimi delavci tedanjega Gradisa in Tehnike. Veliko jih je bilo iz naših krajev in Medžimurja in radi so me radi sprejeli medse; pri enem izmed njih sem uradno stanoval na Fužinah v mrzli, nedokončani novogradnji, velikokrat prespal tudi v delavski baraki in bil postrežen z njihovo hrano. Nepozabno! Čez dan sem bil na predavanjih, študirati pa skušal v veliki čitalnici NUK-a; kljub vsemu sem redno opravljal izpite, po prvem letniku pa našel nekaj kolegov, ki jih je zanimala kultura, začel sem pisati prikaze knjig in kmalu so se mi odprla vrata na radiu, kjer mi je pesnik Ciril Zlobec rad objavljal knjižne ocene in me dobro honoriral. Ker sem, menda v zadnjem letniku, honorarno delal na SAZU pri pripravi besedišča za Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), se je moj finančni položaj izboljšal. Tudi zato se mi je krepilo prepričanje, da se moja eksistenca lahko udomači le v svetu literature.

– Ob koncu 60. let vam je bila dana možnost, da ste dva semestra študirali v Heidelbergu v Nemčiji. Kaj vam je dal ta čas, ko ste lahko izkusili študentsko življenje v tujini in ko ste lahko s tujega zrli nazaj proti domu?
Še danes ne razumem prav, kako se mi je to posrečilo … Pri prof. dr. Dušanu Ludviku – tudi sam je bil pesnik – na germanistiki sem se nekako izkazal v njegovem seminarju o stari visoki nemščini, kjer smo govorili o znamenitem epu Nibelungenlied. Ob tem me je vprašal, ali bi hotel na poletni tečaj nemščine na Dunaj – kmalu zatem pa je izšel sicer vsakoletni razpis Nemške akademske službe za izmenjavo študentov in znanstvenikov, ki je vabil interesente na enoletni študij v Zvezno republiko Nemčijo za študijsko leto 1967/68. Po navodilih dr. Ludvika sem napisal vlogo – bila je sprejeta! Bil sem neznansko presenečen, kajti mojo vlogo je odobrila tudi fakulteta, ne glede na dejstvo, da nisem bil član nobene in nikakršne organizacije, kar je bil navadno pogoj za odhod v tujino. Sam nisem bil nikjer, v višjih letnikih sem samo pisal – za radio in v Tribuno. Tako sem se po nasvetu dr. Ludvika odpravil v Heidelberg, ves živčen in radoveden. Slednjemu je bilo kmalu zadoščeno. Univerza v Heidelbergu je najstarejša univerza v Nemčiji – ustanovljena leta 1386, znamenita po svetovno znanih profesorjih, zlasti filozofih, eno od središč nemške romantike itd.: tu sem stanoval v Študentskem domu, prejemal mesečno 400 DM štipendije, kmalu pa srečeval študente iz mnogih držav, med predavatelji pa so bila velika imena nemške kulture in znanosti, med njimi filozof, utemeljitelj moderne hermenevtike H. G. Gadamer, med germanisti Arthur Henkel, sam pa sem se najraje udeleževal seminarja o nemški romantični poeziji. Toda ni bilo izjemno poslušati samo Gadamerja in Henkla ter diskutirati o romantični poeziji – pomembno je bilo tudi dogajanje med študenti. Leta 1968 so izbruhnile velike študentske demonstracije in kmalu zajele pol Evrope, tedanjo zahodno Nemčijo še zlasti burne, seveda tudi v Heidelbergu. Bil sem v družbi nemško-francosko-angleške skupine študentov, ki je sodoživljala in burno komentirala dogajanje, a živela življenje, kakor so ga prakticirali komilitoni skozi stoletja: med srečanji v historičnih kavarnah in nočnih lokalih neskončne, vroče debate o politiki, umetnosti, zgodovini, univerzi, vzgoji, religiji. Bilo je vsega, kar je prinašal študentski upor: od smisla revolucije, spolnosti, poezije do vere, do ekstrema so bili prignani pojmi o prevratu, ki so ga zahtevali skrajneži. Na tej točki sem bil za druščino zanimiv, saj sem ji opisoval nesvobodo totalitarne oblasti – torej so me imeli radi za preverbo svojih stališč. Takšnih debat nisem doživel nikoli več, iz njih sem se naučil, kaj je demokracija v odprti družbi, na univerzi pa poslušal, zakaj je umetnost umetnost. Zato pravim, da je bil Heidelberg moje največje kulturno doživetje. In nekaj od tega je napisanega v moji knjigi Dvojni svet.

– V čas samostojne Slovenije ste vstopili kot urednik kulturne rubrike v takratnem osrednjem dnevniku Delo. Dogajanje na tem delovnem mestu kot tudi siceršnjo delovno in kulturno klimo ste opisali v knjigi Na slepem tiru … Kako bi strnjeno predstavili glavne točke tistega časa in nestrinjanja ter v kakšnem odnosu je bil takratni tisk do poslavljajočega se režima?
Pri Delu sem se zaposlil jeseni l. 1970 po vrnitvi iz Heidelberga in odsluženi vojaščini, kulturni urednik pa bil od jeseni leta 1988 do sredine maja 1991. Pri tem moram reči, da so me na to mesto izvolili novinarji rubrike, kar se je zgodilo prvič v Delovi zgodovini – sicer je urednike pravzaprav nameščala tedanja Socialistična zveza; to je bil že čas dramatičnega razpadanja režima in ta zveza ni imela več prave kontrole nad kadrovsko politiko. Tako sem bil prvi, ki ni bil marksist oz. partijec na pomembnem uredniškem mestu osrednjega časnika. A kot urednik sem bil v čedalje večjih težavah: Delo je takrat sicer podpiralo politiko večje demokracije, ob drugem tudi osamosvajanje, toda za pravi pluralizem v samostojni državi ni imelo posluha, branilo je privilegije sicer prenovljene partije – a kar je zadevalo mene: s svojimi idejami o pluralizmu našega časnika nisem uspel. Delo je bilo od začetka osrednji nacionalni časnik, toda vodili so ga kadri, ki so branili njegovo usmeritev, ki je bila povsem v prid nekdanjim, čeprav reformiranim režimovcem. Kot urednik največjega nacionalnega časnika sem se zavzemal za pluralizem pri sestavi uredništva in odprtost za vse kulturne, politične in druge tokove v novi demokraciji. Tega koncepta niso sprejeli, zato sem bil prisiljen odstopiti. Dejstvo je, da je časnik približno tak še danes – kot so vsi drugi, čeprav manjši. Ideologi tranzicijske levice so si znali krivično prilastiti glasila, ki smo jih tako ali drugače vsi plačevali. Žal takrat Demos ni imel moči, da bi uravnotežil prizorišče javnih občil.

– Če navežem vprašanje – v času, ko se pogovarjamo o pluralizmu, o javni RTV, o novi medijski zakonodaji – v kolikšni meri lahko vlečete vzporednice s tedanjim časom?
Težko bi govoril o vzporednicah … Razen da tranzicijska levica svoje privilegije tudi na medijskem področju brani tako srdito kot pred tremi desetletji. Najbrž so več kot zadovoljni, da v izbiri večjih občil ni kredibilnega dnevnega glasila t. i. konservativnega značaja, ki bi lahko pomembno sooblikovalo javno mnenje. Družabni mediji z blogi in tviti ali kar je še sporočil t. i. »nišnih« medijev ne morejo nadomestiti resnih analiz, pogovorov, ocen itd. v tiskanih občilih. To se je, kot je bilo brati celo v nekih tujih glasilih, potrdilo zlasti v teh kriznih časih, ko se je povpraševanje po dobrem tisku povečalo – kar pomeni, da je v času slike še vedno zelo pomembna tudi pisana/tiskana beseda. Če ob tem pomislim le, koliko zanimivih knjig kljub vsemu izhaja pri nas na vseh področjih – od literature, teologije do družbenih ved in znanosti, a njihove novosti in značilnosti ne morejo preko javnosti do pravega sovpliva na ravnanje države in posameznika: ob tem človeka lahko obide le slaba volja.

– Kot urednik različnih tiskanih medijev imate gotovo mnenje o današnji medijski krajini pri nas. Kako bi jo opisali? Glede na vaše izkušnje iz let osamosvajanja je tudi danes videti, da se mnogi ne morejo strinjati, da moramo imeti v praksi uresničeno idejo idejnopolitičnega in pluralnega novinarstva, ali kot ste še zapisali, da je še danes pluralnost možna le znotraj njihovega edino-uma.
Ob povedanem bi dodal, da se danes medijsko neravnovesje zdi zacementirano. V preteklosti sta bila omembe vredna dva poskusa, da bi ga spremenili, namreč dnevnika Slovenec in Jutranjik; prvi je propadel po nekaj letih izhajanja, drugi ni preživel dobrega meseca dni. Eden izmed razlogov za to je bil v slabem vodenju, a tudi dejstvo, da nista imela državne podpore, priznati pa je, da za dolgoročnejšo aktivnost tudi ni bilo zadosti novinarjev. Tako smo zdaj v hudi intelektualni praznini, v edinstveni medijski neuravnoteženosti, ki je ne more rešiti ne vlada ne državni zbor. V tem ko npr. v Nemčiji tudi znani levičarski filozof Jürgen Habermas sprejema uravnoteženost (leve, desne) medijske scene, še več, predlaga celo, da država finančno podpira ene in druge, če bi zaradi zmanjševanja naklade zašli v krizo. Kolikor vem, v Sloveniji ni t. i. levičarja s podobno mentaliteto. Kaj šele več njih; nasprotno, sprevrženo krotovičijo še tistih morda 10 odstotkov glasil, ki niso naše »leve« orientacije, čeprav vedo, da so jih takšna (po njihovi »oceni« slaba) pravzaprav sami priklicali v javnost. Kako lahko drugače kot včasih tudi nepremišljeno reagira tihi človek, ki ga kar naprej prizadevata krivica in zlo in se nima komu pritožiti?

– Če preideva na področje literature – kako je pri vas prišlo do literarnega ustvarjanja? Kakšni vzgibi so vas vodili, da ste se lotili pisanja?
Preprosto: po dobrem pisanju spisov v šoli, tj. zlasti v gimnaziji, me je vleklo višje in za svoje veselje sem oblikoval predvsem zgodbe, po prihodu v Ljubljano pa sem začel pisati tudi dnevnik, ki sem se mu s prekinitvami dolgo posvečal. Ob tem me je v moji dejavnosti zmerom znova zanimalo vprašanje, zakaj je neki tekst dober, zakaj slab: s pisanjem ocen oz. knjižne kritike – o njej mi je ob drugih veliko povedal Švicar Emil Staiger, literarni zgodovinar in teoretik – sem na ta vprašanja pogosto prejemal odgovore, a pravega vendar nikoli. Zato sem vzporedno s »kritiko« pisal eseje, potopise in kratke zgodbe, vmes širše zajete pripovedi. Motivi za to so prihajali iz doživljajske gostote in navzkrižij življenja, a tudi iz narave – fascinirala so me najprej doživetja ravnine, tj. njenih neskončnih pojavnih oblik z nedoumno globino, pozneje seveda tudi svet, ki sem ga srečeval in me je vznemirjal na svoj način.

– Ob pregledu vašega ustvarjanja človek nehote opazi, da kot Prekmurec v različnih obdobjih in v različnih knjigah dajete velik poudarek glasovom iz zamejstva – s Tržaškega področja kot tudi s Koroškega … V mislih imam predvsem knjigi o pisateljicah in pisateljih s Tržaškega, nekaj teh je tudi v pred kratkim izdani knjigi Izrečeno in zamolčano … Kako to, da vas je ravno ta del onkraj meje toliko pritegnil?
Prihajam s kosa zemlje s skupnostjo ljudi, ki dolgo ni bila primerno priznana. To me je – na zunaj sicer neopazno – prizadevalo. Iz sočutja do manjšin se mi je zato zdelo, da sem dolžan »dati jim besedo za javnost«. Lahko rečem, da sem bil za to hitro poplačan: v njih sem srečal vrednote, ki so me bogatile. V 80. letih prejšnjega stoletja sem napisal knjigo o najmanjšem slovanskem narodu, tj. Lužiških Srbih, ki so takrat živeli v Nemški demokratični republiki in ki je izšla tudi v njihovem jeziku, napisal pa sem tudi veliko različnih poročil, ocen in intervjujev o Slovencih na Koroškem, dve knjigi o slovenskih literatih v Italiji, članke o rojakih na Madžarskem in na Hrvaškem, tudi o Rusinih v Vojvodini in na Hrvaškem. Seveda so bila to predvsem literarna srečanja, a v skrajni posledici srečanja s človečnostjo.

– Pri nas se zdi, da se z izjemo omembe Borisa Pahorja in letošnje obletnice Koroškega plebiscita v matici zelo malo govori o tem skupnem narodnem in jezikovnem prostoru. Doživljate tudi sami tako in čemu bi to pripisali?
Pogosto se mi zdi, da matica, posebno »centralna provinca«, tj. pokrajina s prestolnico, nima dovolj posluha za rojake onkraj državne meje. Če slovensko skrb za rojake zunaj države primerjam s skrbjo, ki jo izpričuje hrvaška država (da ne govorim o Madžarski) za svoje ljudi po svetu, je moj občutek upravičen. Ne more biti vse prepuščeno le »osebni iniciativi«; svoboda, ki jo ima pri tem posameznik, je hvalevredna in veliko jih je onstran in tostran meje, ki sodelujejo s predstavami, javnimi diskusijami ter s tem živijo življenja skupnega kulturnega prostora – toda politika države je videti še pomembnejša, da namreč s svojimi ukrepi v okviru pristojnosti varuje pravice svojih rojakov na tujem, doma pa v svojih državljanih utrjuje zavest o skupni pripadnosti zlasti jeziku in kulturi, posebno v šolah – in kar postaja vedno bolj pomembno: podpora čezmejnemu sodelovanju na gospodarskem in še kakšnem področju. Tega desetletja ni bilo v pravi meri, zato se mi zdi zavest o skupnosti Slovencev ne glede na državne meje šibka in terja več angažmaja države, da se stanje izboljša.

JOŽE HORVAT
doma iz Prekmurja, je diplomiral iz germanistike in slavistike na ljubljanski univerzi. Dolgo let je bil časnikar pri dnevniku Delu, na prehodu v samostojno Slovenijo je bil tudi urednik kulturnih strani. Kasneje je urejal tudi otroško revijo Kekec, dnevnik Slovenec, revijo Zvon, nakar je bil do upokojitve zaposlen na ministrstvu za kulturo.
V slovenskem novinarstvu je pustil močan pečat, predvsem tudi s svojimi intervjuji s pisatelji. Ljubezen do pisanja se ni ustavila samo v novinarskem žanru, ampak je avtor tudi številnih knjig – nekatere prav tako v slogu intervjuja – med katerimi omenimo Še enkrat o deveti deželi (v kateri se pogovarja s Petrom Handkejem, pisateljem in njegovim osebnim prijateljem), v dveh knjigah Navdih in besede, kjer so v ospredju literarni pogovori s tržaškimi besednimi ustvarjalci.
Je prav tako avtor romanov Dvojni svet, ki pripoveduje njegovo heidelberško zgodbo iz let 1967/68, Obrazi prostora, kjer pisatelj zna v zgodbi, razpeti med Nanosom in Ljubljano ustaviti pogled na naravo in s tem tudi čas. Omenimo lahko še delo Bela Lendava, pa delo Domorodje, kratko prozo o štirih ljudeh, ujetih v štiri zgodbe v dramatičnih zgodovinskih okoliščinah. Za konec omenimo še njegovo zadnje delo Izrečeno in zamolčano, kjer so zbrani zapisi srečanj in pogovorov z avtorji in avtoricami iz časa, ki so ga zaznamovale zgodovinske spremembe kot posledica katastrofe v nekdanji jugoslovanski državi.

– Ko govoriva o literaturi in literarnih ustvarjalcih, ne morem mimo omembe vašega prijateljevanja in srečevanj z dobitnikom Nobelove nagrade za književnost Petrom Handkejem. Kako je prišlo do vajinega prvega srečanja in kako to, da sta ostala v stikih in kakor je brati v knjigi Še enkrat o deveti deželi, sta se še kasneje večkrat srečala?
Kot časnikar pri Delu sem imel veliko intervjujev ne le s slovenskimi, ampak tudi s tujimi avtorji. Tako je prišla vrsta tudi nanj … V prejšnji državi so v Sloveniji prevedli veliko njegovih del, s katerimi je zaslovel v nemško govorečem prostoru in drugod. Sicer pa je bila njegova mati koroška Slovenka in torej on sam slovenskega rodu, kot tak pa se je na avstrijskem Koroškem zelo zavzemal za spoštovanje pravic slovenske manjšine, slovensko pišoče avtorje pa pri nemških založbah priporočal za izdajo njihovih prevodov (neredko je tudi sam prevajal njihove slovenske tekste). In kar je še pomembno: v mnogih njegovih proznih, dramskih in drugih delih nastopajo njegovi slovenski predniki, ki kot taki s svojo kulturo in jezikom govorijo o slovenstvu tujemu bralcu. Sam je rad obiskoval Slovenijo in doživljaje v njej pogosto prenašal v svoje pisanje. Vse to in kakovost njegovih knjig me je privlačila: v časih pred prelomom sem bil pogosto v njegovi družbi, bil je nevsiljiv, pozoren in tenkočuten sogovornik. Tak je ostal tudi potem, ko ob razpadu Jugoslavije Sloveniji ni priznal pogojev za samostojno državo. Sicer sva še zmeraj v stiku, a se že nekaj let nisva srečala. Tudi lanska Nobelova nagrada, ki so mu jo mnogi spodbijali, saj je bil med vojno v Bosni na Miloševićevi strani, tega z izjemo telefonskega pogovora ni omogočila … A ostaja pomemben za slovensko kulturo; še vedno jo na svoj način podpira, njegov veliki opus pa priča o njenih sledovih …

– Bi omenil še vašo zadnjo knjigo Izrečeno in zamolčano. V njej so zbrani zapisi srečanj in pogovorov z avtorji in avtoricami iz časa, ki so ga zaznamovale zgodovinske spremembe kot posledica katastrofe v nekdanji jugoslovanski državi. Ko smo na pragu praznovanj 30-letnice slovenskega plebiscita in samostojne države – je lahko to tudi neke vrste popotnica temu jubileju? Bi sami izpostavili kakšno posebno rdečo nit iz te knjige?
Morda to, da govori o avtorjih in njihovih pojmovanjih literature in svojih del, o kulturnopolitičnih tokovih in razmerah v Sloveniji predvsem po osamosvojitvi. Ponuja enega od pogledov na stanje kulturne zavesti v kulturi, stanje, kakor sem ga zaznaval med dvojnim doživetjem: doživetjem del teh avtorjev in njihovih osebnosti. Zdelo se mi je, da bi to utegnil biti zanimiv dokument o naših v veliki meri pomembnih pisateljskih imenih, čez katere je šel duh časa. Hotel sem, kot si domišljam, čim bliže k uganki pisateljstva, ne da bi se spuščal v avtoritarno vrednotenje – no, morda me je tu in tam zaneslo, kajti sicer upam, da se mi je posrečilo odslikati del podobe slovenske literarne scene v nekem času. K temu lahko dodam, da sem se pri svojem dnevniškem zapisovanju zgledoval po francoskem avtorju Julienu Greenu, ki je menda 70 let pisal dnevnik, pred smrtjo pa je svojemu posinovljencu naročil, naj iz zapisov izloči vse, kar je napisano zlobno, a pusti tisto, kar je strašno – strašno, da je resnično. Seveda mislim, da česa »strašnega« v mojem pisanju ni, zlobe pa še manj …

– Poleg urednikovanja in literarnega ustvarjanja ste dejavni tudi kot kritik in polemik – tako v političnih kot kulturnih vsebinah. Ker smo v mesecu novembru, ki je tradicionalno rezerviran za promocijo knjige tudi s pomočjo knjižnega sejma, bi vas vprašal, kako vidite področje knjigotrštva pri nas in ali vidite prihodnost bolj pesimistično ali bolj optimistično, kar zadeva knjigo.
Pravzaprav me knjiga kot artikel oz. blago, ki se dobro prodaja, nikoli ni preveč zanimala ali privlačila: to so se mi videle knjige, ki na eni strani parazitirajo na raznovrstni estradi, na drugi na filozofskem esejizmu in zdaj zlasti na politiki. Prava knjiga se pač vsebinsko ukvarja z nečim, česar druge mišljenjske/intelektualne dejavnosti ne tematizirajo: morda s preteklostjo in sedanjostjo notranje človeške zgodovine. Prvo prinaša spomin, drugo življenje duše. V teh knjigah vidimo resničnost, ki bralca osvobaja etične in estetske prikrajšanosti, ki je vsakdanjost ne more dati. Ta vrsta knjig je zdaj v nekem domačem eksilu, toda ne verjamem, da je to njena usoda. Po zasičenosti trga in s tem človeka z njo kot blagom bodo ljudje spet odkrili vrednote, ki so bile skoraj nasilno izgnane ali pozabljene. V kulturi/umetnosti so nova obdobja svoje novosti pogosto utemeljevala na dosežkih preteklosti.

– V lanskem letu je bila predstavljena raziskava o knjigi in branosti v Sloveniji. Takrat ste razvili kar nekaj razlogov, zakaj je stanje takšno, kot je. Velik del stanja pripisujete tudi politizaciji umetnosti, ki naj spreminja svet, pozablja pa se na umetniško vrednost knjige. Zakaj prihaja do tega in ali je posledica tega tudi dejstvo, da ob osrednjem kulturnem prazniku besede v februarju Prešernove nagrade običajno ne prejemajo ustvarjalci besede, ampak raznovrstni umetniški performerji, da ne rečem provokatorji …?
… zakaj bi zapravljali čas z branjem, saj knjiga bralcu večidel ne ponuja podobe sveta, ki ga sam morda zaznava, a ga ne more videti v totalu – sveta, ki se mu razodene s pripovedovalčevo imaginacijo in poezijo notranjega življenja v zastrtem, odrinjenem zasebju? Knjig te vrste je malo, pa tudi če jih je še kaj: v času hitrih medijev bralci izražajo potrebo po drugačnih delih – knjigah, ki odslikavajo javno škandalozen, trenutno razburljiv pojav, ki bi prej sodil v rumeni tisk, a je to za mnoge prav tako umetnost, saj bralca prevzame in ga omamlja. V času karkolizma – kot bi dejal pisatelj Zorko Simčič – v sodobni zahodni družbi in tako tudi pri nas umetnost izgublja starodavna pravila, v kulturi se agresivno uveljavlja zgolj »napredna etika« tudi slovenskih novolevičarjev s teorijami recimo o antropologiji, ki počiva na povsem nepreverjenih dejstvih. To v praksi pomeni, da je umetnost vse tisto, kar razgrajuje duhovno izročilo in uvaja revolucijo v svet, ki temelji na tem izročilu. Pravzaprav – revolucija sama velja za umetniški akt, se pravi performans, ki noče več biti sredstvo grobe politike, temveč je njen presežek … S tega vidika je »razumljivo«, da beseda, kaj šele Beseda, iz katere je vse nastalo, ne sme imeti mesta v javnosti, saj ni progresivna in človeka ne ozavešča v duhu novouporniške ideologije. Tako se zdi normalno, da Prešernova proslava ne sme biti proslava še tako visoke tradicije oz. umetnosti, ampak provokacija in v skrajni posledici sredstvo za prevzgojo »neukega« občinstva.

– Gotovo bi se dalo kaj povedati tudi na temo vloge in poudarka umetnosti – če je nekoč bila njena osrednja vloga, da je dvigala človekovega duha, ga plemenitila, se danes zdi, da je vsakršna ustvarjalnost prehitro označena za umetnost, četudi gre za dvomljivo estetsko vrednost … Smo torej priča dejstvu, da čedalje težje do nas prihaja kultura, ki ima plemenito vrednost?
Kulturo s plemenito vrednostjo, kot pravite, hrani zlasti preteklost. Današnja kultura pod streho naših dominantnih medijev je skrajno revna, celo novi levičarji z njo niso zadovoljni. Ko so v teh – v veliki meri »njihovih« – medijih ukinjali kulturne strani, se nihče izmed njih ni kritično oglasil, kaj šele demonstriral. Ne le, da so sila redke tehtne informacije o sodobnih umetniških vrhovih v tujini, bralec se ne more seznaniti niti s tem, kako je z ustvarjalnostjo na Slovenskem: že leta nimamo npr. književne kritike, medtem ko se število nagrad za najboljše knjige skoraj vsako leto povečuje – groteskno! Pri tem pa pozoren ljubitelj knjig vendarle lahko ugotavlja, da med obilno, pretirano visoko število novitet zaide tudi kako zelo kakovostno delo domačega avtorja. To je tista knjiga, ki sodi med dela, ki lahko plemenitijo človekovega duha; kajti težko da bi ena sama opravljala to funkcijo: biti jih mora več in raznolikih, svoj čar pa izžarevajo leta dolgo. Pri tem bi svojo vlogo morala opravljati šola – a tudi tu je očitno kriza: šolarje v višjih razredih branje čedalje manj zanima. Najbrž tudi zato, ker večina učiteljev ne najde pravega načina, kako mladim približati umetniško vredno knjigo.

– S tem se dotikava tudi duha sodobnosti, za katerega ste zapisali, da je v ospredju ob umanjkanju greha, umanjkanju kesanja samo še užitek. Ali ni preveč črna vaša napoved, da bomo morebiti sredi tega uživanja celo umrli v neki prijetni apatičnosti? Je prihod virusa lahko rešitev, ali kot ste zapisali: kapljica k treznjenju?
Tu bi bila na mestu poglobljena meditacija o duhu časa, ki knjigi ne pripisuje več tiste visoke vrednosti in pomena. Kaj je tisto, kar je bila nekoč? To se pravi, zakaj za mnoge ni več tako dobra in s tem privlačna? Zanimivo se zdi, da se tega vprašanja nekako dotika Goethe v pogovoru z Eckermannom, ko razpravljata o Shakespearu. Eckermann meni, da je ustvarjalnost angleškega genija tudi posledica bogatega, tvornega ozračja, v katerem je živel – nemški klasik se s tem strinja, saj meni, da v tedanjih razmerah – pogovarjata se okoli leta 1824 – v časih destruktivnih časopisov, takšen začudenje zbujajoč pojav, kot je bil Shakespeare, ne bi bil možen. In Goethe še dodaja, da nekdanje nemoteno, nedolžno in vztrajno ustvarjanje ni več možno, češ v petdesetih različnih krajih vsak dan izhajajo kritiški listi, opravljanje pa, ki ga zbujajo v občinstvu, duši zdravo rast. »Kdor se danes pred tem ne zapre in se siloma ne izolira, je izgubljen, kajti prek občil prihaja do množic večinoma negativno estetizirajoča in kritizirajoča nekakšna polkultura,« ki pa da je za ustvarjalni talent samo pršeč strup, ki razkraja kreativne energije. – Če so torej mediji že v Goethejevih časih prinašali v javnost le polkulturo: kaj bi lahko rekli šele danes? In v Sloveniji? Ko se zdi, da v njih ni več niti »polkulture«, marveč pisanje, ki kulturo pojmuje predvsem kot boj za abstraktno novo družbo in novo antropološko identiteto za svobodnega človeka, ki je v svojih dejanjih lahko brez krivde in greha … To slednje sicer ni nekaj povsem novega; že v Bratih Karamazovih, velikem romanu Dostojevskega, eden izmed bratov zatrjuje, da je človek rojen za upor in mu te svobode ni mogoče odvzeti. V marksističnih revolucijah je ta upor, kot je znano, doživel demonski razmah – in danes v razmerah pandemije se protesti na Zahodu neredko znova sprevračajo v požige in krvavo nasilje. V Sloveniji sicer krvavega nasilja med petkovimi demonstracijami ni, a je nespregledljivo njihovo verbalno početje, ki zbuja strah. Strah posebno v času, ko človeka navdaja z grozo neobvladljivi covid-19. V tem vzdušju sem v nekem komentarju malce pregnano zapisal, da bomo v veselem uporu, ki ne priznava ne greha ne krivde, lahko celo umrli veseli: zapisal kot kapljico k treznjenju od blodne omame, v katero nas silijo.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 8-13.