sv. ok. 1118–1170, škof in mučenec

29. december

Ko je leta 1154 angleški prestol zasedel Henrik II. so se za Cerkev v Angliji nehali mirni časi. Brž ko je prišel na oblast, si je lastil nadzorstvo nad škofijami in opatijami. Pri tej politiki ga je podpiral njegov kancler Tomaž Becket. Prisluhnimo zgodbi njegovega življenja in zvedeli bomo, zakaj ga Cerkev časti kot svetnika.
Tomaž se je rodil v Londonu najbrž leta 1118. Njegovi starši so bili normanskega rodu. V otroških letih se je šolal pri avguštinskih korarjih, s sedemnajstimi leti pa je odšel študirat na pariško univerzo. Po vrnitvi v domovino je sprejel službo knjigovodje in se temeljito seznanil s pravnimi in davčnimi vprašanji kraljevine. Ko mu je bilo petindvajset let, se je srečal s canterburyjskim nadškofom Teobaldom, ki mu je omogočil študij prava v Bologni in Auxerru, nato pa ga je imenoval za svojega diakona.
Toda na tem mestu je ostal malo časa, kajti kralj Henrik ga je ob nastopu svoje vladavine (na priporočilo nadškofa Teobalda) imenoval za kanclerja in v tej službi je Tomaž pokazal izredne diplomatske sposobnosti ter globoko privrženost kroni. S tem si je pridobil spoštovanje in prijateljstvo kralja, da ga je ta po smrti nadškofa Teobalda leta 1162 dal izvoliti za canterburyjskega nadškofa in primasa angleške Cerkve. Tomaž se je temu upiral, ker je bil sam pri sebi trdno prepričan: če postane škof, ne bo mogel biti ne popustljiv ne uklonljiv in ne posveten škof. Poznal pa je tudi kralja in odkrito mu je povedal: »Najino zdaj tako veliko prijateljstvo se bo spremenilo v najhujše sovraštvo. Vem, da boste od mene kot nadškofa zahtevali marsikaj, v kar kot nadškof ne bom mogel z mirno vestjo privoliti, ker ste se že doslej zmerom lastili mnogo pravic do Cerkve.« Končno je privolil. 1. junija 1162 je bil posvečen v duhovnika in naslednji dan v škofa. Ko je postal škof, se je povsem spremenil. Takoj po izvolitvi se je odpovedal kanclerski službi. Odločno je začel braniti pravice in svoboščine Cerkve.
Kralj Henrik II. je od novega nadškofa pričakoval, da bi mu s svojo diplomatsko spretnostjo pomagal, da se angleška Cerkev podredi njegovi vladarski oblasti. Tomaž se je temu odločno uprl, zato ga je kralj poklical pred sodišče v Northamptonu. Od tam mu je uspelo pobegniti v Francijo, kjer je ostal šest let.
Leta 1170 je prišlo med Tomažem in kraljem do sprave. Ko se je nadškof vrnil v Canterbury, je brž spoznal, da kralj ni bil iskren. Ko je kralj zvedel, da je Tomaž njemu zveste škofe izobčil, je pobesnel. V navalu jeze je vzkliknil: »Ali res ni nikogar, ki bi me rešil tega nadležnega farja?« Njegove besede so vzeli zares štirje vitezi iz kraljevega spremstva, ki so nadškofa Tomaža Becketa zasledovali v njegovo stolnico in ga z meči pobili. To je bilo 29. decembra 1170.
Novica o umoru nadškofa Tomaža v katedrali se je razširila kot blisk. Ogorčenje je bilo tako veliko, da je bil kralj prisiljen delati pokoro in spoštovati pravice Cerkve. 21. februarja 1173 je papež Aleksander III. Tomaža Becketa razglasil za svetnika. Tudi kralj Henrik II. se je pridružil množici romarjev, ki so začeli obiskovati mučenčev grob takoj po njegovi smrti.

Prišli smo, da trpimo, in ne zato, da se bojujemo, in bomo sovražnika premagali bolj s trpljenjem kakor z bojem. (sv. Tomaž Becket)

Poskrbimo, da bomo v resnici to, kar govorijo o nas. Imenujejo nas škofe in velike duhovnike, spoznajmo torej pravi pomen svojega poklica. Zato je potrebno, da se nenehno spodbujamo, premišljujemo in posnemamo Kristusa, ki ga je Bog postavil za duhovnika na veke. (sv. Tomaž Becket)

Spomni se Kristusovih muk … Krone njegovega trpljenja, ki je vero ozaljšalo z novih sijajem … Vsi svetniki pričujejo o resnici, da si te krone brez pravih naporov nihče in nikoli ne bo mogel pridobiti. (sv. Tomaž Becket)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 363-364.

prvi mučenci za Kristusa

28. december

V zvezi z božičnim praznikom Cerkev že od 5. stoletja obhaja spomin nedolžnih betlehemskih otrok, ki jih je dal pomoriti kralj Herod, ker je hotel spraviti s poti dete Jezusa, ki so ga modri z Vzhoda označili kot ‘novorojenega judovskega kralja’. Ti otroci so bili dejansko umorjeni zaradi Kristusa. Čeprav takšne smrti niso sprejeli nase zavestno (za mučeništvo v pravem pomenu je to potrebno), jih je Cerkev že zgodaj častila kot prave mučence. Na Zahodu so njihov praznik vsaj že sredi 6. stoletja obhajali 28. decembra.
O teh malih mučencih poroča sveti Matej v drugem poglavju svojega evangelija. Jezusovo rojstvo je privabilo modre z Vzhoda, da so se prišli poklonit novorojenemu judovskemu kralju. Njegova zvezda jih je pripeljala najprej v Jeruzalem. Ko je judovski kralj Herod slišal o tem novorojenem judovskem kralju, se je silno prestrašil. Zbal se je za svoj kraljevski prestol. Sklical je velike duhovnike in pismouke ter jih spraševal, kje neki bi mogel biti rojen ta judovski kralj, o katerem govorijo modri. Pismouki so mu povedali, da je prerok Mihej napovedal, da se bo Kristus, vojvoda in pastir, rodil v Betlehemu v Judeji.
Tedaj je Herod modre poklical k sebi in jih natančno spraševal o zvezdi, ki jih je vodila, in jim naročil, naj gredo v Betlehem, počastijo novorojenega judovskega kralja, potem pa naj se vrnejo in mu poročajo, ker bi ga tudi sam rad šel počastit. V resnici pa je v svojem srcu sklenil, da bo otroka umoril. Modri so res nadaljevali pot proti Betlehemu, kjer so Jezusa počastili in mu izročili svoje darove. Na Božji opomin pa se niso vrnili k Herodu. Ta jih je nekaj časa čakal, potem pa, ko je sprevidel, da jih ne bo, je izpeljal krut načrt: dal je v Betlehemu in okolici pomoriti vse dečke, dveletne in mlajše, misleč, da bo med temi tudi tisti novorojeni kralj, o katerem so govorili modri z Vzhoda.

Ta peklenski načrt mu je spodletel, kajti Bog je po svojem angelu velel Jožefu, naj vzame dete in njegovo mater ter se umakne v Egipt, dokler kruti Herod ne umrje. Človeško gledano so betlehemski otroci umrli kot nedolžne žrtve, v luči nedoumljivih Božjih načrtov pa kot pričevalci za Kristusa. V molitvenem bogoslužju jih danes Cerkev slavi: »Za Kristusa umrli so, / nedolžni so prišli v nebo. / Zdaj v slavi se radujejo, / med angeli prepevajo.«

Z vso pravico slavimo rojstni dan tistih otrok, ki jih je svet bolj rodil za večno blaženo življenje kakor pa materino telo za to zemljo; kajti milost večnega življenja so prej dosegli kakor uporabo sedanjega. (sv. Avguštin)

Jezus ni krut do svojih malih betlehemskih rojakov, ko jim na neki način povzroča smrt: ali ne bodo za vso večnost v nebesih slika in prilika njegovega detinstva in posebna krona v nebeški slavi? (Albin Škrinjar)

Ne da bi vedeli, umirajo otročiči za Kristusa. Starši objokujejo umirajoče mučence, Kristus pa jih usposablja, da zanj pričujejo, čeprav še ne govore … (sv. Kvodvultdeus)

S praznikom nedolžnih otrok je povezan običaj tepežkanja, zato mu pravijo ‘tepežni dan’ ali ‘pametiva’. Zdaj so tepežkarji otroci, prvotno pa niso ‘tepli’ otroci, temveč doraščajoči fantje in tudi odrasli možje in sicer predvsem dekleta in mlade žene. Udarci niso bili simbolični, kot pri današnjem tepežkanju, ampak kar krepki. Danes dekleta in žene pred tepežkarji bežijo, nekdaj pa je bilo drugače. Udarci s šibo na ta dan so prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih potrpežljivo in voljno prenašale.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 361-362.

27. december

† ok. 100, apostol, evangelist

V zboru Jezusovih apostolov je bil Janez najmlajši. V apostolsko službo je bil poklican nekega dne, ko je z bratom Jakobom in očetom Zebedejem, ribičem po poklicu, popravljal mreže: tedaj je prišel mimo Jezus in na njegov klic sta brata takoj pustila vse ter šla za njim. O tem poroča evangelist Matej. Janez pa na začetku svojega evangelija pripoveduje o svojem prvem srečanju z Jezusom. Bil je učenec Janeza Krstnika, ki je nekega dne pokazal na mladega moža: »Poglejte Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta.« Janez in še neki drug Krstnikov učenec sta to slišala, šla za Jezusom in ga vprašala, kje stanuje. »Pridita in bosta videla,« jima je rekel. Janezu se je to srečanje vtisnilo tako globoko v srce, da se je še na stara leta spominjal časa: »Bilo je okrog desete ure.«

Srečanje z Gospodom ga je vsega prevzelo, vendar še ni spremenilo njegovega vzkipljivega značaja, zaradi katerega je Jezus njega in njegovega brata Jakoba imenoval ‘sinova groma’. Sicer pa je bil Janez med vsemi apostoli najbolj učljiv in je bil Gospodu vedno najbližji. Skupaj z bratom Jakobom in Petrom je bil priča Gospodovega poveličanja na gori Tabor in obujenja Jairove hčerke.

Ko so Jezusa prijeli, je edini od apostolov ostal v Jezusovi bližini v njegovih najtežjih urah – tudi pod križem na Kalvariji. Tam mu je umirajoči Gospod zaupal najdragocenejše, kar je imel na tem svetu – svojo Mater. Na velikonočno jutro, ko je Marija Magdalena apostolom sporočila, da je Jezusov grob prazen, je skupaj s Petrom odhitel tja. Ko se je vstali Kristus prikazal apostolom, ko so lovili ribe, ga je Janez prvi prepoznal in je Petru dejal: »Gospod je!«
Po Jezusovem vnebohodu je imel Janez v apostolskem zboru veliko veljavo – najbrž tudi zato, ker je bil varuh Jezusove matere Marije. Kmalu je šel oznanjat evangelij v Efez in z njim je šla tudi Marija. Tam je Janez doživljal razne preskušnje. Legenda ve povedati, da mu je nekoč neki poganski duhovnik ponudil kelih zastrupljene pijače in mu rekel: »Če to izpiješ in ne umrješ, bom tudi jaz sprejel vero v tvojega Boga.« Apostol je vzel kelih, ga z znamenjem križa blagoslovil in tedaj je iz posode planila kača. Ta prizor pogosto vidimo na njegovih upodobitvah. Ko je odklonil češčenje poganskih bogov, so ga odpeljali v Rim in ga vrgli v kotel vrelega olja, iz katerega je bil čudežno rešen. Bil je izgnan na otoček Patmos v Egejskem morju, kjer je napisal Razodetje ali Apokalipso – preroško knjigo nove zaveze in zadnjo knjigo Svetega pisma, ki govori o Jezusovem drugem prihodu in o dogodkih, ki pripravljajo nanj. Po smrti cesarja Domicijana (leta 96) se je smel vrniti v Efez, kjer je vodil krščansko občino in napisal svoj evangelij, v katerem je poletel v višave duha, zato je njegov simbol orel.
V Efezu je napisal tudi troje pisem, v katerih poudarja Jezusovo glavno zapoved – ljubezen. Dočakal je visoko starost: umrl je okoli leta 100 in je daleč preživel vse apostole.

Janez je bil sin ribiča Zebedeja iz Betsajde; z očetom in bratom Jakobom je lovil ribe v Genezareškem jezeru. Njegova mati Saloma je bila verna žena, kasneje med Jezusovimi učenkami in jo evangeliji večkrat omenjajo. (Mr 15,40; 16,1)

Mladi Janez se je pridružil Janezu Krstniku, ki je pokazal na Kristusa in Janez si je uro srečanja s Kristusom dobro zapomnil (okrog desete ure). Mladi Janez je skupaj z bratom Jakobom stopil za Jezusom in ga vprašal, kje stanuje.

V Jezusovi šoli je vzkipljivi ‘sin groma’, širil obzorje ter doumeval skrivnost njegovega nauka in poslanstva. V zboru dvanajsterih je zavzemal vedno bolj častno mesto, bil je na gori Tabor, ko je Jezus pokazal svoje veličastvo, bil pa je tudi v getsemanskem vrtu in prav tako zaspal kot drugi učenci. Ta noč se mu je za vedno vtisnila v srce, da je lahko opisal Gospodovo trpljenje …

Po Jezusovi smrti je Janez vzel k sebi Marijo, bil je njen prvi duhovni sin, ni je zapustil do njene smrti, prvi je spoznal Jezusa, ko se jim je prikazal ob jezeru … prestal je mučenje in na otoku Patmasu napisal Razodetje, knjigo, ki govori o drugem Kristusovem prihodu.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 360-61.

26. december

† ok. 33, prvi mučenec

Že od konca četrtega stoletja se takoj za božičnim praznikom obhaja praznik prvega mučenca sv. Štefana. O njegovem mučeništvu poroča v svoji knjigi Apostolska dela, zgodovini mlade Kristusove Cerkve, evangelist Luka. Ni mu toliko do tega, da bi Štefana prikazal kot prvega mučenca, njegova smrt mu pomeni predvsem izreden dogodek, ki je pripomogel k širjenju mlade Cerkve po vsej Judeji in Samariji in oznanjevanju evangelija med pogani. Pri tem je glavno vlogo odigral apostol Pavel, ki je bil kot zagrizen farizejski učenec navzoč pri Štefanovi usmrtitvi in je to ‘linčanje’ odobraval.
Štefan je bil, kot beremo v Apostolskih delih, eden izmed sedmih mož, ki so bili pri jeruzalemskih vernikih ‘na dobrem glasu’. Apostoli so jim zaupali službo oznanjevanja in dobrodelnosti med helenisti – grško govorečimi Judi. Luka pred drugimi sedmimi možmi, izbranimi za to službo, označuje Štefana kot “moža, polnega vere in Svetega Duha”. Božja milost je po njem delala velika dela, kar je pri mnogih vzbudilo zavist in sovraštvo.

Diakon Štefan je s svojim nastopom in poslanstvom, kakor pred njim že Janez Krstnik, še bolj pa Jezus sam, osebnost, ki povzroča delitev duhov. Nasprotniki so tudi njemu, kakor Jezusu, naprtili proces pred velikim zborom. Tudi proti njemu so nastopile krive priče. Štefanu je Božji Duh, s katerim je bil napolnjen, dal zgovornost, da se je pred velikim zborom odlično branil. To je tožitelje še bolj razkačilo. Štefanova usoda je bila zapečatena, ko je rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici.« Od jeze so ponoreli, ga pahnili ven iz mesta in ga pobili tako, da so vanj metali kamenje.
Na Štefanovo, ki je bil za naše ljudi ‘drugi božični dan’, ko so se obiskovali in si voščili (božič je bil tako velik praznik, da ga je bilo treba obhajati doma!), so nekdaj v cerkvah blagoslavljali vodo in sol, danes po številnih krajih tudi konje. Svetega Štefana najpogosteje upodabljajo s prizorom kamnanja, pa tudi kot diakona s kamni na knjigi, ki jo ima v rokah.

Štefan je bil eden izmed sedmih mož, ki so bili “na dobrem glasu, polni Duha in modrosti” (Apd 6,3) in po izboru med sedmimi možmi ga Luka označuje kot “moža polnega vere in Svetega Duha”.

Na Štefanu se je izpolnila Jezusova napoved: »Kadar vas bodo vlačili pred shodnice, pred vladarje in oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči« (Lk 12,11).

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. (Apd 7,55-58)

Prazniku sv. Štefana pravimo tudi Štefanovo, Štefanje…  in je kot ljudski praznik povezan s številnimi šegami in navadami.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 358-59.

17. december

Na vzhodnem pobočju Oljske gore je vas Betanija, ki je od Jeruzalema oddaljena nekaj manj kot tri kilometre. V tem kraju so bili doma Jezusovi prijatelji: Lazar in njegovi sestri Marta in Marija. Ko je hodil tod mimo, se je Jezus rad ustavil v njihovi hiši in užival njihovo gostoljubje in prijateljstvo. Na mestu, kjer je po izročilu stala ta hiša, so v 6. stoletju zgradili svetišče, od katerega je ohranjenih le še nekaj ostankov, med njimi Lazarjev grob, do katerega vodi 24 stopnic. Sedanja cerkev je bila zgrajena v letih 1952–1953. Na mozaikih v prezbiteriju in v stranskih kapelah so upodobljeni prizori Jezusovih obiskov v tej družini, predvsem pa Lazarjeve obuditve od mrtvih.
Cerkev se spominja vseh treh Jezusovih prijateljev iz Betanije: Marije in njene sestre Marte po preurejenem koledarju skupaj 29. 7., na današnji dan pa njunega brata Lazarja. Evangelist Janez nam je ohranil poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obujenju od mrtvih. Obujenje tega prijatelja, ki je ležal v grobu že četrti dan, se je zgodilo javno in je mnoge navzoče prepričalo o tem, da je Jezus napovedani Mesija, hkrati pa je bilo eno najmočnejših nagibov Jezusovih nasprotnikov, predvsem velikega zbora in farizejev, da ga spravijo s poti. »Kaj naj storimo,« so rekli, »ker dela ta človek veliko znamenj. Če ga pustimo tako delati, bodo vsi verovali vanj.«
Nimamo nobenih poročil, kaj se je z Lazarjem in njegovima sestrama Marijo in Marto zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. Prav verjetno je, da je bila po zmagi farizejev njihova hiša v Betaniji na seznamu osumljenih in so se farizeji po vsej verjetnosti znesli tudi nad njenimi prebivalci in jih preganjali, da so se morali umakniti. Legenda pripoveduje, da so Lazar, Marija in Marta zapustili Sveto deželo, se vkrcali na ladjo, ki jih je pripeljala v francosko pokrajino Provanso, kjer je Lazar postal škof v Marseillu. Legenda, ki je nastala v srednjem veku, je Lazarja zamenjala s škofom iz Aixa.
Obuditev Lazarja je za kristjana eno najbolj tolažilnih poroštev za to, da se tudi zanj vrata smrti zapro samo začasno. Ob tem dogodku se pokaže ne samo Jezusova Božja moč, temveč tudi njegova človeška stran, saj ga ob grobu prijatelja premaga ganotje, da zajoka, tako da so navzoči rekli: »Poglejte, kako ga je ljubil!«
V Betaniji, kot že omenjeno, še danes kažejo v skalo vsekan judovski grob, ki ga označujejo kot Lazarjev grob. V zgodnjekrščanski in srednjeveški umetnosti se pogosto srečujemo s prizorom o Lazarjevem obujenju; tudi vzhodna umetnost na ikonah rada upodablja ta prizor. Po nekem izročilu naj bi Lazar umrl zaradi gobavosti, zato so nekdaj bolnišnice za kužne bolezni imenovali po njem – lazareti. Cerkev sv. Lazarja na naših tleh je pokopališka cerkev v Postojni in Vodicah nad Ljubljano.

Šest dni pred pasho je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. (Jn 12,1-2)

Velika množica Judov je izvedela, da je tam, in ni prišla le zaradi Jezusa, ampak da bi videla tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih. Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa. (Jn 12,9-11)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 342-43.

18. december

Ako je korenina sveta, svete so tudi veje,« pravi slovenski pregovor, ki ga navadno obračamo na družino. Vemo pa, da svetost staršev še ni zagotovilo, da bodo sveti tudi otroci, kajti vsak človek ima razum in svobodno voljo, da Božje povabilo k svetosti sprejme ali zavrne. Gotovo pa je zgled staršev za otroke podlaga za njihovo ravnanje. Če prebiramo življenjepise svetnikov iz starih pa tudi novejših časov, odkrivamo primere, da je iz ene družine izšlo več svetnikov, ki jih je Cerkev uradno razglasila. Ena od teh je bila ugledna družina v južni Angliji, v kateri so dosegli uradno priznano svetništvo kar štirje njeni člani: oče Rihard, sinova Vilibald in Vunibald ter hči Valburga. Vsi štirje so si ‘vstopnico za nebesa’ prislužili z apostolskim delom na evropski celini v prvi polovici 8. stoletja.
Danes obhajamo spomin sv. Vunibalda, ki je bil leto dni mlajši od svojega brata Vilibalda, in je bil rojen leta 702. Vilibald je postal benediktinski menih in predstojniki so mu namenili misijonarsko delo. Ko se je z dvajsetimi leti odpravljal na pot, je pregovoril očeta Riharda in brata Vunibalda, naj gresta u njim. Z jadrnico so prepluli Rokavski preliv, ki loči britanski otok od evropske celine. Prek Francije so prišli v Italijo, kjer je oče umrl, brata pa sta šla dalje proti jugu. Dve leti in pol sta preživela v Rimu, kjer sta se poglabljala v svete znanosti, v bogoslužne obrede in v benediktinska pravila. Od tam je Vilibald odpotoval na Vzhod in obiskal svete kraje v Palestini, Vunibald pa je šel v Nemčijo, kamor ga je klical za pomočnika pri obnavljanju krščanskega življenja sv. Bonifacij, prav tako Anglež in celo daljni sorodnik.
Kot misijonar je Vunibald deloval nekaj časa na Bavarskem (v letih 743–744 ), nato pa je šel v Mainz k sv. Bonifaciju. Tedaj je prišel v Nemčijo tudi Vunibaldov brat Vilibald, ki je prevzel vodstvo škofije Eichstätt. V njegovi škofiji je Vunibald ustanovil samostan Heidenheim, ki mu je bil izhodišče misijonskega delovanja. Poleg moškega je bil ženski samostan, ki ga je vodila sestra Valburga. Bila je približno deset let mlajša od svojih bratov Vilibalda in Vunibalda; v Nemčijo jo je poklical sv. Bonifacij in bila mu je v veliko pomoč pri misijonskem delu, ker je bila žena močne volje, bistrega uma in globoke pobožnosti. Bila je modra svetovalka tudi svojemu bratu Vunibaldu, predstojniku moškega samostana. Vunibald je umrl v Heidenheimu 18. decembra leta 761. Ko je škof Vilibald v Heidenheimu sezidal veliko cerkev, je v njej dobil svetniški grob najprej Vunibald (leta 777), dve leti kasneje pa tudi sestra Valburga, ki je tam umrla v slovesu svetništva 23. februarja leta 779. Svetega Vunibalda upodabljajo z opatovsko palico in z zidarsko žlico. Za svojega zavetnika ga častijo gradbeni delavci pa tudi ženini in neveste.

Sv. Vunibald je odšel misijonarit v Nemčijo, kamor ga je klical za pomočnika pri obnavljanju krščanskega življenja sv. Bonifacij, prav tako Anglež in celo daljni sorodnik.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 344-345.

  11. december

† ok. 384, papež

Ko je bil današnji svetnik leta 366 izvoljen za papeža, si je za svojega tajnika izbral sv. Hieronima, ki je bil takrat star 35 let in je že slovel kot učen poznavalec Svetega pisma. Odlično je znal grško in hebrejsko in seveda tudi latinsko, zato je papež Damaz temu velikemu učenjaku zaupal težko nalogo, da pregleda stara svetopisemska besedila in jih iz grščine in aramejščine prevede v latinščino. Hieronim je najprej po dobrih grških rokopisih popravil latinsko besedilo štirih evangelijev, nato pa še drugih knjig Nove zaveze. Prav tako je po grškem prevodu popravil latinsko besedilo psalmov, ki jih je papež takoj uvedel v bogoslužje rimskih cerkva. Po Damazovi smrti se je Hieronim za vedno preselil v Betlehem, kjer se je posvetil samo Svetemu pismu. V letih 391–406 je po hebrejskem izvirniku polatinil vse knjige Stare zaveze, pri tem pa se je, kolikor se je dalo, naslanjal na stari latinski prevod. Hieronimov prevod Svetega pisma stare in nove zaveze so začeli polagoma uporabljati povsod po Zahodu in ga označevali za ‘vulgato’, t.j. splošno razširjen in rabljen prevod. Tridentinski cerkveni zbor je 8. aprila 1546 vulgato potrdil za ‘avtentično’, to je veljavni ter v verskih in nravnih rečeh verodostojni latinski prevod Svetega pisma. Papež Damaz je torej s svojo pobudo pravi duhovni oče latinskega prevoda Svetega pisma.
Damaz je bil sin španske družine, ki je živela v Rimu. Pod papežem Liberijem je deloval kot diakon in je papeža tudi spremljal v izgnanstvo, kamor ga je poslal cesar Konstantin. V Rimu je bilo namreč več nasprotujočih si strank in vodilni sta hoteli imeti svojega človeka na papeškem prestolu. Po Liberijevi smrti je večina rimske duhovščine in ljudstva za njegovega naslednika izvolila diakona Damaza, ki ga je škof iz Ostije posvetil za rimskega škofa. Krivoverska arijanska stranka pa je za protipapeža izvolila diakona Urzina. Prišlo je do medsebojnih obračunavanj in nemiri so trajali več let, dokler niso vsi sprejeli papeža Damaza. Na Petrovem sedežu je bil osemnajst let. To je bil čas verskih zmot in krivih naukov, ki so jih po rimskem cesarstvu širili novatianci, donatisti, arijanci in drugi. V boju proti njim so mu bili v največjo oporo veliki cerkveni učitelji, svetniški možje: Bazilij Veliki, Gregor Nacianški, Gregor Niški, Ambrož, Hieronim in Hilarij iz Poitiersa. Za časa papeža Damaza je mašna veroizpoved dobila sedanjo obliko.
Papež Damaz je bogoslužje obogatil z uvedbo cerkvenega leta; po nasvetu sv. Hieronima je na sinodi leta 382 določil seznam svetopisemskih knjig. Na koncu psalmov je uvedel ‘Slava Očetu’. Veliko je tudi storil za utrditev ugleda papeštva. Bil je prvi veliki papež – vladar pozne antike, prvi, ki je naslov Pontifex Maximus prenesel od rimskih vladarjev na papeže. Kot papež je zelo častil mučence prvih stoletij in dal je odpreti in urediti katakombe. Nad grobovi nekaterih mučencev je dal postaviti cerkve, nad drugimi pa vzidati marmornate plošče, za katere je sam zložil napise.
Papež Damaz I. je umrl 10. decembra leta 384. Najprej so ga pokopali zraven Domitilinih katakomb, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev San Lorenzo in Damaso. Njegov god se od 8. stoletja praznuje 11. decembra.

Papež Damaz si je za svojega tajnika izbral sv. Hieronima, učenega poznavalca Svetega pisma, in mu zaupal nalogo, da pregleda stara svetopisemska besedila in jih iz grščine in aramejščine prevede v latinščino. Tako je nastala vulgata, ‘splošno razširjeni in rabljeni prevod’ Svetega pisma stare in nove zaveze.

Papež Damaz je po obdobju preganjanj, verskih zmedah in notranjih razprtijah omogočil Cerkvi mirnejši razvoj in trdnost: veroizpoved je dobila sedanjo obliko, določen je bil kanon svetopisemskih knjig, papeštvo se je utrdilo …

Sv. Damaz je zelo častil mučence prvih stoletij in dal je odpreti in urediti katakombe. Nad grobovi nekaterih mučencev je dal postaviti cerkve, nad drugimi pa vzidati marmornate plošče, za katere je sam zložil napise.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 330-331.

10. december

Marijo, našo nebeško Mater, častimo tudi z litanijami: to je molitev, ki proslavlja Božjo Mater z naslovi, vzetimi iz Svetega pisma in spisov cerkvenih očetov. Te litanije (grška beseda litania pomeni prošnjo) poznamo pod imenom ‘lavretanske’. To ime se jih je prijelo zato, ker so bile v sedanji obliki prvič natisnjene leta 1575 v knjižici, namenjeni romarjem v Loreto pri Anconi na italijanski obali Jadranskega morja. V tem kraju namreč stoji znamenito svetišče Matere Božje, najbolj obiskana Marijina božja pot v Italiji. Svetišče so sezidali v drugi polovici 15. stoletja nad ‘nazareško’ ali ‘sveto hišico’ – domovanjem Svete družine v Nazaretu. Po izročilu naj bi jo angeli prenesli semkaj iz Palestine leta 1294, potem ko je nekaj časa stala na Trsatu nad Reko. Postavljena je bila v lovorov gaj – latinsko ‘lauretum’, iz česar je nastalo italijansko ime Loreto, po latinski obliki imena kraja se litanije imenujejo ‘lavretanske’.
Zdaj stoji ‘sveta hišica’ pod kupolo bazilike v Loretu. Hišica je od zunaj obdana z marmornato preobleko, ki jo krasijo reliefni prizori iz Jezusovega in Marijinega življenja. Umetnino je napravil v letih 1509–1511 slavni arhitekt Bramante, ki je zasnoval načrte za baziliko sv. Petra v Rimu. Papež Pavel II. je leta 1498 ukazal, naj nad ‘sveto hišico’ zgradijo veliko cerkev, ki ima dvanajst kapel, ena od njih je posvečena sv. Cirilu in Metodu in se zato imenuje ‘slovanska’.

O tem, da je Loreto cilj romarjev iz vse Evrope, pričajo imena drugih kapel v baziliki (poleg slovanske sta tu še španska in francoska). V Loreto so radi romali tudi papeži. Papež sv. Janez XXIII. je opravil ‘apostolsko romanje’ v Loreto teden dni pred začetkom drugega vatikanskega cerkvenega zbora, 4. oktobra 1962. V svojem nagovoru je poudaril, kako želi, da bi to svetišče “vedno bilo okno, odprto v svet, pozorno prisluškujoče vzvišenim glasovom, ki oznanjajo posvetitev ljudi, družin in narodov; naj bi, kot vsa Cerkev, posredovalo veselo oznanilo evangelija za bratsko sožitje med narodi v znamenju večje pravičnosti, zgovornejše enakosti, da bi nad vsemi sijali darovi Gospodovega usmiljenja”. Papež sv. Janez Pavel II. je v Loreto poromal večkrat. Ta božja pot je bila cilj njegovega zadnjega apostolskega obiska v Italiji 5. septembra leta 2004. Papež Benedikt XVI. je romal v Loreto 4. oktobra 2012, na god sv. Frančiška Asišeka, zavetnika Italije. Papež Frančišek je leta 2015 mladim, udeležencem nočnega romanja od Macerate do Loreto, namenil poslanico. V njej je zapisal, da nas romanje spominja, da je življenje hoja, je pot. Če človek ne hodi in obstane na mestu, ne naredi ničesar, zato jih je spodbudil: »Prosim vas: ne ustavite se v življenju!«
V notranjosti nazareške hišice je kip črne Marije ali lavretanske Device. Njegova posebnost je temno Marijino obličje, ki je značilno za najstarejše podobe. Zgodovina tega kipa sega v 14. stoletje, prvotni kip pa se je izgubil v požaru leta 1921. Leto kasneje je nastal sedanji, ki je izdelan iz lesa libanonske cedre. Najpomembnejša dneva za loretsko svetišče sta 8. september, praznik Marijinega rojstva, in 10. december, spomin prihoda nazareške hišice v Loreto.

Med svetniki za današnji dan je bil pred preureditvijo koledarja tudi papež sv. Melkijad, ki zdaj goduje 10. 1. Prav tako se v cerkvenem in ljudskem koledarju pojavlja tudi ime Julija, ki je bila nekdaj v cerkvenem koledarju (vrstnica sv. Evlalije). V zadnjih letih je v ljudskem koledarju zapisano ime Smiljan.

Nekdaj smo se na današnji dan spominjali sv. Judite, svetopisemske junakinje, ki je z vojno zvijačo in drzno odločitvijo rešila svoje ljudstvo v veliki nevarnosti … O tem govori svetopisemska Juditina knjiga, ki pa ne more biti zgodovinsko zanesljivo poročilo, čeprav slavi moč zaupanja v Boga in v Božjo ljubezen do izvoljenega ljudstva. Judite po prenovi koledarja ni več v našem LS niti v Rimskem martirologiju, čeprav se na koledarjih še pojavlja in tudi pri nas je kar razširjeno (626 oseb). Judita je svetopisemsko ime (iz hebr.: ‘judovska, iz Judeje’, tj. ‘Judinja’). Pri nas znane oblike so še Judit (15), Dita (31), Ditka (28), Juta (37). Dekleta in žene s temi imeni lahko godujejo 12. 5. (sv. Juta) ali na god sv. Ivete (13. 1.)

 

9. december

Ko prebiramo življenjsko zgodbo današnjega svetnika, nas preseneti velika podobnost z življenjem svetega arškega župnika Janeza Vianeja, ki ga je Cerkev postavila za priprošnjika in vzornika vsem dušnim pastirjem. Kakor Janez Vianej, je bil tudi Peter Fourier duhovnik po srcu Kristusa, dobrega Pastirja. Ljudem, izročenim njegovi skrbi, je služil z veliko ljubeznijo. »Kdor ni sam duhovnik, sploh ne ve, kako zelo ljubi duhovnik svoje farane,« je rad ponavljal. Vsi, ki so ga poznali, so mu radi verjeli, ker niso potrebovali njegovih besed, ko so pa videli, kako živi samo za svoje ljudi.

Ta ‘predhodnik arškega župnika’ je tudi bil doma v Franciji. Rodil se je 30. novembra leta 1565 v kraju Mirecourt južno od mesta Nancy. Nadarjenega Petra je oče, po poklicu trgovec, poslal v jezuitski zavod. Ko mu je bilo dvajset let, se je pridružil kanonikom v Chamouseyu, ki niso bili ravno vzorni možje. Ko je bil posvečen v duhovnika, je Peter za nekaj časa zapustil Chamousey, da se je izpopolnjeval v bogoslovnih študijih; ko se je vrnil nazaj, je skušal uvesti malo več reda in novega duha. Starejši člani kanoniškega zbora so sklenili, da se bodo neljubega ‘motilca miru’ znebili. Na izbiro so mu dali tri župnije, Peter je izbral najslabšo – Mattaincourt, vas v Vogezih, ki je bila nravno na tleh in kjer je bilo ogromno kalvincev. Tu je Peter živel in kot zgleden duhovnik deloval trideset let in njegovo delo je kmalu rodilo sadove.

Živel je preprosto, revno in spokorno. Največkrat je jedel le po enkrat na dan in sicer proti večeru: malo kruha in kuhanih stročnic. Njegovo stanovanje je bilo do skrajnosti skromno. Sobe ni nikoli kuril, tudi v najhujši zimi ne, razen če je dobil obisk ali če je zbolel. Bil je največji revež v župniji, ker je vse sproti razdal. Za vsako družino v župniji je vedel, v kakšnih razmerah živi. Imel je natančen seznam vseh tistih, ki so bili pomoči najbolj potrebni.

Kmalu je spoznal, da se stanje ne more izboljšati, dokler bo med ljudmi vladala splošna in verska nevednost. Rešitev je videl v tem, da bi otrokom oskrbeli brezplačen pouk. Dečke je začel poučevati sam, za pouk deklic pa je hotel ustanoviti novo redovno družbo, katere članice bi se posvetile prav temu poslanstvu. Naletel je na hude težave, ker tedanji cerkveni pravni predpisi niso dopuščali, da bi bile ženske učiteljice – niti zunaj cerkvenih prostorov. Po dolgih bojih je Fourieru naposled le uspelo, da so priznali njegovo ustanovo Šolske sestre naše Ljube Gospe, moral pa se je ukloniti cerkvenim predpisom, da te redovnice niso smele nastopati v javnosti. Zamisel Petra Fouriera je mogel čez nekaj desetletij uresničiti šele sv. Vincencij Pavelski.

Zadnje obdobje njegovega življenja je bilo posvečeno pridiganju na ljudskih misijonih s posebnim poslanstvom – spreobračati protestante. Ni pridigal le drugovercem, ampak tudi katoličanom: pridržal jim je ogledalo, da so lahko natančno videli sami sebe in svoje napake ter svojo krivdo za razdeljenost kristjanov. Pred koncem življenja je bil proti svoji volji vpleten v politične zdrahe, zato je moral v pregnanstvo v mestece Gray v Švici, kjer je umrl 9. decembra

1640. Leto kasneje so njegovo truplo prepeljali v Mattaincourt, kamor še danes mnogi romajo. Med svetnike je bil prištet leta 1897.

8. december

Vsebino današnjega slovesnega praznika razlaga mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznačil začetek Cerkve, njegove svete in brezmadežne neveste.« Resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju – o tem, da je bila od prvega trenutka svojega zemeljskega bivanja (to je od spočetja) obvarovana slehernega madeža izvirnega greha – je božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka, izoblikovala pa se je postopoma. Papež Pij IX. je povzel to stoletno vero, ko je 8. decembra 1854 razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. To besedilo se glasi: »Da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«

Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. Spomin na dan, ko je sveta Ana spočela preblaženo devico Marijo, Jezusovo mater, so v vzhodni Cerkvi obhajali že v 8. stoletju. Na Zahodu se je praznik pojavil v 9. stoletju in sicer najprej na jugu Italije. Od tam se je praznovanje širilo po drugih deželah Evrope, hitreje v drugi polovici 13. stoletja po zaslugi blaženega Janeza Dunsa Scota, ki je jasno učil, da je Bog Marijo “z ozirom na Kristusovo zasluženje tako rekoč prestregel, da niti za trenutek ni bila potegnjena v prepad greha, ampak je bila že v prvem trenutku obdarjena z nadnaravno svetostjo”.

Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja se v vesoljni Cerkvi obhaja od leta 1708, ko ga je zaukazal papež Klemen XI. Datum je bil določen z ozirom na 8. september, ko obhajamo spomin rojstva Device Marije – med obema praznikoma je devet mesecev.

V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že mnogo prej kakor v Rimu. Najstarejša priča za to je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludovik Schonleben, je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju …« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela … v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo«. To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. To resnico so v srcih vernih ljudi, mladih deklet in fantov, gojile Marijine kongregacije ali družbe, ki so blagodejno pospeševale duhovno rast po vseh župnijah na Slovenskem.