22. oktober

Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu v dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve, je ob nastopu svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve 22. oktobra 1978 vsemu svetu zaklical: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu! Kristus ve, kaj je v človeku. In edino on to ve.« S temi besedami je naznanil program svojega izredno dolgega papeževanja, Vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu.
Njegova življenjska pot se je pričela 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem v družini Karola Wojtyla, podčastnika poljske vojske, in Emilije Kaczorowski. Mati je umrla, ko mu je bilo komaj devet let, oče, ki ga je vzgajal s svojim zgledom, pa tik pred začetkom druge svetovne vojne. Po končani osnovni in srednji šoli v rojstnem mestu se je vpisal na fakulteto za književnost univerze v Krakovu. Zaradi nacistične okupacije Poljske ni mogel študirati, ampak je postal delavec. Vedno bolj je čutil, da ga Kristus kliče v svojo službo. Po študiju teologije v tajnem semenišču ga je krakovski nadškof Adam Sapieha 1. novembra 1946 posvetil v duhovnika. Zaradi njegove izredne nadarjenosti ga je poslal v Rim, kjer je po dveh letih dosegel doktorat. Po vrnitvi na Poljsko leta 1948 je bil najprej župnijski kaplan, nato pa duhovni asistent študentov krakovske univerze, ki jim je bil tako blizu, da so mu pravili ‘stric’. Nekaj let je bil profesor filozofije na katoliški univerzi v Lublinu. Leta 1958 je bil imenovan za pomožnega škofa v Krakovu, leta 1964 pa je prevzel vodstvo krakovske nadškofije ter bil tedaj najmlajši škof katoliške Cerkve. Svojo krajevno Cerkev je hotel čim bolje poznati, zato je obiskoval župnije in iskal stik z ljudmi. Papež Pavel VI. ga je leta 1967 imenoval za kardinala in kot član mnogih rimskih kongregacij je pogosto potoval v Rim. Leta 1978 dvakrat na volitve novega papeža. Po smrti Pavla VI. je bil za njegovega naslednika izvoljen beneški patriarh kardinal Albino Luciani, ki je kot papež Janez Pavel I. vodil Cerkev samo 33 dni. V novem konklavu pa je bil za 264. naslednika apostola Petra 16. oktobra 1978 izvoljen on, ki si je kot papež izbral ime Janez Pavel II., kot papeško geslo pa je obdržal svoje škofovsko geslo Totus Tuus (Ves Tvoj), s katerim je svojo apostolsko službo zaupal varstvu Božje Matere Marije. Uresničila se napoved poljskega primasa kardinala Štefana Višinskega, ki mu je ob izvolitvi dejal: »Ti boš popeljal Cerkev čez prag tretjega tisočletja.« Za krmilom Petrove barke je bil do 2. aprila 2005, več kot šestindvajset let.
Kot prvi oznanjevalec evangelija je po vzoru apostola Pavla veliko potoval po svetu: na 104 apostolskih potovanjih je obiskal 129 držav, mnoge večkrat (tudi v Sloveniji je bil dvakrat: leta 1996 in 1999). S svojo ognjevito besedo je nagovoril milijonske množice. Na vernike katoliške Cerkve in vse ljudi dobre volje je naslovil svojih šestnajst pomembnih okrožnic in številne druge dokumente, v katerih je potrjeval svojo vodilno misel: »Pot Cerkve je človek.« Mladim, za katere je ‘iznašel’ Svetovne dneve mladih, je klical: »Vi ste moje upanje, vi ste upanje Cerkve!« Zadnja leta, ko je njegovo zdravje, prizadeto po atentatu 13. maja 1981, vidno pešalo, je pričeval predvsem z zvestobo Kristusu v trpljenju do zadnjega ‘Amen’ 2. aprila 2005, ko se je vrnil v Očetovo hišo.

nekaj misli sv. Janeza Pavla II.

Mladi vedo, da ima njihovo življenje smisel, če postane zastonjski dar za bližnjega. V tem je vir vseh poklicev: tako duhovniških ali redovniških kot zakonskih in družinskih. (sv. Janez Pavel II.)

Napisi Santo subito (Svetnik takoj) med milijonsko množico ob njegovem pogrebu so se uresničili 1. maja 2011, ko ga je njegov naslednik Benedikt XVI. razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.

Na drugo velikonočno nedeljo – nedeljo Božjega usmiljenja, 27. aprila 2014, pa je skupaj z Janezom XXIII. dosegel svetniško čast med veličastnim evharističnim slavjem na Trgu sv. Petra. Tako je bil na podlagi čudeža, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo, po nekaj več kot osmih letih od smrti (v rekordnem času), razglašen za svetnika.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan

16. oktober

Rodbina grofov Andeških, iz katere izhaja današnja godovnjakinja sv. Hedvika ali (po poljsko) Jadviga, je igrala pomembno vlogo v slovenski zgodovini 12. in 13. stoletja. Ti grofje so imeli številna posestva na Koroškem, Kranjskem in Spodnjem Štajerskem. Glavni andeški postojanki na slovenskih tleh pa sta bili Kamnik in Slovenj Gradec. Mesti je povezovala živahna trgovska pot. Višek moči je rodbina dosegla za časa Hedvikinega očeta grofa Bertolda IV. Tudi žena Agnes je bila iz plemiške rodbine. Svojih osmero otrok sta skrbno in krščansko vzgajala. Eden izmed sinov, Bertold, je postal oglejski patriarh, drugi, Ekbert, pa bamberški škof. Hči Agnes je postala žena francoskega kralja Filipa Avgusta, druga, Jedrt, pa se je poročila z ogrskim kraljem Andrejem in iz tega zakona se je rodila sveta Elizabeta Ogrska.

Hedviki je bilo pet let, ko sta jo oče in mati z rodnega gradu Andechs na Bavarskem, kjer je zagledala luč sveta okoli leta 1174, pripeljala v samostan benediktink v Kitzirigen, da bi dobila tedanjemu času ustrezno vzgojo in izobrazbo bodoče kneginje. Mala Hedvika je lepo napredovala v znanju, predvsem pa v duhovnem življenju in prav rada bi ostala v samostanu kot redovnica. Toda ko ji je bilo komaj dvanajst let, so jo prišli snubit odposlanci osemnajstletnega šlezijskega vojvode Henrika I. Na željo staršev je Hedvika ponudbo sprejela ter odšla v Šlezijo, ki je bila tedaj naseljena s prebivalci slovanskega rodu.

O njenih prvih letih življenja v zanjo tuji deželi vemo le to, da je svojega soproga “kot krepostnega in ljudstvu koristnega moža v Bogu ljubila” in mu rodila sedem otrok. Trinajstletna je že bila mati, a prvi otroci so ji zgodaj umrli, zadnji trije: hči Jedrt ter sinova Henrik in Konrad so rasli ob njej in ji bili v veliko veselje. Kot kneginja Šlezije in Poljske je Hedvika spoznavala svojo deželo, jo vzljubila, med njenimi prebivalci pa razvila široko dejavnost krščanske ljubezni. Da bi imela z ljudstvom čim boljše stike, se je naučila poljščine.

Vojvodinja Hedvika je že zgodaj spoznala, kako potrebne bi bile njeni deželi ustanove, ki bi pomagale širiti omiko in poglabljati versko življenje: samostani, predvsem ženski. Pridobila je moža, da je ustanovil samostan cistercijank v Trebnici pri Wroclawu, ki je v mnogih pogledih postal njen drugi dom. Vendar pa nikoli ni ostala tam kot redovnica, ker je čutila, da kot vojvodinja lažje izpolnjuje svojo nalogo dobrodelnosti.

Zadnja leta so se nanjo zgrnile hude preskušnje. Najprej ji je po kratki bolezni nepričakovano umrl mož. Posebno jo je prizadela smrt sina Henrika, ki je prevzel očetovo dediščino. Leta 1241 je padel v boju z Mongoli, ki so pridrli na Poljsko in v Šlezijo. Veliko žalostnega se je dogajalo v bližnjem sorodstvu. Hedvika je samo sebe in deželo zaupala le še božjemu varstvu. Umaknila se je v trebniški samostan, vendar ni naredila redovnih zaobljub, da je svobodneje delila miloščino. V samostanu je tudi umrla 15. oktobra leta 1243. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, za svetnico je bila razglašena leta 1267, od leta 1929 se njen god obhaja na današnji dan.

Hedvika je nebeška zavetnica tistih deklet in žena pri nas, ki jim je ime Hedvika, Hedviga, Heda, Hedi, Jadviga …

11. oktober
»Na papeža Janeza XXIII. Gledamo kot na papeža dobrote, koncila …, Cerkve, ki hoče objeti svet,« je dejal o svojem predhodniku Janez Pavel II., ko ga je 3. septembra 2000 razglasil za blaženega. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Za naslednika apostola Petra je bil izvoljen 28. oktobra 1958 kot ‘prehodni’ papež, saj je bil star 77 let. Toda bil je ‘prenovitveni’ papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev ‘dih pomladi’.
Izredni dar preprostosti in človeške topline je prejel v kmečki družini, ki je živela, kot je sam dejal, »v blagoslovljeni revščini in zadovoljna, zakoreninjena v božjem strahu, ki je jamstvo za družinske kreposti«. Kot četrti od trinajstih otrok Giovannija Battista Roncallija jn Marianne Mazzola se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu. Njegova rojstna hiša je spremenjene v muzej in obiskujejo jo številni romarji. Njegov prvi vzgojitelj je bil stari stric Zaverio, njegov krstni boter. Ko je bil star enajst let, je šel v malo semenišče. Bogoslovje je študiral v Rimu, ki ga je končal z doktoratom in 10. avgusta 1904 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil deset let tajnik svojega svetniškega škofa v Bergamu, med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan na fronti. Leta 1920 ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim, da bi po italijanskih škofijah poživljal misijonsko dejavnost. Leta 1925 ga je Pij X. imenoval za škofa in ga poslal v diplomatsko službo na evropski Vzhod, kjer je ostal dvajset let: kot apostolski delegat v Bolgariji, zatem v Turčiji in nazadnje v Grčiji. Izkušnje, ki si jih je nabral v teh deželah, kjer so bili medčloveški stiki zelo težavni, je uspešno uporabil kot apostolski nuncij v Parizu, kamor je odšel proti koncu leta 1944. S svojim toplim nasmehom je »otajal« marsikak leden obraz. Papež Pij XII. ga je leta 1953 imenoval najprej za kardinala, brž nato pa še za beneškega patriarha. Vse je osvojil s svojo domačnostjo in humorjem. V Benetkah je ostal samo pet let in pol, kajti 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je imel Janez XXIII. Kmalu so to njegovo izbiro začeli povezovati s stavkom evangelista Janeza, ki se nanaša na Janeza Krstnika: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Po svojem novem slogu papeževanja je postajal vedno bolj priljubljen. Ko je 3. junija 1963, na binkoštni ponedeljek, umiral, se je dogajalo nekaj podobnega kot ob smrti Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Tudi za Janeza Dobrega so mnogi zahtevali: »Santo subito!«, naj bo brž razglašen za svetnika. Toda bil je ‘prenovitveni’ papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev ‘dih pomladi’. Njegovo umiranje je z molitvijo spremljal ves svet.

“Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.” (sv. Janez XXIII.)

 pripravlja Marko Čuk

11. oktober

Apostolska dela poročajo, da je prva krščanska občina v Jeruzalemu na pobudo apostola Petra izvolila sedem diakonov (Apd 6,5 ss.). Med njimi je bil poleg prvega mučenca Štefana najbolj znan sv. Filip. Sveto pismo ga imenuje tudi blagovestnik (evangelist), ker je tako navdušeno in spretno oznanjeval Kristusov evangelij (Apd 21,8). Gotovo so mu zaupali službo pomočnika pri delu apostolov, ker se je izkazal kot dober Jezusov učenec. Bil je helenist, kar pomeni, da je govoril tudi grško, in se je zaradi večjega znanja povsod dobro znašel. Služba diakona, ki mu je nalagala dolžnost pravičnosti in ljubezni do zapuščenih vdov in sirot, je bila zanj hkrati šola višje krščanske popolnosti. Dober glasnik božje resnice mora znati jezike, biti poznavalec duš in njihov dobrotnik. Vse to je bil Filip in vrh tega še neutrudno delaven.

Po mučeništvu diakona Štefana je odšel v Samarijo, kjer je spreobrnil množico ljudi in jih krstil, med njimi čarodeja Simona Maga, “veliko božjo moč” (Apd 8,4–11). Spremljal ga je glas čudodelnika. Sam božji angel ga je poslal na pot iz Jeruzalema v Gazo, da je tam razložil Jeremijevo prerokbo o Mesiju učenemu visokemu dvorjanu etiopske kraljice in ga krstil (8,26–39). Duh Gospodov je nato vzel Filipa, ki se je znašel v Azotu blizu morja in od tod krenil oznanjajoč blagovest v Cezarejo, sedež rimskih upraviteljev za Palestino (Apd 8,38–40), 115 km severno od Jeruzalema. Tam se je nastanil z ženo in štirimi hčerami. Te so bile prerokinje, to je navdihnjene (karizmatične) osebe, ki so bile v veliko pomoč prvi Cerkvi. Tam je pozneje imel v gosteh sodelavce apostola Pavla in tega samega, ko je po tretjem misijonskem potovanju odšel v Jeruzalem. Pri Filipu se je dogodilo, da je drugi prerok (karizmatik) Agab vzel Pavlov pas, ga zveza in napovedal, da ga bodo tako zvezali Judje v Jeruzalemu in izročili poganom (Apd 21,8–12). Sveto pismo Filipa pozneje ne omenja več. Za nas je dovolj, če po tem sklepamo na veliko apostolsko vnemo diakona Filipa, ki ga smemo šteti med najbolj ljubeznive svetnike apostolske dobe. – Latinska liturgija je god diakona Filipa dolgo praznovala 6. junija, grška 11. oktobra, abesinska pa (v zvezi s spominom na etiopskega dvorjana) 14. oktobra. V Jeruzalemu ga tudi katoličani obhajajo 11. oktobra.

7. oktober

Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji: v maju njej na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, v oktobru pa ji pletemo vence iz ‘najlepših jesenskih rož’ – častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom.

Že več kot štiristo let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere božje.

7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhaja praznik ‘Marije Zmagovalke’. Njegov naslednik Gregor XIII. je spominski dan preimenoval v ‘praznik naše ljube Gospe rožnega venca’, papež Klemen XII. pa je praznik raztegnil na vso Cerkev ter ukazal, naj se obhaja na prvo nedeljo v oktobru. Med papeži novejšega časa je molitev rožnega venca najbolj širil Leon XIII. (1878–1903), ki je o njem napisal kar 16 apostolskih pisem in okrožnic, v katerih je toplo priporočal vsakdanjo molitev rožnega venca, mesec oktober pa je razglasil za mesec rožnega venca. V lavretanske litanije Matere božje je uvrstil vzklik: »Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!« Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god rožnovenske Matere božje obhaja stalno 7. oktobra in tako je še zdaj. Tudi papeži tega stoletja so o rožnem vencu veliko govorili in pisali.

Močna spodbuda za gorečo molitev rožnega venca so bila Marijina prikazovanja v Lurdu leta 1858 in zlasti v Fatimi leta 1917. Bernardki v Lurdu se je nebeška Gospa prikazovala z rožnim vencem v roki in Bernardka ga je molila vedno, ne le takrat, ko je šla k votlini. Trem fatimskim pastirčkom se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917 opoldne, ko so bili po tamkajšnji navadi sredi molitve rožnega venca. Naročila jim je, naj vztrajno in pobožno molijo rožni venec za mir na svetu. Ko se jim je 13. oktobra prikazala zadnjič, se jim je predstavila kot ‘Kraljica rožnega venca’. Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo navadno ponavljamo pred vsako desetko rožnega venca: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«

Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, ob vstopu v 25. leto svoje papeške službe, napovedal ‘leto rožnega venca’ – od oktobra 2002 do oktobra 2003. Ob začetku leta rožnega venca je tudi napisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije. V tem pismu je papež v molitev rožnega venca uvedel pet novih skrivnosti – skrivnosti svetlobe, ob katerih premišljujemo o Jezusovem delovanju.

26. april

V Letu svetnikov je za današnji dan predstavljen sv. Štefan, ki ga kot ‘največjega misijonarja’ Cerkve v Rusiji slavijo pravoslavni in z Rimom zedinjeni grškokatoliški Slovani. Na svojem svetniškem seznamu ga ima tudi katoliška Cerkev, ki ga postavlja za zgled pravilnega širjenja krščanske vere.

Rodil se je okoli leta 1340 v mestu Veliki Ustjug v Severni ruski nižini. Njegov rojstni kraj je že spadal pod oblast moskovskega kneza Simeona. Proti vzhodu se širi do Urala Permska pokrajina, katere prebivalci so ugrofinskega porekla; sami se imenujejo Komi, Rusi pa jim pravijo Zirjani (ali Permjani). Med njimi je načrtno misijonsko delo začel šele Štefan Permski, ki si je v mladosti pridobil le osnovni pouk v branju in najpotrebnejšem znanju. Bil pa je izredno nadarjen za jezike. To so spoznali menihi v mestu Rostov, slavnem ruskem verskem središču vzhodno od Moskve.

Predstojnik tega samostana je sam z uspehom učil Štefana grščine, obvladal je menda tudi hebrejščino, njegova največja želja pa je bila, da bi razvozlal vse skrivnosti jezika Zirjanov. Rad bi namreč šel temu ljudstvu oznanjat evangelij. Predstojniki so to njegovo namero odobravali in mu omogočili, da se je pogovarjal z ljudmi in Permske pokrajine, ko so prihajali v Rostov. Štefan je razvozlal zirjansko preprosto pisavo in jo spopolnil. Za to govorico je izumil nov črkopis, ki se mu je zdel bolj uporaben. V tem črkopisu je napisal bogoslužne knjige in najpomembnejše dele Svetega pisma, prevedene iz ruščine. Za misijonsko delo se je pripravljal z ostrimi posti in s prisrčno molitvijo, da bi ga Kristus potrdil za svojega poslanca in bi blagoslovil njegovo delo.

Leta 1379 je Štefan prejel škofovsko posvečenje in bil poslan med Zirjane kot blagovestnik. Škof v Kolomni, pod čigar oblast so spadale misijonske pokrajine pod Uralom, mu je dal potrebna pooblastila in potrdil njegove sodelavce. Sredi velikih težav in nadlog, s katerimi se je moral pri svojem misijonskem delu spopadati, je škof Štefan ohranjal popoln dušni mir in ovire premagoval tudi z veliko iznajdljivostjo in ne samo z gorečo molitvijo. Njegovo zaupanje v božjo pomoč je bilo brezmejno. Ko so drugi mislili, da ni izhoda in rešitve, se je večkrat pokazalo, da s Štefanom zmaguje Kristus, ki ga je Štefan ljubil bolj kot svoje življenje. S tem je tudi osvojil srca poganskih Zirjanov. Veliko jih je sprejelo vero v Kristusa.

Med človeškimi sredstvi pa je največ pomenilo to, da je škof Štefan podobno kot kasneje naš svetniški škof Baraga med ameriškimi Indijanci gladko govoril zirjanski jezik in da je vzgojil skupino duhovnikov iz vrst domačinov. V mestu Ustvimsku, središču zirjanskega ozemlja, je sezidal veliko cerkev Gospodovega oznanjenja, manjše cerkve pa še drugod. Za te cerkve je sam slikal svete podobe ali ikone z resničnim umetniškim darom. Njegovo apostolsko delovanje je natančno popisal Epifanij Premodri, Štefanov meniški sobrat iz Rostova in njegov spremljevalec pri misijonskem poslanstvu. Ob koncu svojega misijonskega dela med Zirjani je mogel škof Štefan graditi že prve samostane, ki naj bi privabili trajni božji blagoslov nad spreobrnjene domačine. Ni mu uspel načrt, da bi s črkopisom položil temelje zirjanskemu knjižnemu jeziku, pač pa se je z zlatimi črkami vpisal v versko zgodovino teh krajev in ljudi.

† 550, opat in škof
god: 1. marec

Bretonski polotok (ali Bretanja) na severozahodu Francije je dobil ime po prebivalcih Bretoncih, ki so keltskega izvora in slovijo po globoko zakoreninjeni vernosti celo danes, ko je francoska družba zelo razkristjanjena. Ta pokrajina je rodila veliko svetniških ljudi. Eden prvih je sveti Albin, čigar spomin obhaja Cerkev danes. Izšel je iz poznorimske krščanske rodovine, rastel pa je med germanskimi Franki, ki so pred kratkim prejeli krst. Rodil se je leta 469 v mestu Vannes. Starši so bili bogati in ugledni, predvsem pa odlični kristjani in so tudi Albinu posredovali vero, ki je usmerjala njihovo življenje. Starši so bili še ohranjevalci prejšnjega, rimskega reda, Albin pa je pripadal že novemu rodu in je hotel biti v njem glasnik Božjega reda. Zato je zapustil dom in odšel v samostansko samoto, kjer se je vzgajala tedanja krščanska elita.
Redovništvo v tedanjem času še ni imelo enotnih pravil, zato se je vsaka samostanska družba razvijala dokaj samostojno in se držala pobud preskušenih asketskih voditeljev. .

V samostanu, kjer je živel Albin, so se ravnali po svetlem zgledu svetega Mar iz Toursa. Meniška šola ni zatirala osebnih sposobnosti in tako je tudi Albin lahko razvil svoje izredne darove. Že zgodaj je bil vodilna osebnost svoje okolice in v meniškem življenju je bil vsem zgled. Zato so ga leta 504, ko mu je bilo petintrideset let, izvolili za opata v Tehilaku na jugu Bretonskega polotoka. Službo predstojnika je opravljal petindvajset let. Vzorno življenje menihov je bilo kakor svetla luč vernikom v bližnji in daljni okolici.
Leta 529 je bil na željo ljudstva izbran za škofa v mestu Angers. Šestdesetletni opat Albin je nerad zapustil samostansko zatišje. Ko pa je bil sredi sveta, je pokazal enako odločnost in junaštvo, s kakršnim je svojo voljo podrejal ljubezni do Kristusa kot menih.V tej težavni službi je ostal dvajset let. Bila so to leta Albinove neutrudne dejavnosti in neprestanih bojev. Predvsem se je posvetil oznanjevanju evangelija versko zanemarjenim množicam staroselcev in mlademu rodu Frankov, ki so se po nedavno sprejetem krstu šele uvajali v krščanske navade. Trudil se je, da olajša bedo siromakom, če treba tudi v spopadih z bogataši in mogočneži v tedanji družbi, ki so bili kristjani le po imenu, po mišljenju in navadah pa so ostali pogani. Njegov življenjepisec Venancij Fortunat ga primerja strogemu Janezu Krstniku in zatrjuje, da ni moč povedati, koliko je škof Albin prestal, ko je odstranjeval polovičarstvo in zanikrnost v verskem življenju. Posebna skrb škofa Albina je veljala urejanju dobrega družinskega reda; tu je preganjal poleg drugega ženitev med najbližjimi sorodniki. Dosegel je, da je pokrajinska sinoda škofov v Orleansu glede tega izdala ustrezen odlok. Želel je, da bi škofje nastopali enotno, vendar vsi niso podpirali njegovih prizadevanj. Za glavno oporo pri delu so mu bili redovniki. Kljub vsem težavam in razočaranjem je vztrajal, ker mu je ljudstvo močno zaupalo in se rado zatekalo k njemu po pomoč.
Ko je dopolnil osemdeset let, so mu moči opešale in 1. marca leta 550 je ugasnil. Že šest let po smrti so nad njegovim grobom zgradili cerkev, kamor so prihajali številni romarji.

ZAVETNIK
Sv. Albin je priprošnjik pri otroških boleznih, upodabljajo ga, kako daje slepcu vid.

God: 21. februar 

Cerkvene razmere v prvi polovici 11. stoletja so bile zelo žalostne. Še vedno so si papeški prestol lastile mogočne plemiške rodovine in so nanj postavljale svoje, po večini nevredne ljudi, brez čuta za vzvišeno nalogo Petrovih naslednikov. To je imelo strahotne posledice za cerkveno disciplino ter za versko in moralno življenje. Vsi poskusi, da bi stanje popravili, so bili brez uspeha, dokler niso sredi stoletja začeli prihajati na Petrov sedež papeži, ki jim je bila njih služba sveta in skrb za Cerkev srčna potreba. S pomočjo svetniških, sposobnih in odločnih mož so se brž lotili prepotrebne cerkvene obnove. Eden najodličnejših in najodločnejših bojevnikov za to obnovo je bil sveti Peter Damiani.

Rodil se je leta 1007 v Raveni v revni družini z mnogimi otroki kot najmlajši. Uboga mati se ga je hotela znebiti in mu je odrekla hrano, na prigovarjanje pa ga je le oddojila. Kot majhnega otroka ga je vzel k sebi eden od starejših bratov, ki je z njim zelo slabo ravnal. Za revno hrano mu je moral pasti svinje. Potem se ga je spomnil brat Damijan, ki je bil mestni župnik v Raveni. Iz hvaležnosti, da mu je omogočil šolanje, se je Peter poslej privzel še bratovo ime in se podpisoval kot Peter Damiani Damijanov Peter. Bil je tako bister, da je kmalu ustanovil svojo lastno šolo, kar mu je prinašalo lepe dohodke.

Iz skrbi, da ga ne bi premamile strasti in posvetni miki, se je leta 1035 umaknil v samostan Fonte Avellana v Umbriji, kjer so menihi živeli kot puščavniki po pravilih svetega Benedikta. Peter je sprva pretiraval v strogosti do samega sebe, tako da si je pokvaril zdravje. Nato je izbral zlato srednjo pot in po njej vodil tudi druge menihe, potem ko je postal predstojnik samostana. Iz tega samostana je odhajal tudi v druge samostane in jih prenavljal. Ob tem prenovitvenem delu je zorel za širšo prenovo Cerkve.

Najprej je to delo opravljal kar iz svojega samostana in sicer s pismi, naslovljenimi na papeže in druge odgovorne osebe v Cerkvi, ter z drugimi spisi.

Papež Štefan IX. pa ga je leta 1057 poklical v Rim, ga imenoval za kardinala in škofa v Ostiji. Peter se je na vse kriplje branil, končno pa se je le vdal. Ko je prišel na svoje mesto, se je oprijel dela z enako gorečnostjo, s katero je prej obnavljal redovniško življenje. Papeži so mu večkrat zaupali razna posredovalna poslanstva in vselej je nalogo uspešno opravil. Vedno znova jih je prosil, naj ga odvežejo škofovskih dolžnosti in mu dovolijo, da se vrne v svoj samostan. Papež Aleksander je okoli leta 1065 njegovo prošnjo uslišal, še vedno pa mu je zaupal važna opravila. Zadnje tako opravilo je bilo, da je šel v svojo rojstno mesto Raveno in ga v papeževem imenu odvezal izobčenja, kateremu je zapadlo zaradi svojega upornega škofa. Ko se je vračal iz Ravene, ga je v Faenzi napadla mrzlica in 22. februarja 1072 je v tamkajšnjem samostanu izdihnil svojo dušo. Po koncilu se njegov god obhaja 21. februarja.

Papež Leon XII. ga je prištel med cerkvene učitelje. Sveti Peter Damiani je zapustil veliko pomembnih del: spise apologetične in dogmatične vsebine, asketične, pravne in cerkvenopolitične spise, ogromno pisem in pridig, precej pesnitev in molitev. Upodabljajo ga s knjigami, z bičem, križem in mrtvaško glavo. Častijo ga kot pomočnika pri glavobolu.

 

God: 11. februar 

Večina ljudi misli, da na spremenitev življenjske poti nekoga lahko vpliva kaj izrednega, velikega. To ne drži, kajti Bog se lahko v ta namen posluži česa nepomembnega. V življenju današnjega svetnika je odigrala odločilno vlogo navadna nesreča. Ko je še razmišljal, ali naj se po očetovem zgledu odloči za vojaško kariero, za katero je imel vse potrebne lastnosti, ali za kaj drugega, bolj plemenitega, mu je nekega dne padel brat v deročo reko Ticino. Planil je za njim in ga le s težavo rešil. Zdaj je dobil o vrednosti življenja drugačno sodbo in sklenil je, da bo raje stopil v službo nebeškega Kralja.

Rodil se je okoli leta 750 in pri krstu so mu dali ime Witiza. Njegov oče Aigulf, ki je bil vizigotskega rodu, je opravljal odgovorne vojaške službe pri frankovskem kralju Pipinu in pri Karlu Velikem. Tudi Witizu so obetali veliko prihodnost, kajti bil je bistre glave, prikupnega nastopa, ljubitelj knjig, a tudi vojaško spreten. Bil je kakor rojen za voditelja, vajen temeljito razmišljati, kovati vedno nove načrte in jih uresničevati. Po zgoraj omenjenem doživetju je še tri leta ostal na dvoru, po srečanju s pobožnim menihom pa se je odločil, da vstopi v samostan. Ta sklep je uresničil okoli leta 774, ko je potrkal na vrata benediktinskega samostana pri Dijonu v Franciji. Dobil je meniško ime Benedikt. Poglabljal se je v redovna pravila sv. Benedikta iz Nursije in ugotovil, da so do kraja premišljena, toplo človeška in skladna z evangelijem.

Okoli leta 787 je na rodnem posestvu ob rečici Aniani severovzhodno od Rima zgradil samostan, po katerem je dobil vzdevek Anianski. V njem je Benedikt skladno povezoval življenje po pravilih sv. Benedikta, obogatena z dosedanjimi izkušnjami in prilagojena novim nalogam meništva. Zadel je pravo obliko in mero in privabljal je razen številnih novincev tudi starejše menihe. Samostan v Aniani se je razvil v matično hišo naraščajočega števila samostanskih ustanov. To je bila v razvoju zahodnega meništva izredna novost. Po zamisli sv. Benedikta iz Nursije je bil vsak samostan neodvisen od drugih, drugi Benedikt pa je želel, naj bi vsi samostani ostali med seboj povezani kot ena družina. Ustanavljal je namreč nove in nove postojanke, pač glede na potrebe krajev.

Sposobnega prenovitelja benediktinskega reda je poklical k sebi na dvor Karel Veliki, ker je želel, da bi se frankovska država v verskem pogledu enotno razvijala. Benedikt je cesarju v tem pogledu rad pomagal, ni se pa dal vpreči v državni aparat. Se tesneje je sodeloval s Karlovim naslednikom cesarjem Ludovikom Pobožnim, ki je imel veliko zaupanje v svoje sposobne sodelavce. Na cesarjevo željo je Benedikt Anianski ustanovil zgledni samostan Inden blizu Aachna, ki je bil najvišja šola za vse menihe v frankovski državi. Predstojniki drugih samostanov so se pogosto sestajali v Indenu in skupaj preverjali versko stanje v državi in iskali rešitve za pereča vprašanja. V službo Cerkve je tako stopila urejena duhovna armada, ki si je strnjeno prizadevala za spolnjevanje evangeljskih svetov. Sveti Benedikt se je vse do svoje smrti, 11. februarja 821, trudil, da je ta elita stalno napredovala.

† ok. 249, mučenka iz Aleksandrije v Egiptu
god: 9. februar 

Zobozdravnikov se vsi bojimo, čeprav vemo, da bi nam bilo brez njih še bolj hudo. Ko nas zobje pošteno zabolijo, komaj čakamo, da nas teh muk rešijo. Zavetnica teh ‘strašiteljev–rešiteljev’ je današnja slavljenka sveta Apolonija. Poročilo o njenem mučeništvu ve povedati, da so ji s surovimi udarci izbili zobe. Upodobili so jo mnogi umetniki v lesu, kamnu in na platnu, njeno podobo najdemo v neštetih cerkvah po vseh krščanskih deželah, tudi na Slovenskem. Največkrat jo upodabljajo s palmo kot simbolom mučeništva v eni roki ter z zobom v kleščah v drugi.
Devica Apolonija je živela v prvi polovici 3. stoletja v Aleksandriji. Najbrž je delovala kot diakonisa, kot moremo sklepati iz pisma o preganjanju kristjanov v Aleksandriji, ki ga je od tam poslal škof Dionizij škofu Fabiju v Antiohijo, Dionizij mu poroča o mučeniški smrti mnogih aleksandrijskih kristjanov, med katerimi je bila tudi Apolonija. To preganjanje je tudi grozljiva slika o tem, kako ljudje izgubijo razsodnost in podivjajo, ko nekdo udari na pravo struno, da doseže svoj namen.
Iz Dionizijevega pisma izvemo naslednje: »Pri nas se preganjanje ni začelo šele s cesarjevim razglasom (proti koncu leta 249 ali v začetku 250), marveč je izbruhnilo celo leto prej. Neki početnik vsega hudega je razvnel poganske množice in podžgal njih praznovernost. Od njega naščuvane so si prisvojile nebrzdano oblast za hudodelstva in menile, da je češčenje demonov s krvoločnostjo zoper nas edina bogaboječnost.«
Dalje v pismu beremo, da so najprej zgrabili nekega starčka in ga z raznimi mukami silili, naj govori brezbožne besede. Ko tega ni hotel storiti, so ga odvlekli v predmestje in ga pobili s kamenjem. Enako so storili z neko verno ženo Kvinto. Potem so navalili na hiše vernikov. Kogar je kdo poznal v soseščini, da je kristjan, so ga napadli, odgnali, oropali: kar je bilo dragocenejšega, so si prilastili, drugo pa so razmetali in na ulicah zažgali.
Takrat so, beremo v tem poročilu, zgrabili tudi vsega občudovanja vredno starejšo devico Apolonijo in ji z udarci po čeljustih izbili vse zobe. Pred mestom so naložili grmado in ji pretili, da jo živo sežgo, če ne bo za njimi ponovila brezbožnih besed. Ko si je izprosila trenutek in so jo izpustili iz rok, je urno skočila v ogenj in zgorela.
Dionizij poroča še o drugih mučenjih in zaključuje: »Nikoder nismo mogli hoditi, ker so zmeraj in povsod vsi kričali, do je treba vsakega, ki ne bo vzklikal bogokletnih besed, takoj vreči na ogenj. To je s takšno silo dolgo trajalo …«

IME in GOD
Ime Apolonija izhaja iz lat. imena v pomenu ‘Apolonov, posvečen Apolonu’. Na Slovenskem je znano že skoraj pol tisočletja, ni pa zelo razširjeno (338). Veliko bolj sta priljubljeni krajši obliki Polona (2.685 – 104. mesto) in Polonca (1.616).

ZAVETNICA
Sv. Apolonija velja za zavetnico zobozdravnikov in priprošnjico proti zobobolu.

CERKVE PRI NAS
Sv. Apoloniji je pri nas posvečena samo podružnična cerkev v Bezovici pri Črnem Kalu (žup. Predloka).

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 86-87.