Častitljivi Božji služabnik, škof Friderik Irenej Baraga
(ob obletnici) Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1797, se je v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem rodil Friderik Baraga, eden največjih sinov slovenskega naroda V svojem življenju je vedno hodil “za višjim klicem”: odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo “Unum necessarium” (Eno je potrebno – namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno). (Karel Mauser je napisal roman Le eno je potrebno, ki smo ga od avgusta leta 2017 do junija 2022 objavljali v nadaljevanjih v Ognjišču, lansko leto pa smo izdali tudi knjigo Le eno je potrebno – 1. in 2. del)
Molimo za njegovo beatifikacijo:
Vsemogočni Bog, oče luči,
ki od tebe prihaja vsak dober dar
in ki si nam v svojem služabniku
škofu Frideriku Baragi
poslal tako velikega učitelja in pastirja,
usliši našo pobožno prošnjo
in poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo
prištet k blaženim,
po Kristusu našem Gospodu.
Amen.
Na priprošnjo Božjega služabnika Friderika Baraga nam podeli milost življenja po evangeliju.
več o njem:
S. Čuk, Pred 200 leti se je rodil Friderik Baraga: Priloga, v: Ognjišče 6 (1997), 38-45.
S. Čuk, Misijonar Friderik Baraga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2003), 16-17.
S. Čuk, Friderik Baraga (1797-1968): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2018), 42-43
B. Rustja, Irenej Friderik Baraga, Naši svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 1, str. 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Baraga!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 1 (2023), 99.
spletna stran Ognjišča: Irenej Friderik Baraga
v knjigi: K. Mauser, Le eno je potrebno 1 in 2, Ognjišče, Koper, 2022.
v pobarvanki: B. Golob, S.Karim, Škof Baraga, Ognjišče, Koper 2018.
pripravlja Marko Čuk
Primož Trubar je avtor prve slovenske knjige … zato oče slovenske književnosti … Njegovo slovstveno delo ga je preživelo, je ostalo in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja.” V nasprotju s stališči rimske Cerkve so reformatorji zagovarjali zdravo načelo (ki ga je z zamudo “posvojil” drugi vatikanski koncil), da naj bo bogoslužni jezik vsakomur razumljiv in da naj vsak vernik sam bere Sveto pismo. Iz teh dveh zahtev se je rodila tudi slovenska književnost, katere oče je Primož Trubar.
(ob obletnici) 25. novembra 1881 se v kraju Sotto il Monte blizu Bergama (Italija) rodil Angelo Giuseppe Roncalli, od 28. oktobra 1958 pa do smrti (3. junija 1963) – papež Janez XXIII. Imenovali so ga tudi Janez Dobri, ker »nanj gledamo kot na papeža dobrote, koncila, ekumenizma, misijonov, Cerkve, ki hoče objeti svet, da bi ga prosili, naj nas iz nebes še blagoslavlja in nas spodbuja, da bi hodili po njegovih stopinjah,« je dejal papež Janez Pavel II., ki je 3. septembra v svetem letu 2000 svojega priljubljenega predhodnika razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja vsako leto 11. oktobra; tega dne leta 1962 se je v baziliki sv. Petra v Rimu, spremenjeni v »parlament« katoliških škofov z vsega sveta, začel drugi vatikanski koncil. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«
(ob obletnici) »Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov,« je dejal osmošolec Lojze Grozde na akademiji Marijine kongregacije v ljubljanskem Marijanišču 8. decembra 1942, tri tedne pred svojo mučeniško smrtjo, s katero je svoje besede potrdil. Mučeništvo, ki je najvišje pričevanje za resničnost vere, mu je Cerkev uradno priznala, ko je bilo v postopku za njegovo razglasitev za blaženega dokazano, da je bil umorjen iz sovraštva do vere. Škofijski postopek se je pričel leta 1992, zaključil pa se je leta 1999. 27. marca 2010 je papež Benedikt XVI. odobril objavo listine o priznanju mučeništva Božjega služabnika Alojzija Grozdeta. Med slavjem Slovenskega evharističnega kongresa v Celju 13. junija 2010 ga je kardinal Angelo Sodano razglasil za blaženega po uradnem obrazcu, ki ga je podpisal papež Benedikt XVI. »S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik Alojzij Grozde, verni laik iz Katoliške akcije in mučenec, ki je v moči evharistije s svojo stanovitno vero in zvestobo do Kristusa sprejel preganjanje vse do mučeniške smrti, odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih predpisih vsako leto 27. maja, na dan njegovega rojstva in svetega krsta.«
(ob obletnici) Rodil se je 25. maja 1887 kot Francesco Forgione, ki je kasneje dobil redovno ime Pio (Pij) …. »Jezus mi je dal videti kakor v zrcalu, da vse moje življenje v prihodnosti ne bo nič drugega kot mučeništvo,« je leta 1913 zapisal kapucinski pater Pij iz Pietrelcine. Vzdevek ‘iz Pietrelcine’ je dobil po svojem rojstnem kraju v srednji Italiji, kjer se je rodil 25. maja 1887 kot Francesco Forgione. Leta 1903 je vstopil h kapucinom in dobil redovno ime Pij (Pio), leta 1910 je prejel mašniško posvečenje. Od leta 1916 je živel v hribovskem kraju San Giovanni Rotondo. Tam je mladi redovnik prejel znamenja Kristusovih ran (stigme). Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice (brez prstov). Kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo je zaslovel kot spovednik. V več kot petdesetih letih bivanja v tem samostanu je v svoji spovednici sprejel na sto tisoče ljudi. Na spoved pri njem se je bilo treba temeljito pripraviti. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev, če ni opazil prave pripravljenosti, je znal biti zelo odločen. »Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji ter drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa. jih je treba tudi bolj trdo prijeti!« Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo krake: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je videl, dal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. »Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,« je dejal. »Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!« Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsaki maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri spominu živih in rajnih. Njegovo življenje se je izteklo 23. septembra 1968. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala po rednem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa za svetnika.
(ob obletnici) V isti hiši – pri Ribičevih, kjer se je leta 1800 rodil France Prešeren, je sto let kasneje tekla zibelka Antonu Vovku, ki je postal 30. ljubljanski škof. Ljubljansko škofijo je vodil v težkih časih po drugi svetovni vojni (1945–1963), ko je bil potreben prav tak škof: globoko zakoreninjen v Bogu, široko odprt za ljudi, mož vere in zaupanja, ki je vlival zaupanje svojim duhovnikom in vernikom. Številne priče, ki so nadškofa Vovka poznale, potrjujejo, da ta pogumni pastir Božjega ljudstva resnično zasluži čast oltarja.
Bil je petek, 17. maja 1996, ko se je ob 16.41 letalo z vatikansko in slovensko zastavo dotaknilo slovenskih tal … po vsej Sloveniji so se oglasili zvonovi … v Slovenijo je prišel Petrov naslednik, Janez Pavel II. … začel se je največji dogodek po osamosvojitvi Slovenije, dogodek, ki bo ostal zapisan v srcih mnogih.
(ob obletnici) Sv. Leopold Mandić je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« Tako je papež Janez Pavel II. v svojem nagovoru med slovesnostjo razglasitve hrvaškega kapucina blaženega Leopolda Mandiča za svetnika 16. oktobra 1983 na Trgu sv. Petra v Rimu skušal z nekaj potezami orisati lik tega izrednega spovednika, junaškega služabnika Božjega usmiljenja, sprave grešnikov z Bogom. Njegov god obhajamo na njegov rojstni dan.
(ob obletnici) “Zdi se mi, da bi bilo koristno, če bi vsak človek očitno povedal o svojem pravem življenju vse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlačugarsko, tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem v pouk in zabavo, temveč edinole, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje duše, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da išče dna.” Tako pisatelj Ivan Cankar končuje iskreno izpoved o svojem otroštvu v štirinajstih črticah s skupnim naslovom Moje življenje (1914). To so spomini na vrhniška otroška leta, na lepa doživetja v revni družini z bogastvom vere in ljubezni; so tudi izraz obžalovanja do premalo cenjene materine žrtve. “Gotovo je, da sem bil sila neroden in cmerav otrok,” piše v prvi črtici. “Sam se ne spominjam natanko, toda mati mi je pravila, da sem bil nadloga že od rojstva. Prišel sem prezgodaj na svet; v svojih bolečinah je zaobljubila mati sebe na Svete Višarje, mene pa v lemenat. Nikoli ni bila na Svetih Višarjah, jaz ne v lemenatu.” Skupaj obudimo spomin na našega največjega pisatelja ob obletnici rojstva …
»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. ‘Bolje je, da gremo domov,’« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.’ In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: ‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’ ‘Odkod si?’ sem jo vprašala. ‘Iz nebes.’ ‘In kaj želiš od mene?’ ‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.’ ‘Bom šla tudi jaz v nebesa?’ ‘Da, boš.’ ‘In Jacinta?’ ‘Tudi ona.’ ‘Pa Francek?’ ‘Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev’ /…/
Potem je dodala: ‘Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?’ ‘Smo pripravljeni.’ ‘Precej boste morali trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.’ Ko je izgovorila ti dve besedi, je prvič razprla roke in na nas razlila tako močno luč, da smo v njej po Bogu, ki je bil ta luč, lahko videli sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Padli smo na kolena in ponavljali molitve, ki nas jih je naučil angel. Nato je Marija dodala: ‘Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.’ Zatem se je pričela narahlo dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v daljavi.«
Pastirčki se vrnejo domov in si obljubijo, da ne bodo nikomur pripovedovali, kaj so videli. A Jacinta je obljubo prelomila in doma vse povedala. Ko svakinja Olimpija Lucijino mater pobara o zadevi in ta od hčere zahtevala pojasnilo, hči trdovratno molči. Mati povzdigne glas, a deklica se ne zbega.