7. december

Milanskega škofa in odličnega cerkvenega učitelja sv. Ambroža se spominjamo na dan njegovega škofovskega posvečenja, ki je sledilo njegovi neobičajni izvolitvi za to odgovorno službo. Ambrož je bil državni namestnik severnoitalijanskih pokrajin Ligurije in Emilije s sedežem v Milanu. Zaradi njegove pravičnosti so ga vsi spoštovali. Ko je proti koncu leta 374 umrl milanski škof Avksencij, so se duhovniki in verniki zbrali v cerkvi, da bi izvolili njegovega naslednika. Med množico so bili krivoverski arijanci in pravoverni kristjani skoraj izenačeni. Med seboj so se prepirali, tedaj pa je v škofijsko cerkev prišel namestnik Ambrož z oddelkom vojakov in zaukazal tišino. To tišino je nenadoma pretrgal otroški glas, ki je zaklical: »Ambrož naj bo škof!« Množica je to sprejela kot božji glas in Ambrož je bil res izvoljen za milanskega škofa, čeprav je bil tedaj šele katehumen-pripravnik na sveti krst. Po kratkih pripravah je bil krščen, 7. decembra 374 pa je bil posvečen v škofa. »Prejel si duhovniško poslanstvo in na krnu Cerkve sedeč krmariš ladjo proti valovom. Drži krmilo vere, de te ne bodo mogli zmesti viharji tega sveta!« Tako je v enem svojih številnih pisem zapisal milanski škof sveti Ambrož, ena najpomembnejših škofovskih osebnosti v Cerkvi.

Rodil se je leta 339 v Trieru (v današnji Nemčiji), kjer je bil njegov oče vodja pretorijanske prefekture za rimsko provinco Galijo. Mati je bila zgledna krščanska žena, ki se je po moževi zgodnji smrti s tremi otroki vrnila v Rim. Tam je Ambrož uspešno končal retorske in pravne nauke, nato pa se je posvetil državniški službi v Milanu, kjer ga je kot pripravnika na prejem svetega krsta doletelo ‘plebiscitno’ imenovanje za škofa. Ko je postal škof, je bilo njegovo prvo dejanje, da je svoje veliko premoženje razdelil ubogim, ki jim je ostal skrben oče do smrti. Njegova druga skrb je bila, da se je temeljito izobrazil v bogoslovnih naukih, predvsem po študiju Svetega pisma in cerkvenih očetov. Bil je zelo učljiv in ponižnega srca, zato je naglo napredoval. Svoja spoznanja je posredoval vernikom v odličnih pridigah, ki so pritegnile tudi takega genija kot je bil sveti Avguštin. Ta pričuje, da je škof Ambrož “krščanski nauk najraje razlagal ob svetopisemskih zgledih in osebah. O zakramentih in bogoslužju je govoril tako jasno in nazorno, da so ljudje ob njih spoznavali moralni in praktični vidik verskih resnic.«

Škof Ambrož si je vedno prizadeval za neodvisnost Cerkve od svetne oblasti. Pri tem se je skliceval na Jezusove besede: “Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.” Cesarja Teodozija, ki je v navalu jeze dal pomoriti v Solunu veliko število upornikov, je kaznoval z javno pokoro, ki jo je ta ponižno izvršil.

Pomembno vlogo je škof Ambrož odigral kot bogoslovni pisatelj in oblikovalec zahodne pobožnosti. V bogoslužje je vpeljal ljudsko petje in sam je napisal več himen in pesmi, preprostih po jeziku in obliki, in jih sam tudi uglasbil. Zapustil je bogato zbirko bogoslovnih spisov, pridig in pisem. Bil je goreč apostol socialne pravičnosti. Vse življenje je bil na strani ubogih, katerim je razdajal svoje imetje, bogate je svaril pred sebičnostjo in pohlepnostjo.

Umrl je leta 397. Ohranila se nam je njegova podoba v mozaiku, ki je nastala kmalu po njegovi smrti in je danes ohranjena v milanski baziliki, posvečeni sv. Ambrožu, kjer je pokopan pod glavnim oltarjem Od 11. stoletja se njegov god praznuje 7. decembra. Za svojega zavetnika so si ga izbrali voskarji in čebelarji in v pratiki je ob njegovi podobi naslikan čebelji panj.

6. december

Prvi datum, ki si ga premnogi otroci zapomnijo, je 6. december, god sv. Miklavža, kakor pravimo sv. Nikolaju, ki je bil v 4. stoletju škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Na predvečer svojega godu hodi ta svetnik – kakor otroci v svoji nedolžni preprostosti verujejo – s svojim spremstvom, angeli in parkeljni, od hiše do hiše in prinaša pridnim otrokom darila, porednim pa šibe. Marsikje god svetega Miklavža porabijo za dan krščanske dobrodelnosti: z materialnimi darovi se spomnijo zapuščenih, revnih in osamljenih otrok. Tudi v naših družinah bi lahko otrokom ob takih priložnostih odpirali srca za potrebe ljudi, ki živijo okrog nas.
Kako da je ta svetnik postal tak prijatelj otroških src? Prav veliko zgodovinskih podatkov iz njegovega življenja ni, več nam o njem povedo prisrčne legende. Trdno je dejstvo, da je bil Nikolaj škof v Miri, kjer je v visoki starosti umrl okoli leta 350, potem ko se je z drugimi škofi udeležil koncila v Niceji leta 325. Pobožnim staršem se je rodil potem, ko sta bila že dolgo poročena in sta izgubila upanje na potomce. Bila sta dobra in usmiljena človeka, odprta za reveže. Sin Nikolaj (‘zmaga ljudstva“ pomeni njegovo ime) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik.

Ko je v Miri umrl škof, so se verniki po goreči molitvi odločili: tisti duhovnik, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev, naj bo novi škof. To je bil Nikolaj. Svojim vernikom je hotel biti zgled v vsem, zlasti v dobrodelnosti. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v ječi. Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi svoje dobrote je postal priprošnjik v vseh mogočih življenjskih stiskah. Po legendi je priskrbel primerno doto trem dekletom, ki so bile obubožane in bi zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile.
Sveti Nikolaj je eden najbolj češčenih svetnikov vzhodne Cerkve; bolj kot njega častijo le Mater Božjo. V carski Rusiji so svetnikov spomin slavili z dvema praznikoma: 6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin prenosa njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove zelo češčene relikvije in jih prenesli v svoje mesto, kjer so še danes (Italijani mu pravijo ‘san Nicola di Bari’).
Prve cerkve v čast sv. Miklavžu so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu ljubljenemu svetniku posvečenih največ cerkva – okroglo 120. V mnogih so naslikani prizori iz legend o njegovem življenju.

V dvajsetem stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah utrdilo miklavževanje – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Kmalu po drugi svetovni vojni so oblastniki Miklavža pregnali in namesto njega iz Rusije pripeljali Dedka Mraza. V samostojni Sloveniji se lepi običaj miklavževanja spet obnavlja.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 322-323.

5. december

Med romanjem v Sveto deželo smo februarja 1978 obiskali tudi pravoslavni samostan Mar Saba v spodnjem delu Cedronske doline, v srcu judejske puščave. Prav puščavski kraji okoli Jeruzalema so bili zibelka meništva v Sveti deželi. Posebno cvetoča doba meništva so bila stoletja od Konstantinovega miru (leta 313) do arabske zasedbe Palestine (leta 637). Meništvo je veljalo za neke vrste ‘nekrvavo mučeništvo’. Prvi menihi so bili eremiti (samotarji ali puščavniki), ki so se med seboj obiskovali in se občasno med seboj povezovali. Že v 4. stol. pa je prišlo do ločitve: nekateri so bili strogi eremiti, ki so redno bivali vsak zase in so se srečevali le za skupno bogoslužje ob velikih praznikih, drugi pa so stalno živeli v urejenem občestvu (samostanu) in takim pravimo kojnobiti ali cenobiti. Današnji godovnjak sveti Saba (Sava), ustanovitelj samostana, na katerega vrata smo kot romarji potrkali, je spadal med prve.
Rodil se je leta 439 v Kapadokiji, gorati pokrajini Male Azije. Ko mu je bilo pet let, sta ga oče in mati izročila v varstvo sorodnikom, sama pa odšla v Aleksandrijo, kamor je bil oče službeno premeščen. Saba je pozneje zbežal v bližnji samostan in se tam pomenišil. Ko mu je bilo osemnajst let, je odšel v Sveto deželo. Moral se je dolgo boriti, da je bil sprejet med menihe, kakor je od vsega začetka srčno želel.

Bilo mu je že skoraj trideset let, ko se je smel naseliti v eni izmed celic bližnjih gora sredi puščavskega sveta. Tam je živel po pet dni v tednu, se postil in molil, obenem pa pridno delal (pletel košare). Ko je pet let prebil v svoji tihi celici, je njegov učitelj umrl. Saba se je umaknil v puščavsko divjino ob Mrtvem morju, kjer se je posvetil samo Bogu in tihoti, postu in nepretrgani molitvi. Štiri leta se je Saba potikal po puščavi, ko mu je angel pokazal votlino v zahodni pečini Cedronske doline v puščavi Ruban. Ta votlina je postala pomembna ne le za puščavnikovo življenje, temveč tudi odločilnega pomena za vse palestinsko meništvo. Mnogi bogoiskatelji so prihajali k Sabu in on je vse sprejel. V votlinah na obeh straneh Cedronske doline so nastale preproste celice. Sčasoma se je iz tega razvil največji puščavniški samostan v Palestini, tako imenovana Velika Sabova lavra, ki obstaja še danes.

Sv. Saba je pomemben zastopnik vzhodnega meništva, “Bogonosec, svetnik, prebivalec svetega mesta, zvezda puščave, patriarh menihov”.

Puščavniška družina je vedno bolj naraščala in je kmalu dosegla 150 članov. Bogoslužne obrede so ji opravljali tuji duhovniki, ker med puščavniki ni bilo nobenega duhovnika, dokler ni jeruzalemski patriarh podelil mašniškega posvečenju opatu Sabi. Patriarh je Saba postavil za predstojnika vseh puščavniških naselbin in samostanov na območju svetega mesta. Menihi, ki jih je vodil, so se mu pogosto upirali, on pa je kljub njihovi upornosti zanje skrbel. Ustanovil je več novih samostanov. S svojo poduhovljeno osebnostjo je odločilno vplival v verskih sporih tedanjega časa. Toda nerad je posegal v spore in razprtije, zaradi katerih je moral zapuščati svojo ljubljeno samoto.
Nedeljskega jutra 5. decembra leta 532 je prosil za sveto popotnico in še zadnjikrat molil: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo!«

Saba, zemeljski angel in nebeški človek, modri in izkušeni učitelj, branilec prave vere, zvesti in modri oskrbnik, je svoje talente pomnožil in pridobival moči od zgoraj. Po volji Boga Očeta, v moči Jezusa Kristusa in po navdihnjenju Svetega Duha je obljudil puščavo s trumami menihov. (svetnikov življenjepisec)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 320-321.

4. december

Preprosta ljudska vera pozna včasih drugačen red vrednot kot pa razum, ki hoče vsemu priti do dna. Ena takih vrednot je zaupanje – v ljudi, v Boga in njegove prijatelje svetnike, v tem zaupanju je naš narod z mnogimi drugimi evropskimi narodi vred uvrstil današnjo svetnico Barbaro v skupino štirinajstih pomočnikov v sili. Priporoča se ji zlasti za srečno zadnjo uro. Pa tudi v drugih zadevah se ji priporočajo. Ko se bliža huda ura, se kmet obrača k svetnici, naj odvrne šibo strele od njegove domačije. Tudi rudarji, ki so v globokih rovih pod zemljo v stalni nevarnosti, so si jo izbrali za zavetnico; prav tako tudi vojaki-topničarji, zidarji, ranjenci in vsi, ki jim grozi nagla smrt. Sveta Barbara je našem ljudstvu znana po številnih upodobitvah, ki jo kažejo s stolpom, kelihom in hostijo, večkrat tudi v družbi s sv. Katarino in sv. Marjeto. Spomin nanjo je živ v ljudskih pesmih vseh slovenskih pokrajin. Na naših tleh ji je posvečenih precej cerkva, zlasti podružnic.

Kakor za mnoge svetnike iz zgodnje krščanske dobe, moramo tudi za sveto Barbaro priznati, da o njenem življenju in smrti nimamo nobenih zanesljivih sporočil, marveč smo navezani na legendo, ki je nastala mnogo pozneje. Po davnem izročilu je bila svetnica doma iz Nikomedije v Mali Aziji. Za krščanstvo jo je pridobil znameniti učenjak Origen. Živela je v drugi polovici tretjega stoletja in bila je hči poganskega kralja Dioskura, ki se je zanjo zaradi njene lepote bal, zato jo je zaprl v stolp z dvema oknoma. Ko se je nekega dne vrnil s potovanja, je videl, da ima stolp še tretje okno, pred vrati pa je našel križ. Barbara mu je priznala, da je sama dala prinesti križ in narediti še tretje okno, da bi “skozi vsa tri okna prihajala k njej milost troedinega Boga”.

Oče je sklenil, da bo poslej stolp njena trajna ječa. Toda vrata so se sama od sebe odprla. Oče je zahteval, naj se poroči s kraljevičem Fabricijem in daruje poganskim bogovom, kar pa je Barbara odklonila. Vrgli so jo v ječo in jo mučili. Ponoči so prišli k njej angeli in jo krepili. Naslednji dan so jo še bolj mučili. Obsodili so jo na smrt in oče ji je lastnoročno z mečem odsekal glavo, za kar ga je takoj nato ubila strela. Barbara naj bi umrla mučeniške smrti okoli leta 306, za vlade cesarja Maksimina Daja.

Stolp, s katerim upodabljajo svetnico, je simbol vsakega ujetništva; vrata, ki se nenadoma odpro, so podoba čudežne rešitve iz vsake stiske, iz katere človeku pomaga Bog. Kelih, ki je tudi eden od simbolov svete Barbare, pa pomeni okrepčilo, ki ga je njej dajala trdna vera.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 318-319.

3. december

Mladi doktor filozofije in profesor na slavni pariški univerzi Sorboni, Španec Frančišek Ksaverij, je imel pred seboj sijajno kariero. Srečanje s človekom, ki je evangelij vzel zares – to je bil njegov baskovski rojak Ignacij Lojolski – je njegovo življenjsko pot povsem obrnilo. Pustil je iskanje lastne slave in je svoje talente dal na razpolago Bogu. Odpovedal se je profesuri, zapustil Evropo in postal misijonar, eden največjih v zgodovini Cerkve. Skupaj s sv. Terezijo iz Lisieuxa ga častimo kot zavetnika katoliških misijonov.

Priimek Ksaverij je Frančišek dobil po gradu Xavier blizu mesta Pamplona, kjer se je rodil leta 1506. Njegov oče je bil predsednik Kraljevega sveta v Navari, državici med Pireneji in reko Ebro. Ko je bilo Frančišku pet let, je kralj Ferdinand Navaro pridružil Španiji. V bojih za samostojnost Navare je bil oče ubit, grad Xavier pa so porušili zmagovalci. Frančišek je moral materi obljubiti, da ne bo vojak. Šel je študirat v Pariz in ko mu je bilo 24 let, je postal doktor in profesor. Tedaj se je srečal z rojakom Ignacijem Lojolskim. Ta mu je pogosto ponavljal Jezusove besede: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« Frančišek se je zamislil in uvidel je, da ima Ignacij prav. Kakor je bil prej ves predan knjigam in študiju, se je zdaj brez polovičarstva predal Kristusu. Bil je med tistimi sedmimi mladimi možmi, ki so se 5. avgusta leta 1534 v cerkvi na Montmartru v Parizu posvetili Bogu in s tem položili temelje Družbi Jezusovi.
Leta 1540, ko je bil red že potrjen in je bil Frančišek že duhovnik, je portugalski dvor prosil papeža, da bi poslal šest misijonarjev v jugovzhodno Azijo. Papež je poslal jezuite, ki jih je vodil Frančišek Ksaverij. Ladja, s katero je potoval, je izplula iz Lizbone 7. aprila 1541 in pristala na zahodni obali Indije 6. maja 1542.

Tam ga je čakalo strašno razočaranje: videl je, da se krščanski Portugalci obnašajo ne samo nekrščansko, ampak tudi nečloveško. Zato je najprej začel spreobračati nje, šele potem je začel z misijonskim delom med domačini. Znal se je vživeti v njihovo miselnost, naučil se je njihovega jezika. K njim je prišel kot služabnik, zato so mu zaupali. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Odšel je misijonarit na Malajski polotok, na Moluške otoke. Samostanske postojanke, ki jih je bil ustanovil, je zaupal sodelavcem, sam pa je šel dalje. Leta 1547 je prišel na Japonsko. Ko se je predstavil kot oznanjevalec prave vere, so mu Japonci rekli, da to ne more biti res, kajti če bi bilo tako, bi to vero gotovo poznali Kitajci. Frančišek je uvidel: na Japonskem ne bo imel uspeha, če si prej ne pridobi učencev na Kitajskem. Kljub temu, da je bila dežela tedaj za Evropejce zaprta, si je Frančišek prizadeval priti tja. Leta 1552 je bil že tik pred vrati Kitajske, toda 2. decembra ga je na otoku Sancian pobrala mrzlica, ko je imel komaj 46 let. Njegovo truplo so prepeljali v Indijo in zadnje počivališče je našlo v mestu Goa. Za svetnika je bil razglašen leta 1622.
V tistem času je bil Frančišek Ksaverij zelo češčen svetnik po vsem katoliškem svetu in tudi pri nas, o čemer priča zelo lepa, njemu posvečena kapela v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, še bolj pa romarska cerkev sv. Frančiška na Stražah pri Radmirju v Savinjski dolini.

Ničesar drugega nisem iskal ali želel, razen tega, da se izčrpam z delom in da svoje življenje žrtvujem za odrešenje duš. (sv. Frančišek Ksaverij)

V teh krajih mnogi samo zato ne postanejo kristjani, ker nikogar ni, ki bi jih pokristjanil. Meni pa pride pogostokrat na misel, da bi obšel akademije po Evropi, zlasti pariško, in bi kakor iz uma vsevprek klical in tiste, ki imajo več znanja kot ljubezni, takole nagovoril: ‘Oj, kako neznansko število duš je po vaši krivdi izključenih iz nebes …,’ (Frančiškovo pismo iz Indije Ignaciju Lojolskemu)

Ne morem se spomniti, da bi kje našel tako nenadkriljivo in trajno tolažbo kakor za teh otokih. Tudi nisem nikjer občutil tako malo telesne slabosti kakor tu, čeprav se stalno gibljem med sovražniki in imam tako malo prijateljev, kjer nimam prav nobenega leka proti boleznim in sem brez vsake človeške pomoči. (Frančiškovo pismo z otokov Moro)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 316-17.

2. december

† ok. 360, mučenka

Že skoraj štiristo let je na svetniškem koledarju katoliške Cerkve na današnji dan ime rimske mučenke sv. Bibijane ali Vivijane. Ime mučenke Bibijane je prvikrat omenjeno v prastari knjigi o življenju in delu papežev. Tam je o papežu Simpliciju, ki je Cerkev vodil v letih 468–483, zapisano, da je v Rimu dal postaviti cerkev v čast blaženi mučenki Bibijani na kraju, kjer počiva njeno telo. Legendarna zgodba (poročilo o njenem trpljenju ali passio) o njej izvira iz 6. stoletja, vendar je iz nje težko izluščiti zanesljive zgodovinske podatke. Bibijana naj bi svoje pričevanje za Kristusa potrdila z mučeniško smrtjo za vlade cesarja Julijana Odpadnika okoli leta 360.
Rodila se je v krščanski družini, kajti tudi njen oče Favst in njena mati Dafroza sta bila obsojena na smrt zaradi svoje zvestobe Kristusu; enaka usoda je doletela njeno starejšo sestro Demetrijo. Cesarski uradnik z imenom Apronijan je Bibijano z najrazličnejšimi krutimi mukami hotel pripraviti do tega, da bi zatajila svojo vero, vendar je bilo vse zaman. Zato jo je ukazal prikleniti na kamnit steber in jo prebičati do smrti. Ko je izdihnila, so njeno krvaveče telo vrgli psom, da bi ga raztrgali. Svete ostanke je zbrala skupaj neka pobožna žena, ki jih je pokopala na kraju, kjer so počivala trupla njenih mučeniških staršev in sestre. Na tem mestu je bila zatem zgrajena kapela, kasneje (za časa papeža Simplicija) pa bazilika. Ganljiva zgodba o njenem mučenju in njeni smrti je bila priljubljeno branje zlasti na Francoskem, v Španiji in Nemčiji. Njeno češčenje v teh deželah potrjujejo tudi številne cerkve, zgrajene njej v čast.

V Rimu so njen god obhajali 2. decembra že od 5. stoletja dalje, drugod pa se je njeno češčenje utrdilo skoraj tisoč let kasneje, ko so obnovili njeno cerkev v Rimu in je slava te svetnice, ki velja za zavetnico tistih, ki jih muči božjast (po legendi naj bi bila zaprta skupaj z blazneži), časte pa jo tudi kot zavetnico proti pijanosti (kajti ‘pijanost je prostovoljna blaznost’, kot pravi slovenski pregovor), glavobolu, krčem in raznim nezgodam, zajela dežele južne in srednje Evrope. Sedanja stavba bazilike svete Bibijane v Rimu je delo velikega italijanskega baročnega arhitekta Berninija. Njegovo delo je tudi kip svetnice: sv. Bibijana stoji ob stebru, v levici pa drži veliko palmovo vejo, simbol mučeniške zmage. Stene glavne ladje te cerkve so poslikane s prizori iz življenja sv. Bibijane, ki sta jih umetniško upodobila slikarja Pietro da Cortona in Agostino Ciampelli. Ob vhodu v cerkev je antični steber, ob katerem je bila – po izročilu – Bibijana bičana.

Ganljiva zgodba o mučenju in smrti mučenke Bibijane je bila priljubljeno branje zlasti na Francoskem, v Španiji in Nemčiji. Njeno češčenje v teh deželah potrjujejo tudi številne cerkve, zgrajene njej v čast.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 314-315.

2. december

Rimski martirologij omenja 4. marca ‘rojstni dan’ za nebesa, to je dan mučeniške smrti, zelo češčenega mučenca sv. Hadrijana iz Nikomedije, glavnega mesta maloazijske province Bitinije. Legenda pripoveduje, da bil Hadrijan častnik cesarske vojske. Živel je s svojo ženo Natalijo, ki je bila kristjana. Ob preganjanju kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (okoli leta 303) je opazoval zaporedno smrt 23 mučencev in njihova neustrašenost ga je prepričala o resničnosti krščanske vere. Spreobrnil se je in se dal krstiti. Kmalu nato so tudi njega vrgli v ječo, kjer ga je žena Natalija obiskovala in osrčevala. Po krutem mučenju je tudi Hadrijan dosegel mučeniško krono in Cerkev se ga spominja skupaj z mučenci iz Nikomedije (26. 8.), oziroma 8. 9. (nekdaj 4. 3.), ob obletnici prenosa njihovih svetniških ostankov v Rim in posvetitve cerkve, posvečene sv. Hadrijanu. Spomin njegove žene sv. Natalije pa se na Zahodu zdaj obhaja 2. 12.

Omenili smo že legendarno poročilo o mučeništvu sv. Hadrijana in tovarišev, v katerem nastopa tudi Natalija, ki je hodila obiskovat moža, ko so ga vrgli v ječo. Po zadnjem mučenju pred njegovo usmrtitvijo ji niso več dovolili iti k njemu, zato si je ostrigla lase in se preoblekla v moškega, da je mogla priti do mučeniškega soproga in ga ohrabriti za zadnji boj. Bila je navzoča, ko so možu na nakovalu odsekali ude in potem njegovo telo vrgli na grmado. Ogenj je pogasila nenadna ploha in tako je neki kristjan, po imenu Evzebij rešil svetniške ostanke in jih z ladijco prepeljal v mestece Argyropolis blizu Carigrada, kjer jih je pokopal na skritem kraju. Sem se je nato preselila pobožna Natalija, ki je veliko molila ob skritem grobu in naročila, naj tudi njo pokopljejo poleg njenega moža, svetega mučenca. Legenda pripoveduje, da se ji je neko noč v snu prikazal Hadrijan in ji napovedal, da bo kmalu prejela plačilo za svojo zvestobo in gorečnost. To se je prav kmalu uresničilo. Po nekem poročilu so njeno truplo položili v grob njenega moža in tovarišev mučencev 1. decembra, zato se je spominjamo na današnji dan. Ko je krščanstvo dobilo v rimski državi svobodo, so njihove svetinje prenesli v Carigrad, kasneje (leto ni sporočeno) pa v Rim. Tam je dal papež Honorij I. (625–638) na Forumu zgraditi lepo cerkev. Leta 1110 so bile relikvije sv. Hadrijana in sv. Natalije prepeljane v samostan Grammont na severu Belgije. Sv. Natalijo upodabljajo s krotkim levom pri nogah, v rokah pa drži odrezano roko svojega moža Hadrijana, Kristusovega mučenca.

 

1. december

Življenjska zgodba tega izrednega moža, ki je oznanjal evangelij ‘brez besed’, s svojim življenjem in je sanjal, da ustanovi redovno družbo, za katero je že napisal pravila, pa je bil ubit ob roparskem napadu na njegovo revno bivališče v puščavski samoti, je potrditev Jezusovih besed: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24). Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavska tla, je začelo roditi sadove: po pravilih in zgledu ‘malega brata Charlesa’ je Rene Voillaume leta 1933 ustanovil skupnost Malih Jezusovih bratov; Magdeleine Hutin pa je ustanoviteljica Malih Jezusovih sester (1939). Iz njegovih globokih duhovnih spisov črpajo navdihe številne družine laikov, duhovnikov, redovnikov in redovnic. »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju.«

‘Vesoljni brat’ Charles de Foucauld se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih je ostal brez vernih staršev; s sestrico Marijo sta živela pri materinih starših. V srednji šoli je postal, kot je sam priznal, ‘popoln brezverec’. Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo Saint-Cyr. Zaradi lahkomiselnega in nerednega življenja so ga iz vojske odpustili. Nekaj zdravega pa je še bilo v njem. Raziskovanju Maroka, tedanje francoske kolonije, se je posvetil tako zavzeto, da si je prislužil odlikovanje Francoske geografske družbe in ponudbo, da se povsem posveti znanstvenemu raziskovanju. Toda takrat ga je že vabil ‘neznani’ Kristus. Kasneje je povedal, da je – še neveren – molil: »Moj Bog, če obstajaš, daj, da te spoznam!«

Oktobra 1886 je v pariški cerkvi sv. Avguština srečal duhovnika Henrija Huvelina. Prosil ga je, naj mu pomaga spoznati krščansko vero. Modri duhovnik mu je dejal: »Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!« Povabil ga je, naj najprej opravi temeljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Po spovedi očiščeno srce je bilo dovzetno za vero, ki ga je vsega prevzela. »Ko sem prišel do vere, sem doumel da bom poslej živel samo za Boga.« Leta 1889 je romal v Sveto deželo, naslednje leto je vstopil v trapistovski samostan v Franciji, šest mesecev zatem pa se je preselil v samostan tega strogega reda v Siriji. Pri trapistih je ostal sedem let; ko je bil odvezan redovniških zaobljub, se je nastanil v Nazaretu kot hišni pomočnik redovnic klaris. Veliko je molil in premišljeval evangelij. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, nad katerim je križ. Na prigovarjanje svojega duhovnega očeta je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje.

Srce ga je vleklo v Maroko, deželo, ki jo je pred spreobrnjenjem raziskoval. Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji blizu meje z Marokom. Ko mu ni bilo mogoče oditi v Maroko, je leta 1905 odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V puščavskem naselju Tamanrasset si je postavil skromno kočo in kapelo, kjer je sprejemal preproste Tuarege kot njihov ‘mali brat’. Njegov ‘evangelij brez besed’ je pritegnil ljudi: začutili so, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava. Vsak dan je enajst ur molil, šest ur delal in le nekaj ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil je obsežen Tuareško-francoski slovar ter objavil tri knjige tuareške poezije in proze. Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno domovanje 1. decembra 1916 je padel pod streli. Na podlagi njegovih spisov, ki razodevajo, da je živel evangelij tako močno, da je sam postal živi evangelij, ga je papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005 v cerkvi sv. Petra in Pavla razglasil za blaženega.

1. december

 

Med svojim tretjim misijonskim potovanjem po Afriki je papež sv. Janez Pavel II. 15. avgusta 1985 v Kinšasi, glavnem mestu Zaira, razglasil za blaženo mlado domačinko Anuarite Nengapeta z redovniškim imenom sestra Klementina iz redovne družbe Svete družine. To mlado dekle iz Zaira imenujejo ‘afriška Marija Goretti’. Med državljansko vojno leta 1964 v tedanjem Belgijskem Kongu jo je namreč dal umoriti neki častnik, ker se mu ni hotela vdati.
Tedaj je dopolnila šele petindvajset let, kajti rojena je bila leta 1939. Njen oče je bil takrat zaradi prometnega prekrška v zaporu, zato je vse obveznosti ob njenem rojstvu prevzel stric po materini strani. On ji je izbral ime Nengapeta, ki pomeni ‘bogastvo vara’. Kmalu po njenem rojstvu je mati po krajši pripravi prejela krst, hkrati z njo sta bili krščeni tudi hčerki – za starejšo je mati izbrala ime Leontina, za Nengapeto pa Alfonzina. Ko se je oče vrnil iz zapora domov, ni hotel niti slišati o cerkveni poroki. »Ti mi rodiš sama dekleta, jaz pa bi rad imel sina!« je očital ženi in jo zapustil. Vrnila se je k svoji materi, ki je obe vnukinji vpisala v šolo pri redovnicah misijonarkah. Nekega dne je Anuarite materi omenila, da bi tudi ona rada postala redovnica. Mati je nasprotovala: »Nikoli! Ti boš živela tukaj v vasi kot vsa druga dekleta!« Deklica je šla k sestram Svete družine in jim razodela svojo željo. Predstojnica ji je dejala: »Zelo rade bi te sprejele, toda premlada si še, da bi se sama odločila.«
Ko so redovnice Svete družine prišle v vas, kjer je živela Anuarite, da bi vzele s seboj dekleta, ki so hotele postati novinke v njihovem redu, se je mednje ‘vtihotapila’ tudi Anuarite. V novi skupnosti se je dobro počutila in 5. avgusta 1959 je izrekla redovne zaobljube. Slovesnosti sta se udeležila tudi oče in mati. Anuarite je postala redovnica z imenom Marija Klementina. Uspešno je opravljala službo učiteljice in vzgojiteljice. Vse je presenečala globoka življenjska modrost te mlade redovnice, katere nasvete je rad poslušal celo krajevni škof.
Leta 1964 je državo Kongo zajela vstaja, ki so jo v Katangi, njenem severnem delu, vodili bojevniki simba (‘uporniki’). Ti so 29. novembra 1964 zasedli samostan, kjer je bila sestra Klementina. Vse redovnice – bilo jih je 34 – so morale oditi iz hiše na tovornjak in odpeljali so jih v izpraznjen moški samostan. Naslednje jutro so hoteli vse redovnice pobiti. Polkovnik Ngalo je z zvijačo hotel dobiti mlado sestro Klementino pod pretvezo, da je njegova bolna žena potrebna pomoči. Mlada redovnica je takoj vedela, za kaj gre. Polkovniku je mirno dejala: »Posvečena sem Bogu in nihče me ne bo imel. Rajši umrjem kot prelomim svojo obljubo.« Z njo je bila še neka druga sestra. Ko so vojaki videli, da ne bodo nič dosegli, so začeli redovnici neusmiljeno pretepati. Prva se je zgrudila ona druga redovnica, potem pa je neki častnik s puškinim kopitom pobil še Anuarite, ki je dejala: »Odpuščam ti, saj ne veš, kaj delaš.« Dva vojaka, ki sta stala tam, sta umirajoči redovnici prebodla z bajoneti. Ko jo je papež Janez Pavel II. med mašo v Kinšasi, pri kateri sta bila navzoča tudi njena mati in oče, razglasil za blaženo, jo je postavil za zgled čistosti in za vzornico mladim, kajti ta petindvajsetletna redovnica je izbranemu idealu ostala zvesta do konca – za ceno mučeništva.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 312-313.

8. november

Cerkev se danes spominja tudi velikega bogoslovnega učenjaka blaženega Janeza Dunsa Scotta. Po rojstvu je bil Škot iz kraja Duns, kjer se je rodil okoli leta 1265. Postal je frančiškan in bogoslovni profesor najprej v Oxfordu, nato v Parizu in nazadnje v Kölnu, kjer je 8. novembra 1308 umrl. Pokopali so ga v tamkajšnji minoritski cerkvi. Skupaj s sv. Tomažem Akvinskim in sv. Bonaventurom velja za pomembnega teološkega misleca. Zaslovel je predvsem kot zagovornik verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je bila uradno razglašena šele leta 1854.