(* ob obletnici) Blaženi Francesco Bonifacio se je rodil 7. septembra 1912 v verni italijanski delavski družini v Piranu. Gimnazijo je obiskoval kot gojenec malega semenišča
v Kopru, bogoslovje pa je študiral v goriškem semenišču, kjer so se na duhovništvo pripravljali slovenski, hrvaški, italijanski in furlanski bogoslovci. V duhovnika je bil posvečen 27. decembra 1937 v Trstu. Deloval je med verniki v Istri. 11. septembra 1946 je bil umorjen iz sovraštva do vere in Cerkve. Za blaženega je bil razglašen 4. oktobra 2008.

več o bl. Francescu Bonifaciu

njegova misel:

»Svet potrebuje svetost, kajti v nasprotnem primeru bo za človeštvo čedalje huje. Kdo drug pa, če ne (tudi!) duhovnik naj bo svet. Oh, kako bi bilo lepo, da bi nekega dne pokazali svetu svete duhovnike!«.

molitev

Bog, ti si Oče vseh ljudi in želiš, da bi vsi prišli do spoznanja resnice in se zveličali. Boli te, ko se ljudje med seboj izključujemo in sovražimo, še zlasti, če si jemljemo osnovne pravice ali celo življenje. Prosimo te po priprošnji blaženega Bonifacia za vse žrtve vojnega in povojnega nasilja: daj pokojnim večni mir, daj živečim, da bi se med seboj spravili, da žalostna preteklost ne bi obremenjevala sedanjosti in prihodnosti, daj da bi raslo vzdušje odpuščanja in medsebojnega zaupanja. Saj si ti naš skupni Oče in tvoj Sin Jezus Kristus je daroval svoje življenje za nas vse. Prosimo te, podeli nam spravo po njegovem zasluženju. Amen.

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) »Svetost ni nekaj izrednega, ni samo za redke izbrance. Svetost je za vsakogar od nas preprosta dolžnost: sprejeti Boga z nasmehom, vedno in povsod.« Tako je govorila mati Terezija iz Kalkute, ena najbolj znanih osebnosti v 20. stoletju, ki so jo občudovali in ljubili ne samo kristjani, temveč tudi pripadniki drugih verstev in celo neverni. Ta izredna žena je namreč svoje besede potrjevala s svojim življenjem. Skupaj s svojimi sestrami, misijonarkami ljubezni, ki jih je pritegnil njen zgled, je junaško, ponižno in vztrajno služila najbolj ubogim med ubogimi, zato je bila zgovorna pričevalka evangelija. Vsi, ki so se tako ali drugače srečali z njo, so jo imeli za ‘živo svetnico’; tudi papež sv. Janez Pavel II., ki je pospešil redni postopek za njeno beatifikacijo in jo je na misijonsko nedeljo, 19. oktobra 2003, dobrih šest let po njeni smrti, razglasil za blaženo. Imela se je za orodje Božje ljubezni: »Vse je bilo delo Boga. Nič ni bilo moje delo. Jaz sem samo svinčnik v roki Boga. On piše tisto, kar hoče.« Papež Frančišek jo je 4. septembra 2016 slovesno razglasil za svetnico.

več o sv. Tereziji iz Kalkute

nekaj njenih misli:

Najboljši način, da Bogu in ljudem pokažete svojo hvaležnost, je, da vse sprejmete z veseljem. Veselo srce je normalen učinek srca, ki gori v ljubezni.

Gospod, naše oči so ugasnile v brezbrižnosti. Gospod, povrni nam oči, da bomo videli bolečino tistih, ki jočejo.

V upanju se popolnoma prepustite vsemogočnosti njega, ki je dejal: »Brez mene ne morete ničesar storiti.«.

Nismo niti veliki niti majhni, pač pa takšni, kot smo v Božjih očeh. Samo če se popolnoma predajamo, nas Bog lahko uporabi, ne da bi se posvetoval z nami.

Postanimo prave mladike, polne sadov na Jezusovi trti. Zaželimo mu dobrodošlico v svojem življenju, kadarkoli želi vstopiti vanj.

Ali poznate člane svoje družine, prebivalce svojega kraja? Ali se zanimate zanje, ali jih skušate osrečiti? Najprej storite to in šele potem mislite na uboge v Indiji in v drugih deželah.

Potrebujemo prisrčno povezanost z Bogom v svojem vsakdanjem življenju. In kako jo moremo ohranjati? Z molitvijo.(sv. Terezija iz Kalkute)

pripravlja Marko Čuk

(* ob obletnici) Robert Schuman je bil demokrščanski politik, tudi predsednik francoske vlade in zunanji minister te države. Imamo ga za enega od očetov evropskega združevanja. Skupaj z nemškim politikom Konradom Adenauerjem in italijanskim Alcidejem De Gasperijem – oba sta bila krščanska demokrata – je bil zagovornik evropskega združevanja, ki bi v prihodnosti preprečilo spopade in vojne med evropskimi narodi. ‘Schumanova deklaracija’ iz maja 1950, v kateri je francoski šef diplomacije predložil Nemčiji sodelovanje na področju premoga in jekla, velja za dokument, ki pomeni začetek evropskega združevanja. Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila. Od 19. junija 2021 pa je “oče evropske zveze” še bližje razglesitvi za blaženega, saj je papež Frančišek podpisal dekret, s katerim je Robertu Schumanu priznal junaške kreposti.

več o Robertu Schumanu

njegova misel:

• Združena Evropa je mogoča, če jo povezujejo skupne duhovne in moralne vrednote: dostojanstvo človeka, človekove pravice, svoboda, demokracija, sožitje in sodelovanje, spoštovanje kulturne različnosti, socialna pravičnost, verska svoboda, zdravo okolje in blaginja za človeka vredno življenje.

  pripravlja Marko Čuk

(* ob obletnici) Spominjamo se sv. Pavla VI. (Giovanni Battista Montini) – * 26. september 1897, Concesio, † 6. avgust 1978, Castelgandolfo; papež od 4. novembra 1963 do smrti), ki je vodil Kristusovo Cerkev v letih 1963–1978. V tem času se je nadaljeval in zaključil drugi vatikanski koncil. Pavel VI. je kot prvi učitelj Cerkve napisal več okrožnic. Največ pozornosti in nasprotovanja je vzbudila njegova okrožnica Humanae vitae (1968) o človeškem življenju. Pomembna je tudi socialna okrožnica O napredku narodov (1967). Znamenit je stavek, ki ga je Pavel VI. zapisal v svoji apostolski spodbudi O oznanjevanju evangelija (1975): »Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje, če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci.« S temi besedami morda najbolje označil svoje življenje in poslanstvo: bil je učitelj, predvsem pa pričevalec.
19. oktobra 2014 ga je papež Frančišek prištel med blažene. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini. Takrat je bil za njegov god določen 26. 9.
V začetku leta 2018 je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov priznala še en čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo Pavla VI. Na srečanju s kardinalom Angelom Amatom, prefektom te kongregacije, 6. marca 2018 je papež Frančišek sklenil: »Pavel VI. bo svet še letos.« To se je zgodilo med zasedanjem škofovske sinode v Rimu 14. oktobra 2018. Papež Frančišek je določil, naj bo spomin sv. Pavla VI. vključen v splošni koledar Cerkve rimskega obreda, saj gre za splošno pomembnost tako njegovega delovanja kot zgleda svetosti za Božje ljudstvo. Dan obhajanja naj bo 29. maj, ki je datum njegovega mašniškega posvečenja leta 1920 in sicer zato, ker je 6. avgusta, na dan njegovega rojstva za nebesa, praznik Gospodovega spremenjenja.
Sv. Pavel VI. bi tako lahko postal zavetnik nerojenih otrok (tako je predlagal postulator v njegovem postopku), oba čudeža, ki ju pripisujejo priprošnji bl. Pavla VI., sta namreč povezana z nerojenimi otroki: »Pavla VI. bi torej lahko častili kot zavetnika nerojenega življenja.« Nekdanji papež Pavel VI. je namreč v znameniti okrožnici Humanae Vitae zapisal, da prekinitev nosečnosti, še posebej namerna, tudi iz terapevtskih razlogov, nikakor ne sme biti zakonito sredstvo za uravnavanje števila rojstev. Prav tako je okrožnica potrdila nasprotovanje katoliškega nauka umetni kontracepciji in sterilizaciji.

nekaj misli:

• Če je naša dolžnost ljubezen do bližnjega, moramo dobro vedeti, da je tudi Cerkev bližnji, celo naš najbolj bližnji.
  
• Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo.
  
• Veselje, da smo kristjani, povezani s Cerkvijo, v Kristusu, v stanju milosti, v prijateljstvu z Bogom, je v resnici sposobno do vrha napolniti človeško srce.
  
• Po svojem bistvu je krščansko veselje duhovna deležnost pri neizmerno globokem božjem in obenem človeškim veselju, ki je v srcu poveličanega Kristusa.
  
• O Kristusu ne bi hotel nehati govoriti … On je kruh in vrelec žive vode, ob katerem si tešimo lakoto in žejo.
  
• Z vero bomo prosili za mir. Prosili bomo s čistim glasom, zvonkim in močnim glasom Nje, ki je svetu prinesla Rešenika, Kneza miru.
  
• V Božjem načrtu je vsak človek poklican k razvoju, zakaj vsako življenje je klic. Človek je obdarjen z razumom in svobodo in tako odgovoren za rast, kakor za svoje zveličanje.
  
• Svet je bolan. Zlo je v tem, da ni bratovskega duha med ljudmi in med narodi.
  
• Nihče ne more ostati brezbrižen do svojih bratov, ki še tičijo v bedi. Kakor Kristusovo mora čutiti tudi kristjanovo srce to bedo: »Množica se mi smili.«.
  

več o sv. Pavlu VI.

 

Prvi dan dvajsetega svetovnega dneva mladih v Kölnu, 16 avgusta 2005, je tamkaj zbrane mlade pa tudi vso svetovno javnost pretresla vest, da je neka 36-letna Romunka umorila devetdesetletnega brata Rogerja Schutza. Brat Roger je bil ustanovitelj ekumenske skupnosti Taizé v Franciji, kamor romajo mladi z vsega sveta, verni in iskalci resnice. Vse življenje si je prizadeval za spravo in ekumenizem. Že nekaj desetletij je Taizé cilj poletnih romanj številnih mladih iz Slovenije. Brat Roger je dvakrat obiskal našo domovino: leta 1981 je s svojo pričevalno navzočnostjo obogatil slovensko mladino na srečanju v Stični, maja 1987 pa se je udeležil “romanja zaupanja na zemlji”, ki je bilo v Ljubljani. – Brata Rogerja smo v Ognjišču prvič predstavili že januarja 1968 v rubriki Živo bogoslužje. V kratkem sestavku (V zapuščeni hiši živi velika družina) smo opisali nastanek protestantske skupnosti Taizé, rojene leta 1949 … v štiridesetih letih našega Ognjišča pa smo še večkrat pisali o delu taizejske slupnosti, obširneje ob obisku brata pri nas (…) v devetdesetih pa smo v besedi in sliki redno predstavljali novoletna srečanja mladih  – evropsko srečanje mladih – ki so se ga udeleževali tudi mladi iz Slovenije … le mesec pred smrtjo pa smo brata Rogerja tudi predstavili v rubriki Pričevanje. Leta 1987 smo pri Ognjišču izdali tudi knjigo Brat Roger in Taizé (avt. Kathryn Spink), ki predstavi življenjsko pot, zamisli in razmišljanja brata Rogerja v osemdesetih … (morda se najde še kje kakšen izvod) … konča pa se z njegovo mislijo: “V naši cerkvi imamo ikono Kristusovega krsta. Janez Krstnik kaže s prstom na Kristusa, ne nase. Bolj ko gremo naprej, bolj razumemo, kaj se od nas zahteva: kazati Kristusa v občestvu.” (…)

več o bratu Rogerju

nekaj njegovih misli:

• Vsa tvoja preteklost, tudi trenutek, ki je ravnokar minil, je s Kristusom použit in potopljen v vodi krsta. Ne oziraj se nazaj. Edino pomembno je to, kar šele pride.
• Živeti v sedanjosti Boga. Gledati ta danes brez strahu, vendar vsako jutro zgrabiti dan, ki prihaja. To velja tudi za težke dneve.
• »Moje kraljestvo je v tebi.« Celo ko srce ničesar ne občuti, evharistija stalno obuja te Jezusove besede, celo za tistega, ki se na to komaj upa pomisliti.
• Pridejo trenutki, ko sploh ne moreš moliti. Imaš še vedno možnost, da nekoga prosiš, naj moli zate. To je lahko tudi kakšen zelo star človek, v jeseni življenja.
• Kadar je ‘da’ Kristusu za vse življenje potrdila oseba, ki ti je znala prisluhniti, potem pojdi po tej poti.
• Mnogo je otrok Luči, ne da bi oni sami za to vedeli. Z lahkoto jih prepoznamo: polni so skrbi za sočloveka bežijo pred deli teme.
• Nekaterim ljudem, ki so prepričani, da je njihovo življenje polomija, lahko zagotovimo, da v Božjem srcu ni nič izgubljeno.

pripravlja Marko Čuk

(* ob obletnici) Jakob Ukmar, duhovnik, katehet, bogoslovni profesor, govornik, du­hovni pisec, teolog, publicist, narodni voditelj (toliko “poklicev” mu daje Primorski slovenski biografski leksikon, pa še niso vsi!), se je rodil 13. julija 1878 v skromni železniški čuvajni­ci na Opčinah nad Trstom. Jakob je po osnovni šoli na Opčinah šel na nemško gimnazijo v Trst; zatem je študiral bogoslov­je v Gorici in bil 14. julija 1901 posvečen v duhovnika. Njegove prve duhovniške postaje so bile: Bazovica, Rojan, Ricmanje (v času spora te župnije s tržaško škofijo), pri Starem sv. Antonu v Trstu, katehet na nemški gimnaziji v Trstu. Med prvo svetovno vojno (v letih 1915-­1917) je na Dunaju študiral pravo in študij končal z doktoratom. Po vrnitvi v Trst in priključitvi Trsta in Gorice Italiji je postal ravnatelj tržaškega semenišča in opravljal druge pomembne škofijske službe. Duhovniki so ga cenili in spoštovali, sam pa si je zelo prizadeval, da bi Slovencem in Hrvatom vrnili pravico do svojega lastnega jezika, ki jim je bila za časa fašizma odvzeta. Pisal je škofom, kardinalom, papežu, se na cerkvenem sodišču v Benetkah srečeval s patriarhom Angelom Roncallijem, kasnejšim papežem Janezom XXIII. Leta 1947 je zaradi dogodkov v Lanišču v Istri, kjer ga je nahuj­skana sodrga kot birmovalce pretepla, domačega župnika Bulešiča pa u­morila, prišel v spor s škofom Santinom, ki ga je vseh služb razrešil. Ukmar je od jeseni 1919 bival v škofijski hiši v Škednju, kjer je ves čas pomagal pri slovenskem dušnem pastirstvu. V pripravi na drugi vatikanski koncil je papežu Janezu XXIII. poslal svoje predloge za prenovo Cerkve, ki naj bi imela več posluha za narodne manjšine. Gôvori, ki jih je imel Jakob Ukmar na tržaškem radiu, so izšli v treh knjigah. Odmevni sta bili tudi deli Mariologija in Eshatologija. Umrl je 2. novembra 1971 v Škednju in vstajenja čaka na tamkajšnjem pokopališču. Tržaška škofija je 5. februarja 2002 začela postopek za njegovo beatifikacijo in ga 17. junija 2009 uspešno končala; zdaj se nadaljuje na Kongregaciji za svetnike v Rimu. Po smrti msgr. Dušana Jakomina (2015), tedanjega škofijskega postulatorja za beatifikacijo Božjega služabnika Jakoba Ukmarja, postopek spremlja dr. Serenella Del Cinque, njegova tesna sodelavka.

“Temeljnega pomena je molitev: v postopku za razglasitev blaženosti in kanonizacije ima namreč zelo važno vlogo sloves svetosti. Potrebno je, da verniki Božjega služabnika prepoznajo za zgledno osebnost, v kateri je že prepoznaven klic svetosti. Potrebno je spodbujati, da med ljudmi napreduje vedenje o svetniških lastnostih kandidata. Ne glede na to, da je potrebno za dosego blaženosti predstaviti tudi dokaze o enem čudežu, za kanonizacijo pa dokaze za dva čudeža, je predhodno potrebna molitev in zato priprošnja Božjemu služabniku”. (dr. Del Cinque).

Jakob Ukmar je bil odličen, izobražen duhovnik, preudaren, moder človek, h kateremu se je vsakdo zatekel. Bil je naš najbolj preganjan duhovnik. Svoboden človek, ki je trpel že za časa Avstrije, nato pod fašistično Italijo in najhuje pod komunisti. Leta 1915 je preživel pet tednov v zaporu v Ljubljani, češ da je oskrunil cesarsko veličanstvo. V zaporu je v miru pripravil tezo za doktorat. V času fašizma je bil pod neprestano kontrolo. Ob birmovanju v Istri so ga leta 1947 v Lanišću komunisti hudo ranili, njegovega sobrata duhovnika Miroslava Bulešića pa ubili. Na obletnico napada, 24. avgusta, je večkrat daroval sv. mašo za napadalce.Bil je velik izobražen duhovnik, v čistosti je živel svoje zasebno življenje, posvečal se je študiju. Predvsem pa je bil klen, jasen in značajen. Ni bil naš lider, bil pa je naš vodja. Človeku je vedno znal pokazati pravo smer, zato so se k njemu zatekali duhovniki in laiki. Njegova beseda je nekaj veljala. 17 let sem bil z njim, opazil sem njegovo svetniško življenje. Poleg preizkušnje, ki se je zgodila v Istri leta 1947, tudi vsak njegov dan. Boris Pahor pravi, da bi bil Ukmar lahko zavetnik vseh manjšin. (nekdanji postulator Dušan Jakomin)

njegove misli:

• Nadvse važno je, da v svojem življenju, naj bo že daljše ali krajše, Bogu pošteno služimo, vedno pokorni njegovi postavi.
  
• Pameten človek se drži stare modrosti, ki veleva: moli in delaj. Kratka iskrena molitev, resno delo, vdanost pod križem in pravočasen oddih, to je dnevni program pametnega človeka.
  
• Za vsakega izmed nas bo smrt resnično konec sveta, pa naj pride tako imenovani ‘konec sveta’ s svojimi strahotnimi pojavi čez tisočletja ali čez milijon let.
  
• Kdor nikoli ne misli na Boga, kdor se nikoli ne pogovarja z njim v molitvi, se bo srečal z Bogom kot s tujcem, in to v odločilnem trenutku svoje eksistence.
  več:
  

Molimo za njegovo beatifikacijo:

O Bog,
v Jakobu Ukmarju
si dal svojemu ljudstvu
zvestega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušenj.
Prosimo te,
proslavi ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami
še močneje zablestel njegov zgled
in bosta ob njem rasla naša vera
v tvojo očetovsko previdnost
in zaupanje v Marijino varstvo.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen..

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. “Bodimo majhni in skriti pred svetom …: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
B. Rustja, Jakob Ukmar, Svetniški kandidati, v: Ognjišče 11 (2023), 99.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

na spletni strani Ognjišča

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1797, se je v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem rodil Friderik Baraga, eden največjih sinov slovenskega naroda V svojem življenju je vedno hodil “za višjim klicem”: odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo “Unum necessarium” (Eno je potrebno – namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno). (Karel Mauser je napisal roman Le eno je potrebno, ki smo ga od avgusta leta 2017 do junija 2022 objavljali v nadaljevanjih v Ognjišču, lansko leto pa smo izdali tudi knjigo Le eno je potrebno – 1. in 2. del)

Molimo za njegovo beatifikacijo:

Vsemogočni Bog, oče luči,
ki od tebe prihaja vsak dober dar
in ki si nam v svojem služabniku
škofu Frideriku Baragi
poslal tako velikega učitelja in pastirja,
usliši našo pobožno prošnjo
in poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo
prištet k blaženim,
po Kristusu našem Gospodu.
Amen.

Na priprošnjo Božjega služabnika Friderika Baraga nam podeli milost življenja po evangeliju.

 

več o njem:
S. Čuk, Pred 200 leti se je rodil Friderik Baraga: Priloga, v: Ognjišče 6 (1997), 38-45.
S. Čuk, Misijonar Friderik Baraga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2003), 16-17.
S. Čuk, Friderik Baraga (1797-1968): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2018), 42-43
B. Rustja, Irenej Friderik Baraga, Naši svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 1, str. 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Baraga!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 1 (2023), 99.
spletna stran Ognjišča: Irenej Friderik Baraga
v knjigi: K. Mauser, Le eno je potrebno 1 in 2, Ognjišče, Koper, 2022.
v pobarvanki: B. Golob, S.Karim, Škof Baraga, Ognjišče, Koper 2018.

 

pripravlja Marko Čuk

Primož Trubar je avtor prve slovenske knjige … zato oče slovenske književnosti … Njegovo slovstveno delo ga je preživelo, je ostalo in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja.” V nasprotju s stališči rimske Cerkve so reformatorji zagovarjali zdravo načelo (ki ga je z zamudo “posvojil” drugi vatikanski koncil), da naj bo bogoslužni jezik vsakomur razumljiv in da naj vsak vernik sam bere Sveto pismo. Iz teh dveh zahtev se je rodila tudi slovenska književnost, katere oče je Primož Trubar.

Kaj je tisto, kar je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja?  “Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine.To se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih “lubi Slovenci”, “moji lubi Slovenci”, “moji lubi bratje in Slovenci”. Čutil je dolžnost, da se loti slovenskega pisanja, ker je želel dokazati, da se tudi njegov jezik lahko piše in bere kot jeziki drugih ljudstev. Pred begom v Nemčijo (1548) ni še nič napisal. Ko je začel pisati, je uporabljal jezik svoje rojstne vasi, osrednje slovensko narečje, kar je bila “nadvse srečna odločitev” (M. Rupel). Za osnovo je vzel preprost domač jezik in slog. Za pisavo pa je izbral gotico. Njegovi knjigi Katekizem in Abecednik – prvi slovenski knjigi – sta šli v tisk proti koncu leta 1550, izšli pa v začetku leta 1551 brez avtorjevega imena. Katekizem je vseboval razlago najvažnejših naukov, v dodatku pa je bilo med drugim sedem pesmi z notami. Abecednik pa je bil “čitanka” za razpoznavanje prvih črk.

Trubar je napisal, prevedel, oziroma priredil 26 knjig. Zadnja knjiga, ki je izšla za njegovega življenja je bil Ta celi novi testament (1582), s katerim se je Trubar poslovil od Slovencev: “Le-te bukve z le-to preguvorjo vom, mojim lubim Slovenom, jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar, h ti moji odhudni iz tiga sveta za sabo pustim.”

“Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kako Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo.” (Mirko Rupel)

 

več o Primožu Trubarju:

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) 25. novembra 1881 se v kraju Sotto il Monte blizu Bergama (Italija) rodil Angelo Giuseppe Roncalli, od 28. oktobra 1958 pa do smrti (3. junija 1963) –  papež Janez XXIII. Imenovali so ga tudi Janez Dobri, ker »nanj gledamo kot na papeža dobrote, koncila, ekumenizma, misijonov, Cerkve, ki hoče objeti svet, da bi ga prosili, naj nas iz nebes še blagoslavlja in nas spodbuja, da bi hodili po njegovih stopinjah,« je dejal papež Janez Pavel II., ki je 3. septembra v svetem letu 2000 svojega priljubljenega predhodnika razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja vsako leto 11. oktobra; tega dne leta 1962 se je v baziliki sv. Petra v Rimu, spremenjeni v »parlament« katoliških škofov z vsega sveta, začel drugi vatikanski koncil. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«

Ta izredni dar preprostosti in človeške topline je prejel v kmečki družini, ki je živela, kot je sam dejal, »v blagoslovljeni revščini in zadovoljna, zakoreninjena v božjem strahu, ki je jamstvo za družinske kreposti«. Kot četrti od trinajstih otrok Giovannija Battista Roncallija jn Marianne Mazzola se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu. Njegova rojstna hiša je spremenjene v muzej in obiskujejo jo številni romarji. Njegov prvi vzgojitelj je bil stari stric Zaverio, njegov krstni boter. Ko je bil star enajst let, je šel v malo semenišče. Bogoslovje je študiral v Rimu, ki ga je končal z doktoratom in 10. avgusta 1904 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil deset let tajnik svojega svetniškega škofa v Bergamu, med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan na fronti. Leta 1920 ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim, da bi po italijanskih škofijah poživljal misijonsko dejavnost. Leta 1925 ga je Pij X. imenoval za škofa in ga poslal v diplomatsko službo na evropski Vzhod, kjer je ostal dvajset let: kot apostolski delegat v Bolgariji, zatem v Turčiji in nazadnje v Grčiji. Izkušnje, ki si jih je nabral v teh deželah, kjer so bili medčloveški stiki zelo težavni, je uspešno uporabil kot apostolski nuncij v Parizu, kamor je odšel proti koncu leta 1944. S svojim toplim nasmehom je »otajal« marsikak leden obraz. Papež Pij XII. ga je leta 1953 imenoval najprej za kardinala, brž nato pa še za beneškega patriarha. Vse je osvojil s svojo domačnostjo in humorjem. V Benetkah je ostal samo pet let in pol, kajti 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je imel Janez XXIII. Kmalu so to njegovo izbiro začeli povezovati s stavkom evangelista Janeza, ki se nanaša na Janeza Krstnika: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Po svojem novem slogu papeževanja je postajal vedno bolj priljubljen. Ko je 3. junija 1963, na binkoštni ponedeljek, umiral, se je dogajalo nekaj podobnega kot ob smrti Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Tudi za Janeza Dobrega so mnogi zahtevali: »Santo subito!«, naj bo brž razglašen za svetnika. Toda bil je ‘prenovitveni’ papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev ‘dih pomladi’. Njegovo umiranje je z molitvijo spremljal ves svet.

več o svetniku
S. Čuk, bl. Janez XXIII. (1881-1963): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2008) 36.
S. Čuk, Papež Janez XXIII.: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1999) 58-59.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče (2014) 58-65.
S. Čuk, Svetnik Janez XXIII.: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014) 58-65.

več njegovih misli

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) »Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov,« je dejal osmošolec Lojze Grozde na akademiji Marijine kongregacije v ljubljanskem Marijanišču 8. decembra 1942, tri tedne pred svojo mučeniško smrtjo, s katero je svoje besede potrdil. Mučeništvo, ki je najvišje pričevanje za resničnost vere, mu je Cerkev uradno priznala, ko je bilo v postopku za njegovo razglasitev za blaženega dokazano, da je bil umorjen iz sovraštva do vere. Škofijski postopek se je pričel leta 1992, zaključil pa se je leta 1999. 27. marca 2010 je papež Benedikt XVI. odobril objavo listine o priznanju mučeništva Božjega služabnika Alojzija Grozdeta. Med slavjem Slovenskega evharističnega kongresa v Celju 13. junija 2010 ga je kardinal Angelo Sodano razglasil za blaženega po uradnem obrazcu, ki ga je podpisal papež Benedikt XVI. »S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik Alojzij Grozde, verni laik iz Katoliške akcije in mučenec, ki je v moči evharistije s svojo stanovitno vero in zvestobo do Kristusa sprejel preganjanje vse do mučeniške smrti, odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih predpisih vsako leto 27. maja, na dan njegovega rojstva in svetega krsta.«

Ker bomo 27. maja 2023 praznovali stoto obletnico njegovega rojstva, se je Škofija Novo mesto odločila za razglasitev Grozdetovega leta 2023.

nekaj poezije in misli bl. Alojzija:

• Sem mislil, da sem sam / sredi življenja valov, / sredi besnečih vetrov / in nisem vedel kam. // In vendar Ti si bil, / mogočni moj Gospod, / z menoj prav vsepovsod, / kjerkoli jaz boje sem bíl.
  
• Sveta si zemlja, ti blagoslovljena / si od Najvišjega, Kralja neba; / ti z mojih dedov krvjo napojena, / tebi vsa moja ljubezen velja.
  
• Nad zvezdami neskončni Bog živi / in moja duša joka se za Njim, / ki ga preganjata meso in kri; / brez Njega mrtev sem, čeprav živim.
  
• Divjaj, življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam!.
  
• Umijem si mlado srce / in z biseri ga okrasim, / z ljubeznijo ga prenovim – / glej, Detece Božje že gre!.
  
• Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov.
  
• Glej, brat, mimo gre / Jezus, tvoj Gospod, / trka na srce, / s sabo kliče te /na življenja pot. // Ne odgovoriš? / Brat, zakaj molčiš? / Česa se bojiš? //O, jaz vem: Težak je križ.
  
• Nov, boljši red zahteva najprej novega, boljšega človeka. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe in to po vzvišenem vzoru Srca naše Matere.
  
• O Ljubezen sveta, večna, / Tebe duša si želi, / da pri Tebi mir dobi / in počije v Tebi srečna.
  
• Strašna je zabloda naših dni; / ljudje kot slepci težko hodijo / brez ciljev, cest v nejasnost blodijo, / zavrgli prave, ravne so poti.

več o bl. Alojziju Grozdetu:

pripravlja Marko Čuk