(ob obletnici) Rodil se je 25. maja 1887 kot Francesco Forgione, ki je kasneje dobil redovno ime Pio (Pij) …. »Jezus mi je dal videti kakor v zrcalu, da vse moje življenje v prihodnosti ne bo nič drugega kot mučeništvo,« je leta 1913 zapisal kapucinski pater Pij iz Pietrelcine. Vzdevek ‘iz Pietrelcine’ je dobil po svojem rojstnem kraju v srednji Italiji, kjer se je rodil 25. maja 1887 kot Francesco Forgione. Leta 1903 je vstopil h kapucinom in dobil redovno ime Pij (Pio), leta 1910 je prejel mašniško posvečenje. Od leta 1916 je živel v hribovskem kraju San Giovanni Rotondo. Tam je mladi redovnik prejel znamenja Kristusovih ran (stigme). Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice (brez prstov). Kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo je zaslovel kot spovednik. V več kot petdesetih letih bivanja v tem samostanu je v svoji spovednici sprejel na sto tisoče ljudi. Na spoved pri njem se je bilo treba temeljito pripraviti. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev, če ni opazil prave pripravljenosti, je znal biti zelo odločen. »Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji ter drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa. jih je treba tudi bolj trdo prijeti!« Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo krake: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je videl, dal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. »Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,« je dejal. »Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!« Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsaki maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri spominu živih in rajnih. Njegovo življenje se je izteklo 23. septembra 1968. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala po rednem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa za svetnika.

nekaj svetnikovih misli:

• Ko zapravljaš svoj čas, zaničuješ Božji dar: to je sedanji trenutek, ki ga on v svoji neskončni dobroti izroča tvoji odgovornosti.
  
• Pozdravljam te, o Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.
  
• Žena je sonce družine s svojo dosledno iskrenostjo, dostojno preproščino, krščanskim in plemenitim dostojanstvom, z mirnostjo in ubranostjo svojega duha.
  
• Kdor je dobrega srca, je vedno močan; trpi, vendar skriva svoje solze. Tolažbo najde v tem, da se iz ljubezni do Boga daruje za svojega bližnjega.
  
• Kako tolažljiva je misel, da je blizu nas angel varuh, duh, ki nas od zibelke do groba niti trenutek ne zapusti, niti takrat, ko si drznemo grešiti.
  
• Gospod, postavi me blizu sebe, tako da bom čutil tvojo navzočnost, kot si ti blizu mene po bistvu, potem pa naj se tudi razbesni zoper mene ves pekel in ne bom se bal, ne bo me strah.
  
• Po smrti bom dvigal še več prahu, kot sem ga živ. V nebesih bom delal z obema rokama.

več o služabniku Božjega usmiljenja:

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) V isti hiši – pri Ribičevih, kjer se je leta 1800 rodil France Prešeren, ­je sto let kasneje tekla zibelka Antonu Vovku, ki je postal 30. ljubljanski škof. Ljubljansko škofijo je vodil v težkih časih po drugi svetovni vojni (1945–1963), ko je bil potreben prav tak škof: globoko zakoreninjen v Bogu, široko odprt za ljudi, mož vere in zaupanja, ki je vlival zaupanje svojim duhovnikom in vernikom. Številne priče, ki so nadškofa Vovka poznale, potrjujejo, da ta pogumni pastir Božjega ljudstva resnično zasluži čast oltarja.

Molimo za njegovo beatifikacijo:

O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te,
poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje
zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo
očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino
materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem
Gospodu.
Amen.

več o svetniškem nadškofu na naši spletni strani:

Pri Ognjišču smo pred leti izdali tudi knjigo Goreči škof (Aco Jerant – RAZPRODANO), ki govori o svetniškem škofu in njegovem boju z revolucionarno oblastjo, ki jo je drago »plačal«, saj so ga hotele takratne oblasti umoriti in so mu pripravile zažig, ki pa k sreči ni popolnoma uspel. Prav ta dogodek, ki tako zaznamuje Vovkovo življenje, je dal pričujoči knjigi tudi naslov.

Nadškofija Ljubljana in Vovkov odbor sta ob sodelovanju produkcijske hiše Studio Haritude pripravila tudi dokumentarni film Goreči škof (režija David Sipoš), ki prikazuje življenje nekdanjega ljubljanskega nadškofa in Božjega služabnika Antona Vovka. Film je začel nastajati leta 2015 premierno predstavitev je doživel sredi junija 2017…

pripravlja Marko Čuk

Bil je petek, 17. maja 1996, ko se je ob 16.41 letalo z vatikansko in slovensko zastavo dotaknilo slovenskih tal … po vsej Sloveniji so se oglasili zvonovi … v Slovenijo je prišel Petrov naslednik, Janez Pavel II. … začel se je največji dogodek po osamosvojitvi Slovenije, dogodek, ki bo ostal zapisan v srcih mnogih.

Papež je izstopil iz letala … poljubil slovensko zemljo … spregovoril je predsednik, nato papež, ki je poudaril, da smo Slovenci poklicani, da smo križišče ljudstev, most med narodi … zato je prosil, naj pride do trajnega in pravičnega miru na evropskem JV … spomnil je na jubilej, začetek evangelizacije slovenskih prednikov pred 1250 leti … potem pa je stopil med ljudi, ki so peli Marijine pesmi, jih pozdravljal …

Z letališča se je papež odpeljal na Brezje … k Mariji pomagaj, da ji priporoči svoje apostolsko poslanstvo v naši domovini … sprejem na Gradu Brdo, srečanje s predsednikomk in političnim vrhom …

Na tisoče ljudi se je zgrnilo na ljubljanske ulice, da bi pozdravilo papeža … veliko je mladih, veliko upanja … sveti oče je vstopil v stolnico, pozdravil škofe, duhovnike, redovnike, redovnice … vse je priporočil Materi in Kraljici Slovenije … ter jih nagovarjal k izpolnjevanju poslanstva, služenju …

Sobota, 18. maja 1996 … se začne s podoknico, voščilom otrok v nadškofijskem dvorcu ob papeževem 76. rojstnem dnevu …

Stožice … na hipodromu se je začelo osrednje evharistično slavje … ob 1250-letnici krščanstva na Slovenskem … stotisoči ljudi … pritrkavanje … k oltarju pristopa 50 kardinalov, 400 duhovnikov, domačih in od drugod … Janez Pavel II. kleči v zbrani molitvi pred okrašeno podobo Marije Pomagaj z Brezij … pozdravlja ga ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar, spominja na naloge slovenske Cerkve … papež v pridigi  “prehodi” zgodovino krščanstva pri nas … in pozove, naj se vrnemo k izvirom svoje vernosti

Postojna v soboto popoldne … srečanje z mladimi na športnem letališču … na papežev rojstni dan …okrog 70.000 mladih iz Slovenije in iz sosednjih držav pričakuje papežev prihod… mladostno navdušenje je ogrelo … molitveno bogoslužje, pevci, vse v pričakovanju … tudi Svetogorska Kraljica bedi nad množico v pričakovanju … Križani iz koprske stolnice … baročni sedež … 4000 pevcev se je ža ugglasilo … papež je mladim tako blizu, je njihov oče, razume jih ima jih rad … v papamobilu se je okoli pol petih prikazal ljubljeni gost …navdušenje mladih je izbruhnilo, letališče valovi od mladosti … koprski škof Metod z izbranimi besedami uvede srečanje … To je dan, ki ga je naredil Gospod … papežev nagovor mladih je ostal živo v spominu … o smislu življenja …, odgovori na vprašanja o strahu in upanju, gradnji Cerkve, o tem, kako povezati vero z življenjem … in potem papeževe spodbude … naj Jezus vstopi v  naša življenja … izpoved vere in obljuba poslanstva … darovi … otroci so papeža ovenčali s kito šmarnic in mu še enkrat voščili … nepozabno srečanje požene kri po žilah tudi po 22. letih …

Nedelja, 19. maja 1996 … mariborsko letališče … tisoči so prisluhnili papeževemu nagovoru o svetosti, h kateri smo vsi poklicani … omenil je Slomška, druge slovenske svetniške kandidate … popoldne v mariborski stolnici z vrhom kulture, znanosti, politike … najprej je molil na grobu Božjega služabnika škofa Slomška … nato pje prisluhnil nagovoru predsednika SAZU Franceta Bernika … in v odgovoru poudaril: samo živa in bogata kultura, s katero smo ohranili samobitnost, lahko obvaruje pred izginotjem in je jamstvo za prihodnost … za konec še očenaš in blagoslov … v slovenščini.

Slovo … dvignjena desnica v slovo in blagoslov, … slovenski kristjani lahko gremo pogumno naprej … potrjeni v veri …  tretjemu tisočletju naproti … to so bili dnevi, ki jih je naredil Gospod …

nekaj papeževih misli:

• Evangelij ni nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo …
  
• Želim vas potrditi v veri vaših očetov … Ne bojte se! Ne bojte se Kristusa! … Ne bojte se Cerkve!… Prestopite tudi vi … prag upanja! Naše upanje je Kristus. Kristus, ki je vstal od mrtvih …
  
• Blagor vam, mladi, če bo zaupanje v Božjo besedo močnejše od skepticizma in predsodkov … če boste dovolj pogumni, da se ne boste izogibali srečanjem s Kristusom … če se vaš pogled ne bo zaustavil samo na površju stvari in oseb, ampak bo znal prodreti dogodkom v srce …
  
• Mladi, bodite ponosni, da ste del Cerkve … naj Jezus za vas postane oseba, za katero je vredno zastaviti vse življenje. Dovolite mu, da vstopi v vaše načrte, v vsako vašo dejavnost!

več:
prvi dan obiska papeža Janeza Pavla II.
drugi dan obiska papeža Janeza Pavla II
tretji dan obiska papeža Janeza Pavla II
knjiga: Papežev rojstni dan z mladimi v Postojni, Ognjišče, Koper, 1996, razprodano.
videokaseta: Papež ‘ma vas rad!, Ognjišče, Koper, 1996, razprodano.

pripravlja: Marko Čuk

(ob obletnici) Sv. Leopold Mandić je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« Tako je papež Janez Pavel II. v svojem nagovoru med slovesnostjo razglasitve hrvaškega kapucina blaženega Leopolda Mandiča za svetnika 16. oktobra 1983 na Trgu sv. Petra v Rimu skušal z nekaj potezami orisati lik tega izrednega spovednika, junaškega služabnika Božjega usmiljenja, sprave grešnikov z Bogom. Njegov god obhajamo na njegov rojstni dan.

V izvrševanju spovedniške službe je dosegel junaško stopnjo popolnosti – svetost. Njegovo poslanstvo je postala majhna spovedna sobica, ki je ohranjena in se v njej spoštljivo ustavljajo romarji. Leta 1940 je pater Leopold napovedal, da bo ob bombnem napadu na Padovo porušena tudi kapucinska cerkev in del samostana. »Ta celica pa ne bo poškodovana: tukaj je Gospod Bog izkazal toliko usmiljenja dušam, zato mora ostati kot spomenik njegove dobrote.« Patrova napoved se je uresničila 14. maja 1944. V tej sobici je spovedoval vsak dan, poleti in pozimi, po deset do dvanajst ur. Zgodaj zjutraj je maševal, potem pa odhitel v svojo spovedno sobico, pred katero je že čakala vrsta ljudi vseh stanov in starosti. Pazljivo jih je poslušal, včasih je kar sam namesto njih povedal, kaj jih teži. Vedno je našel pravo besedo, ki je bila čisto kratka, a je zadela v živo.
Pater Leopold je bil vse življenje bolehen, vendar je kljub temu dočakal kar lepo starost – 76 let. Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

 (…)

Sveti Leopold ni zapustil bogoslovnih ali književnih del, ni blestel s svojo izobrazbo, ni osnoval socialnih ustanov. Za vse, ki so ga poznali, je bil samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je drugje: v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice. (sv. Janez Pavel II.)

nekaj njegovih misli:

• Za vsakega kristjana velja, da mora uresničevati Kristusovo velikonočno skrivnost v svojem življenju. Umreti mora grehu in živeti Kristusu, sleči mora starega človeka in obleči novega.
• V Božjem Srcu, ki je v svojem življenju na zemlji trpelo človeške bolečine, boste našli tolažbo, zavetje in mir.
• Nihče ne bo ostal na tem svetu. Tistih nekaj dni, ko tu prebivamo, delajmo dobro, ljubimo in si pomagajmo! V svojih križih raje potrpimo in molčimo, da ne izgubimo zasluženja.
• Vedno moramo zaupati v Boga, ki v svoji dobroti potopi v morju svojega usmiljenja vse naše grehe.
  

več o sv. Leopoldu Mandiću

pripravlja: Marko Čuk

(ob obletnici) “Zdi se mi, da bi bilo koristno, če bi vsak človek očitno povedal o svojem pravem življenju vse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlačugarsko, tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem v pouk in zabavo, temveč edinole, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje duše, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da išče dna.” Tako pisatelj Ivan Cankar končuje iskreno izpoved o svojem otroštvu v štirinajstih črticah s skupnim naslovom Moje življenje (1914). To so spomini na vrhniška otroška leta, na lepa doživetja v revni družini z bogastvom vere in ljubezni; so tudi izraz obžalovanja do premalo cenjene materine žrtve. “Gotovo je, da sem bil sila neroden in cmerav otrok,” piše v prvi črtici. “Sam se ne spominjam natanko, toda mati mi je pravila, da sem bil nadloga že od rojstva. Prišel sem prezgodaj na svet; v svojih bolečinah je zaobljubila mati sebe na Svete Višarje, mene pa v lemenat. Nikoli ni bila na Svetih Višarjah, jaz ne v lemenatu.” Skupaj obudimo spomin na našega največjega pisatelja ob obletnici rojstva  …

več:
S. Čuk, Ivan Cankar in njegove poti: Priloga, v: Ognjišče 12 (2018), 50-57.
in na spletni strani Ognjišča

pripravlja: Marko Čuk

13. maja 1917: prvo prikazovanje

»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. ‘Bolje je, da gremo domov,’« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.’ In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: ‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’ ‘Odkod si?’ sem jo vprašala. ‘Iz nebes.’ ‘In kaj želiš od mene?’ ‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.’ ‘Bom šla tudi jaz v nebesa?’ ‘Da, boš.’ ‘In Jacinta?’ ‘Tudi ona.’ ‘Pa Francek?’ ‘Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev’ /…/

Potem je dodala: ‘Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?’ ‘Smo pripravljeni.’ ‘Precej boste morali trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.’ Ko je izgovorila ti dve besedi, je prvič razprla roke in na nas razlila tako močno luč, da smo v njej po Bogu, ki je bil ta luč, lahko videli sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Padli smo na kolena in ponavljali molitve, ki nas jih je naučil angel. Nato je Marija dodala: ‘Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.’ Zatem se je pričela narahlo dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v daljavi.«

Pastirčki se vrnejo domov in si obljubijo, da ne bodo nikomur pripovedovali, kaj so videli. A Jacinta je obljubo prelomila in doma vse povedala. Ko svakinja Olimpija Lucijino mater pobara o zadevi in ta od hčere zahtevala pojasnilo, hči trdovratno molči. Mati povzdigne glas, a deklica se ne zbega.

Dnevi minevajo in pastirčki še bolj vztrajno molijo; molijo vse tri dele rožnega venca in se žrtvujejo.

Novica se hitro razširi in vsi nestrpno pričakujejo 13. junij. V vasici vre, radovednost je neizmerna.

Nekaj malega o zaporedju dogodkov

PRIKAZOVANJA

1915 prikazen angela

1916 tri prikazovanja angela, ki uči tri pastirčke moliti

1917 od maja do oktobra šest Marijinih prikazovanj

VIDCI

Lucija Jezusova, rojena 22. marca 1907, ima ob prikazovanjih deset let. Pozneje stopi k sestram dorotejkam, ki so ji bile učiteljice. Sprejme ime Marija Lucija Doloroza, pozneje v samostanu bosonogih karmeličank, kjer ostane do smrti, pa ime Marija Lucija Brezmadežnega srca. Večkrat obišče Fatimo: leta 1946, ko se vrne iz Španije; 13. maja 1967, ko se sreča s papežem Pavlom VI.; leta 1981, ko v karmelu svetuje, kako upodobiti prikazovanja; 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se sreča s papežem Janezom Pavlom II. – Umrla leta 2005.

Frančišek Marto je rojen 11. junija 1908. Ko vidi Marijo, mu je devet let. Umrje na svojem domu, 4. aprila 1919, zaradi španske gripe. Njegovi posmrtni ostanki počivajo na župnijskem pokopališču do 13. marca 1952, ko jih prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Dne 13. maja 2000 ga papež Janez Pavel II. razglasi za blaženega, papež Frančišek pa 13. 5. 2017 za svetnika.

Jacinta Marto, rojena 11. marca 1910, ima ob Marijinih prikazovanjih sedem let. Umre zaradi kostne tuberkuloze v lizbonski bolnišnici D. Estefania. 12. septembra 1935 prenesejo njegovo krsto iz družinske grobnice barona Alvaiàzerja v Ourému na fatimsko pokopališče, k posmrtnim ostankom brata Francka. Od tod ju 1. maja 1951 prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Janez Pavel II. 13. maja 2000 tudi njo razglasi za blaženo, leta 2017 pa papež Frančišek – skupaj z bratom Frančiškom – za svetnico.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih

pripravlja: Marko Čuk

“Božji svečenik, ljubeznivi pastir in dobrosrčni oče … sredi planinskega sveta”

(* ob obletnici) Za Aljaža velja: In večno bo živel pravični v spominu … toda vseeno je prav, če se vsaj ob obletnicah spomnimo nanj … na njegovo rojstvo v zaselku Zavrh pod zahodnimi obronki Šmarne gore … pa na njegov prihod v Dovje … za župnika leta 1889 … in na vse, kar je naredil za svoje župljane, katerim je bil dober pastir: jim oznanjal, jih svaril, spovedoval … na njegovo ljubeznivost, odkritosrčno prijaznost do vsakega … sredi planinskega sveta … kjer ga je gnala predvsem ljubezen do gora in domoljubje … na njegov stolp, postavljen leta 1895 … prvo Staničevo zavetišče … . dve njegovi planinski koči: Aljažev dom v Vratih, Triglavski dom na Kredarici … kapelico Lurške Matere božje ‘poleg Triglavske hiše, … in na številne druge Aljaževe gradnje na Triglavu in v dolinah: Tominškovo pot (1903), … prenovljeni Triglavski dom na Kredarici (1909), Šlajmerjevo vilo v Vratih (1907), Aljažev dom II v Vratih (1910) … in na vse tisto, kar je ostalo nedokončano … na njegove pesmi, himno slovenskemu planinstvu … na vse, kar je povezano z njegovo odločitvijo, da bo dan za dnem izpolnjeval Božjo voljo … tako kot pravi Župančičevo posvetilo na spominski plošči na Šmarni gori
Triglavski župnik, ljubil si višine,
po njih si romal, molil, pesmi pel,
premnogo src za njih lepoto vnel,
zdaj ti hvaležno hranijo spomine.

in kot beremo v Sardenkovih verzih na Aljaževem nagrobniku na dovškem pokopališču
Vsako jutro v zarji novi
naši zažare vrhovi,
čakajo, kdaj prideš spet,
ki si bil jim varih svet:
naš triglavski kralj Matjaž,
župnik z Dovjega Aljaž.

… srečen, “da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil.”

več o triglavskem župniku na spletni strani Ognjišča

pripravlja: Marko ČUK

 

“Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti”

(* ob obletnici *) • Lojze Kozar je bil rojen 11. novembra 1910 v Martinju na Goričkem, … po gimnaziji v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je maturiral, je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Deloval je kot kaplan v Trbovljah, v Hrastniku, v Brežicah, v Turnišču. Med vojno je bil  pregnan v Hosszupereszteg in v Kermedin (Körmend) na Madžarsko. Novembra 1945 je bil imenovan za ekspozita duhovnije Odranci. Zelo si je prizadeval za gradnjo cerkve in župnije, oblast pa mu je to hotela na vsak način preprečiti. Najprej so postavili leseno cerkev, leta 1967 pa so končali gradnjo nove cerkve (arh. Janez Valentinčič, slikar Stane Kregar). Zelo pomembno je njegovo kulturno delovanje: pevske zbore, vzpodbujal ljudsko petje, zbiral in zapisoval stare narodne pesmi, vsem pa je znan kot pisatelj: napisal je deset knjig in okrog 220 krajših zapisov. Dolga leta je urejal Stopinje, zbornik Pomurskega pastoralnega področja, prevajal je iz madžarščine, nemščine (Pisma staršem) … Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad, med njimi Trubarjevo plaketo za življenjsko delo, mednarodno nagrado za kratko prozo. Prejel je tudi odličje sv. Cirila in Metoda. Umrl je 29. aprila 1999 v Odrancih, kjer je tudi pokopan. “Kozar je bil predvsem duhovnik, dušni pastir. K ljudem se je zmeraj odpravil z Gospodom v rokah, oziroma z Gospodom v srcu, zato so tudi besede, ki jih je govoril, bile besede upanja, spodbude, moči,” je po njegovi smrti o njem zapisal nečak Lojze, njegov dolgoletni sodelavec in naslednik v Odrancih.

Kongregacija za zadeve svetnikov je z odlokom 24. novembra 2015 potrdila, da se postopek za beatifikacijo duhovnika Alojzija Kozarja (1910-1999) lahko opravlja. S tem dnem se nekdanji odranski župnik in pisatelj imenuje Božji služabnik. V torek, 5. januarja 2016, je škof dr. Peter Štumpf podpisal cerkveno dovoljenje, da se lahko javno moli molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Vabljeni smo, da to molitev pogosto molimo, tudi doma, osebno ali skupaj v družini. Ob koncu molitve lahko dodamo namen, ko prosimo Boga, naj nam na priprošnjo Božjega služabnika Alojzija Kozarja podeli določeno milost (zdravje, pravo odločitev, uspeh v šoli ali službi …). Primerno je tudi, da uslišano prošnjo sporočimo na postulaturo (Škofija Murska Sobota, Postulatura, Gregorčičeva 4, 9000 Murska Sobota). Več bo takih uslišanj, več bo možnosti, da postopek napreduje in se tudi uspešno konča.

Molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja

Sveti troedini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh,
hvala ti za duhovnika Alojzija Kozarja,
ki je z vso svojo ljubeznijo gradil tvoje svetišče
in vodil ljudi k tebi.
S pisano in govorjeno besedo,
s svojo pokončno držo je v ljudeh krepil neuničljivo upanje,
poživljal vero in vnemal ljubezen.
Zaupno je častil Marijo, ki je Vnebovzeta.
Naj pred vesoljno Cerkvijo doseže čast oltarja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Očenaš … Zdrava Marija … Slava Očetu …

Božji služabnik Alojzij Kozar je molitev, srečanje z Bogom je postavljal na prvo mesto. Iz te povezanosti je potem raslo in zorelo vse drugo delo za ljudi, o čemer pričajo tudi njegova literarna dela in drugi zapisi. Njegovo delo za ljudi, predvsem duhovno delo, želijo nadaljevati z molitvijo. Tako so se na obletnico smrti, od kar se imenuje Božji služabnik, zbrali v župnijski cerkvi Svete Trojice v Odrancih k molitvi in molitveno srečanje poimenovali Prva Kozarjeva ura. Prva Kozarjeva ura je vsakega 29. v mesecu ob 18. uri (v poletnem času ob 19. uri), ko v župnijski cerkvi v Odrancih pred Najsvetejšim molijo za beatifikacijo naših slovenskih svetniških kandidatov, predvsem Božjega služabnika Danijela Halasa in Božjega služabnika Alojzija Kozarja.

• Človek je bitje, ki je sposobno ljudi tako ljubiti, da se tudi sami zbudijo k ljubezni in začno tudi sami ljubiti.
  
• Če boš delal dobro, boš mnoge odrešil, bolj kakor si moreš misliti. Če boš delal zlo, boš napravil sebe do kraja nesrečnega.
  
• Človek je bitje, ki mu Bog daje, da lahko ljubi, ker je Bog ljubezen sama. Človek je bitje, ki je sposobno ljudi tako ljubiti, da se tudi sami zbudijo k ljubezni.
  
• Za nas ni lepše, važnejše in odrešilnejše poti kakor je ta, da nosimo za druge križ, kajti za kogar koli ga nosimo, vedno ga nosimo za Kristusa. (bs. Lojze Kozar)

 

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Lojze Kozar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2010), 84-85.
B. Rustja; M. Erjavec, Alojzij Kozar: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 4 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani Lojze!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 4 (2023), 98.
spletna stran Ognjišča (s katerim je bil Božji služabnik tudi povezan): B.sl. Alojzij Kozar

spletna stran Božji služabnik Alojzij Kozar

pripravlja: Marko Čuk

Danes je rojstni dan našega Ognjišča. Pred enainšestdesetimi leti je bila na današnji dan velika noč in koprski in postojnski župljani so brali v ciklostilno razmnoženem lističu, ki so ga dobili v roke po vstajenjski maši na velikonočno jutro, 18. aprila 1965: »Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo, Povezati hočemo našo faro/župnijo v eno družino, zato tudi naslov FARNO OGNJIŠČE. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano.« Od tega prvega ‘obiska’ je preteklo veliko časa in v njem je skromni listič iz župnijskega glasila postopoma zrasel v vsebinsko bogato in za oko privlačno revijo. Iz nje je, zlasti v letih iskanja in zorenja, črpalo “tako potrebno duhovno hrano” že več rodov naših bralcev. To potrjujejo pričevanja nekaterih znanih slovenskih osebnosti na straneh jubilejne – ‘zlate’ priloge (Ognjišče 4/2015). Spomnimo se danes, na naš praznik nekaterih najvažnejših dogodkov iz zgodovine:

1965

• 18. april 1965, velika noč: začne izhajati Farno Ognjišče kot glasilo župnij Koper in Postojna. Naklada ciklostilno razmnoženega lista je 1.300 izvodov (800 Postojna in 500 Koper). Listič ima 28 strani (13 x 20 cm), cena ni določena (prepuščena dobremu srcu bralcev), ponuja se na vhodih obeh župnijskih cerkva.
• avgust 1965: Franc Bole prestavljen iz Postojne za župnika v Bertoke pri Kopru. Farno ognjišče ostane glasilo župnije Postojna (in Koper), vendar so ti okviri postajali pretesni. Jesenska številka zamuja, ker se je pokvaril razmnoževalni stroj. “Nikar se ne bojte, ni poje­njala naša vnema!” sporočajo iz uredništva.

1966

• januar 1966: prva številka drugega letnika (1966) se tiska v nakladi 5.000 izvodov (tiskarna Primorski tisk v Kopru). V njem ni več oznanil obeh župnij, preimenuje se v Ognjišče in je tudi ‘uradno’ namenjen vsej slo­venski mladini.
• julij 1966: naklada Ognjišča strmo raste in ob koncu leta doseže 25.000 izvodov.
• december 1966: izide prva knjiga zbirke Mala Knjižnica Ognjišča: Albert Schweitzer, Začne se bogata založniška dejavnost Ognjišča.

1967

• januar 1967: list začne izdajati Apostolska administratura za Slovensko Primorje, ‘predhodnica’ koprske škofije. Prve številke tretjega letnika natisnejo 35.000 izvodov, pa je še premalo, oglašajo se vedno novi naročniki.
• april 1967: prva knjiga Žepne knjiž­nice je življenjepis papeža Janeza Dobrega, ki doseže visoko naklado 40.000 izvodov.
• avgust 1967: škof Jenko glavnega urednika razreši župnije, da se lahko posveti samo urejanju Ognjišča in izdajanju knjig. Uredništvo in uprava začneta delati v pritličju škofijskega doma v Kopru.

1968

• januar 1968: koprska tiskarna ni več kos visoki nakladi Ognjišča, tiskanje prevzame tiskarna Delo v Ljubljani z modernimi rotacijskimi stroji. To leto Ognjišče dobi barvni ovitek, naklada pa še vedno raste.
• avgust 1968: na uredništvo pride Silvester Čuk.

1969

• 19. avgust 1969: Ognjišče pripravi na Brezjah prvo romanje invalidov, bolnikov in ostarelih.
• december 1969: zadnjo številko petega letnika natisnejo v 70.000 izvodih.
• božič 1969: novi letnik prinaša dve novosti: nekoliko večji format ter štiribarvni tisk na boljšem (premaznem) papirju. Prvih pet številk ima 54 strani, nadaljnje pa 64 strani in tako ostane vse do leta 1991.

1970

• julij 1970: objavljen prvi Indijanček.

1971

• april 1971: uredništvu se pridruži Dušica Urbič-Kokol, ki prevaja in pripravlja nekaj rubrik.
• junij 1971: naklada doseže 85.000 in ‘sedem debelih let’ vztraja na tej številki.

1972

• januar 1972: uredništvo začne priprave na Klub Ognjišče, več kot sto bralcev se prijavi vsak dan.
• marec 1972: v Ognjišču je objavljena prva komercialna reklama.oktober 1972: zaradi očitkov, da Ognjiš­če zbira mlade bralce v posebni organizaciji, je Klub ukinjen, urednik obljubi, da bo vse prijavljene člane povezoval Dodatek, ki bo izhajal občasno.

1973

• april 1973: izide knjiga Materina ruta, prva domača povest izpod peresa Lojzeta Kozarja.

1974

• 16. julij 1974: preiskave na uredništvu, tedanje oblasti moti uspešno delo, zato poskuša z vsemi sredstvi to preprečiti. Vsem na uredništvu odvzamejo potne liste, moti jih finančno poslovanje, predvsem Predal dobrote.
• Ognjišče tri leta ne izda nobene knjige, vse sile usmeri v revijo.
• julij 1974: list uradno izdajajo slovenski škofje, saj je prisoten po vsej domovini.

1978

• januar 1978: v nakladi 10.000 izvodov izide knjiga Pisma uredniku, izbor pisem očeta urednika.
• marec 1978: v Ognjišču se začne rubrika Kako sva se spoznala.
• april 1978: velikonočno darilo – prvi poster Ognjišča in prvo srečanje urednikov z materjo Terezijo ob njenem obisku v Zagrebu.
• 8. julija 1978: 10. jubilejno romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje.

1979

• marec 1979: izide težko pričakovani ponatis Kratkega Svetega pisma s slikami.
• maj 1979: ponatis knjige Dnevnik Anamarije, izšla je že v 15.000 izvodih.
• junij 1979: na Brezjah se zbere 12.000 romarjev.
• božič 1979: naklada Ognjišča nenadoma spet ‘poskoči’: doseže 90.000 izvodov. Morda je temu dejstvu botrovalo tudi večje zanimanje za Cerkev po nastopu Janeza Pavla II.

1980

• januar 1980: Ognjišče začne izdajati tudi knjige za otroke, najprej izide Evangelij v slikah in takoj je potreben ponatis. Septembra izide še 12 slikanic za najmlajše.
• julij 1980: Ognjišče se pridruži mednarodni izdaji zbirke ‘Cerkev in njena zgodovina’ – deset knjig velikega formata (21 x 31 cm). Bogato ilustrirane barvne knjige izhajajo v nakladi 5.000 izvodov, prva izide novembra 1980, zadnja pa jeseni 1982.

1981

• april 1981: veliki založniški podvig Ognjišča je monografija Lepa si, zemlja slovenska s čudovitimi fotografijami Janka Ravnika, ki v kratkem doživi dve izdaji in doseže naklado 20.000 izvodov.
• julij 1981: uredništvo se odloči, da zaradi podražitev papirja v poletnih mesecih izda dvojno številko (julij-avgust), ki ima 32 strani več od običajne. Podobno se zgodi spet leta 1985 in Ognjišče odtlej poleti izhaja v dvojni številki (96 strani) naslednjih deset let (zadnjič leta 1995).

1982

• april 1982: izide bogato ilustrirana knjiga Janez Pavel II., ki je hitro razprodana in že septembra je potreben ponatis. Prav podobno zanimanje je tudi za knjigo Pastirica Urška, zamejske pisateljice Zore Piščanc, ki govori o zgodovini božje poti na Sveti Gori.

1983

• junij 1983: iz tiskarne pride prva knjiga zbirke Sveto pismo in njegova zgodovina, ki obsega sedem knjig (naklada 5.000 izvodov).
• avgust 1983: uredništvu se pridruži Marko Čuk, ki po dveh letih prevzame vlogo prvega tehničnega urednika.
• božič 1983: Ognjišče vstopa v 20. leto izhajanja, naklada zruši magično mejo sto tisoč, revija izide v 102.000 izvodih. Prvi številki so priložene nalepke (12) z verskimi gesli, v sredini pa je koledar s posterjem.

1984

• januar 1984: začne izhajati list Sončna pesem, list za mladinsko duhovno glasbo.
• februar 1984: ob 400-letnici prvega popolnega prevoda Svetega pisma v slovenščino izide knjiga Svetopisemski vodnik.
• avgust 1984: v sodelovanju z angleško založbo Lion začne izhajati Veroučna knjižnica Ognjišča, sedem knjig v nakladi 10.000 izvodov (prva – Verovati danes) je že kmalu ponatisnjena v 5.000 izvodih).

1985

• oktober 1985: izide težko pričakovana monografija Lepote slovenskih cerkva z besedili umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja in fotografijami Jožeta Anderliča.
• november 1985: Ognjišče se s svojimi izdajami zadnjih dveh let pridruži drugim verskim založbam v sklopu razstavnega prostora Mohorjeve družbe na 7. slovenskem knjižnem sejmu.

1986

• november 1986: Ognjišču je prvič priložen seznam (katalog) knjižnih izdaj Ognjišča in odziv je nad pričakovanji.

1987

• maj 1987: oče urednik spremlja koprskega škofa Janeza Jenka na obisku pri Slovencih v Argentini.
• avgust 1987: Ognjišče izda bogato barvno ilustrirano Sveto pismo v 365 poglavjih in zbira prednaročila za knjigo Verstva sveta, ki izide decembra.
• november 1987: Ognjišče prvič samostojno nastopa na Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, ki je tedaj vsaki dve leti.
• december 1987: izide prva glasbena kaseta z verskimi popevkami Ko korenin se zavemo (skupina Pot).

1988

• september 1988: pri Ognjišču izide knjiga Tisoč let krščanstva v Rusiji, prva, ki jo za tisk v celoti pripravimo sami – na našem novem računalniku s programom za namizno založništvo.
• božič 1988: Ognjišče doseže najvišjo naklado – 105.182 izvodov, za božične praznike se na ljubljanski TV pojavi reklama za časopis in obvestilo, da ga lahko bralci kupijo tudi v kioskih.

1989

• januar 1989: Ognjišče izda prvo videokaseto (VHS) Marija skoz življenje slovenskega naroda.

1990

• januar 1990: Predal dobrote se preimenuje v Slovensko karitas in njen prvi direktor postane Franc Bole, ki to delo opravlja do leta 1993.
• april 1990: za veliko noč izide prva, poskusna številka bogoslužne revije Molimo s Cerkvijo. Z adventom tega leta začnejo redno izhajati bogoslužne knjižice (4 na leto) z enakim naslovom.
• avgust 1990: na uredništvo pride mladi duhovnik Božo Rustja, ki ureja zbirko Molimo s cerkvijo; oktobra je v Ognjišču objavljen njegov prvi članek, pripravlja tudi Veroučne strani.
• 19. september 1990: ustanovljeno Tiskovno društvo Ognjišče (TDO), ki postane izdajatelj revije Ognjišče ter se ukvarja z založniško dejavnostjo.

1991

• 7. maj 1991: škof Metod Pirih blagoslovi nove prostore Ognjišča v prizidku škofijskega doma v Kopru.

1992

• januar 1992: Ognjišče dobi nov logotip (znak), stiliziran plamen in napis, Sončna pesem postane mesečnik, njen urednik pa Tino Mamić.

1993

• maj 1993: izide težko pričakovana knjiga Visoka pesem gora s fotografijami Franceta Steleta in besedilom takratnega zunanjega ministra Alojza Peterleta.

1994

• januar 1994: urednik Božo Rustja začne pripravljati kratke zgodbe (Razmišljajmo ob zgodbi), ki so doslej stalnica Ognjišča in izhajajo tudi v zelo priljubljenih knjižnih izdajah.
• 20. marec 1994: iz koprskega studia začne poskusno oddajati Radio Ognjišče.
• april 1994: Ognjišče izda Ilustrirano enciklopedijo Svetega pisma, ki še razširja in dopolnjuje zbirko svetopisemskih knjig , ki jih Ognjišče razširja med bralce v zadnjih desetih letih.
• 6. junij 1994: koprski škof Metod Pirih blagoslovi studio Radia Ognjišče pri novi cerkvi sv. Marka v Kopru; s tem začne oddajanje Radia Ognjišče v živo in ta dan velja za njegov rojstni dan.
• september 1994: urednik Božo Rustja odhaja na študij v Rim, njegovo delo za dve leti prevzame duhovnik Primož Krečič.
• oktober 1994: povabilo bralcem in poslušalcem, naj se pridružijo Prijateljem Radia Ognjišča (sponzorjem evangelija) in tako pomagajo pri postavljanju temeljev za radijske oddaje.
• oktober 1994: kot pripomoček pri oznanjevanju izidejo Zgodbe in prilike, predhodnica zelo uspešne zbirke Zgodbe za dušo, ki je začela izhajati leta 1997.
• 28. november 1994: Radio Ognjišče začne neprekinjeno oddajanje 24-ur­nega programa iz svojega studia v kletnih prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, ki ga nadškof Šuštar slovesno blagoslovi 15. decembra.
• december 1994: Ognjišče izda pobarvanko Sv. Miklavž, prvo v seriji pobarvank, ki jih riše Silva Karim, besedila pripravlja Berta Golob, uglasbena pesem pa je delo Janeza Bitenca.

1995

• januar 1995: ob 30-letnici se Ognjišče ‘zredi’ za osem strani, poveča se tudi format (15 x 23 cm), celotno Ognjišče je zdaj natisnjeno v barvah.

1996

• januar 1996: priprave na papežev obisk tudi v Ognjišču, izide kaseta Petrova barka.
• maj 1996: Slovenija kot 114 država sprejema papeža Janeza Pavla II; ob njegovem 71.apostolskem potovanju izide knjiga Potujoči pastir sveta.
• september 1996: izide knjiga Papežev rojstni dan z mladimi v Postojni.

1997

• 15. april 1997: Radio Ognjišče začne poskusno oddajati na internetu, v reviji začnemo redno vsak mesec objavljati novosti, ki jih izdaja založba.
• maj 1997: knjige Ognjišča si bralci lahko ogledajo na internetu in jih tudi kupijo – Robert Božič, novinar Radia Ognjišče, usposobi prvo poskusno spletno knjigarno Ognjišča.
• april 1997: iz Rima se vrne urednik Božo Rustja.
• september 1997: Miha Turk, sedanji direktor, objavi prvi članek v Ognjišču.
• november 1997: da bi knjige čim bolj približali ljudem si urednik Franc Bole ‘izmisli’ posebna prodajna stojala, v naslednjih mesecih Ognjišče nagrajuje zveste bralce.
• božič 1997: Ognjišče v novem letniku poveča obseg (84 strani), papir je boljši, zato so tudi fotografije bolj ‘spodobne’. Uredništvu se pridruži časnikar in zgodovinar Tino Mamić, nekdanji urednik Sončne pesmi, ki ureja mladinske rubrike in skrbi za knjižne izdaje.

1999

• februar 1999: izide bogata monografija Plečnikova sakralna umetnost (360 strani in 250 barvnih fotografij).
• september 1999: drugi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji (Maribor) in razglasitev Antona Martina Slomška za blaženega spremlja tudi uredništvo in založba Ognjišča z izdajami glasbenih kaset (Slomškova pot v nebo) in CD-jev.
• oktober 1999: Ognjišče na prelomu tisočletja izda obsežno knjigo Krščanstvo 2000 let s številnimi dokumentarnimi fotografijami, preglednicami in dodatkom o vlogi Slovencev v zgodovini krščanstva.

2000

• 14. maj 2000: dobrodelni koncert ob 35- letnici izhajanja revije Ognjišče v prostorih Škofijske gimnazije Vipava. Nastopijo naši popularni pevci in glasbeniki, več kot 2000 poslušalcev za Škofijsko gimnazijo zbere dva milijona tolarjev (skoraj 8.500 današnjih evrov).
  16. julij 2000: časnikar Družine Jože Zadravec v poročilu o posvečenju koprskega pomožnega škofa Jurija Bizjaka zapiše, da ima v Kopru sedež tudi revija in založba Ognjišče, ki je v 35. letih izdala 271 knjig, 34 kaset, 30 videokaset in 4 CD-je.

2001

• januar 2001: novo tisočletje je čas za nove spremembe – Ognjišče začne izhajati na 100 straneh, tudi format se nekoliko poveča. Še pomembnejše od tehničnih pa so številne vsebinske novosti.

2002

• september 2002: uredništvu se pridruži Miha Turk, ‘leteči reporter’, ki spremlja glasbo, sprašuje za mnenje (‘pogled’) znane osebnosti, piše o življenjskih usodah navadnih ljudi, obiskuje zanimive ljudi, poklice, znamenitosti, ustanove …

2003

• božič 2003: štirideseti letnik prinaša ‘revolucionarno’ novost: ‘dodatek’ Za oddih in navdih, v katerega so na 16 straneh vključeni literarni prispevki.

2004

• 23. – 30. april 2004: kolesarjenje Ognjišča po Sloveniji pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo. V osmih dneh skupina osmih kolesarjev prekolesari 1.350 km ob mejah Republike Slovenije pod geslom Slovenija, ostani to, kar si.
• božič 2004: naročniki Ognjišča dobijo ob 40-letnici izhajanja v dar knjigo Zgodbe s semeni upanja, šesto iz uspešne zbirke Zgodbe za dušo.

2005

• januar 2005: v jubilejnem letniku začnemo rubriko Štirideset mladih let, v kateri se v vsaki številki spomnimo nekaterih pomembnih članov uredništva, zunanjih sodelavcev, fotografov …
• april 2005: velikonočni številki Ognjišča, v kateri je v prilogi predstavljena štiridesetletna pot Ognjišča, je priložena drobna knjižica Hvala za vašo zvestobo.
• 26. – 29. april 2005: romanje ob 40-letnici Ognjišča. Okrog 300 romarjev v šestih avtobusih, ki jih vodi koprski škof Metod Pirih, obišče Padovo, Loreto, Assisi in San Giovanni Rotondo.
• 4. september 2005: na parkirišču pred Postojnsko jamo se zbere več kot 10.000 bralcev Ognjišča na praznovanju 40- letnice izhajanja najbolj brane revije v Sloveniji ter na 25. srečanju Prijateljev Radia Ognjišče (PRO).
• 11. september 2005: na dvorišču pred sedežem Ognjišča v Kopru se sklene podvig Na kolesu s Slovenijo v srcu ob 40- letnici revije Ognjišče. Od maja do septembra je Ognjišče pripravilo kolesarski vikend v eni od naših pokrajin, ki se ga je udeležilo od 50-90 kolesarjev iz vse Slovenije.
• 8. oktober 2005: romanje na Bavarsko za nagrajence kviza (avtobus zvestobe), romarji med drugim obiščejo rojstni kraj papeža Benedikta XVI. Marktl in božjo pot Altöting.
• 29. november 2005: ustanovitelj in glavni urednik Ognjišča Franc Bole prejme Schwentnerjevo nagrado, ki jo podeljuje strokovno združenje založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije za zasluge na področju založništva.
• december 2005: založba Ognjišče prešteje svoje dosedanje izdaje: v štiridesetih letih je izšlo 319 naslovov knjig, 35 kaset, 31 videokaset, 7 CD-jev in 2 DVD-ja.

2006

• januar 2006: da bi bile bralcem knjige še bolj dostopne Ognjišče ustanovi Klub Ognjišče, v katerega se lahko včlanijo z nakupom katerekoli knjige. Člani kluba prejmejo kartico zvestobe, s katero so upravičeni do popustov.
• februar 2006: pisarna Ognjišča v Ljubljani (Poljanska 4) se preseli v nove prostore bivše knjigarne Mohorjeve družbe.
• 23. junij 2006: začne se kolesarsko romanje Šest dni za šest škofij in šest božjih poti, na katerem skupina kolesarjev v majicah Ognjišča ob ustanovitvi novih škofij, obišče vse škofijske sedeže (stolnice), ter v vsaki škofiji tudi osrednjo Marijino božjo pot.
• avgust 2006: Ognjišče izda zbirko Svetopisemske zgodbe kot risanke (15 zgodb) tudi na DVD-jih. Zgodbe so sinhronizirane, osebe “govorijo slovensko”.
• december 2006: pri založbi Ognjišče je v letu 2006 izšlo 20 knjižnih naslovov, prenovljena izdaja, 4 ponatisi …
• božič 2006: Ognjišče začenja 43. letnik v povečanem formatu (19 x 27 cm), pa tudi oblikovno prenovljeno, z večjimi fotografijami, z več barve, večjimi črkami … Na tehnično uredništvo pride nova moč: Benjamin Pezdir.

2007

• 1. januar 2007: v Sloveniji kot plačilno sredstvo namesto tolarja uveden evro in posamezna številka Ognjišča stane 2 evra (prej 480 SIT).
• marec 2007: založba Ognjišče pred veliko nočjo izda monografijo o slikarju Maksimu Gaspariju (v dveh knjigah). Avtorja Slovenske pravljice Maksima Gasparija sta Ivan Sivec in Marjan Marinšek.
• april 2007: izide velika enciklopedična knjiga Krščanska božjepotna svetišča vsega sveta, ki na 280 straneh predstavi znane in manj znane božje poti z vsega sveta.
• september 2007: založba Ognjišče izda knjigo Kraljica Slovencev, povest o brezjanski Mariji Pomagaj, ki jo ob 100-letnici kronanja napiše Ivan Sivec.
• december 2007: pri založbi Ognjišče je v letu 2007 izšlo 16 knjižnih naslovov, 11 ponatisov, dva glasbena CD-ja in zbirka DVD filmov (21).

2008

• januar 2008: izide jubilejna 500. številka Ognjišča.
• 21. junij 2008: Ognjišče pripravi jubilejno 40. romanje invalidov, bolnikov in starejših na Brezje, ki se ga udeležijo tudi trije škofje.
• 6. julij 2008: točno petdeset let po novi maši, ki jo je daroval v Postojni, msgr. Franc Bole, urednik Ognjišča in direktor Radia Ognjišče v koprski stolnici obhaja svoj zlatomašni jubilej.
• avgust 2008: izide sedma izdaja Drobnih zgodb za dušo, ki jih je bilo dotlej prodanih že več kot 17.000 izvodov.
• september 2008: izide zadnja (44) knjiga iz zbirke Žepna knjižnica – Povest družine Martin. Knjige odslej izhajajo v prenovljeni zbirki Žepna knjiga Ognjišča.
• 22. oktober 2008: škof Anton Jamnik blagoslovi novo knjigarno Ognjišča v Kranju.
• december 2008: založba Ognjišče v letu 2008 izda 19 knjižnih naslovov, 11 ponatisov, dva glasbena CD-ja.
• božič 2008: zadnji številki Ognjišča sta ob vstopu v 45. leto izhajanja priložena katalog knjižnih izdaj in stenski koledar za leto 2009 s fotografijami Ubalda Trnkoczyja.

2009

• januar 2009: uvodnike Ognjišča (Na začetku) odslej piše gledališki igralec Gregor Čušin; Janez Keber pa v vsaki številki razlagi imen doda še razlago enega frazema, stalne besedne zveze, ki jo srečujemo v vsakdanjem
  govorjenju ali pri branju (Zakaj rečemo).
• december 2009: knjižna bera založbe Ognjišče v minulem  letu– 22 novih knjižnih naslovov, trije ponatisi, ena prenovljena izdaja, DVD plošča, glasbeni CD.
• božič 2009: Sončna pesem, ki je 25 izhajala kot samostojna revija, postane mladinska priloga Ognjišča. Število strani Ognjišča se tako poveča za šestnajst – na 132, cena pa ostane enaka.
• božič 2009: v zahvalo za zvestobo Ognjišče na začetku 46. letnika bralcem podari knjigo Kruh in vino smo prinesli.

2010

• 1. januar 2010: v mesecu verskega tiska praznuje svoj 70 rojstni dan urednik Silvester Čuk, ki je vse svoje življenje zapisal delu za verski tisk in soureja Ognjišče od prve številke do danes.
• januar 2010: Sončna pesem, mladinski mesečnik za mlade, ki od leta 1984 izhaja kot samostojna revija, je kot mladinska priloga (24 strani) vključena v Ognjišče. Januarja 2012 se preimenuje v Mladinsko prilogo. Njen urednik je Matej Erjavec, že prej vrsto let sodelavec Sončne pesmi, ki skrbi še za številne druge članke v Ognjišču.
• oktober 2010: Ognjišče pripravi romanje ob 45-letnici izhajanja, v počastitev 100-letnice rojstva blažene Matere Terezije in po poteh škofa Janeza Gnidovca v Makedonijo in na Kosovo.
• november 2010: Ognjišče napove podražitev revije (izvod za 20 centov), kar je prva podražitev po šestih letih in to kljub temu, da se je v tem času število strani povečalo za 16.
• december 2010: minulo leto je založba izdala 15 novih knjig, 6 ponatisov, 6 CD-jev, 1 DVD in voščilnice.

2011

• februar 2011: konec meseca izide že deseta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo – Zgodbo ti povem.
• avgust 2011: izide velika monografija Umetnost svetega – cerkve na Slovenskem z več kot 5o0 fotografijami fotografa Franceta Steleta in besedilom  dr. Marijana Zadnikarja.
• november 2011: prenovljeni prostori uprave in uredništva Ognjišča v Kopru, odprta nova trgovina.
• december 2011: knjižna bera založbe v letu 2011 – 17 novih knjig, 6 ponatisov, dva glasbena CD-ja in DVD plošča.

2012

• januar 2012: po nekaj letih odmora je v reviji spet urednikova beležnica, ki bralce seznanja z novostmi na Ognjišču, Bogdan Žorž začne pisati rubriko Pot do Boga – preko gora, Sončna pesem postane Mladinska priloga.
• april 2012: izide prva elektronska knjiga založbe Ognjišča – roman Pesem dveh src.
• maj 2012: iz tiskarne pride ponatis Kratkega Svetega pisma, ki je doslej izšlo že v več kot 150.000 izvodih. Ta izdaja je posebna, saj je slikovno gradivo digitalizirano, besedilo pa posodobljeno.
• september 2012: prenovljena spletna stran http://revija.ognjisce.si, na kateri je poleg povzetkov vsebine posameznih številk vsak dan tudi predstavitev svetnika dneva in godovnjakov za tisti dan.
• 29. 11. 2012: občni zbor Tiskovnega društva Ognjišče, ki je ustanovitelj Ognjišča d.o.o. in na katerem je za direktorja izvoljen Miha Turk, Franc Bole pa ostaja še naprej predsednik društva.
• december 2012: minulo leto izide 14 novih knjig, 8 prenovljenih izdaj, 5 ponatisov in dva glasbena CD-ja.
• božič 2012: založba izda poučno družinsko igro Pot k Jezusu in štiri darilne knjižice v seriji Podarim ti misel (Hvaležnost, Prijateljstvo, Družina in Ljubezen).

2013

• januar 2013: Ognjišče začne objavljati anketo Ognjišča (po rubrikah).
• april 2013: izide knjiga Obrisal bo solze z njihovih oči, ki jo Božo Rustja, ki zgodbe zbira, uvrsti kot prvo v novo serijo Zgodb za dušo.
• junij 2013: na 45. romanju bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki ga organizira Ognjišče, se zbere več kot 4.000 ljudi.
• julij 2013: izide že enajsta, prenovljena, izdaja knjige Dnevnik Anamarije … za počitniško branje bralci lahko napolnijo košarico za 10 € in ob določenem znesku dobijo v dar še ležalko za na plažo.
• 1. september 2013: zaradi finančnih težav mariborske škofije Ognjišče prevzame Slomškovo založbo in njeni knjigarni v Mariboru in na Ptuju in tako še razširi ponudbo verskih knjig.
• 30. oktober 2013: predsednik države Borut Pahor odlikuje ustanovitelja Ognjišča msgr. Franca Boleta z državnim odlikovanjem Redom za zasluge.
• december 2013: založba Ognjišče v letu 2013 izda 24 naslovov knjig, 2 prenovljeni izdaji in en ponatis, igro in zbirko podobic z molitvami.
• božič 2013: Ognjišče stopa v 50. leto izhajanja.

2014

• januar 2014: v jubilejnem letniku se začenjajo nove rubrike: Razsuti tovor, Folklora, Moj poklic je poslanstvo.
• februar 2014: založba Ognjišče skupaj s Slomškovo izda Youcat – molitvenik za mlade.
• 6. marec 2014: po kratki in težki bolezni umre naš sodelavec Bogdan Žorž.
• junij 2014: ob 200-letnici milostne brezjanske podobe založba Ognjišče izda knjigo Klekljane rože za brezjansko Marijo Pomagaj s fotografijami dvestotih najlepših čipk – od 669 cvetov, kolikor jih je avtorica všila v enajst oltarnih prtov.
• 27. junij 2014: urednik Silvester Čuk prejme odličje sv. Cirila in Metoda za življenjsko delo, 13. julija pa v rodnem Črnem Vrhu nad Idrijo obhaja zlatomašni jubilej.
• 25. november 2014: izide knjiga Od petrolejke do iPada – spomini primorskega duhovnika Dušana Jakomina († 12. 2. 2015).
• 26. – 30. november 2014: Ognjišče je s svojimi knjigami navzoče na 30. jubilejnem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu. Največjega slovenskega srečanja izdajateljev knjig se Ognjišče udeležuje že od leta 1985.

več o zgodovini Ognjišča (mesečnika in založbe)
S. Čuk, Plamenček preraste v ogenj: Naših 35 let, v: Ognjišče 4 (2000), 32-33.
S. Čuk, Štirideset let Ognjišča: Priloga, v: Ognjišče 4 (2005), 43-50.
S. Čuk, Petdeset let Ognjišča: Zlati jubilej (posebna priloga), v: Ognjišče 4 (2015), 10-25.
Franc Bole. Uresničevalec evangelija, Ognjišče, Koper, 2020.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

(ob obletnici) “Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam.”

To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl 16. aprila 2010 v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. “Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: ‘Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta’ (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje.”

Papež Benedikt XVI. je v svoji homiliji na kratko opisal življenjsko pot kardinala Špidlíka, na kateri so bile številne in zelo visoke ovire, ki pa jih je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. “Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in častitljivim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta ‘zadihala z obema polovicama pljuč’, kakor je rad govoril slovanski papež.”

V naši knjigarni najdete dva prevoda njegovih del: knjiga pravljic Profesor Ulipispirus in druge zgodbe, ki odkriva življenjske resnice in  Osnove krščanske duhovnosti, sinteza vzhodne in zahodne krščanske duhovnosti.

več o kardinalu Špidliku

njegove misli:

• Mnogi, ki ne povzdigujejo k Bogu svojega glasu, mogoče toliko bolj molijo s svojim življenjem. To so tisti, ki želijo dobro vsem in opravljajo dobra dela.
  
• Potrpežljivost je oblika krščanskega poguma in srčnosti. Lažje se je boriti proti zlu in premagovati zlo, kakor prenašati hudo.
  
• Molitev je pogovor. Preko pogovora se na zemlji rodijo posebni odnosi. Ali ne bi mogli imeti živih odnosov tudi s svetniki v nebesih?.
  
• Če imamo modrost, pravičnost, resnico, imamo Kristusa. Če duša uresničuje vrline, je kakor Božja mati, ker prinaša Kristusa svetu.
  

pripravil Marko Čuk