Anton Martin Slomšek
+ Ne pozabimo v veselju trpljenja, da nas sreča ne pohujša! Tolažimo se v trpljenju s prihodnjim veseljem, da ne obupamo.
+ Pisanka, ki se ubije, nikoli več cela ne bo, čistost mladega srca, ako se izgubi, ni je več.
+ Delajmo zvesto, čeravno nam nihče na roke ne gleda. Bog nas vidi, on bo naš plačnik.
+ Ptico boš spoznal po petju, pa človeka tudi: ako lepo petje, ima tudi lepo srce. In kar se o človeku posamezno – se lahko reče o vsem ljudstvu. Iz obilnosti srca se glasijo usta, in kjer ni čednih pesmi, tam tudi prebivati ni veselo.
+ Prenapeta struna poči in prenapeta beseda slabo opravi. Ne ženi previsoko nobene reči! Ne pikaj in ne lizaj, povej pa vsakemu, kar mu gre, toda po meri in pa spodobno!
+ Časa nam malo je Stvarnik odločil, / naj bi spoznali, kak drag je za nas. / Časa nakupiti z dobrim naročil: / večnosti cena sedanji je čas.
+ Nič ne pomaga toževanje; potrebno je dejanje vsakega stanu – zvestoba vsakega dela. Zvestoba bo dala boljše ljudi in boljše čase.
+ V luži se veliko grdega zarodi, še več hudega v srcu lenega človeka.
+ Le za trojno suknjo skrbite otrokom: za poštenost, delavnost in pobožnost; vse drugo jim bo navrženo.
+ V mladosti imaš začeti kaj si pritrgovati in potrpeti, da boš odrastel zdrav in srčen korenjak, ne pa mehkužen meglenjak.
+ Delaj veselo; delo je božji dar, ki nam zemljo polepša, živež poslajša, nam zdravje ohrani in nas greha obvarje.
+ Drevo, ki se preveč košati, malo sadja ali nič ne zarodi. Tudi z mladino se tako godi.
+ Kdor prerad obeta, zaupanje drugih od hiše pomete in ponavadi mož beseda ni. Če več obljubimo, kakor dopolnimo, svoje poštenje zgubimo.
+ Dajmo Bogu, kar je božjega, in Bog nam bo dal, kar je potrebnega za dušo in telo.
+ Česar se človek v mladosti navadi, vse svoje žive dni zna.
+ Narodi so kakor veje enega drevesa in ne smejo ovirati drug drugega. Vsak narod naj ima svoj prostor, v katerem se najlepše razvija in prinaša največ sadu prave omike, resničnega napredka.
+ Čim večja je naša svoboda, tem večja je naša odgovornost pred Bogom.
+ Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo darovi božje milosti dol.
+ Prizadevajmo si vsa, še tako majhna dela, zvesto opravljati, tudi majhnih dobrih del veliko storiti.
+ Vsi se v večnost odpravljamo. Ali pa se tudi na srečno smrt pripravljamo? Vse naše dejanje in nehanje, vse naše potovanje je hoja k našemu grobu. Daljna priprava na smrt mora biti vse naše življenje.
+ Tri korake je naredil naš Dobri Pastir: iz nebes na zemljo, z zemlje na križ, s križa v tabernakelj, da med nami biva, se daruje in nas hrani.
+ Molitve in dobra dela, ki niso iz dobrega namena, so drevo brez sadja. Če naše delo nima dobrega namena, je kakor prazno listje na drevju.
+ Starši in vzgojitelji; dajte si dopovedati z znamenji časa in spoznajte, da človek, ki je vero izgubil, ne pozna več nobene postave in nobenih mej.
+ Slovenščina, mila beseda naše matere, naj nam bo ravno tako draga kakor zemlja, na kateri je naša zibel tekla.
+ Vsaka hiša ima svojo sončno in senčno stran. Vsak človek ima svoje slabe in dobre lastnosti. Ni tako hudobnega, da bi v kakšni reči dober ne bil. Pa tudi tako dober ni nobeden, da bi se kaj ne pregrešil.
+ Tisti, ki božji previdnosti vse izroče, živijo zadovoljno. Bog daje dobre in hude letine, pošlje dobre pa tudi hude oblasti. Pustimo Boga gospodariti!
+ Starši, ne naveličajte se učiti in svariti svoje otroke, moliti zanje! Dokler je drevo še mlado, se lahko zravna, staro se zlomi!
+ Slabi prijatelji so kakor sončna ura, ki le tako dolgo kaže, dokler sonce sije. Ko se sonce skrije, tudi sence na uri ni.
+ Bodi v svoji besedi resničen, v dejanju pravičen! Skrbi, da boš več dobrega storil, kakor govoril. Varuj se prilizovanja, izogibaj se psovanja in zasmehovanja.
+ Otrokom vse dovoliti pomeni storiti jih nezadovoljne za vse žive dni. Kdor želi srečno starost dočakati, se ne sme v mladih letih razvaditi.
+ Tri reči imej vedno pred očmi: božje oko, ki vse vidi, božje uho, ki vse sliši, in pa tisto knjigo, v katero zapiše Bog vsako tvoje dejanje.
+ Ni v naši moči prešteti liste v knjigi življenja. To pa je v naši moči, da vsako stran popišemo z dobrimi deli.
+ Za srečno smrt so potrebne tri reči: storjeno krivico brez odloga popraviti; vedno v božji milosti živeti; dobro delati, dokler utegnemo.
+ Kjer je veliko besedi, je malo prida. Najmanj se lahko zanesemo na človeka, ki veliko govori in veliko obeta. Pošten mož rajši manj obljubi, pa več izpolni.
+ Veselo srce podaljša naše dni. Toda naša dobra volja mora biti za dušo in telo zdravilo, ne ugonobilo.
+ Najhujši je svetohlinski napuh hinavskih kristjanov, ki mislijo, da so sveti, pa niso; ki se s čednostmi hvalijo, pa jih nimajo; ki imajo celo slabosti za krščanske kreposti.
+ Kako bi se človeku dobro godilo, dokler ima v sebi dva gospodarja? Duh mora biti v človeku gospodar, telo in njegovo poželenje pa hlapec, da bo mirno in srečno živel.
+ Sreča je v vsakem stanu doma, je vsakemu odločena, da jo le prav spozna in prav išče. Mati prave sreče je pravičnost.
+ Ne verjemi prenaglo, kar se govori hudega! Ljudje imajo sploh slabo navado, rajši hudo govoriti kakor dobro, in radi več povejo, kakor je res.
+ Kaj pomaga zdravo telo in učena glava, če je srce hudobno?
+ Kakor moder oče otrokom ne dovoli vsega, tudi nam Bog ne stori vse po volji, ker nas ljubi. Vsa svoja pota izročimo Gospodu, on bo vse prav storil.
+ Bog ni nikomur zato darov da, da bi jih posedoval, ampak da bi drugim pomagal in bi vsi ljudje bili srečni.
+ Žal naj ti bo za tri reči v tvojih preteklih dneh: za hudo storjeno, dobro zamujeno, za izgubljeni čas.
+ Minilo je eno leto, na pragu novega stojimo in gledamo v staro nazaj. Tako bomo tudi skoraj stali na pragu večnosti in gledali na svoje življenje.
+ Ne govori od drugih slabega, tudi ne sam od sebe dobrega! Druge opravljati boli, sam sebe hvaliti pa smrdi.
+ To je Bogu prijeten post, da kristjan svoje lakomne želje strahuje, se vsake krivice varuje in vsakemu da, kar mu gre.
+ Modro samega sebe vladati, svoje lastno kraljestvo dobro voditi je za vsakega človeka prva in najpomembnejša umetnost.
+ Ljudje bi se lahko danes poboljšali, a se tolažijo, da se še ne mudi. Smrt jih zaleze in časa več ni.
+ Pridi, Sveti Duh, in spregovori mojemu srcu! Če ti je pa všeč, da molčiš, naj mi govori tudi tvoj molk.
+ Ker smo s Kristusovim imenom okrašeni kot “kristjani”, je nujno potrebno, da živimo tako, da to ime ne bo pomenilo za nas laži, ampak ga bo naše življenje potrjevalo s pričevanjem.
+ Tisti, ki božji previdnosti vse izročijo, zadovoljno živijo. Pa tudi tisti, ki prejete darove hvaležno priznajo in drugim ne zavidajo.
+ Domovina je naša ljuba mati. Bodimo si med seboj kakor dobri otroci in pomagajmo iz vseh moči k sreči domovine in vsakega prebivalca.
+ Potrpeti zna malokdo. Radi tožimo, koliko trpimo in druge dolžimo. V svoji nevolji sebi in drugim trpljenje množimo.
+ Vsakdo naj v svoje srce pogleda, ali sveti naša luč pred ljudmi tako, da vidijo naša dobra dela in hvalijo Očeta v nebesih.
+ Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce.
+ Kdor hoče v zakonu z Bogom živeti, se mora varovati: ljubosumnosti, nezvestobe, hude jeze, lakomnosti, zapravljivosti.
+ Skozi vrata rojstva pridemo v tujo deželo prebivat, skozi vrata smrti gremo v neznano večnost počivat.
+ Kdor veliko obeta, malo izpolni. Izberite si može po njihovih dosedanjih delih, kako so se med vami doslej nosili in dobrega storili. Kakor si boste postlali, tako boste ležali.
+ Srečen ni, kdor veliko ima, ampak kdor malo potrebuje. Če bomo revnejši v časnih dobrinah, bomo bogatejši v večnih.
+ Eni se vzdigajo ko velikan, mislijo vekomaj biti gospod; naglo omahnejo sreče pijani, čas jih pomete in nese od tod.
+ Očetje in matere, sreča ali nesreča prihodnjih dni v vaših rokah leži. Kakor boste otroke vzredili, take čase, slabe ali dobre, bomo imeli.
+ Človeško življenje je podobno delavniku, v katerem se delavcu miza trikrat pogrne: kosilce je naša mladost, ali je kratka; kosilo je naših odraslih starost in ljudje za to veliko skrbijo; večerja je v hiši večnosti.
+ Ni bogat, kdor veliko ima, ampak kateri malo potrebuje, ker razvajen ni. Ni srečen, kdor ima vse, kar poželi, ampak le tisti, ki rad za dobro vzame, kar mu Bog da.
+ Če smo se prenaglili, obžalujmo takoj svoje napake in jih popravimo, saj sveže rane še najlaže zdravimo.
+ Zadovoljnost je drago blago, ki se ne da kupiti ne z zlatom ne s srebrom, ampak le z modrostjo.
+ Koliko hudega pride iz krive vzgoje otrok! Po resnici vam povem: Kriva vzgoja je slabih časov mati!
+ Moli za otroke, moli z otroki! Pobožnost molitve je tisto dragoceno olje, s katerim počastimo Jezusa, najboljšega družinskega prijatelja.
+ Kdor Boga za vse poprosi, se za vse zahvali, naj bo bridko ali dobro, žalostno ali veselo, lahko mirno in srečno živi.
+ Kakor kaplja v potok kane, / mine čas, / naglo kane, pa ne vstane / več za nas!
+ Tuje blago pusti v miru! Veliko krasti se ljudje boje, ali po malem jemati si upajo ter ne pomislijo, da je skoraj nevarneje po malem izmikati, kajti iz malega zraste najhujši tat.
+ Ni dobro za človeka, če se mi hitro predobro godi. Prelahko se dobrega razvadi, težko težko pa odvadi. Po preranih dobrotah za vselej zadovoljnost izgubil.
+ Kar je oče dobrega od svojih dedov prejel, mora svojemu sinu zapustiti. Kar se je mati od svoje matere hvalevrednega naučila, bo svoji hčeri zapustila.
+ Človek rajši stori, kar vidi, kakor kar sliši. Rad posnema dobre zglede, še rajši pa hudobne.
+ Nezadovoljnost stori ljudi nesrečne, nezadovoljne pa jih dela nehvaležnost, ko se dobrot ne spominjajo, ampak le težave čutijo.
+ Nič ne pomaga pritoževanje. Potrebno je dejanje vsakega stanu, zvestoba vsakega dela. Zvestoba bo dala boljše ljudi, boljše čase.
+ Krščanska modrost nas uči povsod in v vseh rečeh ljubiti resnico, se varovati krivice, modro uživati božje darove, se v božjo voljo vdati in v težavah potrpeti.
+ Prava ljubezen človeka podpira v dobrem, da se v veselju ne zmede, ga tolaži v žalosti, da ne obupa in ga k Bogu dviguje.
+ Kdo vero izgubi, mu ugasne luč sredi trde noči … Varujte luč vere, da je sovražni veter sedanjega sveta ne ugasne!
+ Veliko lažnih prerokov je po svetu. Kakor se drevo po sadu, ne po cvetju prav spozna, tako se človek ne po jeziku, ampak le po dejanju.
+ Beseda je obraz naših misli. Kdor zmešano misli, tudi zmedeno govori. Poprej modro premisli, preden spregovoriš!
+ Poželenje oči je ključavnica, ki nam nebeško kraljestvo zapira, če želimo posvetno blago hraniti zase, ne z njim dobro storiti; če ga želimo sami uživati, ne drugim deliti.
+ Govori resnico in pravico, kadar je potreba in prav ter si ne želi pohvale, se pa tudi graje ne boj!
+ Šola, ki se edino s poučevanjem peča, je polovičarska! Mnogo bolj važno delo je vzgoja, ki se je nikoli ne sme ločiti od pouka. Pouk in vzgoja morata složno napredovati.
+ Molitev nam nebesa odpira, post nas po strmi stezi k nebesom pelje, miloščina nam v nebesih zaklade nabira.
+ Otroci, ki jih starši kolnejo, srečni nikoli ne bodo.
+ Najpotrebnejša vsaja za učence je samosvoja premaga; ona človeku več izda kot poln svet blaga. Največja bogatija je zadovoljnost življenja.
+ Blagor mu, kdor svoje bukve življenja skrbno z dobrimi deli popiše in jih s čistim zlatom prave krščanske ljubezni pozlati; on jih bo tamkaj v nebesih vekomaj veselo čital.
+ Kako ljubo sonce oživlja zemljo, katero osije, tako naj vsak učitelj osvetljuje šolo, v katero pride … saj o setvi mora sonce sijati, da se da lepše orati in njive čedno obdelati; bodi učitelj pri pouku vesel in dobre volje, kar je prav.
+ S tožbami ne bomo poboljšali sveta, ne sami sebe, ampak vsak naj stori po svojem stanu, kolikor premore, in hitro bo boljši svet.
+ Pravičnemu se ne spodobi lagati, modro pa večkrat resnico molčati.
+ Moli večkrat. Moli kratko, pa dobro! Takšne molitve so dragi kamenčki, ki si jih nabiraš za nebeško krono.
+ Delo in počitek zdravje nam ohrani, zmernost pa zdravnika v hišo priti brani.
+ Veliko denarja in časnih dobrot stri malo prav srečnih, pa mnogo sirot.
+ Največja nesreča na svetu je ta, da ljudje premalo spoznajo, koliko dobrega imajo. Le kadar že več nimajo, šele čutijo, kaj so imeli.
+ Srečen ni, kdor starih let dočaka, ampak tisti, ki v milosti Božji živi, ki je pripravljen in Gospodu veselo odpre, ko potrka.
+ Kdor ne časti svojih slavnih prednikov, ne zasluži biti njihov naslednik.
+ Srečen je, kdor samega sebe premaga. Naj bo v postnem času naša skrb sebe premagati, svoje pregrešne želje zatajevati. Kdor sam sebe ne pozna, se tudi ne poboljša.
+ Ne pozabimo v veselju na trpljenje, da nas sreča ne pohujša. Tolažimo se v trpljenju s prihodnjim veseljem, da na obupamo.
+ Zadovoljni so tisti, ki ne pozabijo, da na svetu ni stanu brez križev, da ni človeka, ki bi mu bilo vse po volji.
+ Vsa lepota je brez čednosti praznota. Mlado lice lepo ni, če ga čednost ne svetli.
+ Skrbi in vadi se zares pošten biti in pred ljudmi pravično hoditi. Potem bo zlata tvoja beseda.
+ Pošteno stoj na svojem mestu, govori tako, kakor je prav, in se nikogar ne boj!
+ Tudi beseda človeka ubije! Kdor brez potrebe čez bližnjega hudi govori, je tat časti in ubijalec dobrega imena.
+ Kdor samega sebe prav ne spozna, vsa njegova učenost nič ne velja, pa čeprav bi vedel zvezde na nebu šteti in slišal na zemlji travo rasti.
+ Kar v srcu izvira, usta odpira. Kar srce misli in poželi, od tega ponavadi jezik govori. Po svetu največ hudega jezik naredi.
+ Prijateljev zvestobo boš prav spoznal v nesreči, ne v dobrih in veselih dneh. Ne sodi prijateljev po besedah, temveč po dejanjih.
zbira Marko Čuk
