(* ob obletnici) Med slovenskimi duhovniki, ki so se uveljavili kot pesniki in pisatelji, je najbolj znan in priljubljen Franc Saleški Finžgar. Danes se spominjamo obletnice njegove smrti. Svojo bogato in razgibano življenjsko pot je popisal v nadvse zanimivi knjigi, ki ji je dal naslov Leta mojega popotovanja. Sprva je nameraval napisati svoj življenjepis kot roman, potem pa se je odločil drugače. »Roman je vendarle roman. Dokument ne more biti,« je zapisal v predgovoru. »Ker sem preživel nad pol stoletja sredi najbolj razgibane dobe slovenskega naroda in prišel v stik z vrhovi našega kulturnega in političnega dela, utegne biti res koristno, če svoje življenje kar odkritosrčno napišem … Eno spoznanje pa mi je rodilo popotovanje skozi dolgo dobo življenja, to namreč: Človekovo življenje in življenje človeštva sploh je tako skrivnostno zapleteno in skrotovičeno, da ga nobena učenost ne bo razvozlala.« Če vas zanima njegova pot, greste lahko z nnjim po njegovih življenjskih in duhovniških postajah, kakor jih je opisal on sam, ob tem pa spregovorili tudi o njegovem pisateljskem ustvarjanju.

več o Francu Saleškem Finžgarju

• Niti za korak se ne boš premaknil v življenju, to se pravi, ne boš dosegel ne uspeha in ne napredka razen s samoodpovedjo. Post ni mrtvičenje telesa, nima namena uničevati telesne sile, post je le pot do zmage duha nad materijo, pot do zmage nad silami gole telesnosti, ki je tako vabljiva in hkrati tako kruta.
  
• Danes pišejo in trdijo, češ da je krščanstvo odpovedalo. Krščanstvo ni odpovedalo in nikoli ne bo, odpovedali smo mi, kristjani.
  
• Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa veje Božji duh in snuje Božja misel. Na naše drzno vprašanje: Zakaj tako in ne drugače? bo odgovorila večnost.

pripravlja Marko Čuk

(*ob obletnici) Pravimo, da je Julius Kugy glasnik naših gora, naših Julijcev … Vleklo ga je v gore, kamor je zahajal že v dijaških letih. Najprej ga je vanje vabilo mladostno navdušenje za botaniko, ki se ji je ljubiteljsko posvečal vse življenje in je o svojih dognanjih tudi pisal v strokovne liste. Življenje gornika se je zanj začelo leta 1875, ko se je prvič povzpel na Triglav. Triglav je bil “gora njegovega življenja”, kot zvemo iz njegove knjige Pet stoletij Triglava (1938). Na Triglavu spominjajo nanj tudi nekatera imena: npr. Kugyjeva smer, Kugyjeve police. Zanj so gore imele lastno “dušo”, ki jo je želel spoštljivo spoznati. Hoja v gore mu je bila srčna zadeva, izpolnjevanje notranjega klica. “Za nas je Kugy seveda predvsem glasnik naših gora, Julijskih Alp. S svojim čudovitim opisovanjem je vnemal gornike za te gore in za naš svet,” ugotavlja Marijan Lipovšek. “Za naše gore ni vnemal zato, ker so slovenske, marveč ker so tako edinstveno lepe, tedaj pa so bile tudi zapuščene, samotne, neznane.” Miha Potočnik pohvali Kugyjevo knjigo Iz življenja gornika (1935): “Nihče pred Kugyjem in nihče za njim še ni napisal kaj tako prisrčnega, nihče ni zmogel tolike vneme in navdušene gorečnosti, nihče toliko barv v besedi kot ta čudoviti in razkošni besedni Jakopič našega gorskega sveta in njegovih ljudi.” “Goro večnosti” je osvojil 5. februarja 1944.

več o Juliusu Kugyju

nekaj Kugyjevih misli

• Molčimo in premišljamo takrat, kadar smo sami … Ljubi Bog nam je dal dar govora, da o pravem času o pravi stvari najdemo in povemo pravo besedo.
  
• Človek mora biti zadovoljen s tem, kar je dosegel in kar je dosegljivo. Ukloniti se življenju, kakršno je, biti hvaležen za to, kar mu je dalo, in namesto da bi visokoleteče pričakovali in terjali, raje biti potrpežljiv, skromen, zaupati in se zadovoljiti v nezahtevni preproščini.
  
• Ni potrebno, da v gorah vsakič dosežeš kak vrh, naučiti se moraš tudi, da te premagajo in se skromno zadovoljiš z dosegljivim.
  
• Delo bodi čvrsta osnova in podlaga, s katere se dvigamo ojekleneli, trdni, močni in veseli v višine naših idealov.
  
• Tišina gora tke v mirni sreči pobožno prisluškujoče duše. V višavah je vendar zmeraj nedelja ali kakor je po svojih željah lepo dejal neki srečnež, ki je razumel in vedel: “Vsak dan nedelja, sredi tedna pa praznik!”.

pripravlja mč

(* ob obletnici) “Delal si za Delodajalca, ki zmore poraze in neuspehe uporabiti kot vogelne kamne pri doseganju svojih načrtov. Gospodar, ki si mu služil, te je odrešil s svojim ‘porazom’ na križu in ti si šel po njegovi poti. Prišel si do cilja, ki si ga vse življenje gledal v daljavi.« Tako Ivan Albreht nagovarja Filipa Terčelja na začetku svoje knjige (Filip Terčelj, Družina. Ljubljana 2017) o tem vsestransko delavnem primorskem duhovniku, ki je pričevanje svojega življenja zapečatil z mučeniško smrtjo.  »Odgovore na vprašanja, ki se mi porajajo ob raziskovanju tvojega življenja, bom iskal v tvojih spisih … Želim raziskati, kaj ti je dajalo moč, da si kot hrast na siloviti burji zgodovinskih viharjev ostal pokončen, zvest Bogu, vedno pripravljen za pomoč bližnjim. Rad bi ugotovil, ali si zaslužiš, da te imamo tudi za mučenca in svetniško osebnost.« Pisatelj Alojz Rebula, ki je Terčelja upodobil v glavnem junaku svojega romana Nokturno za Primorsko (2004), je o njem zapisal, da je ‘dvojni mučenec’. Aprila 2010 so duhovniki iz Vipavskega sprožili pobudo, da koprska škofija začne postopek za Terčeljevo beatifikacijo.

Molitev za poveličanje Božjega služabnika, mučenca Filipa Terčelja
Vsemogočni Bog, zahvaljujemo se ti za življenje Filipa Terčelja, ki si je kot duhovnik v moči vere prizadeval za krščansko vzgojo, socialno zavest in narodno kulturo. Poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet med svetnike. Na priprošnjo Filipa Terčelja nam pomagaj, da si bomo na vseh področjih življenja zavzeto prizadevali za skupno dobro in bomo po njegovem zgledu tudi v težkih trenutkih zvesti evangeliju. Prosimo te za pravičnost, odpuščanje, spravo in mir v našem narodu. Naš odnos do pripadnikov drugih narodov, kultur in verstev naj temelji na spoštovanju in ljubezni. Poživi nam vero, nebeški Gospod, obvaruj nas greha, obvaruj zablod. Naj bomo narod Jezusov. Vodi nas v nebeški raj, kjer bomo srečni vekomaj.

več o Filipu Terčelju

pripravlja Marko Čuk

(* ob obletnici) Janez Gnidovec se je rodil leta 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec kot tretji otrok Jo­žefa Gnidovca in Jožefe Pust. Mati je bila žena, ki je vero uresničevala v dejavni ljubezni: za vsakega berača je imela prijazno besedo, dobil je za pod zob in ležišče, če je želel tam prenočiti. Janez je večkrat pove­dal: “Kar imam, imam od nje.” Po materini smrti se je oče dru­gič poročil. Janez je s sedmim letom začel hoditi v domačo enorazrednico, potem je šo­le nadaljeval pri frančiškanih v Novem mestu, kjer je končal tudi gimnazijo. Vseskozi je bil odličen dijak. Bil je zelo nadarjen zlasti za jezike, po maturi se je brez oklevanja odločil za ljubljansko bogoslovje. Leta 1896 je bil posvečen v duhovnika. Triindvajsetletnega novomašnika je škof Missia poslal za kaplana v Idrijo. Zatem je bil dve leti (1897–1899) kaplan v Vipavi.
Na željo škofa Jegliča, ki je ustanavljal gimnazijo v Ško­fovih zavodih v Šentvidu, je šel leta 1899 na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Študij je končal leta 1904 z doktoratom. Škof Jeglič ga je leta 1905 imenoval za prvega ravnatelja v šentviških zavodih. To službo je opravljal 14 let. Leta 1919 je prosil škofa, naj ga razreši ravnateljstva, ker je želel vstopiti v misijonsko družbo lazaristov. Škof je njegovo željo uslišal in Gnidovec je 6. decembra 1919 postal član misijonske družbe. Leta 1924 je bil imenovan za škofa v Skopju, kjer je bil ško­fijski sedež že štiri leta prazen. Škofovsko posvečenje je pre­jel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: “Vsem po­stati vse”, za svojega vzornika pa sv. Frančiška Saleškega in poslej se je vedno podpisoval ‘Janez Frančišek’. Sedež skop­ske škofije, ki je obsegala vso Makedonijo, Kosovo, Metohijo in del Črne gore, je bil tedaj Prizren. Na ozemlju škofije je ži­velo okoli 30.000 katoličanov. Svojo prostrano škofijo je večkrat prepotoval, največkrat peš. Dal je zgraditi 11 novih cerkva, da so po vseh krajih, kjer je bilo kaj katoličanov, imeli božje hiše. Leta 1934 se je preselil v Skopje. O božiču 1938 je hudo zbolel in v začetku januarja 1939 so ga prepeljali v Ljubljano. Tam je 3. februarja 1939 umrl. Ob njegovi smrti je neki muslimanski uradnik v Skoplju, ki je škofa poznal, dejal: “Če ta ni v nebe­sih, ne bo nihče!” Do sebe je bil izredno strog, do ljudi pa blag. Kdor ga je poznal, ga je spoštoval kot ‘živega svetnika’. Molimo, da bo ta svetniški mož, sin Suhe Krajine, ki je zajemal vodo milosti iz Božjih studencev, čast svetništva kmalu tudi uradno dosegel.

Molitev za beatifikacijo

Gospod Bog,
Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec
se je iz ljubezni do Tebe
nesebično ves žrtvoval za uboge.
Poveličaj ga s čudeži
da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja
in nam bo močneje zasvetil njegov zgled.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Svetniški škof Janez Gnidovec: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (1999), 58-59.
S. Čuk, Škof Janez Frančišek Gnidovec: Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Janez Frančišek Gnidovec: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 2 (2023), 99.
G. Čušin, Bogdaj, Janez: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 98.
spletna stran Ognjišča: Janez Frančišek Gnidovec

pripravlja Marko Čuk

Doma iz francoske pokrajine Savoje, študiral v Parizu, kjer si je nabral odlične izobrazbe, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju, poleg tega pa si je pridobil znancev in prijateljev, ki so bili kasneje vodilni v francoskem javnem življenju. Po doktoratu iz prava v Padovi je bil leta 1593 posvečen, bil je odličen pridigar in spovednik. Skupaj s svojim bratrancem šel v Savojo spreobračat kalvince, zagrizene sovražnike katoličanov. Ljudje so se bali prihajati k njunim pridigam, zato je Frančišek začel tiskati kratke in ognjevite letake v obrambo katoliške vere in Cerkve in jih je z velikim uspehom širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen mož, ki je imel čut za lepo oblikovanje misli. Pisanje mu je postalo potreba in užitek. Iz njega se je razvil v oblikovnem pogledu prav pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoskem slovstvu, vsebinsko pa so njegovi spisi pomembni za ves katoliški svet. Zato ga je papež Pij IX. leta 1877 razglasil za cerkvenega učitelja, Pij XI. pa leta 1923 za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev. Njegov god praznujemo 24. januarja, ko so njegove relikvije prenesli v cerkev v Anecy.

ob prazniku katoliških časnikarjev nekaj misli našega zavetnika:

• Tvoje govorjenje naj bo prijazno, odkrito, odločno, pošteno, preprosto in resnično. Zavedaj se, da je Bog Bog resnice.
  
• Ohraniti si dobro ime in biti v resnici taki, kakor ljudje o nas mislijo, je naša dolžnost, ki nas s krepko in blago silo spodbuja k plemeniti srčnosti.
  več:

in sonet Leona Oblaka

Frančišek Saleški

Krščansko vero zbližal je z življenjem
Frančišek, borec zoper kalvinizem.
Modrost, sproščenost, večni optimizem
razširjal je s preprostim govorjenjem.

Čeprav prežet z neskončnim potrpljenjem,
preziral je človeški egoizem,
v krščanstvo je pripêljal humanizem
in bil je vzornik z delom in vedenjem.

Ljudje v iskanju lastnega užitka
duhovno zdravje zlivamo v bolezen,
sebičnost je vnaprej zgubljena bitka.

Najlepši del krščanstva je ljubezen,
brez nje bo naša sreča silno plitka
in vsak naš dan bo prazen in brezvezen.

L. Oblak, Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. 73 (RAZPRODANO).

več:
S. Čuk, sv. Frančišek Saleški (1567-1622) – učitelj zdrave pobožnosti: Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 11 (2007), 84.
knjiga: S. Čuk, Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, 51-52.

(ob obletnici) »Velikemu oblikovalcu kamna, lesa in kovine pojejo in bodo peli nesmrtno hvalo in zahvalo pomniki in spomeniki nekdanjega cesarskega Dunaja, zlate Prage, našega Beograda, sosednjega Zagreba, posebej pa naše drage Slovenije od hribovitih Ponikev na Tolminskem, kjer po njegovih načrtih na razvalinah novo cerkev dovršujejo, mimo Maribora, kateremu je želel z izvirnimi potezami znamenito Slomškovo stolnico polepšati, pa do Bogojine v Prekmurju, kjer novo cerkev po njegovih načrtih v potankostih že trideset let urejajo« S temi besedami, izrečenimi ob odprtem grobu 10. januarja 1957 na ljubljanskih Žalah, ki jih je mojster Plečnik zasnoval kot ‘vrt slovesa z rajnimi’, je tedanji ljubljanski škof Anton Vovk orisal značilne poteze in glavne postaje umetniške poti velikega pokojnika, ki je bil ne le ‘navdihnjen’ arhitekt, ampak tudi izreden človek in evangeljski kristjan.

V svojo rodno Ljubljano je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke Božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu … Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z njim. »Morebiti starši molijo zame in ti moliš zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečine. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«

Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni božji lepoti. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca Božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec Božje slave.

Njegova čista in ponižna duša povsod vidi Božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanje napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.
Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno božjih sledi, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve na Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernekelj je studenec žive vode, monštranca je drevo življenja, kelih Božje srce …
Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reči mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem – no, On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«

Za svoja dela nikoli ni delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda nobena stvar ni prelepa!«
V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.
Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

Leta 2007 (ob 50-letnici njegove smrti), se je začel postopek za njegovo beatifikacijo.

več:
S. Čuk, Kamen govori o Bogu: Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 4 (1965), 23.
S. Čuk, Jože Plečnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1992), 28-29.
S. Čuk, Plečnikova hiša: Domače ognjišče, v: Ognjišče 1 (2017),  52-53.
S. Čuk, Jože Plečnik, naš Frančlišek Asiški: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2022), 76-77.
M. Pezdir Kofol, Plečnikove poti k Bogu in ljudem: Priloga, v: Ognjišče 7 (2022), 40-49.
M. Pezdir Kofol, Zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva: Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.

knjiga D. Prelovšek, Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče, Koper 1999, (RAZPRODANO))

nekaj njegovih misli

• Sam sem, kakor prsti moje roke. Taka je usoda človeka, da more biti pridružen, ali združiti se, zliti v eno ne more nikdar. Ostane sam, sam, sam. On sam more doseči namen življenja svojega, namreč posvečenje sebe.
• Ako ne najdemo v življenju vrat lepote, ne bomo nikoli prestopili praga lepote večnosti. Za to gre in za prav nič drugega.
• Dejstvo je, da se človek ne nauči mnogo v šoli, da se uči šele v življenju in da se vsega nikdar ne nauči.
• Arhitektura bo v določenem pogledu vedno sakralna, pa najsi potem že gre za cerkev ali za dom aristokrata.
• O svojem delovanju ne bom dosti govoril. Molčanje je edino umestno.
• Jaz si želim časti, vendar prave in častne; drugačne si tudi izprositi nočem.
• Denar vam bodi sredstvo vaše svobode, brez denarja ne morete nič in vas vsak nekam sune …
• Naj nekaj ostane po meni – par spominov na dela – katera so zvečine molitev.
• Ste na deželi, al v mestu – opravljate s poklicem in osebnostjo apostolat katerega konečni namen je drugih in lastna sreča.
• Ne morem si kaj […] jaz verujem v Previdnost Božjo.
• Naključje je pravi angel, poslan verni duši iz Božjih rok.
• Vse je za nekaj dobro. Providentia človeka zmeraj na pravo mesto postavi, če se ji s čistim srcem zaupa.

drugi o mojstru Plečniku

• Bil je edini človek, ki sem ga poznal, ki je imel jasen, neovrgljiv svetovni nazor. (Vinko Lenarčič, njegov učenec)
• Škoda, da se ne morete spremeniti v muho in sesti zraven na mizo, ko se Plečnik pogovarja s svojimi mojstri. Škoda, da ne morete videti spoštljive pazljivosti, posvečene vsaki besedi teh preprostih mož. Škoda, da ne morete doživeti hvaležnega sprejemanja vsake besede, ki je njemu nova, vidite pa lahko fotografijo […], kjer ta ponižna ljubezen sije iz krp cestarja na njegovi zadnji plati in Plečnikove roke, ki objema roko tega delavca. (p. Martin Perc, po vojni župnik v Stranjah)
• Njegova občutljiva narava je spravljala svoj izžarevajoči umetniški vpliv na okolico v zvezo z neko nadnaravno milostjo, z misterijem umetniškega genija in drugih neznanih sil, ne pa z njegovim velikim talentom. (Janko Omahen, njegov učenec)
  

pripravlja: Marko Čuk

duhovnik, teolog, profesor, prevajalec, Božji služabnik – * 21. januar 1915, Osredek, † 20. oktober 2003, Ljubljana

(ob obletnici) Duhovnik, profesor, teolog in svetniški kandidat Božji služabnik ANTON STRLE je bil doma iz Osredka v župniji Sv. Vid nad Cerknico.
Ker je napisal knjigo Mladec Kristusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, je bil po vojni razglašen za ‘sovražnika ljudstva’. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo zdravje. Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela, ‘odsedel’ je pet let in na to obdobje svojega življenja gledal kot na čas notranjega prečiščenja.
Po zaporu je bil do leta 1959 župnik v Planini pri Rakeku, z vsem srcem se je posvetil dušnemu pastirstvu, ob tem pa je našel čas tudi za bogoslovno znanost ter je študiral in pisal in tudi hodil predavat dogmatiko na teološko fakulteto v Ljubljani
Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji ‘puščavniški’ sobi nekdanjega Alojzijevišča, pod katerega streho je bila teološka fakulteta, in tam je ostal do smrti. Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956–1984). Pri predavanjih se je pogosto tako razvnel, da je krilil z rokami in ga je Božji ogenj kar dvigal.
Profesor Strle je tudi ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Načelo “Nikogar ne sodim po svojih zamislih, ker mi je že dolgo jasno, da se mora človek ravnati po Božjih zamislih,” je bilo vodilo njegovega svetniškega življenja.
V skoraj 89 letih življenja in 52 letih  duhovniške službe, se je vedno in povsod ravnal po svojem novomašnem geslu “Povsod Boga”. Sam je bil globoko zakoreninjen v njem, zato ga je lahko drugim prinašal. O njem ni le prepričljivo govoril – zanj je pričeval!

Zanj je marca 2014 stekel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega. Uradni škofijski postopek za beatifikacijo Božjega služabnika Antona Strleta se je končal 21. januarja 2021.

več:
F. Bole, prof. dr. Anton Strle. Ob 75-letnici življenja: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1990), 6-10.
S. Čuk, dr. Anton Strle, Človek se mora ravnati po Božjih zamislih: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2004), 38-39.
S. Čuk, Anton Strle: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2015), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Anton Strle: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 10 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani gospod Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

njegove misli:

• Srce je kraj osebnostnega stika in srečevanja z Bogom. Kar prihaja iz “srca”, se tiče duha in razuma, vesti in volje, svobode in zvestobe. Zato pa človek velja pred Bogom in pred samim seboj toliko, kolikor velja njegovo srce.
• Zaradi delovanja Svetega Duha v našem srcu božja beseda ne udarja le ob naša ušesa, ampak se obrača na naš razum in naše srce.
• Nebeškega kraljestva ne bodo deležni zaspanci, marveč taki, ki bedijo in si prizadevajo Božje zapovedi spolnjevati.
• Vsebina krščanskega evangelija se glasi: Bogu se zdi človek tako pomemben, da je on sam trpel zanj.
  več:
  

molitev za beatifikacijo

Sveti troedini Bog,
svojega služabnika Antona Strleta si poklical,
da ti je kot duhovnik, spovednik in bogoslovni učitelj
zvesto služil v veri, upanju in ljubezni.

Z globokim molitvenim življenjem
in obhajanjem evharistije
je spolnjeval svoje vsakodnevne dolžnosti.

V luči svojega vodila “Povsod Boga”
se je popolnoma izročil
Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Daj, da bo pred vesoljno Cerkvijo
prištet med blažene.

pripravlja Marko Čuk

* 3. september 1928, Dob pri Domžalah, † 15. januar 2017, Ljubljana

(ob obletnici)  Duhovnik dr. Marijan Smolik je bil teolog, liturgik, prevajalec, urednik, kulturni delavec, trideset let profesor na Teološki fakulteti, tudi njen dekan (ko je bila Teološka fakulteta izključena iz Univerze), številni ga poznamo tudi kot knjižničarja Semeniške knjižnice.  »Združeval je dvoje poslanstev: duhovništvo in znanstveništvo. Služba znanosti je pri njem zelo stroga, trdno zasidrana v dejstvih in v jasnih izrazih. Gre za najlepšo znanost v pravem pomenu besede,« so zapisali v zborniku Liturgia – theologia prima, kjer je na skoraj petsto straneh objavljena Smolikova biografija in bibliografija ter teološke, liturgične, literarne in zgodovinske razprave. Za liturgično gibanje se je Smolik navdušil že med študijem (duhovniško posvečenje je prejel po diplomi leta 1955, doktoriral pa je leta 1963), njegovo poslanstvo kot profesorja liturgike se pričenja ob izteku drugega vatikanskega koncila (1962–1965). Njegov prvi sad je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963). Smolik jo je še med študijem v Parizu prevedel in napisal k njej pripombe. Skupaj z Janezom Oražmom je skrbel za prevod vseh koncilskih odlokov v slovenščino. Kot profesor liturgike je bil ‘po službeni dolžnosti’ član novoustanovljenega medškofijskega liturgičnega sveta. Sam je prevajal ali vodil prevajanje številnih bogoslužnih knjig in njihovo tiskanje. Zanje je (brez podpisa) pisal uvode in razlage. Bogoslužje zanj ni bilo ‘papirnato’, temveč živo, zato je z veseljem ob nedeljah hodil pomagat na župnije.

Pomembno je tudi njegovo delo pri Mohorjevi družbi, kjer je bil deset let tajnik, nato odbornik. Za novo izdajo Leta svetnikov, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v petih zajetnih knjigah (1999–2001), je bil Marijan Smolik ne samo urednik, temveč tudi avtor mnogih življenjepisov novejših svetnikov. Sodeloval je tudi z Družino in tudi pri našem Ognjišču, saj je sam napisal nekaj člankov in pri mnogih tudi pomagal s podatki in literaturo. Z veliko vnemo se je posvečal raziskovanju življenja in dela znanih in manj znanih ljudi, ki so se zapisali v slovensko kulturno zgodovino, o njih je pisal za domače in tuje znanstvene revije, enciklopedije, leksikone, zbornike. Imel sem srečo, da sem lahko pet let preživel z njim in se bogatil ob njegovih spodbudah, namigih in kratkih razmišljanjih, ki sem jih “ujel” ob srečavanju z njim v semeniški duhovni in literarni knjižnici … Ves je bil usmerjen v delo, skromen in ponižen, zavedal se je, da dela za prihodnost, da je tega dela ogromno in da vsega sam ne bo zmogel nikoli opraviti. Zato je zelo umirjeno spodbujal, svetoval, navduševal za knjige, za zbiranje verskih tiskov … tudi opozarjal na stvari, ki jih pogosto pri takem delu spregledamo, predvsem na natančnost ….  Poleg enciklopedičnega znanja je imel poseben čut, da je hitro našel, kar je iskal. Hkrati pa je bil tako zelo duhoven mož, zasidran v duhovnosti … iz katere je živel in delal.

 Za obsežno delo in več kot 60-letno skrb za Semeniško knjižnico je leta 2010 prejel Trubarjevo priznanje, Slovenska škofovska konferenca pa mu je podelila Ciril Metodovo odličje..

nekaj njegovih misli:
V bogoslužju smo v stiku z Bogom, ki se nam daje in razodeva na naši naravi primeren način: v čutno zaznavnih znamenjih, ki so besede, osebe in dejanja. Tudi mi ne moremo svojih bogoslužnih čustev izražati v skupnosti drugače kot z znamenji, besedami, kretnjami, telesa in s petjem … Učlovečenje Božjega Sina, ki je kot človek postal nam popolnoma enak, je tudi osnova, da naše bogoslužje sprejema vse tisto, kar je človekovi telesni naravi potrebno in primerno. Zato bogoslužja ne more biti brez izrazov naše telesnosti,« razlaga v svoji knjigi Liturgika (Pregled krščanskega bogoslužja)

»Zdaj sem tudi jaz mali Čopek in kar zadovoljen sem, da mi tako pravijo prijatelji, kajti res sem vesel tega svojega poslanstva in življenja s svojimi prijateljicami knjigami.«

o njem:
Več kot trideset let je bil profesor na fakulteti, kjer je tudi ustvarjalno in konstruktivno deloval v vodstvu fakultete, v zahtevnih časih pa je tudi »dodobra okusil« dekansko službo. Čeprav je bil to čas izključenosti naše fakultete iz Univerze (študentje in profesorji smo bili brez zdravstvenega zavarovanja, v dokumentih je prenekateremu profesorju pisalo, da ima dokončano le osnovno šolo), je iskal stike s članicami Univerze, zlasti s Filozofsko fakulteto. Ne nazadnje gre prav njemu zasluga, da imamo danes na fakulteti primerne učne prostore, saj je potekala gradnja t. i. prizidka pod njegovim mentorstvom,« (dr. Stanko Gerjolj )

»Ob njegovem imenu se pred našimi očmi zariše podoba enciklopedično izobraženega znanstvenika, ki se je zapisal v zgodovino slovenske znanstvene misli s svojim neutrudnim delom, ki ne pozna počitka, predvsem pa podoba človeka, ki ga odlikujejo mnoge človeške vrline: delavnost, resnicoljubnost, vztrajnost, zvestoba, nesebičnost in skromnost. Čeprav zaradi razmer in drugih človeških zakonitosti ni mogel v enaki meri razviti vseh prejetih talentov, med drugim tudi za matematiko in glasbo, je prispeval nemajhen delež v zakladnico slovenske misli in spoznanj,« (prof. Rafko Valenčič)

še več o dr. Smoliku  na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

(*ob obletnici*) Trento na severu Italije je njeno rojstno mesto. Rodila se je 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Pri krstu je dobila ime Silvia. Ko je pri osemnajstih letih z odliko končala srednjo šolo, je želela iti študirat na katoliško univerzo v Milanu, a ni bilo denarja. Zaposlila se je kot učiteljica. Njeno življenje je preoblikovalo romanje v Loreto leta 1939. Istega leta je vstopila v tretji red sv. Frančiška in si privzela ime Chiara (Klara), s katerim bo zaslovela po vsem svetu. Prelomen datum njenega življenja je bil 7. december 1943, ko je odgovorila na Božji klic: “Daruj se vsa meni!” Po njenih stopinjah je šlo nekaj prijateljic. Med bombnimi napadi na Trento so v zaklonišču ob sije sveč prebirale evangelij in jih je, kot smo že zvedeli, prevzela Jezusova oporoka. Nekoč jih je neki duhovnik vprašal: “Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?” Odgovorile so, da takrat, ko je Oljski gori krvavi pot potil, on pa je dejal: “Ne, Jezus je najbolj trpel takrat, ko je na križu zaklical: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'” Chiara je prijateljicam rekla: Če je bila Jezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomo sledile takemu: zapuščenemu Jezusu.”

To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se “fokolar” (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je “beseda življenja”. Chiara razlaga: “Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele.”

 (…)

več o Chiari Lubich na spletni strani Ognjišča:

 pripravlja: Marko Čuk

(*ob obletnici) KAREL MAUSER, zamolčani pisatelj in pesnik (najzrelejše delo roman Kaplan Klemen, trilogija Ljudje pod bičem – upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem) je bil po drugi svetovni vojni izgnan iz domovine. Vse knjige, ki jih je izdal v zamejstvu in zdomstvu, so bile do osamosvojitve (1991) pri nas na indeksu. V domovini se je prvič ‘oglasil’ septembra 1989, ko je Ognjišče začelo v nadaljevanjih objavljati njegov roman Kaplan Klemen. Bralce Ognjišča je poldrugo leto nagovarjal s svojo povestjo Razdrto gnezdo, v avgustovski številki, 2017 pa smo začeli objavljati njegov roman Le eno je potrebno, v katerem pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata škofa Friderika Baraga. Ob stoletnici smrti škofa Friderika Baraga (1968) je ta roman začel izhajati v listu Duhovno življenje v Argentini. Pisatelj je pred pisanjem in med njim prepotoval vse Baragove misijonske postaje in zbiral gradivo. Zaradi bolezni in prezgodnje smrti (1977) romana ni dokončal. To je storil p. Bertrand Kotnik, ki je Mauserjevo delo dopolnil z gradivom o Baragovem zadnjem življenjskem obdobju – Po končanem podlistku v Ognjišču smo roman izdali v prenovljeni obliki tudi v knjigi  Le eno je potrebno – 1. in 2. del) – Leta 1993 je France Pibernik pripravil za našo založbo knjigo Karel Mauser, s katero smo v zbirki Graditelji slovenskega doma zamolčanega pisatelja predstavili širši javnosti.

več:
S. Čuk, Karel Mauser (1918-1977). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53
knjižico: Karel Mauser, Ognjišče, Koper 1993 (Graditelji slovenskega doma) (še nekaj izvodov)o njem na spletni strani Ognjišča: