God: 27. januar

Uršulinke so redovnice, katerih temeljno poslanstvo je evangeljsko življenje sredi sveta in skrb za vzgojo ženske mladine. Apostolat uršulink je vključen v vzgojno poslanstvo Cerkve. Že od vsega začetka delujejo na katehetskem področju. Uršulinke so vodile tudi številne šole za dekleta. Svojo prvo hišo na slovenskih tleh so imele uršulinke v Gorici leta 1672, od tam so trideset let kasneje prišle v Ljubljano, kjer so imele vse do konca druge svetovne vojne odlično dekliško gimnazijo. Danes imajo slovenske uršulinke doma šest hiš, nekaj slovenskih uršulink deluje v misijonih.

Ustanoviteljica tega reda ni sveta Uršula, temveč sv. Angela Merici, ki se je rodila 21. marca 1474 kmečkim staršem v Desenzanu na obali Gardskega jezera v severni Italiji. Angela je že v mladosti vneto iskala Boga. Kot dekle je imela nekoč prikazen sprevoda mladih devic. Med njimi je zagledala tudi svojo pred nedavnim umrlo sestro, ki ji je sporočila, da jo Bog kliče, naj ustanovi družbo devic, ki bo hitro rasla.
Ob tem videnju se je Angela zavedla Božjega posega v svoje življenje. Temu klicu je ostala zvesta do smrti. V želji, da bi lažje prišla do pogostnega obhajila, je Angela stopila v frančiškanski tretji red. Njen poklic je tukaj našel pravo usmeritev. V mestu Brescia, kjer je Angela živela od leta 1516, se je več požrtvovalnih ljudi združilo v gibanje ‘Božja ljubezen’, ki je veliko pripomoglo, da je mesto postalo središče živahnega verskega življenja. Angela je kmalu postala njihova voditeljica. Družba se je redno sestajala pri maši in skupnih molitvah. Tu je nabirala moč za dela usmiljenja: stregli so bolnikom, pomagali v sirotišnici, obiskovali jetnike, skrbeli za zapuščena dekleta. Po letu 1530 je Angela zbrala svojo skupino dvanajstih sodelavk, ob katerih se je izbistrila njena zamisel skupnosti, ki živi apostolsko življenje med svetom. Družbi je dala ime po mučenki sv. Uršuli, ki so jo tedaj zelo častili, in po njej se članice tega reda imenujejo uršulinke.
Uršulinke so se lotile raznovrstnega dela: ustanavljale so sirotišča, vzgojne domove, posebej pa so se posvetile skrbi za ogrožena dekleta. Začele so se združevati v redovne skupnosti, da bi lažje delovale. Za ustanovni dan družbe uršulink velja 25. november 1535, prvo pravilo je bilo potrjeno leto kasneje. Končna pravila je potrdil leta 1544 papež Pavel IV., ki je uršulinke razdelil na tri veje: prve žive med svetom, druge v kolegijih in tretje v samostanih. Angela je poznala nenadomestljivo vrednost vzgoje, ki jo otrok prejme od svojih staršev, zato je predstojnicam svojih hiš naročala, da morajo imeti za hčere materinsko srce. S svojo ustanovo je želela doseči čim večje število deklet, ki so prihajale k njim na pouk. Uršulinke so delale v vseh bolnišnicah in v šolah krščanskega nauka, predvsem pa so se posvečale vzgoji deklet.
Angela Merici je umrla 27. januarja 1540. Ljudstvo je takoj častilo kot svetnico. Uradno je bila razglašena za blaženo leta 1768, za svetnico pa leta 1807.

Pri materah vidimo, da si vtisnejo v srce vse otroke in vsakega posebej, pa če bi jih imele tudi tisoč. Tako ravna prava ljubezen. Zdi se celo, da s številom otrok raste tudi ljubezen in skrb za vsakega izmed njih. (sv. Angela Merici)

IME in GOD:
Ime Angela je ženska oblika imena Angel, ki v lat. ali gr. pomeni ‘sel, glasnik; odposlanec’. Pri nas je najbolj priljubljeno do leta 1970, zdaj (2021) pa je med najbolj priljubljenimi ženskimi imeni na 59. mestu (4.412 deklet in žena). Znane so tudi različice: Angelca (229), Angelina (147), Angelika (119), Angelica (8), Gela, Gelica … (god pa imajo lahko tudi 4. 1., ko je v koledarju sv. Angela Folinjska). Ustrezna moška oblika Angelik je pri nas zelo redka.

ZAVETNICA
Sv. Angela Merici je priprošnjica v bolezni, slabostih; zavetnica invalidov in prizadetih ljudi; tistih, ki so izgubili starše.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 56-57.

 

† 1622, škof in cerkveni učitelj

god: 24. januar

Pred dobrimi štiristo leti je Frančišek Saleški, današnji godovnjak, skupaj s svojim bratrancem šel v Savojo spreobračat kalvince, zagrizene sovražnike katoličanov. Ljudje so se bali prihajati k njunim pridigam, zato je Frančišek začel tiskati kratke in ognjevite letake v obrambo katoliške vere in Cerkve in jih je z velikim uspehom širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen mož, ki je imel čut za lepo oblikovanje misli. Pisanje mu je postalo potreba in užitek. Iz njega se je razvil v oblikovnem pogledu prav pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoskem slovstvu, vsebinsko pa so njegovi spisi pomembni za ves katoliški svet. Zato ga je papež Pij IX. leta 1877 razglasil za cerkvenega učitelja, Pij XI. pa leta 1923 za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev.
Rodil se je 21. avgusta 1567 v Savoji kot prvorojenec stare plemiške družine (za njim je prišlo še devet otrok). Pri krstu so mu dali ime Frančišek Bonaventura. Oče je bil iz rodu, ki je imel svoj dom na gradu Sales, zato je dobil priimek Salesius, po naše Saleški. Na njegovo življenjsko pot so odločilno vplivala leta študija v Parizu: nabral si je odlično izobrazbo, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju, poleg tega pa si je pridobil znancev in prijateljev, ki so bili kasneje vodilni v francoskem javnem življenju. Iz Pariza je šel v Padovo, kjer je napravil doktorat iz obojnega prava. Ko se je vrnil domov, mu je bratranec priskrbel mesto prošta ženevskega kapitlja. Frančišek je leta 1593 prejel mašniško posvečenje in kmalu zatem nastopil kot odličen pridigar in zelo iskan spovednik. Za duhovnega voditelja so si ga izbrali celo njegovi starši in drugi domači.

Ženevski škof je želel pripeljati nazaj v naročje katoliške Cerkve tiste dele svoje škofije, ki so se oprijeli kalvinskega nauka. Tja sta šla misijonarit Frančišek in njegov bratranec Ludovik in Frančišek je pozornost kalvincev privabil z letaki. V katoliško Cerkev se je vrnilo nad 70.000 ljudi. Ko je ženevski škof iskal pomočnika, ki naj bi ga tudi nasledil, se je njegovo oko ustavilo na Frančišku, ki se je dolgo na vse kriplje branil, potem pa je to odgovorno službo vendarle sprejel, ker je v tem videl Božjo voljo. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1602. Kot škof je “vsem postal vse”. Posebno skrb je posvečal vzgoji in izobrazbi dobrih duhovnikov. Nikomur ni odrekel osebnega pogovora. Obiskal je tudi najbolj zakotne dele svoje škofije. Ob nedeljah in praznikih je vernikom sam razlagal krščanski nauk. Pri vsem tem je tudi veliko pisal. V svojih spisih, najbolj je znana Filoteja, je poudarjal misel, naj se krščansko življenje uresničuje v svetnem življenju in prava pobožnost mora voditi vsako poklicno delo.

Ko so mu začele pešati moči, si je za škofa pomočnika izbral svojega mlajšega brata Janeza Frančiška. Pred božičnimi prazniki leta 1622 je začutil, da se bliža konec. Na praznik sv. Janeza Evangelista (27. decembra) je še s težavo maševal, naslednji dan, na praznik nedolžnih otrok, pa je izdihnil dušo. Med svetnike ga je prištel papež Aleksander VII. že leta 1665.

Človek je krona vesoljstva, duh je krona človeka, ljubezen je krona duha, ljubezen do Boga pa krona vse ljubezni. Zato je ljubezen do Boga najvišji cilj, zadnja popolnost in največja odlika vesolja. (sv. Frančišek Saleški)

Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna. (sv. Frančišek Saleški)

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 51-52.

† ok. 480, noriški apostol

God: 8. januar

Rimska provinca ali pokrajina, ki je v starem veku obsegala dežele med Donavo, Innom, Karnijskimi Alpami in Dunajskim gozdom, se je imenovala Norik. Znotraj meja Norika je bilo tudi sedanje slovensko ozemlje severno od Save. Sredi 5. stoletja, ko je rimsko cesarstvo razpadalo, je bil Norik izpostavljen hudemu viharju preseljevanja narodov. Vojska se je vrstila za vojsko: od vzhoda Huni, od severa Germani, ki so ropali, morili in požigali. V to opustošeno pokrajino je Bog tedaj poslal izrednega moža, ki naj bi posredoval med propadajočimi Rimljani in prihajajočimi Germani: prve branil in osrčeval, druge pa vzgajal in krotil, oboje z nadnaravno močjo vere.
Sveti Severin se je v Noriku prikazal leta 454. Nihče ni vedel, kdo je in odkod je prišel. Edini vir o njem je življenjepis, ki ga je sestavil njegov učenec opat Evpigij. Po vsej verjetnosti je bil doma nekje v okolici Rima in je izviral iz ugledne družine. V dobi, ko je bila rimska državna moč že vsa gnila, je pustil vse posvetne časti ter odšel med menihe na Vzhod. V Norik je prišel od tam, ves prežet z blago človečnostjo, ponižnostjo in spokornostjo. V teh krajih je našel lepo razvito versko življenje, zato njegovo apostolsko delo ni bilo oznanjevanje evangeljske blagovesti: preprečeval in odstranjeval je vojne strahote, oznanjal mir in blažil razvnete strasti.

Najprej je nastopil v mestu Asturi (današnji Klosterneuburg pri Dunaju). Ni bil ne duhovnik ne škof, prevzeti ni maral nobene javne službe, vendar je imel več ugleda in veljave kot škofje in visoki državni uradniki. Področje njegovega dela je bil prav kmalu ves zahodni Norik. Najdlje se je mudil v samoti nedaleč od mesta Faviane. Molitev in služba svetu sta tvorila enoto Severinovega poslanstva. Dušnopastirsko delovanje je vselej povezoval z dobrodelnostjo. Za poživitev verskega življenja se mu je zdelo zlasti primerno ustanavljati nove samostanske naselbine. Menihi iz teh samostanov so bili njegovi glavni pomočniki pri karitativnem delu: skrbi za bolnike, za jetnike, predvsem pa za reveže.
Njegovo poslanstvo je segalo tudi na politično področje. Pokazal je bistrino duha, razsodnost in odločnost. Ko je neposredno posegel v politične zmede in boje, je pomirjal deželo, katere prebivalci so se uklanjali njegovi duhovni moči. Kadar se je le mogel odtegniti javnemu delu, je pohitel v svojo kočo, kjer je molil, se postil in delal pokoro. Tik pred svojo smrtjo je menihom, ki so se zbrali okoli njega, izrekel svojo duhovno oporoko: »Posnemajte vero očaka Abrahama. Molite neprenehoma in imejte zaupanje v molitev; prosite Boga, naj razsvetli oči vašega srca. Bodite iz srca ponižni … Vaše življenje naj se sklada z vašim poklicem.«
Svoje apostolsko življenje je zaključil z blaženo smrtjo 8. januarja leta 482. Ko je šest let kasneje gotski kralj Odoaker razdejal kraljestvo Rugijcev ob Donavi, so se Severinovi učenci iz Norika umaknili v Italijo. S seboj so vzeli tudi njegovo nestrohnjeno telo, ki je zdaj pokopano v Neaplju.

Posnemajte vero očaka Abrahama. Molite neprenehoma in imejte zaupanje v molitev; prosite Boga, naj razsvetli oči vašega srca. Bodite iz srca ponižni … Vaše življenje naj se sklada z vašim poklicem. (iz duhovne oporoke sv. Severina)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 22-23.

sv., † 1309, vdova iz Italije

God: 4. januar

Radi odkrivamo v svetnikih vse, kar jim je skupnega z nami, bolj kot pa to, kar jih od nas razlikuje. Imeti si jih želimo na ravni svetnih ljudi, živečih v preskušnjah tega sveta … Radi bi našli v svetnikih brate in sestre, deležne naše narave in morda tudi naše bede, da bi se čutili zaupno povezane z njimi, pod skupnim bremenom naše človeške usode,« je ob neki priliki lepo povedal papež Pavel VI. Blažena Angela Folinjska, ki je živela v italijanskem mestu Foligno v drugi polovici 13. stoletja, je prepričljiv zgled vsem, ki se nočejo iz grešnega življenja dvigniti k Bogu, ki je bogat v usmiljenju. Sama je povedala, kako se je z “osemnajstimi duhovnimi koraki” iz sužnosti greha po Božji milosti rešila.
Rodila se je leta 1249 kot hči bogatih in uglednih staršev. Razcvetela se je v silno lepo dekle, ki se ni branila užitkov življenja. Zelo mlada se je poročila z bogatim posestnikom in mu rodila več otrok. Tudi kot žena in mati se ni odpovedala hrupnemu veseljačenju in tudi pregrešnim razvadam. Oglašala se ji je vest, da ne dela prav, toda sram jo je bilo, da bi se svojih grehov odkrito spovedala. Ko ji je bilo šestintrideset let, je trpela neznosne duševne muke. V tej stiski se je zatekla k svetemu Frančišku Asiškemu, naj ji pomaga, da bi opravila dobro spoved. Njena prošnja je bila uslišana.

»Ko sem se obrnila na pot pokore,« je pripovedovala svojemu duhovnemu voditelju, ki je to zapisal, »sem napravila osemnajst duhovnih korakov.« Potem te korake po vrsti našteva. Prvi je bil ta, da se je začela silno bati pogubljenja v peklu. Drugi, da je opravila iskreno spoved; tretji, da je stanovitno opravljala naloženo pokoro. Na naslednjih korakih je namesto strahu pred peklom čutila žalost, da je s svojim grešnim življenjem večala Kristusovo trpljenje in teptala Božjo ljubezen. Ponudila se je Jezusu, naj ji pošlje trpljenje, da bo tako z njim sodelovala pri odreševanju sveta. Voljno je sprejemala vse žrtve, žalitve in ponižanja. Kot Božjo voljo je sprejela tudi izgubo vseh domačih: najprej ji je umrla mati, potem mož in za njim še vsi otroci. Na poti za Kristusom je zdaj nista ovirali ne družba ne družina. Poslej je hotela živeti v popolni revščini po zgledu sv. Frančiška. Prodala je svoje posestvo in vse imetje in izkupiček razdelila revežem, sama pa je vstopila v tretji red sv. Frančiška.
Njena odpoved je bila nagrajena s skrivnostnimi razodetji. Imela je prikazni in je smela večkrat biti v Božji bližini, v svojem zunanjem življenju pa je vedno trpela. Največ navdihov je Angela sprejemala med mašno daritvijo. Bog ji je dal z gotovostjo čutiti, da je vsa obdana z njegovo ljubeznijo. To ji je dajalo moč, da je zvesto vztrajala tudi tisti dve leti, ko je morala prestajati strašno duševno mučeništvo, ker je imela občutek, da jo je Bog popolnoma zapustil. Potem se je tema razpršila in Angela se je znašla v veselju in blaženosti “na nedoumljiv način čisto v Bogu”. Njeno življenje je bilo popolnoma spremenjeno. Verodostojne priče so potrdile, da dvanajst let ni zaužila nobene jedi razen svete evharistije.
Ko se ji je bližala smrt, so bili ob njeni postelji zbrani mnogi duhovni otroci. Bila je mirna in vesela. Zvečer 4. januarja 1309 je prejela zakramente za umirajoče, okoli polnoči pa je za vedno zatisnila oči. Pokopali so jo v frančiškanski cerkvi v Folignu. Ta je kmalu postala kraj njenega češčenja, ki ga je potrdilo več papežev. Papež Klemen XI. ji je leta 1701 dal naslov blažena, papež Frančišek pa jo je 9. oktobra 2013 prištel med svetnike.

Bog je dal sv. Angeli z gotovostjo čutiti, da je vsa obdana z njegovo ljubeznijo. To ji je dajalo moč, da je zvesto vztrajala tudi tisti dve leti, ko je morala prestajati strašno duševno mučeništvo, ker je imela občutek, da jo je Bog popolnoma zapustil. Potem se je tema razpršila in Angela se je znašla v veselju in blaženosti “na nedoumljiv način čisto v Bogu”.

Ko sem se obrnila na pot pokore, sem napravila osemnajst duhovnih korakov. (sv. Angela Folinjska)

God sv. Angele Folinjske se je pred spremembami koledarja (1969) obhajal dan prej, na današnji dan pa je bil spomin na sv. Tita, ki je najprej godoval 6. 2., zdaj pa skupaj s sv. Timotejem 26. 1.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 14-15.

sv., 1905–1938, glasnica Božjega usmiljenja iz Krakowa
god: 5. oktober

Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce … Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju,« je govoril Jezus v videnju mladi poljski redovnici Favstini Kowalski, ki je njegove besede zapisala v svoj Dnevnik, katerega je na izrecno Jezusovo željo pisala zadnja štiri leta življenja. Lahko rečemo, da “po Božjem nareku”, ker vsebuje tako globoke misli, da teologi sestro Favstino, ki je imela manj kot tri razrede osnovne šole, uvrščajo med velike mistike Cerkve.
Rodila se je 25. avgusta 1905 kot tretji izmed desetero otrok v revni in pobožni kmečki družini v vasi Glogowiec pri Lodzu. Pri krstu so ji dali ime Helena. Od otroških let se je odlikovala v pobožnosti, delavnosti in ubogljivosti. Šolo je obiskovala manj kot tri leta, ker je zaradi revščine morala pomagati doma. Ko ji je bilo šestnajst let, je zapustila rodni dom in šla služit, da se je sama preživljala in pomagala staršem. Starši so zavrnili njeno prošnjo, da bi šla v samostan, čeprav je Helena že od svojega sedmega leta čutila v sebi Božji klic. Prošnjo je ponovila pri osemnajstih letih in spet so starši rekli ne. Šla je služit v Lodz in po dveh letih, 1. avgusta 1925, so se ji končno odprla vrata samostana sester Božje Matere usmiljenja v Varšavi. »Zdelo se je mi, da sem stopila v rajsko življenje. Iz srca mi je kipela ena sama zahvalna molitev.«

V skupnosti je prejela ime sestra Marija Favstina. Noviciat je opravila v Krakovu in tam izpovedala prve, po petih letih pa večne redovne zaobljube. V raznih redovnih hišah je opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica in vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. »Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna.« Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je s trpljenjem pripravljal na njen poklic glasnice Božjega usmiljenja. Globino njenega duhovnega življenja razkriva njen Dnevnik, ki je po obliki knjiga spominov, v katero z okornimi črkami zapisovala predvsem ‘srečanja’ svoje duše z Bogom.
Usmiljeni Jezus se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: »Zvečer sem v svoji celici videla Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bled … Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: “Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu.”« Kmalu zatem je prejela Jezusovo naročilo: »Hočem, da bi bila ta podoba, ki jo boš naslikala s čopičem, slovesno blagoslovljena prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja.« Po Božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik. Češčenje Božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu.
Sestra Favstina, telesno popolnoma izčrpana, duhovno pa v polnosti dozorela, mistično zedinjena z Bogom, je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, ko je dopolnila komaj 33 let. Ob začetku postopka za njeno beatifikacijo (1966) so njene posmrtne ostanke prenesli v svetišče Božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki.

Sveti Janez Pavel II., papež Poljak, ki je čutil, kako potrebno je za naš čas sporočilo usmiljenja, je Favstino Kowalsko 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000 pa za svetnico. Tisti dan je bila bela nedelja, ki se je prvič obhajala kot praznik Božjega usmiljenja.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. Prenovljena izdaja. Koper: Ognjišče, 2016, 2. knjiga: str. 200-201.

† 1597
god: 6. februar

Po vrnitvi s svojega devetega apostolskega potovanja, med katerim je v dneh od 17. do 27. februarja 1981 obiskal Filipine in Japonsko, je papež Janez Pavel II. pri splošni avdienci zbranim posredoval svoje vtise s tega potovanja. »Bivanje na Japonskem je bilo posebno pomenljivo,« je dejal. Povedati velja, da ima Japonska blizu 125 milijonov prebivalcev, katoličanov pa je le 400.000, vendar pa katoliška Cerkev uživa visok ugled. »Prvikrat so noge rimskega škofa stopile na to otočje,« je nadaljeval papež, »kjer se zgodovina krščanstva piše že od časa sv. Frančiška Ksaverija: sprva doba silnega razvoja, zatem dolga leta krvavih preganjanj. Ta so razkrila presenetljiv dokaz zvestobe japonskih kristjanov, posebno tistih z območja Nagasakija. Končno pa današnje obdobje, ko Cerkev spet lahko dela brez zatiranj.«

Sveti Frančišek Ksaverij je na Japonskem deloval v letih 1549 do 1551, krstil na tisoče vernikov in ustanovil več cvetočih krščanskih občin. Njegovo delo na “otoku vzhajajočega sonca” so nadaljevali njegovi sobratje jezuiti in kmalu je bilo na Japonskem 750.000 kristjanov. Cesar Tajkosama, ki je bil sprva kristjanom naklonjen, je leta 1587 potoval po krajih, ki so bili po večini že krščanski. Hotel je, da bi tudi krščanske žene in dekleta stregle njegovi poželjivosti. Ko so se temu uprle, so ga njegovi poganski svetovalci nahujskali proti kristjanom. Tako je cesar podpisal odlok, da morajo misijonarji v šestih mesecih zapustiti Japonsko. Jezuiti so se delali, kot da nameravajo odpotovati z otoka, dejansko pa so se samo preoblekli in se vrnili h krščanskim občinam in previdno nadaljevali misijonsko delo. Leta 1593 so prišli na Japonsko prvi frančiškanski misijonarji, ki pa so nastopali preveč hrupno, kar rahločutnim Japoncem ni prijalo. Leta 1596 se je pričelo novo preganjanje, za katero je dal povod nespameten španski mornar.

Z nasedle ladje je hotel rešiti tovor, ki je po japonskih običajih zapadel japonskemu cesarju. Začel je groziti, da bo prišel sam španski kralj in bo osvojil Japonsko. Povsod pošlje pred seboj misijonarje, je govoril, nato pride njegovo ladjevje. Ko je cesar Tajkosama slišal te grožnje, je takoj ukazal zgrabiti misijonarje in jih obsodil na smrt. V obsodbi je rečeno: »Ti ljudje so kršili prepoved in učili tujo vero. Zato naj jih v Nagasakiju križajo!«
Obsodbo so izvršili 5. februarja 1597. Umorjenih je bilo 26 mučencev. Na prvem mestu vedno navajajo Pavla Mikija, japonskega jezuita; z njim sta umrla še druga dva japonska jezuita, šest je bilo frančiškanov, vseh šest španskega rodu, od preostalih 17 mučencev so bili vsi rojeni Japonci in vsi frančiškanski tretjeredniki; trije so bili mladoletniki: Ludovik je imel 11 let, Anton 13 in Tomaž 14 let. Med svetnike jih je prištel papež Pij IX. 8. junija 1862. Slovenci smo spomin prvih japonskih mučencev obhajali že od leta 1598 dalje. Spominske obletnice njihove mučeniške smrti so se spominjali po jezuitskih in frančiškanskih zavodih. V naslednjih desetletjih so se jim pridružili številni novi mučenci. Versko svobodo so na Japonskem priznali šele leta 1889.

IME in GOD
Naši Pavli in Pavle v veliki večini godujejo na god sv. Pavla iz Tarza, zgodovinske osebnosti iz 1. stol., ki je bil do leta 34 preganjalec kristjanov, potem pa se je spreobrnil v Jezusovega učenca. Njegov god je (skupaj s Petrom, prvakom apostolov) 29. 6. (tam več o imenu) ali na praznik njegove spreobrnitve (25. 1.). V našem martirologiju je 34 svetnikov in štirje blaženi s tem imenom.

Spomin japonskih mučencev v Sloveniji obhajamo od leta 1598 (frančiškani in jezuiti – 5. 2.). Po preureditvi koledarja so japonski mučenci dobili god na današnji dan.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 79-80.