* 1647, Vipavski Križ, † 17. oktober 1714, Gorica

(* ob obletnici) Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je s svojim Svetim priročnikom dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu “gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva” (Mirko Rupel).

Na podlagi njegove lastnoročno napisane zaobljube z datumom 21. september 1665, v kateri pravi, da “je bil sedemnajstleten sprejet v red bratov kapucinov … in opravil leto noviciata”, je povsem jasno, da je rojen leta 1647. Prav tako je zanesljiv njegov rojstni kraj: Sveti Križ, zdaj Vipavski Križ (spodobilo bi se, da bi mu vrnili prvotno ime!). kar potrjuje kapucinska oz. splošna redovniška tradicija preimenovanja redovnikov, ki je bila v veljavi do drugega vatikanskega koncila. Kandidat je ob vstopu v red oz. preobleki dobil tudi novo ime, ki so mu ga običajno izbrali njegovi predstojniki. To je pomenilo, da prekinja s starim, svetnim življenjem in začenja novo kot nov človek z novim imenom.
Tobija Lionelli je vstopil red bratov kapucinov septembra 1664, ko je imel sedemnajst let. Po enem letu noviciata na Reki je 21. septembra 1665 izrekel prve zaobljube. O njegovem izobraževanju pred noviciatom ni nobenih podatkov. Nedvomno je moral imeti zadostno znanje, da je lahko takoj po noviciatu začel s filozofsko-teološkim študijem – tri leta filozofije in štiri leta teologije. Janez Svetokriški je opravil študije v domači provinci: filozofijo v Zagrebu ter v Celju (1667–68), teologijo pa tudi v Celju (1668–1671/72). Lahko sklepamo, da je bil posvečen v duhovnika poleti ali jeseni 1670. Ob koncu sedemletnega študija je moral, kot vsi bratje pridigarji, opraviti zaključni izpit ter tako dobil pridigarsko licenco od vrhovnega predstojnika. Pridiganje, ‘najvzišenejšo službo v Cerkvi’, so smeli izvrševati le intelektualno in duhovno dobro pripravljeni bratje. Okoli leta 1700 je bilo v Štajerski kapucinski provinci že 230 pridigarjev in le 106 spovednikov!
Janez Svetokriški je bil leta 1679, ko je bil star 32 let, imenovan za gvardijana (samostanskega predstojnika) v Trstu. Sredi leta 1682 so ga imenovali za gvardijana v rodnem Svetem Križu. Po dveh letih je odšel v Ljubljano, kjer je dobro leto opravljal službo samostanskega predstojnika, ostal pa je v Ljubljani kot pridigar. Novi dve leti je bil spet gvardijan v Trstu, nato pa v Novem mestu, kjer je navezal prijateljske stike s proštom Friderikom Hieronimom Lanthierijem, ki mu je kot mecen omogočil izid prvega zvezka Svetega priročnika, ki je izšel v Benetkah leta 1691. Začasno je bil razrešen predstojniške službe, pred izidom drugega zvezka je bil leta 1694 spet imenovan za gvardijana, tokrat v Gorici. Po letu 1696 ga ne zasledimo več med samostanskimi predstojniki; skoraj gotovo pa je pomagal kot pridigar in spovednik. Tek svojega izjemno bogatega in ponižnega življenja je sklenil v Gorici 17. oktobra 1714, ko mu je bilo sedeminšestdeset let.

‘Sveti priročnik’, njegovo življenjsko delo
Sveti priročnik obsega pet zvezkov – nad 2800 strani in vsebuje 233 pridig. V prvem in drugem zvezku je obdelana večina nedelj in nekaterih praznikov cerkvenega leta. Tretji zvezek vsebuje pridige ob godovih in praznikih svetnikov. Teh praznikov, na katere so bili takrat verniki dolžni priti k maši kakor ob nedeljah, je bilo v Janezovem času kar 36!. Iz raznih življenjepisov svetnikov je Svetokriški za pridige izbral tisto, kar se mu je v življenju svetnika zdelo koristno, poučno. Posluževal se je tudi srednjeveških legend in iz tega gradiva znal sestavljati spodbude za življenje po božjih in cerkvenih zapovedih. Četrti zvezek, ki je najbolj zanimiv in katerega mecen je Peter Anton Codelli, prinaša priložnostne pridige, ki jih bogatijo številne slikovite primere. V petem zvezku, so pridige za vseh 52 nedelj cerkvenega leta.

Njegove pridige kot učbenik
Slovenski pridigarji so s tem njegovim delom dobili dragoceno pomoč za oznanjevanje. Njegove pridige so nastajale sproti, odkar je začel delovati kot pridigar; govoril jih je na slovenskih tleh, kjer je deloval. Pridige v Svetem priročniku niso zapisane v obliki, v kateri jih je Svetokriški imel, ampak so bile za natis prirejene. Zato so po večini odpadli vsi konkretni nagovori in so nadomeščeni s splošnim N.N., odpadla so imena. Ali je Janez Svetokriški vse pridige tudi res govoril v slovenščini? Na to vprašanje/pomislek odgovarja Mirko Rupel, odličen poznavalec ‘ozračja’, ki je vladalo v tistem času, in misli, da je govoril v svojem materinem jeziku, ki ga je govorila in razumela večina njegovih poslušalcev.

Zunanja oblika pridig Janeza Svetokriškega je stara, sholastična in ima štiri dele: 1. tema ali ‘naslov’, kar je ponavadi svetopisemski citat, 2. uvod ter predstavitev snovi, 3. jedro pridige in 4. zaključek. V uvodu je rad povedal izrednega in zanimivega, da je pritegnil pozornost poslušalcev. …  Za uvodom je obrazložil namen pridige in je navadno poslušalce opomnil, naj prisluhnejo. Janez Svetokriški je za svoje pridige – v skladu z navodili za kapucinske pridigarje – rad zajemal snov iz Svetega pisma, zato je v njih največ zgledov in navedkov iz njega. … Ljudje so Svetokriškega tako radi poslušali, da so včasih cerkve bile premajhne in jim je moral govoriti na prostem. Ko se je leta 1686 po triletnem bivanju v Ljubljani poslavljal od svojih poslušalcev, jih je pohvalil, “kir v mrazu inu vročini so taku flisnu hodili poslušat to bozhjo besedo iz mojih preprostih ust”. Večinoma je govoril preprostemu ljudstvu. Vsem vprašanjem javnega in zasebnega življenja se je tako posrečeno znal približati in jih reševati s preprostostjo in vedrino.

Odlomek njegove pridige o svetu in naši vlogi v življenju.

»Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.«

 pripravlja Marko Čuk

* 1. junij 1939 v Kamniku, † 9. december 2013 – predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (2008-, mednarodno ugledni strokovnjak na področju bioetike.

(ob obletnici) dr. Jože Trontelj je svojo zdravniško kariero posvetil klinični nevrofiziologiji. V znanstvenih krogih se je uveljavil z mikroelektromiografijo – novo elektrodiagnostično metodo. Sodeloval je pri izdelavi Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstvu človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Oviedske konvencije), ki jo je Slovenija med prvimi državami v Evropi ratificirala. Leta 1995 je prevzel vodenje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Leta 1991 je bil izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki je vrhovna znanstvena in umetniška ustanova v naši državi in leta 1995 napredoval v rednega člana … leta 2002 je bil izvoljen za podpredsednika, 22. aprila 2008 pa za predsednika SAZU. »Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« je zapisal Alojz Rebula. »Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika.«

Ob vseh svojih zahtevnih nalogah in dolžnostih ni odrekel sodelovanja na javnih nastopih, na katerih je z mirno in prepričljivo besedo govoril zlasti o etičnih vprašanjih, povezanimi s področjem bioetike. Zaznamoval je tudi javno razpravo o šolstvu, kulturi, znanosti, pa tudi o odnosu do povojnih pobojev in narodovi prihodnosti. Na posvetu Urada za verske skupnosti, ki je bil v Ljubljani 24. oktobra 2012, je spregovoril o tem, da so religijske vrednote temelj svetovne etike. »Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.« Na velika etična vprašanja najbolj dosledno gleda katoliška vera. »Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.«

»Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže ne žive narave … Poseben čudež pa je, koliko vsega, kar bo določalo značaj, nadarjenost in sposobnosti prihodnjega otroka in odraslega, je že vgrajeno v semenčico, jajčno celico in v zigoto, začetek človeškega bitja. V drobceni prvi celici novega bitja, z golim očesom komaj vidni kot majcena pikica, je zapisana nepredstavljivo bogata in raznovrstna dediščina. So zapisani dosežki milijonov in milijard let razvoja živega sveta. Je zapisan velik del prihodnosti novega človeka in njegovega potomstva. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega. Karkoli manj kot varstvo od spočetja do naravnega konca bi bilo za tak čudež premalo.« (dr. Jože Trontelj)

o njem:
»Imam ga za enega največjih duhov, kar smo jih Slovenci imeli.” (Alojz Rebula)

»Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor (…) Profesor Trontelj je pogosto poudarjal, kako krščanski pogled na življenje podpira smer bioetike, ki zagovarja svetost življenja … Izhodišče krščanskega pogleda na bioetična vprašanja je: človekovo življenje je najprej Božji dar. Zato človek nima oblasti nad svojim življenjem, ampak ga sprejema kot nekaj podarjenega, kot veliko priložnost, (ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik)

še več o dr. Trontlju – na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

“Če bi politika slonela na krščanskih načelih, bi bila to socialna politika, v korist malega človeka. Imela bi elemente socialne demokracije in konservativnega gledanja na družbo, kar pomeni, da bi ohranjala vrednote. Škoda, da so krščanski politiki pri nas še v manjšini,” je razmišljal starosta demokratične slovenske politike Ivan Oman pred petnajstimi leti ob umiku iz politike, ko ga je obiskal Miha Turk za rubriko Moj pogled. 17. avgusta 2019 se je v 90. letu poslovil – mož, ki je verjel, da bo nekoč politika “skrb za javne zadeve, ne skrb za kariero … zato je uspelo nemogoče: preboj iz enopartijske diktature in vzpostavitev demokracije in iz tega je izšla samostojna država.

Ivan Oman se je rodil 10. septembra leta 1929 v Zmincu pri Škofji Loki. – “Dobro se spomnim, ko je prišel za kaplana gospod Golob in sem bil njegov ministrant. Njegov predhodnik gospod Jože Vovk, me je učil ministrirati in tudi latinskih molitev. Živo v spominu imam, da me je učil, kaka je razlika med “et te, Pater” in “et tibi, Pater” in da se je bilo zelo težko naučiti Suscipiat, težje kot Confiteor. Spominjam se tudi, da smo imeli zelo radi gospoda Goloba in kako nam je postregel, ko smo mu šli za Tri kralje voščit za god.” – Ko se je začela vojna, je bil star 12 let: “Otroci smo v tistih razmerah nekako prehitro odrasli in prave mladosti takrat ni bilo.” –  Najstarejši od šestih otrok. Poleg brata in štiri sester ter staršev, so z njimi živeli še stari starši in teta. “Spomnim, da sva se z mlajšo sestrico veliko igrala tu, na domačem dvorišču, in ker nas je bilo več, smo se znali tudi kregati.” – Leta 1960 se je poročil in v zakonu se jima je rodilo sedem otrok. še dva fanta in štiri dekleta. Sin je ostal doma in skrbi za kmetijo. –  Ko sem se poročil, sem postal tudi gospodar domačije. Od takrat sem delal samo to, prej sem bil nekaj mesecev oziroma dobro leto tudi v službi drugod. To so bili časi, ko je bilo za kmete precej težko, predvsem do leta 1968, ko je bilo možno najemati kredite, kupovati stroje in razvijati kmetijo. Prej je država na kmete gledala kot na razrednega sovražnika.”   –  Leta 1988 je bil med ustanovitelji Kmečke zveze. “Takrat smo bili priča nekakšni politični otoplitvi. Ker smo vedeli, da bodo leta 1990 volitve smo hoteli biti pripravljeni in računali smo, da bodo naslednje volitve res že “prave”, demokratične. Oblikovale so se tri oblike organizirane opozicije: Kmečka zveza, Slovenska demokratična zveza in Socialdemokratska zveza, ki jih je tudi takratna oblast nekako priznala. Slovenski komunistični partiji smo bili dobrodošli, da se je pod grožnjo srbskega nacionalkomunizma oblikovala neka narodna enotnost, tako partijske kot tudi opozicijske politike. Ko se je jeseni leta 1989 pripravljala nova volilna zakonodaja in zakon o političnih organizacijah, je bila opozicija povabljena zraven; za nas je bilo za silo sprejemljivo.” – Leta 1990 je bil izvoljen za člana predsedstva republike. V koaliciji Demos je bil eden glavnih akterjev, ki je v naslednjih letih izpeljala slovensko osamosvojitev in mednarodno priznanje. V spominu Slovencev je eden od očetov naše samostojnosti in, kot ga radi imenujejo, starosta slovenske pomladi.”

več:
TURK, Miha. Ivan Oman. (Moj pogled). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 9, str. 76-78.

nekaj njegovih misli:

Takoj potem, ko je bilo doseženo mednarodno priznanje Slovenije, se je pa začelo delati drugače. Potem je postala politika skrb za uveljavljanje. To se je videlo po tem, da se je silno mudilo izriniti Krščansko demokracijo iz vodilne vloge v slovenski politiki. Bilo je precej neodgovorno že takoj po koncu osamosvojitvene vojne in pred mednarodnim priznanjem poskušati rušiti tisto, kar smo z dogovori že prej dosegli v okviru Demosa. …

Zagovarjam konzervativno opcijo. Ko rečem besedo “konzervativno”, to ne pomeni nekaj zaostalega ali nazadnjaškega, pač pa “conservare” – ohranjanje vrednot. Že večkrat sem povedal primer zvezne države Bavarske: konzervativci so na oblasti že od druge svetovne vojne in dosegli so, da je ta dežela najbolj razvita nemška pokrajina. Verjetno so najnaprednejši, čeprav so konzervativci. 

Kumrovske šole niso bile ravno slabe. Nasprotno. Jaz bi jo z veseljem naredil, ampak nisem bil pripravljen iti v to družbo. Veliko sem bral. Do dvajsetega leta sem požiral romane, pozneje me je zanimala sociologija in filozofija, ko sem se dokončno odločil, da bom kmet, pa samo še moja stroka. No, še vedno sem malo bral zgodovinske stvari, o Kreku, papeške socialne enciklike… Človek mora razmišljati in primerjati.

Tudi ko sem bil mlajši, sem se nekoliko ukvarjal s politiko, sicer samo na lokalni ravni, in v kmečki zadrugi, tudi to je neke vrsta politika. Nemci pravijo, naj politik začne kot lokalni politik in postopno prehaja višje. Pri nas je bilo drugače. Vsi, ki so sedaj, so se naenkrat znašli na vrhu, nihče pa prej ni delal. Niti za svoj kruh ni skrbel, kaj šele da bi imel odgovornost za vodenje.

Nimam več namena posegati v aktivno politiko in tudi najbrž ne bi uspel, ker ljudje mojega tipa niso zaželeni. Preveč razmišljam s svojo glavo in povem, kar se mi ne zdi prav tudi v skupini, ki ji sam pripadam. Še vedno pa gledam na politiko kot na nekaj pozitivnega in se mi ne upira. Ob vseh negativnih stvareh, ki to spremljajo je vendarle v svojem bistvu skrb za javno dobro, in vsaj del tega vedno je

Govorniki bi morali vedeti, da morajo govoriti tako, da jih bodo vsi razumeli in ne tarnati v govoru. Nekateri govorijo samo zato, da govorijo in se prav trudijo, da ne bi nič povedali. Tudi to je po svoje umetnost. To so zelo dobro obvladali in tega bili naučeni partijski politiki. Mislim, da je tudi to še ostanek socializma.

Še vedno gledam na politiko kot na nekaj pozitivnega in se mi ne upira. Ob vseh negativnih stvareh, ki to spremljajo je vendarle v svojem bistvu skrb za javno dobro, in vsaj del tega vedno je.

pripravil Marko Čuk

Že tri leta je, odkar se je Franček nenadoma poslovil: velik človek in velik športnik. Tudi v Ognjišču smo predstavili njegovo športno pot – in nikoli ne bom pozabil tega svojega prvega športnega ‘intervjuja’ , ki sem ga imel prav z njim v Rimskih Toplicah – pred skoraj natančno tridesetimi leti …  pa je še vedno tako živ spomin na tisto srečanje z njim, na njegovo človeško toplino, s katero je govoril, najbolj pa me je prevzela njegova skromnost, zdelo se mi je, da je pravi pričevalec za to, kako mora človek živeti in delati, pa ne samo za »ta svet«, kako je najvažnejše to, kar človek nosi v sebi in iz česar živi, »vedno v ozki, komaj zarisani meji med bivanjem in večnostjo«…v hrepenenju po nečem, kar ga presega …  Z velikim veseljem sem več kot dvajset let kasneje prebral njegovo knjigo Ožarjeni kamen, v katero je zapisal svoja bogata razmišljanja. Toliko njegovih misli že leta “hodi z menoj” na mojih pohodniških poteh, od najlažjih – do nekoliko zahtevnejših v visokogorju .. prav on mi je tudi namignil, da bi bilo o hribih dobro pisati tudi v Ognjišču (takrat pohodništvo še ni bilo tako v modi). Zelo spoštljivo je govoril o hribih, o ljubezni do njih, tako človeške so se mi zdele njegove pripovedi …, ni videl samo težavnosti, čistega alpinizma, znal se je posvetiti tudi človeku, ki o tem ni veliko vedel in ni imel toliko poguma in sposobnosti… Že takrat je bil rekorder po številu vzponov, ob njegovem odhodu v večnost pa so na Planinski zvezi zapisali tudi uradne podatke: da je od leta 1973 (ko se je začel ukvarjati z alpinizmom) opravil več kot 7350 plezalnih vzponov (998 prvenstvenih, še veliko dragocenejše od podatkov in naštevanja uspehov v steni, pa so misli njegovih prijateljev, soplezalcev, alpinistov in ljubiteljev gora …tisto, kar je Franček pustil v srcih …  V spomin nanj tudi na spletni strani Ognjišča objavljamo članek, ki je bil zapisan marca 1987, po Frančkovem uspehu v Patagoniji… V njem je med drugim povedal tudi to, da je zanj največje mojstrstvo, »ko plezaš sam, brez vrvi in tehničnih pripomočkov, da se pri tem ne varuješ. Tako plezanje je največja mojstrovina, pri kateri je človek najbolj izpostavljen nevarnosti, popolnoma osredotočen na določen trenutek, prijem, kajti pri določenih gibih si ne sme privoščiti napake – zaveda se, da ta lahko pomeni njegov konec« – in prav pri takem plezanju je Franček tudi sklenil svojo življenjsko pot. (Marko Čuk)

 več:
ČUK, Marko. Franček Knez: “Lepota gora je neizmerna in večna.” (Šport). Ognjišče, 1987, leto 23, št. 10, str 46-49.

zbira in pripravlja Marko Čuk

* 15. april 1952, Kranj, † 24. april 1983 pod ledenim plazom, ki se je zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji

Njegova pot se je končala v Himalaji

29. maja 1953 ob pol dvanajstih, sta novozelandski alpinist Edmund Hillary in nepalski vodnik-šerpa Tensing stopila na 8848 metrov visoki Mount Everest. Ta dva člana britanske gorske odprave sta bila prva človeka, ki jima je uspelo osvojiti najvišji vrh sveta. Everest je nad trideset let (od leta 1921, ko ga je naskakovala prva britanska odprava) odbijal napade izkušenih in vztrajnih alpinistov. „ Everest je pred­stavljal vrhunec uspeha; najvišji izziv mesu in krvi in duhu. Bo sploh kdaj mogoče premagati naravne sile in doseči ta od­maknjeni vrh?” se sprašuje Hillary v svojih spominih. Ko je po zmagi nad vrhom prišel nazaj k tovarišem, je bil to zanj “ganljiv in nepozaben trenutek, pa ven­darle tudi nekako žalosten”.

Ta občutek je izrazil sloven­ski alpinist Nejc Zaplotnik z besedami: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.” Nejc je pred štirimi leti, 13. maja 1979 ob 13.45, skupaj z Andrejem Štremfljem po Zahodnem grebenu, novi smeri, ki se odtlej imenuje Jugoslovanska, priplezal na vrh Everesta. Bila sta člana jugo­slovanske odprave ‘Everest 1979’, ki je štela 25 mož. Dva dni kasneje sta vrh dosegla še Stane Belak in Stipe Božič, ki ju je spremljal vodnik Ang Phu. Nejc je pred tem osvojil že dva ose m tisočaka: Makalu (8481 m), katerega je imenoval “najlepša gora mojega življenja”, in Gašerbrum (8068 m). Eden od prijateljev, ki so zaskrbljeni pričakovali njegov povratek z vrha Makaluja, je dejal: „Če bi mi Makalu vzel mojega Nejčka, bi šel gor in ves hrib podrl!” Te šaljivo iskrene besede pričajo, kako so Nejca vsi imeli radi. Ne samo kot vrhunskega gornika, ampak tudi kot človeka, kot prijatelja, kot moža in očeta, kot vzgojitelja.

Nejc se je srečno vrnil z Everesta in Makaluja in Gašerbruma, smrt pa je prežala nanj pod himalajsko goro Manaslu, osmim najvišjim vrhom sveta (8125 m), ki ga je naskakoval s prijatelji in tovariši iz Splita. Žalostna vest, da je vedno ved­rega Nejca zasul plaz, smo zve­deli v nedeljo, 24. aprila 1983. Devet dni prej je Nejc dopolnil komaj enaintrideset let. Rodil se je namreč 15. aprila 1952 materi snažilki in očetu krojaču v Rupi pri Kranju. “Bil sem zelo bolan, tako da so že križ naredili čezme,” je povedal v svoji knjigi ‘Pot’ (Cankarjeva založba, Ljubljana 1981). V teh izpove­dih, razmišljanjih in spominih je Nejc razkril svojo žlahtno dušo, knjigo pa je posvetil „svojemu najboljšemu prijatelju na tem svetu — ženi Mojci”. Spoznala sta se v gorah in velikokrat sta bila skupaj v navezi. Zdaj bo morala Mojca sama voditi navezo njunih treh otrok na živ­ljenjskem vzponu.

Nejčeva knjiga je mnoge du­hovno obogatila in jim pomagala odkrivati druge, v tem našem svetu pogosto pozabljene vred­note. Ena naših bralk nam je ob Nejčevi smrti poslala to raz­mišljanje, ki ga objavljamo kot hvaležen spomin na prvega slo­venskega osvajalca Everesta in iskalca poti, ki vodijo navzgor.

Alpinist Nejc Zaplotnik je bil človek, ki ga bomo vedno ohra­nili v spominu. Mislim, da tako čuti vsak, ki je prebral njegovo Pot Kaj šele njegova družina, prijatelji in vsi, ki so ga osebno poznali. Njegova knjiga je ena najlepših izpovedi, kar jih je bilo pri nas prelitih na papir. Čeprav Ognjišče ni revija z alpinistično tematiko, se moramo tudi na tem mestu posloviti od človeka, kakršnih je, žal, med nami bolj malo. Ob njegovem pričevanju se lahko zamislimo nad svojim življenjem. Našemu življenju in življenju večine ljudi našega časa velikokrat vladajo materiali­stično pohlepne želje, ki jih je Nejc, kjer je le mogel, ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji zavračal. Kot verne ljudi nas je lahko sram, da tolikokrat zapadamo v zlagano prijaznost; za katero se skrivata hinavstvo in sebičnost.

Nejc, nisem te osebno pozna­la, kljub temu pa me je, kot mnoge druge, ki so prebrali tvojo Pot ali kako drugače slišali zate, vest o tvoji smrti globoko pretresla. Obstala sem nekam prazna in brez besed in ničesar več nisem razumela. Strahotna je ta resnica, toliko bolj strahot­na za tvoje najdražje, in vendar te ne moremo priklicati nazaj. Toda čutim, da ti moram pove­dati nekaj lepega, da ti moram govoriti.

Tvojo knjigo sem večkrat prebrala Nekajkrat celo, včasih pa le kak posamezen odlomek, ki mi je bil posebno pri srcu. Ob iskrenosti, toplini in dobroti, ki diha iz tvoje knjige, sem se vedno zdrznila ob misli, kako zelo sem se, v nasprotju s teboj, navzela zmaterializiranih potroš­niških navad. In vedno sem sklenila, da bom ravnala dru­gače, pa sem v odločilnih trenut­kih na vse dobre sklepe pozabila.

Tistega žalostnega nedeljske­ga večera, ko smo zvedeli zate, Nejc, pa sem se še enkrat usedla k tvoji Poti in jo prebrala od začetka do konca Še nikdar prej nisem tako zelo čutila šibkosti svojega značaja kot takrat V tvojih besedah je skrita tista preprosta in resnična ljubezen, ki je jaz svoji okolici nisem skoraj nič dajala. Vrtela sem se okoli sebe, se poveličevala, sitna­rila, kadar ni šlo vse po moji volji, in skrivala svoj pravi jaz za neštetimi pocukranimi maskami. Govorila sem velike besede o dobroti in ljubezni, kar pa sem delala, se je ponavadi obrnilo v pravo nasprotje in ni bilo vredno človeka. Tega večera pa je bilo tako, kot bi z mene odpadle vse maske, vse polakirane lupine, in sem zagledala v zrcalu pred seboj svoj bedni jaz. In počasi sem začenjala razumeti, da je ta preprosta in iskrena ljubezen edina Pot, po kateri se bomo ljudje približali drug drugemu in tudi sami sebi.

Ko sem se drugo jutro zbu­dila žalostna, ker te ni več, sem znova segla po tvoji knjigi. Mo­goče se nisi zavedal, da je tvoja Pot pomagala mnogim in nam bo še pomagala vreči s sebe oklep materializma in najti svojo smer v življenju.
Čutim, da postajam bolj člo­vek. Sicer počasi in z velikim naporom, a vendarle. Nejc, hvala

Nina, Nejc Zaplotnik. Njegova pot se je končala v Himalaji: Aktualnosti, v: Ognjišče 6 (1983), 24-25.