sv. Egidij od sv. Jožefa
† 1812, frančiškan v Neaplju
god: 7. februar
Današnji godovnjak nam dopoveduje, da je svetost, h kateri smo kot Jezusovi učenci poklicani, vsem dosegljiva, kajti Bog od nas ne zahteva nič drugega, kakor da z veliko ljubeznijo opravljamo svoje majhne vsakdanje dolžnosti. Frančiškanski brat Egidij je bil dolgo časa samostanski kuhar in svoje delo je opravljal tako zvesto in natančno, tako skromno in ljubeznivo, kakor bi bila služba kuharja najvišja služba v samostanu. Potem so ga predstojniki postavili za samostanskega vratarja. Kot vratar je brat Egidij prihajal v stik s preprostimi in imenitnimi ljudmi, z bogatimi in revnimi. Vse je sprejemal s tako prisrčnim spoštovanjem in s tako sveto ljubeznijo, da je šla kmalu po mestu Neaplju vest: frančiškani imajo v svojem samostanu za vratarja svetnika! Zvesto se je držal načela, da sprejme Kristusa, kadar sprejme najmanjšega izmed njegovih bratov. Zato pa mu je Bog podelil toliko moč do človeških src, da je bil skromni samostanski vratar kmalu najvplivnejši mož v Neaplju.
Takšne preproste in prisrčne svetosti se je navzel od svojih staršev v mestu Taranto na jugu Italije, kjer se je rodil 16. novembra 1728. Revni, toda pobožni starši so mu pri krstu dali ime treh velikih frančiškanskih svetnikov: Frančišek Anton Pashal. Ta imena so bila kakor prerokba, da bo tudi ta otrok postal član Frančiškovega reda. Precej časa ni prav nič kazalo, da se bo prerokba uresničila. Kot desetleten deček se je moral iti učit krznarstva. Njegov mojster je kasneje izjavil, da se nič ne čudi svetosti brata Egidija, saj je že kot vajenec z največjim veseljem šel k maši zgodaj zjutraj, preden je prišel v delavnico, iz delavnice pa je spet šel v cerkev. Pri delu je bil najbolj zanesljiv in zavzet. Zgodaj je izgubil očeta in že je mislil, da bo moral s svojim zaslužkom skrbeti za osirotelo družino, toda mati se je drugič poročila in dobili so zelo dobrega očima, ki je bil otrokom iz prvega zakona kot pravi oče.
- Frančiškanski brat Egidij je bil dolgo časa samostanski kuhar in svoje delo je opravljal tako zvesto in natančno, tako skromno in ljubeznivo, kakor bi bila služba kuharja najvišja služba v samostanu.
Po raznih preizkušnjah so se fantu le odprla samostanska vrata. Kot frančiškanski redovnik je dobil ime brat Egidij. Zaradi posebne pobožnosti, ki jo je imel do svetega Jožefa, je prosil, naj mu dodajo še vzdevek ‘od svetega Jožefa“. Varuh svete Družine ga je včasih čudežno obvaroval nevarnosti, zato je med samostanskimi brati širil njegovo češčenje. Mladega brata so kmalu poslali v samostan svetega Pashala v Neaplju, v katerem je potem ostal vse življenje. Najprej je bil, kot smo že povedali, samostanski kuhar, nato pa vratar. V stiskah in težavah je vse hitelo k bratu Egidiju tudi ministri in člani kraljevske družine so pri njem iskali sveta in se mu priporočali v molitev. Bogatini so mu prinašali lepa darila: denarja in živila, da je lahko pomagal množici revežev. Za vse je skrbel, le nase je vedno pozabljal.
Ljubeznivo, kakor je živel, je brat Egidij tudi umrl. Ko so ga iz njegove vratarske celice nesli v sobo za bolnike, se je od svojega dolgoletnega siromašnega bivališča poslavljal: »Celica moja, celica moja, več ne povrnem se vate!« Sobrate je prosil, naj zanj opravijo devetdnevnico v čast Materi Božji. »Ob sklepu te devetdnevnice bom umrl!,« je mirno povedal. In res je izdihnil svojo sveto dušo 7. februarja 1812 z vzklikom: »Ljuba Mati moja in ljubi moj sveti Jožef, peljita me v nebeški raj!« Papež Leon XIII. ga je leta 1888 prištel med blažene.
IME in GOD
Egidij je ime več svetnikov, najbolj znan je sv. Egidij (Tilen), Grk iz Aten, ki je živel kot puščavnik v Provansi v Franciji (1. 9. – tam več o imenu), in spada med naše pomočnike v sili. Slovenska različica imena je Tilen (iz narečnih oblik imena Egidij – Gilj, Ilj, Tilj).
ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 81-83.
