Jakob Aljaž
“Božji svečenik, ljubeznivi pastir in dobrosrčni oče … sredi planinskega sveta”
(* ob obletnici) Za Aljaža velja: In večno bo živel pravični v spominu … toda vseeno je prav, če se vsaj ob obletnicah spomnimo nanj … na njegovo rojstvo v zaselku Zavrh pod zahodnimi obronki Šmarne gore … pa na njegov prihod v Dovje … za župnika leta 1889 … in na vse, kar je naredil za svoje župljane, katerim je bil dober pastir: jim oznanjal, jih svaril, spovedoval … na njegovo ljubeznivost, odkritosrčno prijaznost do vsakega … sredi planinskega sveta … kjer ga je gnala predvsem ljubezen do gora in domoljubje … na njegov stolp, postavljen leta 1895 … prvo Staničevo zavetišče … . dve njegovi planinski koči: Aljažev dom v Vratih, Triglavski dom na Kredarici … kapelico Lurške Matere božje ‘poleg Triglavske hiše, … in na številne druge Aljaževe gradnje na Triglavu in v dolinah: Tominškovo pot (1903), … prenovljeni Triglavski dom na Kredarici (1909), Šlajmerjevo vilo v Vratih (1907), Aljažev dom II v Vratih (1910) … in na vse tisto, kar je ostalo nedokončano … na njegove pesmi, himno slovenskemu planinstvu … na vse, kar je povezano z njegovo odločitvijo, da bo dan za dnem izpolnjeval Božjo voljo … tako kot pravi Župančičevo posvetilo na spominski plošči na Šmarni gori
Triglavski župnik, ljubil si višine,
po njih si romal, molil, pesmi pel,
premnogo src za njih lepoto vnel,
zdaj ti hvaležno hranijo spomine.
in kot beremo v Sardenkovih verzih na Aljaževem nagrobniku na dovškem pokopališču
Vsako jutro v zarji novi
naši zažare vrhovi,
čakajo, kdaj prideš spet,
ki si bil jim varih svet:
naš triglavski kralj Matjaž,
župnik z Dovjega Aljaž.
… srečen, “da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil.”
več o triglavskem župniku na spletni strani Ognjišča
pripravlja: Marko ČUK
“Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti”
Danes je rojstni dan našega Ognjišča. Pred enainšestdesetimi leti je bila na današnji dan velika noč in koprski in postojnski župljani so brali v ciklostilno razmnoženem lističu, ki so ga dobili v roke po vstajenjski maši na velikonočno jutro, 18. aprila 1965: »Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo, Povezati hočemo našo faro/župnijo v eno družino, zato tudi naslov FARNO OGNJIŠČE. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano.« Od tega prvega ‘obiska’ je preteklo veliko časa in v njem je skromni listič iz župnijskega glasila postopoma zrasel v vsebinsko bogato in za oko privlačno revijo. Iz nje je, zlasti v letih iskanja in zorenja, črpalo “tako potrebno duhovno hrano” že več rodov naših bralcev. To potrjujejo pričevanja nekaterih znanih slovenskih osebnosti na straneh jubilejne – ‘zlate’ priloge (Ognjišče 4/2015). Spomnimo se danes, na naš praznik nekaterih najvažnejših dogodkov iz zgodovine:
(ob obletnici) “Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam.”
Janez Zupet sicer velja za Horjulčana, saj je tam preživel mladostna leta. Čut za lepo je podedoval, saj je bil njegov oče organist v Horjulu in je tudi uglasbil nekaj skladb, Janezov brat Krištof pa je slikar. Poleg teologije je študiral tudi angleški jezik in indoevropsko primerjalno jezikoslovje, obenem pa se je naučil vrste jezikov, med njimi tudi hebrejščine iz katere je prevajal Sv. pismo, Kumranske rokopise … Zupetov prevajalski opus je ogromen, predvsem pa zahteven, saj je prevedel številne miselno zahtevne knjige med drugim dela angleškega kardinal Newmana, sodobnega ameriškega mistika Mertona ter francoskega blaženega Foucaulda, filozofov Bubra, Kirkegaarda in Pascala. Za prevod njegovih Misli je leta 1981 prejel najvišje slovensko prevajalsko priznanje Sovretovo nagrado. Pri Mohorjevi družbi je urejal zbirko Religiozna misel, za katero je prevedel več del. Zaupali so mu jezikovni pregled številnih del. Velik del prevajalskega opusa pa je namenil Sv. pismu. Kot soprevajalec je sodeloval pri Uvodu v Sveto pismo stare zaveze (Mohorjeva, 1979) in Uvodu v Sveto pismo nove zaveze (Mohorjeva, 1982), prevodu Svetega pisma nove zaveze (1984), zlasti pa pri standardnem prevodu Svetega pisma (več knjig iz hebrejskega izvirnika, iz živih jezikov pa opombe zanj). Pisal je v številne časopise in revije (Družina, Božje okolje, Revija 2000, Kristjanova obzorja …), bil je v uredniškem odboru mednarodne revije Communio, v katero je pisal in zanjo prevajal. Poleg svojega prevajalskega in profesorskega dela je Janez rad pomagal tudi v dušnem pastirstvu. Ob njegovi šestdesetletnici je Družina izdala njegovo knjigo Pot, resnica in življenje, nedeljske in prazniške nagovore kot pomoč duhovnikom pri oblikovanju homilije … Ob 75-letnici rojstva je izšel zbornik »Janez Zupet. Življenje, posvečeno Besedi«, ki ga je uredil dr. Anton Štrukelj (ob podpori občine in krajevne skupnosti Vipava sta ga v sozaložništvu izdali založbi Salve in Celjska Mohorjeva družba).
(ob obletnici) Zelo zavzeto teče postopek za beatifikacijo prekmurskega duhovnika in mučenca Božjega služabnika Danijela Halasa. 29. maja 2002 se je začel postopek ugotovitve njegovega mučeništva. V tem času se je zelo pomnožilo romanje na njegov grob v Veliki Polani. Verniki se zbirajo k molitvi redno vsak mesec, mladi se v postu zbirajo na Hotizi k molitvi križevega pota. »Vse dogajanje govori o prepričanju vernikov, da je Danijel Halas živel sveto in umrl kot mučenec,« je zapisal Lojze Kozar ml. Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih . Po gimnaziji v Murski Soboti in Ljubljani je v Mariboru študiral bogoslovje in bil 9. julija 1933 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je deloval v Ljutomeru in Lendavi, 1. januarja 1939 pa je postal prvi župnik novoustanovljene župnije Velika Polana. Bil je goreč dušni pastir, posebej je bil spoštovan kot katehet, spodbujevalec češčenja Srca Jezusovega in izreden častilec Matere Božje. Ko so med vojno Madžari zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran pod obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti, iz budimpeštanskih zaporov je bil pogojno izpuščen 19. julija 1942. Ko se je 16. marca 1945 vračal s kolesom iz Lendave, kjer je bil redno spovednik tamkajšnjih redovnic, so ga v bližini Hotize zajeli neznanci; med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko.
(*ob obletnici) Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu v dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve (papež od 1978–2005), je ob nastopu svoje službe 22. oktobra 1978 vsemu svetu zaklical: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristus!« S tem klicem je napovedal program svojega izredno dolgega papeževanja. Vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. Ko je bil izvoljen za 264. naslednika apostola Petra, si je izbral ime Janez Pavel II., kot papeško geslo pa je obdržal svoje škofovsko geslo Totus Tuus (Ves Tvoj), s katerim je svojo apostolsko službo zaupal Mariji. Po vzoru apostola Pavla je kot oznanjevalec evangelija veliko potoval: na 104 apostolskih potovanjih je obiskal 129 držav, mnoge večkrat (v Sloveniji je bil dvakrat: leta 1996 in 1999). Na vernike in vse ljudi dobre volje je naslovil štirinajst pomembnih okrožnic in številne druge dokumente, v katerih je potrjeval svojo vodilno misel: “Pot Cerkve je človek.” Svojim mladim prijateljem je podaril Svetovne dneve mladih. Zadnja leta je pričeval z vdanim prenašanjem bolezni. Ko se je leta 2005 s tednom po velikonočnem prazniku začenjal mesec april, so se iztekali zemeljski dnevi papeža Janeza Pavla II. V sredo pred cvetno nedeljo, 23. marca, se je iz klinike Gemelli vrnil domov v Vatikan, za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov “mestu in svetu”, v sredo po veliki noči so verniki, zbrani Trgu sv. Petra, še zadnjikrat videli na oknu njegove sobe trpeči obraz svetega očeta. V soboto pred belo nedeljo (2. aprila 2005), ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, je ob 21.37 odšel v Očetovo hišo.Ob njegovem pogrebu so številni napisi klicali: Santo subito (Svetnik takoj). Glas ljudstva je uslišal njegov naslednik Benedikt XVI., ki ga je 1. maja 2011 razglasil za blaženega, 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, pa je bil prištet med svetnike.
(* ob obletnici) Izidor Završnik se je rodil leta 1917 v župniji Sv. Jurij ob Taboru. Mladost je preživel na Gomilskem, potem pa v Mariboru končal klasično gimnazijo in kazal izredno nadarjenost. za risanje – vsi so slutili bodočega umetnika … on pa se je odločil za študij teologije, postal duhovnik in v prvem letu vojne mnogim pomagal, da so pravočasno pobegnili pred Nemci … Gestapovci so ga aretirali, mučili … zaprli v mariborske zapoire, kjer so ga Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13) so spodbudile, da je 10. marca 1943 stopil v vrsto talcev namesto dvajsetletnega sojetnika v mariborskih nacističnih zaporih. Tako je avgusta istega leta (1943) storil tudi poljski redovnik minorit Maksimilijan Kolbe, ki je v zloglasnem taborišču smrti Auschwitz umrl namesto sojetnika družinskega očeta .In leta 1982 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za svetnika. 10. marca 2026, na 83. obletnico Izidorjeve smrti, je celjski škof Maksimilijan Matjaž v domači župniji mučenca na Gomilskem začel uradni škofijski postopek za beatifikacijo.
(*ob obletnici) Cvetana Priol, Božja služabnica, nadarjena pisateljica, glasbenica, je vse darove izročila služenju Bogu in ljudem, bila je oseba s čutečim in mističnim srcem. Že kot mlado dekle je doživela globoko in osebno srečanje z Bogom in iz tega črpala moč vse življenje. Rabila je moč, saj se je osebno srečala s krutostjo nemškega nacizma, ki je preganjal vse, kar je bilo povezano z vero in Cerkvijo … V težkih razmerah se je njena življenjska daritev vedno bolj združevala s Kristusovo na križu. Kristusu je obljubila čistost, da bi lahko služila samo njemu in v tej podaritvi je našla mir in srečo, da je lahko prenašala trpljenje in bolezen. Vera ji je pomenila vse: življenje, veselje, srečo (O Gospod, daj mi, da bom za ljudi cvet, utrgan iz raja! Daj, da bolm ljudem spomin na tvojo Dobroto, daj da bo moja pesem prinašala nekaj tvojega miru izmučenim…) Hodila je po poti Male Terezike, ki je bila “ljubezen v srcu Cerkve”. Tudi Cvetana je želela biti živa priča Kristusove ljubezni. Doživljala je usmiljeno Božjo ljubezen in v najtežjih trenutkih doumela, da je Bog ljubezen, ki se razodeva vsem, ki so odprtega srca. Globoko doživljanje Boga je postalo tudi njeno poslanstvo: za Cerkev, za duhovnike …
(ob obletnici) Našega sodelavca Bogdana Žorža se med letom večkrat spomnimo pri urejanju našega Ognjišča; ob obletnici (rojstva in smrti) pa je tudi priložnost, da spet javno izrazimo svojo hvaležnost za vse, kar je Bogdan naredil za nas: za lepo število knjig in spisov, predvsem pa za zgled njegovega življenja in njegovo pripravljenost, da kot psihoterapevt in globoko čuteč mož priskoči na pomoč človeku v stiski. Naj svetloba njegove osebnosti še naprej osvetljuje poti našega življenja – zdaj tudi po njegovih mislih, nasvetih, pričevanjih … ki so ostala zapisana v knjigah, člankih …