Doma iz francoske pokrajine Savoje, študiral v Parizu, kjer si je nabral odlične izobrazbe, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju, poleg tega pa si je pridobil znancev in prijateljev, ki so bili kasneje vodilni v francoskem javnem življenju. Po doktoratu iz prava v Padovi je bil leta 1593 posvečen, bil je odličen pridigar in spovednik. Skupaj s svojim bratrancem šel v Savojo spreobračat kalvince, zagrizene sovražnike katoličanov. Ljudje so se bali prihajati k njunim pridigam, zato je Frančišek začel tiskati kratke in ognjevite letake v obrambo katoliške vere in Cerkve in jih je z velikim uspehom širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen mož, ki je imel čut za lepo oblikovanje misli. Pisanje mu je postalo potreba in užitek. Iz njega se je razvil v oblikovnem pogledu prav pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoskem slovstvu, vsebinsko pa so njegovi spisi pomembni za ves katoliški svet. Zato ga je papež Pij IX. leta 1877 razglasil za cerkvenega učitelja, Pij XI. pa leta 1923 za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev. Njegov god praznujemo 24. januarja, ko so njegove relikvije prenesli v cerkev v Anecy.

ob prazniku katoliških časnikarjev nekaj misli našega zavetnika:

• Tvoje govorjenje naj bo prijazno, odkrito, odločno, pošteno, preprosto in resnično. Zavedaj se, da je Bog Bog resnice.
  
• Ohraniti si dobro ime in biti v resnici taki, kakor ljudje o nas mislijo, je naša dolžnost, ki nas s krepko in blago silo spodbuja k plemeniti srčnosti.
  več:

in sonet Leona Oblaka

Frančišek Saleški

Krščansko vero zbližal je z življenjem
Frančišek, borec zoper kalvinizem.
Modrost, sproščenost, večni optimizem
razširjal je s preprostim govorjenjem.

Čeprav prežet z neskončnim potrpljenjem,
preziral je človeški egoizem,
v krščanstvo je pripêljal humanizem
in bil je vzornik z delom in vedenjem.

Ljudje v iskanju lastnega užitka
duhovno zdravje zlivamo v bolezen,
sebičnost je vnaprej zgubljena bitka.

Najlepši del krščanstva je ljubezen,
brez nje bo naša sreča silno plitka
in vsak naš dan bo prazen in brezvezen.

L. Oblak, Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. 73 (RAZPRODANO).

več:
S. Čuk, sv. Frančišek Saleški (1567-1622) – učitelj zdrave pobožnosti: Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 11 (2007), 84.
knjiga: S. Čuk, Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, 51-52.

(ob obletnici) »Velikemu oblikovalcu kamna, lesa in kovine pojejo in bodo peli nesmrtno hvalo in zahvalo pomniki in spomeniki nekdanjega cesarskega Dunaja, zlate Prage, našega Beograda, sosednjega Zagreba, posebej pa naše drage Slovenije od hribovitih Ponikev na Tolminskem, kjer po njegovih načrtih na razvalinah novo cerkev dovršujejo, mimo Maribora, kateremu je želel z izvirnimi potezami znamenito Slomškovo stolnico polepšati, pa do Bogojine v Prekmurju, kjer novo cerkev po njegovih načrtih v potankostih že trideset let urejajo« S temi besedami, izrečenimi ob odprtem grobu 10. januarja 1957 na ljubljanskih Žalah, ki jih je mojster Plečnik zasnoval kot ‘vrt slovesa z rajnimi’, je tedanji ljubljanski škof Anton Vovk orisal značilne poteze in glavne postaje umetniške poti velikega pokojnika, ki je bil ne le ‘navdihnjen’ arhitekt, ampak tudi izreden človek in evangeljski kristjan.

V svojo rodno Ljubljano je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke Božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu … Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z njim. »Morebiti starši molijo zame in ti moliš zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečine. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«

Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni božji lepoti. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca Božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec Božje slave.

Njegova čista in ponižna duša povsod vidi Božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanje napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.
Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno božjih sledi, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve na Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernekelj je studenec žive vode, monštranca je drevo življenja, kelih Božje srce …
Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reči mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem – no, On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«

Za svoja dela nikoli ni delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda nobena stvar ni prelepa!«
V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.
Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

Leta 2007 (ob 50-letnici njegove smrti), se je začel postopek za njegovo beatifikacijo.

več:
S. Čuk, Kamen govori o Bogu: Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 4 (1965), 23.
S. Čuk, Jože Plečnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1992), 28-29.
S. Čuk, Plečnikova hiša: Domače ognjišče, v: Ognjišče 1 (2017),  52-53.
S. Čuk, Jože Plečnik, naš Frančlišek Asiški: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2022), 76-77.
M. Pezdir Kofol, Plečnikove poti k Bogu in ljudem: Priloga, v: Ognjišče 7 (2022), 40-49.
M. Pezdir Kofol, Zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva: Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.

knjiga D. Prelovšek, Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče, Koper 1999, (RAZPRODANO))

nekaj njegovih misli

• Sam sem, kakor prsti moje roke. Taka je usoda človeka, da more biti pridružen, ali združiti se, zliti v eno ne more nikdar. Ostane sam, sam, sam. On sam more doseči namen življenja svojega, namreč posvečenje sebe.
• Ako ne najdemo v življenju vrat lepote, ne bomo nikoli prestopili praga lepote večnosti. Za to gre in za prav nič drugega.
• Dejstvo je, da se človek ne nauči mnogo v šoli, da se uči šele v življenju in da se vsega nikdar ne nauči.
• Arhitektura bo v določenem pogledu vedno sakralna, pa najsi potem že gre za cerkev ali za dom aristokrata.
• O svojem delovanju ne bom dosti govoril. Molčanje je edino umestno.
• Jaz si želim časti, vendar prave in častne; drugačne si tudi izprositi nočem.
• Denar vam bodi sredstvo vaše svobode, brez denarja ne morete nič in vas vsak nekam sune …
• Naj nekaj ostane po meni – par spominov na dela – katera so zvečine molitev.
• Ste na deželi, al v mestu – opravljate s poklicem in osebnostjo apostolat katerega konečni namen je drugih in lastna sreča.
• Ne morem si kaj […] jaz verujem v Previdnost Božjo.
• Naključje je pravi angel, poslan verni duši iz Božjih rok.
• Vse je za nekaj dobro. Providentia človeka zmeraj na pravo mesto postavi, če se ji s čistim srcem zaupa.

drugi o mojstru Plečniku

• Bil je edini človek, ki sem ga poznal, ki je imel jasen, neovrgljiv svetovni nazor. (Vinko Lenarčič, njegov učenec)
• Škoda, da se ne morete spremeniti v muho in sesti zraven na mizo, ko se Plečnik pogovarja s svojimi mojstri. Škoda, da ne morete videti spoštljive pazljivosti, posvečene vsaki besedi teh preprostih mož. Škoda, da ne morete doživeti hvaležnega sprejemanja vsake besede, ki je njemu nova, vidite pa lahko fotografijo […], kjer ta ponižna ljubezen sije iz krp cestarja na njegovi zadnji plati in Plečnikove roke, ki objema roko tega delavca. (p. Martin Perc, po vojni župnik v Stranjah)
• Njegova občutljiva narava je spravljala svoj izžarevajoči umetniški vpliv na okolico v zvezo z neko nadnaravno milostjo, z misterijem umetniškega genija in drugih neznanih sil, ne pa z njegovim velikim talentom. (Janko Omahen, njegov učenec)
  

pripravlja: Marko Čuk

duhovnik, teolog, profesor, prevajalec, Božji služabnik – * 21. januar 1915, Osredek, † 20. oktober 2003, Ljubljana

(ob obletnici) Duhovnik, profesor, teolog in svetniški kandidat Božji služabnik ANTON STRLE je bil doma iz Osredka v župniji Sv. Vid nad Cerknico.
Ker je napisal knjigo Mladec Kristusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, je bil po vojni razglašen za ‘sovražnika ljudstva’. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo zdravje. Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela, ‘odsedel’ je pet let in na to obdobje svojega življenja gledal kot na čas notranjega prečiščenja.
Po zaporu je bil do leta 1959 župnik v Planini pri Rakeku, z vsem srcem se je posvetil dušnemu pastirstvu, ob tem pa je našel čas tudi za bogoslovno znanost ter je študiral in pisal in tudi hodil predavat dogmatiko na teološko fakulteto v Ljubljani
Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji ‘puščavniški’ sobi nekdanjega Alojzijevišča, pod katerega streho je bila teološka fakulteta, in tam je ostal do smrti. Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956–1984). Pri predavanjih se je pogosto tako razvnel, da je krilil z rokami in ga je Božji ogenj kar dvigal.
Profesor Strle je tudi ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Načelo “Nikogar ne sodim po svojih zamislih, ker mi je že dolgo jasno, da se mora človek ravnati po Božjih zamislih,” je bilo vodilo njegovega svetniškega življenja.
V skoraj 89 letih življenja in 52 letih  duhovniške službe, se je vedno in povsod ravnal po svojem novomašnem geslu “Povsod Boga”. Sam je bil globoko zakoreninjen v njem, zato ga je lahko drugim prinašal. O njem ni le prepričljivo govoril – zanj je pričeval!

Zanj je marca 2014 stekel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega. Uradni škofijski postopek za beatifikacijo Božjega služabnika Antona Strleta se je končal 21. januarja 2021.

več:
F. Bole, prof. dr. Anton Strle. Ob 75-letnici življenja: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1990), 6-10.
S. Čuk, dr. Anton Strle, Človek se mora ravnati po Božjih zamislih: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2004), 38-39.
S. Čuk, Anton Strle: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2015), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Anton Strle: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 10 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani gospod Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

njegove misli:

• Srce je kraj osebnostnega stika in srečevanja z Bogom. Kar prihaja iz “srca”, se tiče duha in razuma, vesti in volje, svobode in zvestobe. Zato pa človek velja pred Bogom in pred samim seboj toliko, kolikor velja njegovo srce.
• Zaradi delovanja Svetega Duha v našem srcu božja beseda ne udarja le ob naša ušesa, ampak se obrača na naš razum in naše srce.
• Nebeškega kraljestva ne bodo deležni zaspanci, marveč taki, ki bedijo in si prizadevajo Božje zapovedi spolnjevati.
• Vsebina krščanskega evangelija se glasi: Bogu se zdi človek tako pomemben, da je on sam trpel zanj.
  več:
  

molitev za beatifikacijo

Sveti troedini Bog,
svojega služabnika Antona Strleta si poklical,
da ti je kot duhovnik, spovednik in bogoslovni učitelj
zvesto služil v veri, upanju in ljubezni.

Z globokim molitvenim življenjem
in obhajanjem evharistije
je spolnjeval svoje vsakodnevne dolžnosti.

V luči svojega vodila “Povsod Boga”
se je popolnoma izročil
Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Daj, da bo pred vesoljno Cerkvijo
prištet med blažene.

pripravlja Marko Čuk

* 3. september 1928, Dob pri Domžalah, † 15. januar 2017, Ljubljana

(ob obletnici)  Duhovnik dr. Marijan Smolik je bil teolog, liturgik, prevajalec, urednik, kulturni delavec, trideset let profesor na Teološki fakulteti, tudi njen dekan (ko je bila Teološka fakulteta izključena iz Univerze), številni ga poznamo tudi kot knjižničarja Semeniške knjižnice.  »Združeval je dvoje poslanstev: duhovništvo in znanstveništvo. Služba znanosti je pri njem zelo stroga, trdno zasidrana v dejstvih in v jasnih izrazih. Gre za najlepšo znanost v pravem pomenu besede,« so zapisali v zborniku Liturgia – theologia prima, kjer je na skoraj petsto straneh objavljena Smolikova biografija in bibliografija ter teološke, liturgične, literarne in zgodovinske razprave. Za liturgično gibanje se je Smolik navdušil že med študijem (duhovniško posvečenje je prejel po diplomi leta 1955, doktoriral pa je leta 1963), njegovo poslanstvo kot profesorja liturgike se pričenja ob izteku drugega vatikanskega koncila (1962–1965). Njegov prvi sad je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963). Smolik jo je še med študijem v Parizu prevedel in napisal k njej pripombe. Skupaj z Janezom Oražmom je skrbel za prevod vseh koncilskih odlokov v slovenščino. Kot profesor liturgike je bil ‘po službeni dolžnosti’ član novoustanovljenega medškofijskega liturgičnega sveta. Sam je prevajal ali vodil prevajanje številnih bogoslužnih knjig in njihovo tiskanje. Zanje je (brez podpisa) pisal uvode in razlage. Bogoslužje zanj ni bilo ‘papirnato’, temveč živo, zato je z veseljem ob nedeljah hodil pomagat na župnije.

Pomembno je tudi njegovo delo pri Mohorjevi družbi, kjer je bil deset let tajnik, nato odbornik. Za novo izdajo Leta svetnikov, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v petih zajetnih knjigah (1999–2001), je bil Marijan Smolik ne samo urednik, temveč tudi avtor mnogih življenjepisov novejših svetnikov. Sodeloval je tudi z Družino in tudi pri našem Ognjišču, saj je sam napisal nekaj člankov in pri mnogih tudi pomagal s podatki in literaturo. Z veliko vnemo se je posvečal raziskovanju življenja in dela znanih in manj znanih ljudi, ki so se zapisali v slovensko kulturno zgodovino, o njih je pisal za domače in tuje znanstvene revije, enciklopedije, leksikone, zbornike. Imel sem srečo, da sem lahko pet let preživel z njim in se bogatil ob njegovih spodbudah, namigih in kratkih razmišljanjih, ki sem jih “ujel” ob srečavanju z njim v semeniški duhovni in literarni knjižnici … Ves je bil usmerjen v delo, skromen in ponižen, zavedal se je, da dela za prihodnost, da je tega dela ogromno in da vsega sam ne bo zmogel nikoli opraviti. Zato je zelo umirjeno spodbujal, svetoval, navduševal za knjige, za zbiranje verskih tiskov … tudi opozarjal na stvari, ki jih pogosto pri takem delu spregledamo, predvsem na natančnost ….  Poleg enciklopedičnega znanja je imel poseben čut, da je hitro našel, kar je iskal. Hkrati pa je bil tako zelo duhoven mož, zasidran v duhovnosti … iz katere je živel in delal.

 Za obsežno delo in več kot 60-letno skrb za Semeniško knjižnico je leta 2010 prejel Trubarjevo priznanje, Slovenska škofovska konferenca pa mu je podelila Ciril Metodovo odličje..

nekaj njegovih misli:
V bogoslužju smo v stiku z Bogom, ki se nam daje in razodeva na naši naravi primeren način: v čutno zaznavnih znamenjih, ki so besede, osebe in dejanja. Tudi mi ne moremo svojih bogoslužnih čustev izražati v skupnosti drugače kot z znamenji, besedami, kretnjami, telesa in s petjem … Učlovečenje Božjega Sina, ki je kot človek postal nam popolnoma enak, je tudi osnova, da naše bogoslužje sprejema vse tisto, kar je človekovi telesni naravi potrebno in primerno. Zato bogoslužja ne more biti brez izrazov naše telesnosti,« razlaga v svoji knjigi Liturgika (Pregled krščanskega bogoslužja)

»Zdaj sem tudi jaz mali Čopek in kar zadovoljen sem, da mi tako pravijo prijatelji, kajti res sem vesel tega svojega poslanstva in življenja s svojimi prijateljicami knjigami.«

o njem:
Več kot trideset let je bil profesor na fakulteti, kjer je tudi ustvarjalno in konstruktivno deloval v vodstvu fakultete, v zahtevnih časih pa je tudi »dodobra okusil« dekansko službo. Čeprav je bil to čas izključenosti naše fakultete iz Univerze (študentje in profesorji smo bili brez zdravstvenega zavarovanja, v dokumentih je prenekateremu profesorju pisalo, da ima dokončano le osnovno šolo), je iskal stike s članicami Univerze, zlasti s Filozofsko fakulteto. Ne nazadnje gre prav njemu zasluga, da imamo danes na fakulteti primerne učne prostore, saj je potekala gradnja t. i. prizidka pod njegovim mentorstvom,« (dr. Stanko Gerjolj )

»Ob njegovem imenu se pred našimi očmi zariše podoba enciklopedično izobraženega znanstvenika, ki se je zapisal v zgodovino slovenske znanstvene misli s svojim neutrudnim delom, ki ne pozna počitka, predvsem pa podoba človeka, ki ga odlikujejo mnoge človeške vrline: delavnost, resnicoljubnost, vztrajnost, zvestoba, nesebičnost in skromnost. Čeprav zaradi razmer in drugih človeških zakonitosti ni mogel v enaki meri razviti vseh prejetih talentov, med drugim tudi za matematiko in glasbo, je prispeval nemajhen delež v zakladnico slovenske misli in spoznanj,« (prof. Rafko Valenčič)

še več o dr. Smoliku  na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

(*ob obletnici) KAREL MAUSER, zamolčani pisatelj in pesnik (najzrelejše delo roman Kaplan Klemen, trilogija Ljudje pod bičem – upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem) je bil po drugi svetovni vojni izgnan iz domovine. Vse knjige, ki jih je izdal v zamejstvu in zdomstvu, so bile do osamosvojitve (1991) pri nas na indeksu. V domovini se je prvič ‘oglasil’ septembra 1989, ko je Ognjišče začelo v nadaljevanjih objavljati njegov roman Kaplan Klemen. Bralce Ognjišča je poldrugo leto nagovarjal s svojo povestjo Razdrto gnezdo, v avgustovski številki, 2017 pa smo začeli objavljati njegov roman Le eno je potrebno, v katerem pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata škofa Friderika Baraga. Ob stoletnici smrti škofa Friderika Baraga (1968) je ta roman začel izhajati v listu Duhovno življenje v Argentini. Pisatelj je pred pisanjem in med njim prepotoval vse Baragove misijonske postaje in zbiral gradivo. Zaradi bolezni in prezgodnje smrti (1977) romana ni dokončal. To je storil p. Bertrand Kotnik, ki je Mauserjevo delo dopolnil z gradivom o Baragovem zadnjem življenjskem obdobju – Po končanem podlistku v Ognjišču smo roman izdali v prenovljeni obliki tudi v knjigi  Le eno je potrebno – 1. in 2. del) – Leta 1993 je France Pibernik pripravil za našo založbo knjigo Karel Mauser, s katero smo v zbirki Graditelji slovenskega doma zamolčanega pisatelja predstavili širši javnosti.

več:
S. Čuk, Karel Mauser (1918-1977). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53
knjižico: Karel Mauser, Ognjišče, Koper 1993 (Graditelji slovenskega doma) (še nekaj izvodov)o njem na spletni strani Ognjišča:

(*ob obletnici*) Trento na severu Italije je njeno rojstno mesto. Rodila se je 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Pri krstu je dobila ime Silvia. Ko je pri osemnajstih letih z odliko končala srednjo šolo, je želela iti študirat na katoliško univerzo v Milanu, a ni bilo denarja. Zaposlila se je kot učiteljica. Njeno življenje je preoblikovalo romanje v Loreto leta 1939. Istega leta je vstopila v tretji red sv. Frančiška in si privzela ime Chiara (Klara), s katerim bo zaslovela po vsem svetu. Prelomen datum njenega življenja je bil 7. december 1943, ko je odgovorila na Božji klic: “Daruj se vsa meni!” Po njenih stopinjah je šlo nekaj prijateljic. Med bombnimi napadi na Trento so v zaklonišču ob sije sveč prebirale evangelij in jih je, kot smo že zvedeli, prevzela Jezusova oporoka. Nekoč jih je neki duhovnik vprašal: “Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?” Odgovorile so, da takrat, ko je Oljski gori krvavi pot potil, on pa je dejal: “Ne, Jezus je najbolj trpel takrat, ko je na križu zaklical: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'” Chiara je prijateljicam rekla: Če je bila Jezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomo sledile takemu: zapuščenemu Jezusu.”

To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se “fokolar” (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je “beseda življenja”. Chiara razlaga: “Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele.”

 (…)

več o Chiari Lubich na spletni strani Ognjišča:

 pripravlja: Marko Čuk

* 1647, Vipavski Križ, † 17. oktober 1714, Gorica

(* ob obletnici) Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je s svojim Svetim priročnikom dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu “gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva” (Mirko Rupel).

Na podlagi njegove lastnoročno napisane zaobljube z datumom 21. september 1665, v kateri pravi, da “je bil sedemnajstleten sprejet v red bratov kapucinov … in opravil leto noviciata”, je povsem jasno, da je rojen leta 1647. Prav tako je zanesljiv njegov rojstni kraj: Sveti Križ, zdaj Vipavski Križ (spodobilo bi se, da bi mu vrnili prvotno ime!). kar potrjuje kapucinska oz. splošna redovniška tradicija preimenovanja redovnikov, ki je bila v veljavi do drugega vatikanskega koncila. Kandidat je ob vstopu v red oz. preobleki dobil tudi novo ime, ki so mu ga običajno izbrali njegovi predstojniki. To je pomenilo, da prekinja s starim, svetnim življenjem in začenja novo kot nov človek z novim imenom.
Tobija Lionelli je vstopil red bratov kapucinov septembra 1664, ko je imel sedemnajst let. Po enem letu noviciata na Reki je 21. septembra 1665 izrekel prve zaobljube. O njegovem izobraževanju pred noviciatom ni nobenih podatkov. Nedvomno je moral imeti zadostno znanje, da je lahko takoj po noviciatu začel s filozofsko-teološkim študijem – tri leta filozofije in štiri leta teologije. Janez Svetokriški je opravil študije v domači provinci: filozofijo v Zagrebu ter v Celju (1667–68), teologijo pa tudi v Celju (1668–1671/72). Lahko sklepamo, da je bil posvečen v duhovnika poleti ali jeseni 1670. Ob koncu sedemletnega študija je moral, kot vsi bratje pridigarji, opraviti zaključni izpit ter tako dobil pridigarsko licenco od vrhovnega predstojnika. Pridiganje, ‘najvzišenejšo službo v Cerkvi’, so smeli izvrševati le intelektualno in duhovno dobro pripravljeni bratje. Okoli leta 1700 je bilo v Štajerski kapucinski provinci že 230 pridigarjev in le 106 spovednikov!
Janez Svetokriški je bil leta 1679, ko je bil star 32 let, imenovan za gvardijana (samostanskega predstojnika) v Trstu. Sredi leta 1682 so ga imenovali za gvardijana v rodnem Svetem Križu. Po dveh letih je odšel v Ljubljano, kjer je dobro leto opravljal službo samostanskega predstojnika, ostal pa je v Ljubljani kot pridigar. Novi dve leti je bil spet gvardijan v Trstu, nato pa v Novem mestu, kjer je navezal prijateljske stike s proštom Friderikom Hieronimom Lanthierijem, ki mu je kot mecen omogočil izid prvega zvezka Svetega priročnika, ki je izšel v Benetkah leta 1691. Začasno je bil razrešen predstojniške službe, pred izidom drugega zvezka je bil leta 1694 spet imenovan za gvardijana, tokrat v Gorici. Po letu 1696 ga ne zasledimo več med samostanskimi predstojniki; skoraj gotovo pa je pomagal kot pridigar in spovednik. Tek svojega izjemno bogatega in ponižnega življenja je sklenil v Gorici 17. oktobra 1714, ko mu je bilo sedeminšestdeset let.

‘Sveti priročnik’, njegovo življenjsko delo
Sveti priročnik obsega pet zvezkov – nad 2800 strani in vsebuje 233 pridig. V prvem in drugem zvezku je obdelana večina nedelj in nekaterih praznikov cerkvenega leta. Tretji zvezek vsebuje pridige ob godovih in praznikih svetnikov. Teh praznikov, na katere so bili takrat verniki dolžni priti k maši kakor ob nedeljah, je bilo v Janezovem času kar 36!. Iz raznih življenjepisov svetnikov je Svetokriški za pridige izbral tisto, kar se mu je v življenju svetnika zdelo koristno, poučno. Posluževal se je tudi srednjeveških legend in iz tega gradiva znal sestavljati spodbude za življenje po božjih in cerkvenih zapovedih. Četrti zvezek, ki je najbolj zanimiv in katerega mecen je Peter Anton Codelli, prinaša priložnostne pridige, ki jih bogatijo številne slikovite primere. V petem zvezku, so pridige za vseh 52 nedelj cerkvenega leta.

Njegove pridige kot učbenik
Slovenski pridigarji so s tem njegovim delom dobili dragoceno pomoč za oznanjevanje. Njegove pridige so nastajale sproti, odkar je začel delovati kot pridigar; govoril jih je na slovenskih tleh, kjer je deloval. Pridige v Svetem priročniku niso zapisane v obliki, v kateri jih je Svetokriški imel, ampak so bile za natis prirejene. Zato so po večini odpadli vsi konkretni nagovori in so nadomeščeni s splošnim N.N., odpadla so imena. Ali je Janez Svetokriški vse pridige tudi res govoril v slovenščini? Na to vprašanje/pomislek odgovarja Mirko Rupel, odličen poznavalec ‘ozračja’, ki je vladalo v tistem času, in misli, da je govoril v svojem materinem jeziku, ki ga je govorila in razumela večina njegovih poslušalcev.

Zunanja oblika pridig Janeza Svetokriškega je stara, sholastična in ima štiri dele: 1. tema ali ‘naslov’, kar je ponavadi svetopisemski citat, 2. uvod ter predstavitev snovi, 3. jedro pridige in 4. zaključek. V uvodu je rad povedal izrednega in zanimivega, da je pritegnil pozornost poslušalcev. …  Za uvodom je obrazložil namen pridige in je navadno poslušalce opomnil, naj prisluhnejo. Janez Svetokriški je za svoje pridige – v skladu z navodili za kapucinske pridigarje – rad zajemal snov iz Svetega pisma, zato je v njih največ zgledov in navedkov iz njega. … Ljudje so Svetokriškega tako radi poslušali, da so včasih cerkve bile premajhne in jim je moral govoriti na prostem. Ko se je leta 1686 po triletnem bivanju v Ljubljani poslavljal od svojih poslušalcev, jih je pohvalil, “kir v mrazu inu vročini so taku flisnu hodili poslušat to bozhjo besedo iz mojih preprostih ust”. Večinoma je govoril preprostemu ljudstvu. Vsem vprašanjem javnega in zasebnega življenja se je tako posrečeno znal približati in jih reševati s preprostostjo in vedrino.

Odlomek njegove pridige o svetu in naši vlogi v življenju.

»Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.«

 pripravlja Marko Čuk

* 1. junij 1939 v Kamniku, † 9. december 2013 – predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (2008-, mednarodno ugledni strokovnjak na področju bioetike.

(ob obletnici) dr. Jože Trontelj je svojo zdravniško kariero posvetil klinični nevrofiziologiji. V znanstvenih krogih se je uveljavil z mikroelektromiografijo – novo elektrodiagnostično metodo. Sodeloval je pri izdelavi Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstvu človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Oviedske konvencije), ki jo je Slovenija med prvimi državami v Evropi ratificirala. Leta 1995 je prevzel vodenje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Leta 1991 je bil izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki je vrhovna znanstvena in umetniška ustanova v naši državi in leta 1995 napredoval v rednega člana … leta 2002 je bil izvoljen za podpredsednika, 22. aprila 2008 pa za predsednika SAZU. »Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« je zapisal Alojz Rebula. »Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika.«

Ob vseh svojih zahtevnih nalogah in dolžnostih ni odrekel sodelovanja na javnih nastopih, na katerih je z mirno in prepričljivo besedo govoril zlasti o etičnih vprašanjih, povezanimi s področjem bioetike. Zaznamoval je tudi javno razpravo o šolstvu, kulturi, znanosti, pa tudi o odnosu do povojnih pobojev in narodovi prihodnosti. Na posvetu Urada za verske skupnosti, ki je bil v Ljubljani 24. oktobra 2012, je spregovoril o tem, da so religijske vrednote temelj svetovne etike. »Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.« Na velika etična vprašanja najbolj dosledno gleda katoliška vera. »Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.«

»Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže ne žive narave … Poseben čudež pa je, koliko vsega, kar bo določalo značaj, nadarjenost in sposobnosti prihodnjega otroka in odraslega, je že vgrajeno v semenčico, jajčno celico in v zigoto, začetek človeškega bitja. V drobceni prvi celici novega bitja, z golim očesom komaj vidni kot majcena pikica, je zapisana nepredstavljivo bogata in raznovrstna dediščina. So zapisani dosežki milijonov in milijard let razvoja živega sveta. Je zapisan velik del prihodnosti novega človeka in njegovega potomstva. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega. Karkoli manj kot varstvo od spočetja do naravnega konca bi bilo za tak čudež premalo.« (dr. Jože Trontelj)

o njem:
»Imam ga za enega največjih duhov, kar smo jih Slovenci imeli.” (Alojz Rebula)

»Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor (…) Profesor Trontelj je pogosto poudarjal, kako krščanski pogled na življenje podpira smer bioetike, ki zagovarja svetost življenja … Izhodišče krščanskega pogleda na bioetična vprašanja je: človekovo življenje je najprej Božji dar. Zato človek nima oblasti nad svojim življenjem, ampak ga sprejema kot nekaj podarjenega, kot veliko priložnost, (ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik)

še več o dr. Trontlju – na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

“Če bi politika slonela na krščanskih načelih, bi bila to socialna politika, v korist malega človeka. Imela bi elemente socialne demokracije in konservativnega gledanja na družbo, kar pomeni, da bi ohranjala vrednote. Škoda, da so krščanski politiki pri nas še v manjšini,” je razmišljal starosta demokratične slovenske politike Ivan Oman pred petnajstimi leti ob umiku iz politike, ko ga je obiskal Miha Turk za rubriko Moj pogled. 17. avgusta 2019 se je v 90. letu poslovil – mož, ki je verjel, da bo nekoč politika “skrb za javne zadeve, ne skrb za kariero … zato je uspelo nemogoče: preboj iz enopartijske diktature in vzpostavitev demokracije in iz tega je izšla samostojna država.

Ivan Oman se je rodil 10. septembra leta 1929 v Zmincu pri Škofji Loki. – “Dobro se spomnim, ko je prišel za kaplana gospod Golob in sem bil njegov ministrant. Njegov predhodnik gospod Jože Vovk, me je učil ministrirati in tudi latinskih molitev. Živo v spominu imam, da me je učil, kaka je razlika med “et te, Pater” in “et tibi, Pater” in da se je bilo zelo težko naučiti Suscipiat, težje kot Confiteor. Spominjam se tudi, da smo imeli zelo radi gospoda Goloba in kako nam je postregel, ko smo mu šli za Tri kralje voščit za god.” – Ko se je začela vojna, je bil star 12 let: “Otroci smo v tistih razmerah nekako prehitro odrasli in prave mladosti takrat ni bilo.” –  Najstarejši od šestih otrok. Poleg brata in štiri sester ter staršev, so z njimi živeli še stari starši in teta. “Spomnim, da sva se z mlajšo sestrico veliko igrala tu, na domačem dvorišču, in ker nas je bilo več, smo se znali tudi kregati.” – Leta 1960 se je poročil in v zakonu se jima je rodilo sedem otrok. še dva fanta in štiri dekleta. Sin je ostal doma in skrbi za kmetijo. –  Ko sem se poročil, sem postal tudi gospodar domačije. Od takrat sem delal samo to, prej sem bil nekaj mesecev oziroma dobro leto tudi v službi drugod. To so bili časi, ko je bilo za kmete precej težko, predvsem do leta 1968, ko je bilo možno najemati kredite, kupovati stroje in razvijati kmetijo. Prej je država na kmete gledala kot na razrednega sovražnika.”   –  Leta 1988 je bil med ustanovitelji Kmečke zveze. “Takrat smo bili priča nekakšni politični otoplitvi. Ker smo vedeli, da bodo leta 1990 volitve smo hoteli biti pripravljeni in računali smo, da bodo naslednje volitve res že “prave”, demokratične. Oblikovale so se tri oblike organizirane opozicije: Kmečka zveza, Slovenska demokratična zveza in Socialdemokratska zveza, ki jih je tudi takratna oblast nekako priznala. Slovenski komunistični partiji smo bili dobrodošli, da se je pod grožnjo srbskega nacionalkomunizma oblikovala neka narodna enotnost, tako partijske kot tudi opozicijske politike. Ko se je jeseni leta 1989 pripravljala nova volilna zakonodaja in zakon o političnih organizacijah, je bila opozicija povabljena zraven; za nas je bilo za silo sprejemljivo.” – Leta 1990 je bil izvoljen za člana predsedstva republike. V koaliciji Demos je bil eden glavnih akterjev, ki je v naslednjih letih izpeljala slovensko osamosvojitev in mednarodno priznanje. V spominu Slovencev je eden od očetov naše samostojnosti in, kot ga radi imenujejo, starosta slovenske pomladi.”

več:
TURK, Miha. Ivan Oman. (Moj pogled). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 9, str. 76-78.

nekaj njegovih misli:

Takoj potem, ko je bilo doseženo mednarodno priznanje Slovenije, se je pa začelo delati drugače. Potem je postala politika skrb za uveljavljanje. To se je videlo po tem, da se je silno mudilo izriniti Krščansko demokracijo iz vodilne vloge v slovenski politiki. Bilo je precej neodgovorno že takoj po koncu osamosvojitvene vojne in pred mednarodnim priznanjem poskušati rušiti tisto, kar smo z dogovori že prej dosegli v okviru Demosa. …

Zagovarjam konzervativno opcijo. Ko rečem besedo “konzervativno”, to ne pomeni nekaj zaostalega ali nazadnjaškega, pač pa “conservare” – ohranjanje vrednot. Že večkrat sem povedal primer zvezne države Bavarske: konzervativci so na oblasti že od druge svetovne vojne in dosegli so, da je ta dežela najbolj razvita nemška pokrajina. Verjetno so najnaprednejši, čeprav so konzervativci. 

Kumrovske šole niso bile ravno slabe. Nasprotno. Jaz bi jo z veseljem naredil, ampak nisem bil pripravljen iti v to družbo. Veliko sem bral. Do dvajsetega leta sem požiral romane, pozneje me je zanimala sociologija in filozofija, ko sem se dokončno odločil, da bom kmet, pa samo še moja stroka. No, še vedno sem malo bral zgodovinske stvari, o Kreku, papeške socialne enciklike… Človek mora razmišljati in primerjati.

Tudi ko sem bil mlajši, sem se nekoliko ukvarjal s politiko, sicer samo na lokalni ravni, in v kmečki zadrugi, tudi to je neke vrsta politika. Nemci pravijo, naj politik začne kot lokalni politik in postopno prehaja višje. Pri nas je bilo drugače. Vsi, ki so sedaj, so se naenkrat znašli na vrhu, nihče pa prej ni delal. Niti za svoj kruh ni skrbel, kaj šele da bi imel odgovornost za vodenje.

Nimam več namena posegati v aktivno politiko in tudi najbrž ne bi uspel, ker ljudje mojega tipa niso zaželeni. Preveč razmišljam s svojo glavo in povem, kar se mi ne zdi prav tudi v skupini, ki ji sam pripadam. Še vedno pa gledam na politiko kot na nekaj pozitivnega in se mi ne upira. Ob vseh negativnih stvareh, ki to spremljajo je vendarle v svojem bistvu skrb za javno dobro, in vsaj del tega vedno je

Govorniki bi morali vedeti, da morajo govoriti tako, da jih bodo vsi razumeli in ne tarnati v govoru. Nekateri govorijo samo zato, da govorijo in se prav trudijo, da ne bi nič povedali. Tudi to je po svoje umetnost. To so zelo dobro obvladali in tega bili naučeni partijski politiki. Mislim, da je tudi to še ostanek socializma.

Še vedno gledam na politiko kot na nekaj pozitivnega in se mi ne upira. Ob vseh negativnih stvareh, ki to spremljajo je vendarle v svojem bistvu skrb za javno dobro, in vsaj del tega vedno je.

pripravil Marko Čuk

Že tri leta je, odkar se je Franček nenadoma poslovil: velik človek in velik športnik. Tudi v Ognjišču smo predstavili njegovo športno pot – in nikoli ne bom pozabil tega svojega prvega športnega ‘intervjuja’ , ki sem ga imel prav z njim v Rimskih Toplicah – pred skoraj natančno tridesetimi leti …  pa je še vedno tako živ spomin na tisto srečanje z njim, na njegovo človeško toplino, s katero je govoril, najbolj pa me je prevzela njegova skromnost, zdelo se mi je, da je pravi pričevalec za to, kako mora človek živeti in delati, pa ne samo za »ta svet«, kako je najvažnejše to, kar človek nosi v sebi in iz česar živi, »vedno v ozki, komaj zarisani meji med bivanjem in večnostjo«…v hrepenenju po nečem, kar ga presega …  Z velikim veseljem sem več kot dvajset let kasneje prebral njegovo knjigo Ožarjeni kamen, v katero je zapisal svoja bogata razmišljanja. Toliko njegovih misli že leta “hodi z menoj” na mojih pohodniških poteh, od najlažjih – do nekoliko zahtevnejših v visokogorju .. prav on mi je tudi namignil, da bi bilo o hribih dobro pisati tudi v Ognjišču (takrat pohodništvo še ni bilo tako v modi). Zelo spoštljivo je govoril o hribih, o ljubezni do njih, tako človeške so se mi zdele njegove pripovedi …, ni videl samo težavnosti, čistega alpinizma, znal se je posvetiti tudi človeku, ki o tem ni veliko vedel in ni imel toliko poguma in sposobnosti… Že takrat je bil rekorder po številu vzponov, ob njegovem odhodu v večnost pa so na Planinski zvezi zapisali tudi uradne podatke: da je od leta 1973 (ko se je začel ukvarjati z alpinizmom) opravil več kot 7350 plezalnih vzponov (998 prvenstvenih, še veliko dragocenejše od podatkov in naštevanja uspehov v steni, pa so misli njegovih prijateljev, soplezalcev, alpinistov in ljubiteljev gora …tisto, kar je Franček pustil v srcih …  V spomin nanj tudi na spletni strani Ognjišča objavljamo članek, ki je bil zapisan marca 1987, po Frančkovem uspehu v Patagoniji… V njem je med drugim povedal tudi to, da je zanj največje mojstrstvo, »ko plezaš sam, brez vrvi in tehničnih pripomočkov, da se pri tem ne varuješ. Tako plezanje je največja mojstrovina, pri kateri je človek najbolj izpostavljen nevarnosti, popolnoma osredotočen na določen trenutek, prijem, kajti pri določenih gibih si ne sme privoščiti napake – zaveda se, da ta lahko pomeni njegov konec« – in prav pri takem plezanju je Franček tudi sklenil svojo življenjsko pot. (Marko Čuk)

 več:
ČUK, Marko. Franček Knez: “Lepota gora je neizmerna in večna.” (Šport). Ognjišče, 1987, leto 23, št. 10, str 46-49.

zbira in pripravlja Marko Čuk