Če začnem pri svojem otroštvu; starši so bili doma, polno zaposleni, ker so kmetovali in ob tem opravljali še kar nekaj poklicev. Mama je bila gospodinja, vzgojiteljica, učiteljica, kuharica. Ata zraven kmeta sodar, orodjar, kovač, zidar … Ob vseh teh panogah smo se štirje otroci spontano učili in pridobivali dragocene delovne navade in s tem zdravo vzgojo. Bilo je ‘trdo’ vendar lepo otroštvo in mladost.
Opisala bom eno svoje osnovnošolsko doživetje. Oba starša sta bila verna; vzgojo pa je ata bolj prepuščal mami. Ko sem se enkrat odpravljala v šolo, mi je mama svetovala, da lahko grem pozdravit Jezusa, ker grem prav mimo cerkve. Šolo in cerkev je namreč ločilo le dvorišče. Ta nasvet sem vzela resno in pred poukom večkrat šla v cerkev in ostala še pri maši, ker je bila zame ravno prava ura, da sem k pouku še prišla pravočasno. Spominjam se, kako je bilo to zame nekaj osrečujočega. Bila pa je na tej šoli ena učiteljica, ki je bila poslana za to, da je kontrolirala, kdo vse hodi k verouku (to sem spoznala šele čez več let). K verouku smo hodili vsi, razen kakšne izjeme. Da pa nekdo hodi v cerkev pred poukom in to še k maši, je bilo zanjo preveč. Enkrat med poukom je prišla proti meni, nekaj smo prepisovali s table, pogleda v moj zvezek in mi da tako ‘klofuto’ – zaušnico, da je njo zabolela roka. To so mi povedali sošolci, da je roko stisnila pod pazduho, ker jo je tako bolelo. Jaz pa sem domov prišla z močno oteklino, kot pri hudem zobobolu. Drugi dan mi je mama dala s seboj pismo, napisano z lepo pisavo in vljudno vsebino ter z opozorilom, da to ni bilo prav. Ko sem učiteljici dala pismo v roke, ga je odprla in prebrala pred celim razredom, zasmehovala mamo, se norčevala iz mojega imena. Tako me je drugi dan še bolj bolelo. Pozneje, ko sem se spomnila na ta dogodek, sem čutila v sebi nekako zadoščenje, da sem že kot otrok bila preganjana Jezusova priča. Želela bi srečati to učiteljico. Povedala bi ji, da molim zanjo in jo vprašala, če še vedno misli, da je bilo to prav.
Takšna je bila ta ‘vzgoja’ takrat; danes pa je vse postavljeno na glavo. Če recimo postavijo otroka v kot ali mu dajo kakšno po ‘zadnji plati’, ker ga je njegovo vedenje pripeljalo do tega, starše preganja socialna ustanova. Še nikoli do sedaj ni bilo toliko prestopnikov, zasvojenih, brezciljnih in razočaranih ljudi; posebej mladih. Temni časi, ki so trajali dolgo obdobje, so ljudi zamorili. Tistim, ki smo se vedno trudili biti zedinjeni z Bogom, ‘temni časi’ niso prišli do živega. Med ljudmi pa so še vedno posledice tistih časov. Če recimo pišeš na RTV in prosiš za pojasnila in odgovor, lahko ugotoviš, da se izogibajo pravemu odgovoru, da ga zaobidejo. Drugič odgovora sploh ni. Tudi to so posledice vzgoje ‘temnih časov’.
Na vsakem koraku zaslediš pomanjkanje vere v Boga Ljubezen in zavedanja, da hoče satan uničiti vse, kar je lepo, dobro, vrednote; on hoče, da ga ne priznavamo, da ne bi izgubil moči. Mi pa zaupamo in mnogo nas je, ki smo prepričani, da dobro vedno zmaguje in bo tudi v teh časih.
Joži

Vaše pismo, ki v glavnem govori o vzgoji, lepo spada v septembrsko Ognjišče. Ta mesec se namreč odpirajo vrata šol in veroučnih šol. Letos ne vemo točno, kako se bodo odprla, saj se zaradi koronavirusa lahko zgodi, da bo šola popolnoma ali delno potekala na daljavo. Prav tako je še negotovo, kako bo potekal verouk. Neprijetna negotovost, ki pesti učence, starše, učitelje in profesorje ter seveda veroučitelje. Kaj lahko napišemo v tej negotovosti, zlasti glede verouka? Delno ste vi sami dali odgovor, ko ste opisali svoj primer. Mama vas je nagovorila, da ste šli molit v cerkev pred poukom. Verjamem, kako vas je bolela tista klofuta, saj sem tudi sam doživel, kako je učitelj v četrtem razredu (torej leta 1974!) oklofutal (nikakor ne nežno) sošolko, ker je v spisu napisala, da “smo šli 1. novembra z ‘gospodom’ na pokopališče”. Pozneje se je izkazalo, da je tisti učitelj kradel. Na žalost je bilo takih primerov še veliko.
Toda vrnimo se k vzgoji. Temelj verske vzgoje v vaši družini so bili vaši starši. Mama vas je vzgajala v veri, nagovarjala in seveda tudi sama dajala zgled. Mislim, da prav to manjka številnim današnjim otrokom: da bi jih starši vzgajali v veri, jim govorili o Bogu, spodbujali k verskemu življenju in dajali pri tem zgled. V času korona krize se je izkazalo, kako krhek je naš župnijski verouk. Težko je govoriti o veri ‘na daljavo’. V mnogih župnijah so se duhovniki in kateheti potrudili, da so ostali v stiku z veroučenci in so nadaljevali verouk na različne način. Eno pa se je jasno izkazalo. Kjer so za otroci stali starši, je imel verouk neki pomen. Zlasti priprava na zakramente. Najbrž bodo kateheti in drugi katehetski strokovnjaki v primeru nadaljevanja pandemije pripravili nova gradiva za poučevanje verouka na daljavo, a pri tem bo ostalo neizpodbitno dejstvo, da je brez staršev tak verouk še bolj nemočen kot siceršnji župnijski verouk.
Daleč, da bi tu obsojal starše, da nočejo sodelovati pri verski vzgoji. Globoko se zavedam, da so starši izredno obremenjeni, prav tako tudi otroci … Vem, da imajo mnogi starši dobro voljo, nimajo pa potrebnega znanja in izkušnje in zato ne vedo, kako se lotiti verske vzgoje. Včasih je treba samo začeti in s samim delovanjem se učimo. Vsekakor so starši nepogrešljivi pri verski vzgoji. Vi ste ostali verni, kljub dejstvu, da je bila uradna vzgoja v šoli izrazito protiverska, zato ker ste imeli v domači družini zgled verskega življenja. Vaš primer dokazuje, kakšno moč ima vzgoja v družini.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

[/okvir1]

Omenjate tudi, kako pri vzgoji lahko uporabljamo fizično moč, ali damo kakšno po zadnji plati. Med Korošci sem slišal zanimiv pregovor: “Šiba novo mašo poje, palica pa nikoli.” Povedati hoče, da dosledna, zahtevna vzgoja in vzgoja z jasno postavljenimi mejami vzgoji človeka (celo do nove maše), pretrda, prestroga in nasilna vzgoja pa ne vzgoji otroka v zrelo osebnost. To velja tudi za versko vzgojo. Prevelika strogost, nekakšen fanatizem, ki pretirava, mladega človeka ne vzgoji v kristjana, prej v njegovega nasprotnika, skoraj zagotovo pa v verskega brezbrižneža.
Na žalost so resnične vaše besede, da doslej “še nikoli ni bilo toliko prestopnikov, zasvojenih, brezciljnih in razočaranih ljudi”. Dovolj je pogledati okoli sebe. To žalostno dejstvo naj nas spodbudi, da se bomo zavedali, kako pomembna je vzgoja in zlasti, kako velikega pomena je verska vzgoja, saj nam prav dejstvo, da daje vera v Boga smisel našemu bivanju ter pomen našemu delovanju, kaže, kako tam, kjer ni več vere (in ne verske vzgoje), rastejo nesmisel, brezciljnost, razočaranje …
V začetku šolskega leta gledamo na mlade generacije, ki vstopajo v proces izobraževanja. Vemo, da tudi tem generacijam ne bo prizaneseno s preizkušnjami, razočaranji in trpljenjem v življenju. Ko veren človek doživi vse to, se lahko nasloni na Boga in na moč, ki izhaja iz vere. Kam se lahko nasloni človek, ki ni bil vzgojen v veri?

RUSTJA, Božo. Še nikoli ni bilo toliko prestopnikov …. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 6-7.