* 2. avgust 1923, Ljubljana. † 18. december 2021, Ljubljana

Dr. Janez Arnež (1923) je rojen Ljubljančan. V tem mestu je prejel tudi prvo izobrazbo. Val revolucije ga je vrgel iz domovine. Zaradi tega ni bil zagrenjen, ampak to sprejel kot izziv ter je nabiral znanje na različnih evropskih univerzah. Dokler ni pristal v ZDA, kjer je naredil magisterij iz ekonomije, v Kanadi pa doktorat. Več desetletij je predaval ekonomijo na univerzi. Poleg strokovnega dela je imel za življenjsko nalogo, da angleško govorno področje seznanja s slovensko problematiko ter zbira gradivo Slovencev po svetu. Zato je ustanovil Studia Slovenica in zbral bogat arhiv, ki ga je ob osamosvojitvi preselil v Slovenijo. Kot recept za dolgo in ustvarjalno življenje je rad priporočal red, železno voljo in ljubezen do dela.

nekaj njegovih misli iz pogovora z Božom Rustjo za Ognjišče 4/ 2012

• V¨gimnaziji je bil moj sošolec blaženi Alojzij Grozde, s katerim sva skupaj hodila na duhovne vaje in obnove, srečevala pa sva se tudi na letnih zborovanjih Kätoliške akcije (Tomčevih mladcev). (…)¨Takrat je bilo veliko umorov, hodili smo na pogrebe, bili živčni. Zvečer je veljala obvezna zatemnitev. (…) V takih razmerah je bilo izredno težko študirati: Prihajale so novice: tam so Italijani pobili talce, tam zažgali vas, drugje pa so komunisti ubili tega ali onega. Kako smo bili iz sebe, ko so ubili profesorja Ehrlicha!
• Nihče v Sloveniji ni bil tako organiziran kot komunisti. Oni so imeli organizacijo in strogo kontrolo ter kazni, če kdo ne bi bil discipliniran. So pa sovražili vsako gibanje, ki bi bilo proti njim in organizirano. Bali so se naše načelnosti. Krščanskih socialistov se niso bali. Imeli smo načela, ki smo se jih držali. (…) Leta 1942 sem maturiral in se vpisal na Pravno fakulteto. Istočasno sem na Teološki fakulteti poslušal predavanja iz filozofije. Leta 1943 sem šel v Trst. Javil sem se h tržaškim domobrancem.
• Jaz sem antimilitarist in Bog mi je dal to milost, da nisem imel nikoli puške v roki in nikoli nisem ustrelil z njo. Znal sem se tako ‘izmazati’, da sem samo deloval v kulturi. Vso dijaško dobo sem si želel, da bi šel iz Slovenije in videl kulturo drugih narodov in druge univerze. Revolucija me je dobesedno vrgla iz domovine in mi dala to možnost.
• Podal sem se po svetu iskat prostor, kjer bi študiral. Prišel sem v Milano, … po neuspelem poskusu vstopa v Švico prišel v Bologno, kjer sem začel študirati. Naredil sem prošnjo in bil sprejet na katoliško univerzo v Louvainu v Belgiji. Tam sem diplomiral iz političnih ved in ekonomije.In začel pripravljati tudi doktorat.Potem pa sem dobil vizo za Ameriko, kjer sem najprej nekaj časa delal v tovarni. V Ameriki sem naredil magisterij iz ekonomije, doktoriral pa sem na katoliški univerzi v kanadskem Quebecu.
• Moj ideal ni bil karierizem. Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je v takih težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki, zato sem začel premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini.
• Vedel sem, da ne morem ustanoviti nekega inštituta ali česa podobnega. Lahko pa zbiram podatke in sicer angleško literaturo o Sloveniji in pa tisto, kar so Slovenci napisali v tujini. Veliko svojega časa sem porabil za to in vse tudi sam financiral. Začel sem tudi objavljati publikacije v angleščini.Gre za celo zbirko Studia Slovenica. Leta 1958 sem izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah. …  Imel sem veliko težav pri pridobivanju literature. Največ sem jo dobil, ko sem bil zaposlen v Kongresni knjižnici v Washingtonu. Je največja v Ameriki, morda celo na svetu.

več:
B. Rustja, dr. Janez Arnež. “Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2012), 10-15.
S. Čuk, Janez Arnež (1923-2021): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.

pripravlja Marko Čuk

* 27. september 1904, Sveti Jurij ob Ščavnici, † 3. november 1981, Ljubljana

(*ob obletnici) Edvard Kocbek je bil sin Prlekije, rojen v Sv. Juriju ob Ščavnici, nekdanjem Vidmu. O svojem življenju in delu je spregovoril v dolgem razmišljanju Kdo sem?, ki ga je bral 27. aprila 1967 v tržaškem Kulturnem domu. Kljub temu, da so doma “tolkli revščino”, je imel na otroštvo prav lepe spomine. Ko je začel hoditi v šolo, je postal ministrant, zvonar in deklamator, “očetu sem bil v pomoč pri cerkvenih opravilih, cerkev mi je bila domača kakor rojstna hiša ali hiša sosedov”. Edi je odšel na mariborsko klasično gimnazijo, zatem je bil nekaj časa gimnazijec na Ptuju, zadnja dva gimnazijska razreda pa je končal spet v Mariboru. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, pred koncem drugega letnika pa je izstopil in odšel študirat romanistiko v Ljubljano, prevzel uredništvo lista Križ na gori, ki se je kasneje preimenoval v Križ, sodeloval je tudi pri reviji Dom in svet.
Mladi kristjani, ki so bili vključeni v to gibanje, so si prizadevali za to, da so v enotni viziji spajali združenje vseh Slovencev, politično samostojnost, novo družbeno in medčloveško ureditev. Predvsem pa smo se z živo vero vračali k evangeliju in več krat prijeli za bič, s katerim je Jezus pregnal iz templja računarje in mešetarje. “Bili smo uporniki, ki smo zavračali zgolj zunanjo prakso, mrtve oblike življenja, nemoč verovanja in sterilnost organizacij,” je povedal leta za Ognjišče.Leta 1934 je izdal svojo prvo pesniško zbirko Zemlja, s katero je dokazal svojo veliko pesniško moč ter nakazal novo smer tako imenovanega duhovnega oziroma magičnega realizma. Tudi kasneje je bila poezija najmočnejši izraz njegovega literarnega ustvarjanja.
S svojimi spisi je Kocbek že pred drugo svetovno vojno spodbujal k dejavnemu sodelovanju pri reševanju slovenskega narodnega vprašanja. Kmalu po ustanovnem sestanku OF se je vključil v njeno delovanje in bil kot predstavnik krščanske skupine od avgusta 1941 do konca vojne član Izvršnega odbora OF. “Osvobodilni fronti se je pridružil v iskrenem prepričanju, da bodo v njenem programu kot stalnice ostale narodna osvoboditev in združitev, socialno pravična družbena ureditev, enakopravnost koalicijskih skupin in njih svetovnih nazorov. V resnici pa so se stvari razvijale precej drugače,” je zapisal Joža Mahnič, ki je ta dogajanja spremljal od blizu.Spomladi 1942 je Kocbek odšel v partizane. Iz partizanskih let so v knjižni obliki izšli njegovi trije dnevniki: Tovarišija (1949), Slovensko poslanstvo (1964) in Listina (1967).

Leta 1951 je izšla njegova zbirka štirih novel Strah in pogum; ki je sprožila krivične ocene in je bila (težko pričakovani) povod, da so ga upokojili in prisilili k umiku iz političnega življenja. Silovite politične obsodbe je bil deležen zaradi svojih odkritih besed o množičnem poboju domobrancev v Kočevskem Rogu po že končani vojni v intervjuju z Borisom Pahorjem v jubilejnem zborniku Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (Trst 1975).

več:
F. Bole, Edvard Kocbek: “Življenje je fantastično!” Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče 9 (1974), 6-10.
S. Čuk, Edvard Kocbek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2004), 70-71.

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• Edina veličina leži v neprenehni, vsakdanji zvestobi, ki z njo izpolnjuješ svojo nalogo – in v blaženosti, ki jo nudi izpolnjena naloga.
  
• Pojem hvalo vedno novi resnici, kakor čista nevesta nas ljubi, gremo za njo in je ne moremo dohiteti.
  
• Kdo se ob besedi kruh še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladanske setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh?
  
• Besedo kruh lahko izgovorimo nemarno kakor pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše.
  
• Nikoli doslej se obstoj Boga in bližnjika ni tako zamajal v človeku kakor danes in nikoli doslej ju nismo odkrivali tako elementarno in povezano kakor danes, kot bitji, ki najbolj ogrožata naš jaz, in kot sili, ki ju ni mogoče premagati drugače kakor z ljubeznijo.
  
• Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja.
  
• Čim manj je v človeku vere, tem več je zunanje sile; čim več je v človeku vere, tem več ljubezni je okrog njega.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• V človeštvu obstoji strahovito nesorazmerje med velikanskim tehničnim znanjem, med znanjem o pomočkih in pošastno nevednostjo o bistvih in ciljih življenja.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• Dokler čutim, da moje ljubljeno bitje še ni podvrženo meni, nisem srečen. Če se mi pa podvrže in se mi vda, prav tako nisem srečen. Glavna naloga, ki naj jo človek reši v ljubezni, je vprašanje svobode.
  
• Človek, ki jasno in čisto gleda sam nase, ne more nikoli izgubiti ravnotežja … Človek mora iz dneva v dan težiti za resničnostjo in skladjem.

pripravlja Marko Čuk

* 1380, Kempen, Nemčija  †  25. julij 1471, Zwolle, Nizozemska

Hoja za Kristusom – peti evangelij

(*ob obletnici) Sveti Frančišek Saleški je o Duhovnih vajah sv. Ignacija Lojolskega dejal, da “so rodile več spreobrnjenj kot je črk v knjigi”. Podobno velja za knjigo Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana, ki je nastajala pred dobrimi petsto leti. »Do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja je bila poleg evangelija najbolj brana knjiga med katoličani,« je zapisal Ivan Platovnjak v spremni besedi novega slovenskega prevoda izpod peresa Janeza Zupeta (Celjska Mohorjeva družba, 2011). »Velja tako rekoč za peti evangelij. Samo Sveto pismo je prevedeno v več jezikov, še vedno velja za temeljno delo krščanske duhovnosti in mnogi še danes ob njem gradijo svoje duhovno življenje.« »Zanimivo je, da v tako dolgem času ni moglo priti do jasnega sklepa, kdo je avtor Hoje za Kristusom,« piše dalje Platovnjak in poudarja: »Končno to tudi ni tako zelo pomembno. To delo je bilo in bo velik Božji dar Cerkvi in človeštvu. Negotovost glede avtorja na svoj način govori o tem, da ni sad zgolj človeške modrosti, temveč predvsem Božje modrosti in ljubezni do človeka.« Na splošno velja za avtorja Hoje za Kristusom Tomaž Kempčan, avguštinski kanonik v nemškem mestu Kempen, asketski pisec Tomaž Hemerken, ki se je rodil okoli leta 1379, umrl pa je 25. julija 1471. Ob 550-letnici njegove smrti se je povsod poživilo zanimanje za Hojo za Kristusom, ki jo je dr. Janez Janžekovič imenoval “nesmrtna” knjiga.
Latinski izvirnik nosi naslov De imitatione Christi (Posnemanje Kristusa). Dokler je bil Kristus telesno navzoč, so pisci evangelijev z izrazom “hoditi za Kristusom” označili “življenje z njim”; po njegovem vnebohodu pa postane hoja za Kristusom “posnemanje Kristusa”, vsebina Hoje za Kristusom obsega štiri dele, ki jih imenujejo kar “knjige”. Prva knjiga nosi naslov Uvajanje v duhovno življenje in predstavi najbolj temeljne razsežnosti kristjanovega duhovnega življenja; kar šest poglavij se nanaša na samostansko življenje (označena so z zvezdico *). V drugi knjigi so predstavljene Spodbude za notranje življenje, ki govorijo o osebnem odnosu z Jezusom. Tretja knjiga z naslovom Notranja tolažba govori o vztrajni hoji za Kristusom tudi v času preizkušenj. Četrta knjiga nosi naslov Pobožna spodbuda za obhajanje in prejemanje svete evharistije, v njej so zbrana besedila, ki govorijo o evharistiji. Vsa besedila so polna svetopisemskih navedkov iz Vulgate, zato imajo še večjo težo in ostajajo aktualna.
Zgodovino prevodov Hoje za Kristusom v slovenščino je predstavil dr. Marijan Smolik. Prvi, ki ga je iz latinskega izvirnika opravil jezuit Andrej Ivankovič leta 1659, je ostal v rokopisu. Leta 1719 je bil natisnjen prevod, ki ga je iz nemščine pripravil novomeški kapucin p. Hipolit. Leta 1745 je izšel prevod z naslovom Tomasha Kempensarja bukve gorenjskega duhovnika Franca Mihaela Paglovca (glavnega prevajalca). Do leta 1807 so izšle štiri izdaje. Janez Zalokar, spiritual v ljubljanskem semenišču, je leta 1820 svojemu prevodu dal naslov Hoja sa Kristusam, ki se je uveljavil. Novo izdajo z molitvenikom so leta 1872 pripravili mariborski bogoslovci. Leta 1888 je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala 42.000 izvodov te knjige v prevodu Andreja Kalana z naslovom Hodi za Kristusom. Njegov prevod je pregledal in dopolnil Aleš Ušeničnik. Z naslovom Hoja za Kristusom je izšel leta 1920, 1941, večkrat je to izdajo ponatisnila po vojni Celovška Mohorjeva družba. »Po mojem štetju bi torej Hoja bila slovensko natisnjena vsaj sedemnajstkrat v dobrih tristo letih.«
Leta 2011 je pri celjski Mohorjevi družbi izšel prevod Hoje za Kristusom v dvojezični (študijski) in žepni izdaji. »Novi prevod izkušenega prevajalca Janeza Zupeta nagovarja s svojo svežino … želeti je, da si bo novi prevod utrl pot med slovenske bralce, da bodo knjigo vzeli v roke, jo molitveno brali in ob njej meditirali. Tako se bo znova uresničil njen namen – pomagati nam pri hoji za Kristusom v moči Svetega Duha in obroditi obilo sadu« (Ivan Platovnjak).

ČUK, Silvester. Hoja za Kristusom  – peti evangelij. (Pričevanje) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 91.

nekaj misli  Tomaža Kempčana

Kako srečen in pameten je, kdor se sedaj v življenju prizadeva biti tak, kakršen bi bil rad ob smrtni uri! Veliko dobrega lahko storiš, dokler si zdrav; bolan ne vem, kaj boš mogel. Malokoga bolezen poboljša, kakor se tudi tisti, ki mnogo romajo, malokdaj posvete.

Ljubezen ne čuti teže, se ne meni za trud; rada bi več storila, kakor more; ne opravičuje se z nemogočim, ker misli, da vse more in sme.

Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a sebe zanemarja. Kdor sam sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel.

Vselej boš zvečer vesel, ako si dan prav preživel. Čuj sam nad seboj, vnemaj se, opominjaj se in naj bodo drugi kakor hočejo, sam sebe ne zanemarjaj!. (Tomaž Kempčan)

(ob obletnici) Duhovnik Vinko Kobal je 35 let zbiral mlade, predvsem dijake in študente, na mladin­ska duhovna srečanja, na katerih jim je želel omogočiti osnovno doživetje Cerkve kot občestva. Je tudi začetnik in vo­ditelj gibanja Pot, ki je s svojo duhovnostjo številnim mladim iz vse Slovenije pomagalo pri vzgoji krščanske osebnosti (v Stržišču in drugod ). “Moje največje bogastvo je bilo življenje, ki sem ga prejel kot dar in radostno živel… Moje besede so bile le seme, ki ga je Bog po meni sejal, rodile bodo sadove z milostjo, ki jo bo on dodal vsaki duši, ki jih je z odprtim srcem sprejemala,” je zapisal v svoji duhovni oporoki.

Pri Ognjišču smo izdali njegov življenjepis in spomine na delo z mladimi v Cerkvi na Slovenskem … zbornik Pripoved starega, modrega sivega bobra … (uredil jo je Janko Toplikar), ki nas popelje v Vinkovo “intelektualno in duhovno delavnico in predstavlja dragoceno dediščino, ne le za tiste, ki so skupaj z njim hodili po Poti, ampak tudi za tiste, ki jih zanima duhovna podoba slovenstva v drugi polovici dvajsetega stoletja – to je pričevanje o neki silni prizadevnosti, energičnosti in ljubezni – za vzgojo mladih …

več o Vinku Kobalu na spletni strani Ognjišča

Mladi se v Stržišču zbirajo tudi po Vinkovem odhodu, njegovo dediščino skrbno varujejo in razvijajo njegovi prijatelji .. tudi nekdanji “učenci”: Primož Erjavec, Jože Jakopič, Rafko Klemenčič, Danilo Kobal, Tomaž Kodrič, Marko Kos, Janez Kržišnik, Vinko Lapajne, Lojze Milharčič, Slavko Rebec, Sandi Skapin, Milan Stepan, Alan Tedeško, Cvetko Valič … Vsako poletje pripravijo štiri tedne za dijake, en teden za študente in izobražence, enega za fante in dekleta v parih in avgusta še enega za družine, zakonce in druge odrasle.

nekaj njegovih misli:

• Mladi potrebujejo zaupanja odraslih. V tem sem se vedno vadil. Nisem jih obsojal, ampak sem jim vedno skušal dajati pogum.
• Potreba po srečanju prinaša v naše bivanje srečo. Ob srečanjih stalno rastemo k sreči. Rast je postopna.
• Spoznal sem, da je najboljša vzgojna metoda tista, ki omogoča spremljanje mladih skozi celo življenje. Vzgoja niso namreč navodila, opazke in razne pripombe, ampak hoja z njimi in za njimi.
• Mlad človek se odzove, ko je osebno nagovorjen, ko sliši, da nekdo njegovo ime izgovarja z resnobo in spoštovanjem do njegove skrivnosti, ki jo je Bog vanj položil.
  več:

pripravlja Marko Čuk

* 5. maj 1910, Mavčiče, † 24. december 1994, Koper

Rodil se je 5. maja 1910 kot deseti otrok kmečke Petrove družine na Jami v župniji Mavčiče na Gorenjskem. Prvo šolsko znanje si je nabiral najprej doma, potem pa na Bledu, pri stricu Janezu, ki je bil tam župnik. Leta 1921 je prišel v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano in se po maturi zglasil v ljubljanskem bogoslovju. Leta 1934 ga je v duhovnika povetil škof Rožman, nekaj časa je bil kaplan v Kostanjevici na Krki, potem pa šest let prefekt v Škofovih zavodih. V tem času je opravil doktorat iz teologije (Nauk apostola Pavla o evharistiji) in leta 1940 nastopil službo profesorja verouka na gimnaziji v Beogradu, kjer je ostal 24 let. Ob koncu vojne se je preselil v nadškofijo in opravljal delo generalnega vikarja, šestnajst let je bil glavni in odgovorni urednik verskega mesečnika Blagovest …Leta 1964 je prejel dekret za apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije.Škofovsko posvečenje je prejel 6. septembra 1964 v Logu pri Vipavi.

Od vsega začetka si je prizadeval, da bi bilo vse primorsko ozemlje združeno v eni škofiji, kar je nakazal že s svojim škofovskim grbom, v katerem sta bila na levi strani svetogorska bazilika in znameniti solkanski most (Goriška), na desni pa pročelje koprske stolnice in jadrnica na morju (Koprščina). Njegova prizadevanja so se ob podpori duhovnikov in vernikov uresničila 17. oktobra 1977, ko je papež Pavel VI. podpisal odlok o obnovitvi koprske škofije v povečanih mejah. Njen prvi nadpastir je bil ustoličen 8. januarja 1978. Kot rezidencialni škof jo je vodil do 16. aprila 1987, ko je pastirsko palico izročil svojemu nasledniku, škofu Metodu Pirihu.

Ena najbolj značilnih potez njegovega značaja je bila odkritost, poštenost, iskrenost. Kakršen je bil pred Bogom in pred samim seboj, tak je hotel vedno biti tudi v odnosu do drugih. Njegovo pričevanje za božjo resnico se je končalo 24. decembra 1994, na sveti večer pred slovesnim praznikom Jezusovega rojstva.
Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: “Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago.”

Bogu smo hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.

več:
S. Čuk, Janez Jenko. “Trdno je veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in življenjski boj za zmago: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2010), 14-15.
knjiga: dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene koprske škofije, zbornik, (uredil dr. Rafko Valenčič, Ognjišče, Koper, 2010.

nekaj njegovih misli:

• Vsak kompromis na račun resnice je vedno poguben. Samo na resnici se dajo graditi trdni mostovi med ljudmi. Laž in zmota sta vedno usodni. Samo resnica je kriterij dobrote in ljubezni. Marsikaj se prikazuje kot dobrota, pa je škodljivo.
  
• Ne svet, samo Bog more izpolniti praznino človeškega srca, tako velike želje ima to naše srce!
  
• Boriti se moramo sami s seboj, da uresnićčimo velike duhovniške ideale. Vsak duhovnik si mora prizadevati, da bo podoben Kristusu po svetosti svojega življenja. (…) Da bomo res duhovniško živeli,  moramo prvo skrb posvečati notranjemu duhovnemu življenju.
  
• Vera – zmaga. V veri staršev sem bil rojen in krščen. V verskem okolju sem preživel svoje otroštvo in študijska leta. Za vero sem deloval v svojih službah. V isti veri sklepam tek svojega življenja v upanju, da se bo vera v vsej polnosti razodela tudi kot zmaga. (ob biserni maši, 1994)
  
• Vzljubil sem vas in vso primorsko zemljo ob prvem srečanju … Svoje zadnje trpljenje, vse bolečine in smrt sprejemam že zdaj kot Kristusov dar. Vse to želim prenesti vdano za njegovo kraljestvo , za mojo drago Prtimorsko. (iz duhoivne oporoke)

pripravlja Marko Čuk

* 4. maj, Loyola, Španija; † 28. oktober 2013, Guadalajara, Mehika

(ob obletnici) Ignacio Larranaga je bil rojak Ignacija Lojolskega, ustanovitelja Družbe Jezusove. Rodil se je 4. maja 1928 v španski pokrajini Baskiji, nedaleč od gradu Lojola, v družini z devetimi otroki. Ko mu je bilo dvanajst let, je vstopil v kapucinsko semenišče. Ni se mogel prav vživeti, vendar je vztrajal. V letih bogoslovnega študija je precej časa posvečal branju zahtevnih del pisateljev, ki so ga duhovno dvigala in bogatila. Začutil je željo po mističnem izkustvu Boga. … Mašniško posvečenje je prejel leta 1952 v Pamploni. Nekaj let je deloval v domovini, leta 1959 pa je odšel v Čile in se z vsem ognjem vrgel na delo kot pridigar, pisatelj, organizator konferenc, tečajev, duhovnih vaj v Čilu in različnih deželah Južne Amerike ter v Španiji. Leta 1974 je v Braziliji začel že omenjeno šestdnevno metodo evangelizacije, ki jo je imenoval Srečanja – izkušnja Boga. Sad teh duhovnih vaj, ki jih vodil v mnogih krajih v različnih državah, so bile Delavnice molitve in življenja. … Dejal je, da so DMŽ šola molitve, šola življenja, šola spreobrnjenja in šola, ki pripravlja na apostolsko delo. DMŽ imajo poleg uvodnega srečanja še petnajst srečanj, ki trajajo po dve uri. Vrata so odprta vsem, ne samo vernim kristjanom. Zdaj so navzoče v štiridesetih državah; aktivnih voditeljev Delavnic je približno 15.000, število ljudi, ki so se udeležili Delavnic, pa se je do leta 2011 povzpelo nad 13 milijonov. V Sloveniji so z DMŽ začeli bratje kapucini leta 1993. .. Delavnice molitve in življenja je Sveti sedež 4. oktobra 1997 potrdil kot mednarodno združenje vernikov s statusom pravne osebe.

več:
S. Čuk, Ignacio Larranaga. “Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom.”: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2014), 30-31.
knjiga: I. Larranaga, Srečen zakon, Ognjišče, Koper, 2020.

nekaj njegovih misli:

• Mati stopa pred nas: Otroci moji, hodite za menoj. Prehodite isto pot vere, ki sem jo prehodila jaz, in stopili boste med blagrovane. Blagor tistim, ki v temni noči verujejo v luč!.
  
• Z vztrajnostjo se naučiš moliti. Govoriti z Gospodom ne pomeni samo izmenjavati besede, ampak z Njim zaživeti notranji odnos.
  
• Marija je v Betlehemu rodila Jezusa telesno. Ko pa se je zgodilo Jezusovo duhovno rojstvo na binkošti, je Gospod potreboval duhovno mater.
  
• Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom. V nasprotnem primweru postanemo profesorji religije. Danes Cerkev ne potrebuje profesorjev verouka, ampak preroke. To so tisti, ki govorijo, ne da bi odprli usta.”
  

pripravlja Marko Čuk

* 4. marec 1844, Muljava, Slovenija, † 3. maj 1881, Ljubljana.

(ob obletnici)  Kdo ne pozna Josipa Jurčiča, pisatelja prvega slovenskega romana? Kot otroci se seznanimo z njegovo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, v mladosti ne spustimo iz rok Jurija Kozjaka, kasneje na dušek preberemo še Desetega brata … In še mnoga druga pripovedna dela tega velikega slovenskega realista, ki je objavil prvi slovenski roman, ko je imel komaj dvaindvajset let! Na delo se je vedno temeljito pripravil; ko je pisal Rokovnjače, se je za nekaj časa preselil k pisatelju Janku Kersniku, da je čim bolj podoživel pristno okolje. Njegovi romani so še: Doktor Zober, Med dvema stoloma, Lepa Vida, Cvet in sad …
Jurčič je bogato duhovno popotnico dobil od deda, pripovedovalca zgodb. Srkal jih je vase, se bogatil z opisi likov iz kmečkega okolja in jih kot najstnik tudi opisoval kot zbiralec narodnega blaga. Čeprav se je njegovo početje zdelo marsikomu nepotrebno, se je kasneje izkazalo, da je odločilno vplivalo na brušenje pisateljevega pripovednega talenta. Njegova dela so priljubljena, saj v njih nastopajo resnični ljudje, le nekaj lastnosti je morda drugačnih na papirju kot v resničnem življenju. Tudi Krjavelj, ki je hudiča na pol presekal, je resnična osebnost, vaški posebnež, in na Muljavi si je v sklopu Jurčičeve domačije prislužil celo Krjavljevo kočo. Slovenski etnografski muzej pa je domačijo dopolnil še s čebelnjakom, kaščo in sušilnico za lan.

Še danes je prijetno prebirati njegovega Sosedovega sina, eno najboljših Jurčičevih povesti. Za Desetim bratom se gotovo najlepše bere. Zdi se vam, da poslušate pripovedovanje dobrega starega deda, ki hvali stare čase in navade. Res je, da je bilo v starih časih kljub veliko težjim življenjskim pogojem več veselja in zadovoljstva. (…) V ozadju vsega Jurčičevega priopovedovanja pa čutite skrito silo, ki je dajala moč našim prednikom – močno vero.

Kdor ni prebral Desetega brata, skorajda ne more veljati za Slovenca! Ko slovstveni zgodovinarji pišejo o našem pripovedništvu, brez pomišljanja pri­bijejo: “V začetku je bil Jurčič.” Ta mladi slovenski pisatelj (ko je pisal Desetega brata, je imel malo nad dvajset let), ki ga je spodbodel nekoliko starejši rojak Fran Levstik, se je lotil pisa­nja tega romana, ki je izšel leta 1866 in od takrat še nešteto­krat. In vedno je našel veliko hvaležnih bralcev, ki jih je pri­tegnila romantična ljubezenska zgodba pa tudi Jurčičev izklesani jezik, ki je prava pesem za tistega, ki ima posluh za govorico ljudstva. Mislim, da spada Deseti brat med tiste knjige, ki jih radi vzamemo v roke večkrat in vsakič odkrijemo kaj novega. (S. Čuk)

več:
A. Napotnik, Po poteh desetega brata: Mojstri besede, v: Ognjišče 2 (2009),78-79.
S. Čuk, Josip Jurčič (1844-1881): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014), 46-47.

pripravlja Marko Čuk

* 2. september 1928, † 21. april 2021

Pesnik, literarni kritik in zgodovinar France Pibernik se je rodil leta 1928 v Suhadolah pri Komendi. Zaradi vojne ni mogel končati klasične gimnazije v Ljubljani, ampak je med okupacijo moral obiskovati nemško šolo. Po vojni je končal študij slavistike v Ljubljani in bil največ časa profesor slovenščine na kranjski gimnaziji.
Poleg lastnega pesniškega ustvarjanja (Bregovi ulice, 1960; Ravnina, 1968; Razlage, 1973; September, 1974; Odzvok – pesmi v prozi; 1979. Ajdova znamenja – izbor; 1993.Svetloba timijan, 2000) se je uveljavil zlasti kot raziskovalec in urednik del prepovedanih in zamolčanih avtorjev. (Jutro pozabljenih, 1991. Izbrane pesmi Franceta Balantiča Tihi glas piščali, 1991.Izbrane pesmi Ivana Hribovška Himna večeru, 1993; Izbrana proza Franceta Kunstlja Luč na mojem pragu, 1994. Kratka proza in nedokončan roman Ludveta Potokarja Onstran samote, 1995; Izbrana proza Toneta Polde Moja Krnica, 1996; Dohojene stopinje (knjiga intervjujev z Zorkom Simčičem), 2019; Alojz Rebula (1924-2018), biografija, 2019).
Uredil je številne pesniške zbirke in antologije. Med slednjimi naj omenimo le zadnjih pet: Karel Mauser: Življenje in delo, 1993; Jože Udovič: Ogledala sanj, 1996; Slovenska duhovna pesem: Od Prešerna do danes (2001); Beseda čez ocean: Antologija slovenske zdomske poezije, 2002; Janez Jalen: življenjska in pisateljska pot, 2003 in Kje, domovina si, antologija slovenske domovinske pesmi (2009).
Pri Založbi Družina je leta 2014 izšla njegova knjiga Drobci zamolklega časa, v kateri je avtor opisal svoje življenje in ustvarjanje od začetka druge svetovne vojne naprej, Za svoje zasluge je prejel več priznanj, med drugim Trubarjevo nagrado, bil je tudi častni meščan občine Kranj.

Tudi pri založbi Ognjišče je pustil “svojo sled”, leta 1993 je pripravil knjigo o Karlu Mauserju, ki je izšla kot druga v zbirki Graditelji slovenskega doma (leta 2018 pa v romansirani obliki za celovško Mohorjevo). Njegove knjige je Silvester Čuk uvrščal tudi v rubriko Priporočamo, berite (Janez Jalen, Začudene oči otroštva, Pozni november za pesnika,  Dohojene stopinje, Alojz Rebula …)

več:
B. Rustja, Raziskovalec del zamolčanih književnikov: Pet minut pogovora, v: Ognjišče 7/8 (1993), 97-98.
B. Rustja, dr. France Pibernik. Njihove življenjske zgodbe – ena je bolj žalostna od druge: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (2009), 8-12.

nekaj njegovih razmišljanj

• Grozde je name naredil izreden vtis ob proslavi, ko je nastopil v kratki igrici in odigral vlogo načelnega mladega fanta, pravzaprav takega, kot je v resnici bil sam.
• Mislim, da bi morali v domovini ponatisniti osrednje delo Karla Mauserja Ljudje pod bičem. Gre namreč za naj­ob­sež­nejši pripovedni tekst z medvojno in povojno proble­matiko.
• Največ naporov sem prestajal z Balantičem, toda z večletno vztrajnostjo sem uspel najti tako pričevalce na strani vaških stražarjev, našel pa sem tudi pot do partizanskih udeležencev grahovske oblege in požiga.
  

pripravlja Marko Čuk

* 2. maj 1721, Ljubljana † 24. januar 1784

(ob obletnici)  Peter Pavel Glavar šempetrski župnik, oskrbnik viteške komende, skrben in umni gospodar in dušni pastir. Zgodovina slovenskega ljudstva je ohranila spomin ne njegovo dolgoletno ljudstvu in cerkvi koristno delovanje. Bil je najumnejši čebelar, kmet in sadjar, bil je goreč oznanjevavec besede božje, dobrotnik svojih faranov, oče ubogim. Sezidal je šolo in poklical za učitelja Zupana iz Kamne Gorice. Ustanovil je v Komendi beneficiat in spolnil, kar je bil obljubil pri Svetem Joštu. Sezidal je v Tunjicah cerkev svete Ane. S svojo darovitostjo je namnožil tudi svetsko blago in kupil lanšpreško graščino na Dolenjskem, kamor se je v svojih starih letih preselil. S prijatelji je užival sadove svojega zemeljskega imetja … – Tako je v zadnjem poglavju življenjepisne povesti Pater Pavel Glavar, lanšpreški gospod (1922) pisatelj Ivan Pregelj na kratko povzel vse odlike tega plemenitega moža.

Pesnik Cvetko Golar je v verzih, ki jih je leta 1981 uglasbil Matija Tomc, med drugim zapisal, da se ime našega čebelarja P. P. Glavarja v njegovi ljubljeni domovini ne bo nikoli pozabilo. Iz pregleda njegovega življenja in dela se vidi, da Glavar ni bil samo znamenit čebelar, ampak predvsem pobožen in goreč duhovnik, moder gospodarski svetovalec ter velik dobrotnik slovenskega kmečkega človeka … Človek ob pregledu njegovega življenja razmišlja, kje in od kod je črpal pobude in moči za tako vsaestransko in tako uspešno delo?
Bil je najprej nadpovprečno nadarjen, ob vsem tem pa se je vse življenje sam vzgajal in izpopolnjeval. Bil je človek jeklene volje, reda in dela. Ob prihodu v Komendo se je vrgel na delo za komenske župljane … dal zgraditi beneficijsko stavbo, zasebno šolo z internatom na ravni nižje gimnazije, v kateri so poučevali nadarjene učence … da bi postali duhovniki, izobraženci in pomagali pri delu med ljudstvom, poskrbel je za pisno vodo (vodnjak) … Ne za svojo slavo, marveč iz ljubezni do preprostih ljudi, skrbi zanje, tako za njihovo gmotno preskrbljenost kot duhovno hrano. Vse življenje je bil velik prijatelj knjige. V tem more biti spodbuda in zgled tudi današnjim rodovom. V komendskem beneficiatnem arhivu hranijo pet obsežnih vezanih rokopisnih snopičev Glavarjevih razprav z modroslovno in  bogoslovno vsebino. Kmalu po svoji novi maši se je odločil, da namerava za nakup knjig vsako leto porabiti 50 forintov. Ko je leta 1752 zidal beneficiatsko hišo v Komendi, je določil posebno sobo za knjižnico, ki jo je skrbno zavaroval pred ognjem in tatovi. Tako je v teku let zrasla dragocena knjižnica, ki šteje 1500 zvezkov v različnih jezikih in različnih strok. Glavar je imel temeljito humanistično in bogoslovno izobraztbo; poleg slovenščine, nemščine in latinščine je obvladal še več evropskih jezikov. Glavar je širil in poglabljal svoje znanje tudi s potovanji v Italijo in Rim, kjer je bil imenovan za častnega apostolskega protonotarja. Iz Rima je prinesel svetinje sv. Urbana. Imel je lepo navado, da si je doživetja na potovanjih zapisal in ohranil se je zajeten sveženj teh zapiskov … prav tako tudi veliko njegovih pisem, iz katerih lahko odkrijemo Glavarjeve značajske poteze, v njih pa najdemo tudi veliko dragocenega gradiva o naši kulturni, cerkveni, gospodarski ikn politični zgodovini. V arhivu se je ohranilo tudi precej njegovih pridig. Ljudem se je najbolj približal s pisanjem svoje družinske knjige (Status animarum), z obiski po domovih in izpraševanjem znanja krščanskega nauka. Tako je iz svoje intelektualne osame prešel v neposreden stik z ljudmi, v njihove domove in tudi srca …

“Jaz samo grdo gledam, mislim ne tako …” se je opravičeval zaradi svojega ostrega pogleda in sršečih obrvi. Včasih pa so se mu te oči čudno ovlažile …. (Ivan Pregelj, Odisej iz Komende)

več:
J. Gregorič, Pred dvesto leti je umrl Peter Pavel Glavar: Priloga, v: Ognjišče, 3 (1984), 29-36.
S. Čuk, Peter Pavel Glavar (1721-1784): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014), 46-47.

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Življenjska pot škofa Metoda se je začela v Lokovcu, na najvišjem delu Banjške planote, v hiši ‘pri Kačarjevih’. V družini, ki je imela osem otrok, se je škof Metod rodil drugi in že isti dan postal pri krstu Božji otrok. Oče Mirko je po 2. svetovni vojni opravljal službo pismonoša in skromno preživljal številno družino. Mati Štefanija je bila skrbna in delavna, bistrega spomina in modra žena, rada je brala in je bila razgledana. Doma so imeli majhno kmetijo in pridelovali za preživetje najbolj potrebne poljščine ter redili dve ali tri goveda. Vsakdanja opravila v hiši in na polju so povezovala številno družino in vzgajala vsakega posebej. Gospod je iz njihove družine poleg škofa Metoda poklical v svojo službo tudi njegovo sestro Milico, ki je vstopila v samostan benediktink na otoku Cresu in si izbrala ime Sholastika.

Osnovno šolo je škof Metod obiskoval doma v Lokovcu v letih 1943-49. Nato je odšel na gimnazijo v Pazin, ki je tedaj obsegala štiri nižje in štiri višje razrede, enkrat v enem letu naredil dva razreda in opravil maturo leta 1956. Nato je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto. Po prvem letniku je opravil dve leti vojaške službe, nato pa študij dokončal in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik za takratno goriško administraturo. Njegovo novomašno geslo je bilo: Molimo drug za drugega, da se zveličamo. Sam je nekje zapisal, da mu je duhovni poklic izprosil, poleg staršev seveda, zlasti njegov stari oče, ki je veliko molil, cele dneve molil in vsak večer molil naprej rožni venec. »Tudi o škofu Metodu torej veljajo besede, ki jih je Gospod povedal kralju Davidu: “Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjerkoli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje nasprotnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji” (2 Sam 7,8). Gospod ga je poklical in bil z njim in škof Metod se je odzval in bil z Gospodom: preden je prišel do oltarja in še veliko bolj potem, ko je nastopil svojo službo pri oltarju,« je zapisal njegov naslednik, škof Jurij Bizjak.

Po novi maši je začel opravljati cerkvene službe in jih je vključno s škofovsko opravljal ravno sedem, število sedem pa pomeni celovitost in popolnost: kaplan v Solkanu (1963-64); tajnik škofa Janeza (1964-74); študij duhovne teologije na Teresianumu v Rimu (1974-76); spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani (1976-84); generalni vikar Škofije Koper (1984-85); škof pomočnik (1985-87); škof ordinarij Škofije Koper (1987 – 2012).

Za škofovsko geslo izbral psalmistove besede: Vate zaupam (Ps 143,8). Geslo pomeni najprej zaupanje v Boga, kakor ga izraža psalmist: Daj, da že zjutraj začutim tvojo dobroto, kajti vate zaupam!, in zaupanje v človeka, kakor piše apostol Pavel Tesaloničanom: Kajti kdo je naše upanje in naše veselje in naš venec, s katerim se bomo ponašali, če ne prav vi, pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu? Vi ste namreč naša slava in naše veselje (1 Tes 2,19–20).

Kot ordinarij je koprsko škofijo vodil do 26. maja 2012, ko je papež Benedikt XVI. za njegovega naslednika imenoval škofa Jurija Bizjaka. Škof Pirih se je po upokojitvi nastanil v dijaškem domu Škofijske gimnazije v Vipavi, preselil se je med mlade in “znova zaživel”. Po svojih močeh je rad pomagal svojemu nasledniku pri birmovanju, vodil je razne slovesnosti v domači in drugih škofijah in rad pomagal okoliškim duhovnikom …

Od vsega začetka (1965 je škof Metod spremljal tudi delo in prizadevanja urednikov Ognjišča pri oblikovanje mišljenja, delovanja in ravnanja našega človeka, zlasti mladega, in kristjana v družbi. “Trudil se bom, da bom Ognjišče vedno priporočal, ko bom hodil po birmah,” je dejal v prvem “škofovskem” intervjuju leta 1985.
6. junija 1994 je škof Metod blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. …Veseli smo tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio, je dejal takrat … S hvaležnostjo se danes spominjamo vseh njegovih besed spudbude in podpore …

Med dosežke njegove škofovske službe spadajo:

Škofijske pastoralne smernice za prenovo škofije (1996), sodelovanje na Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem (1997–2002), številni govori, pogovori, članki in razprave o resnicah in skrivnostih cerkvenega leta, o vsebini zakramentov in obredov, o poslanstvu Cerkve, duhovnikov in vernikov, o vrednosti in dostojanstvu človeške osebe, družine in družbe, o vrednosti dela in počitka, umetnosti in tehnike ter o bratskem sožitju med narodi.

V času njegove škofovske službe je z delom v koprskem studiu začel Radio Ognjišče. Spodbudil je sodelovanje laikov pri katehetskem delu, v župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetih in pri Škofijski Karitas Koper, ki so nastale skoraj po vsej škofiji. Imel je veliko duhovnih vaj za duhovnike in bogoslovce, za redovnike in redovnice, za različne skupnosti vernikov doma in po svetu. Škof Pirih je predsedoval vsem glavnim slovesnostim in vodil vse škofovske obrede v stolnici in po župnijah. Posvetil je 55 duhovnikov in pomožnega škofa Jurija Bizjaka, potrjeval pri birmi na tisoče mladih, spovedoval in delil obhajilo v stolnici in po župnijah, mazilil bolnike na romanjih in shodih. Posvetil je nekaj novih cerkva in več oltarjev, blagoslovil veliko prenovljenih cerkva in kapel, novih orgel in zvonov ter druge cerkvene opreme.

Dal je pobudo za ustanovitev in gradnjo Škofijske gimnazije in dijaškega doma v Vipavi. Ustanovil je župniji Hrpelje–Kozina in Koper–Sveti Marko. Preuredil je nekaj dekanij, 24 vikariatov pa je kot podružnice pridružil različnim župnijam. Prenovil je škofijsko hišo v Kopru, za bolne in ostarele duhovnike je pridobil in uredil dom v Šempetru. Znan je kot reden obiskovalec domov za starejše in velik prijatelj obstoječih skupnosti zasvojenih. Vsako župnijo koprske škofije je v teh letih obiskal po večkrat in vsako podružnico vsaj enkrat. Od leta 1988-2000 je bil odgovoren za Slovence po svetu in je obiskal številne rojake po vseh celinah.

Z ostalimi slovenskimi škofi je štirikrat odšel na obisk ad limina apostolorum v Vatikan. Leta 1990 se je udeležil škofovske sinode v Rimu, katere sad je bila papeževa apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev (1992). V času prvega obiska papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) v Sloveniji leta 1996, ga je škof Pirih sprejel in spremljal med mladimi v Postojni. V času njegove škofovske službe je koprska škofija praznovala 1400. obletnico starodavne koprske škofije (1999) in 25. obletnico obnovljene in povečane sedanje koprske škofije (2002). Leta 2000 je koprska škofija na njegovo prošnjo dobila pomožnega škofa, leta 2004 pa tudi konkatedralo v Novi Gorici. Od leta 2012 – 2015 je bil tudi predsednik Slovenske Karitas.

Papež Benedikt XVI. je leta 2012 sprejel njegovo odpoved službi koprskega škofa ter imenoval pomožnega koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka za koprskega škofa – ordinarija.

več o škofu Metodu Pirihu tudi  v pogovorih za Ognjišče:

F. Bole, Novi koprski škof pomočnik msgr. Metod Pirih. Moje geslo je: “Vate zaupam”: v Boga, duhovnike in vernike: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1985), 6-10.
F. Bole, Koprski škof msgr. Metod Pirih. Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1987), 6-10.
B. Rustja, Odgovorni smo za naše rojake po svetu: Pogovor o., v: Ognjišče 7 (1998), 30-31.

nekaj njegovih misli:

* Po zgledu papeža Frančiška, oba sva rojena isto leto, hočem delati in prispevati svoj delež za rast v veri naše škofije in Cerkve na Slovenskem dokler bo Bog hotel. Pojdimo z Gospodom in Marijo skupaj naprej za dobro Cerkve in sveta. (zlata maša, 2013 v Logu pri Vipavi)

* Premišljevanje je bistveno sredstvo za dosego svetosti, spodbuja duhovniško popolnost in jo hrani, njegovo opuščanje pa hromi duha, manjša pobožnost, povzroča osebno nazadovanje in nazadovanje vsega dušnopastirskega dela.

* Zaupati moramo Bogu. Le on daje vero in upanje. Mi sami ju nimamo. Koristno bi bilo, če bi se prestavili v prve krščanske čase, ko Cerkve ni skrbela njena majhnost. Namesto tega je delovala z vso svobodo, sproščenostjo in v velikem zaupanju v Božjo milost.

* Iščimo ljudi, ki so v stiski. Ljudje naj čutijo našo pomoč, pri tem ne bodimo preračunljivi.

* Dolgo sem iskal škofovsko geslo: Vate zaupam (Ps 143,8). Zavedal sem se, da breme škofovske službe presega človeške moči. S svojim geslom Vate zaupam sem hotel izraziti zaupanje v Boga, a hkrati tudi zaupanje v človeka, v sodelavce, v duhovnike, v laike in vse ljudi dobre volje.«

* Škof mora najprej sam poslušati in premišljevati božjo besedo, da jo lahko potem oznanja drugim; redno se mora v zakramentu sprave srečevati z božjo odpuščajočo ljubeznijo, da lahko posreduje odpuščanje drugim in jim postaja priča božje ljubezni; vsak dan se mora hraniti z evharistijo, da lahko posvečuje druge; prvi mora biti pokoren, da lahko tudi sam ukazuje drugim. Svoje poslanstvo mora škof opravljati v Marijinem slogu: modro, pogumno, zastonjsko, ponižno, vztrajno in potrpežljivo.

* Duhovniki in verniki sestavljamo sveto božje ljudstvo. Naša naloga je, da vernikom pomagamo, da se v njih čim bolj razcveti krstno duhovništvo, v moči katerega so tudi oni poklicani, da gradijo Cerkev.

* Če hočemo, da se bo za nami nadaljevalo življenje, da se bo nadaljevala zgodovina, da se bo prenašala vera, da bodo obdelana naša polja, da ne bodo pozabljene naše korenine, da ne zapravimo svoje države, potem je treba več kot v banke in zavarovanja, izlete in potovanja vlagati v življenje.

* Marija, božja in naša mati, je pomoč kristjanom, naša stalna tolažnica in veliko pribežališče. V Mariji prepoznavamo in sprejemamo vso božjo tenkočutnost in ljubezen do nas ljudi. Obenem nam je v Mariji dana najboljša obramba proti zlu v današnjem času

* Marija se je popolnoma darovala Bogu in Božjim odrešenjskim načrtom. Nikoli ni preklicala besed, ki jih je izrekla pri oznanjenju: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.

o škofu Metodu so povedali: (Radio Ognjišče)

“Pogrešali ga bomo, ker je vedno svojo škofovsko službo opravljal vestno. Vedno je pomagal in vedno je bil absolutno pripravljen. Gospod, daj mu večni mir in pokoj, naj počiva v miru. Zahvala za njegov zgled, za njegovo pristno krščansko, duhovniško in škofovsko službo in življenje, naj mu bo Gospod bogat plačnik.« (koprski škof Jurij Bizjak)

Posebno doživetje je bilo, ko sem ga na Sveti Gori zlasti na veliki šmaren, ali pa ob škofijskem dnevu za duhovne poklice po maši spremljal med ljudi. Zelo rad je šel med ljudi. Tam se je še posebno razživel. … Po imenu ih je nagovarjal, spraševal jih je po zdravju in se zanimal za njihove sorodnike in za sosede. Videti je bilo, kot da je z vsemi v sorodu, da je z vsemi sosed. To je bilo pristno zanimanje pastirja, ki živi s svojimi ljudmi, ki jih nosi v srcu in jih prinaša pred Nebeškega Očeta v svoji službi skrbi zanje. (ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore) 

V prvih letih demokracije je imel veliko intervjujev in ko sva se skupaj pripravljala, sem si dobro zapomnil njegove besede: Dajmo tako povedati, da ne bomo nikogar užalil, bomo pa povedali resnico in nikogar ne bomo odbili od Resnice. Za to si je on vedno prizadeval. Vsi pravijo, tudi arhivi UDBe poročajo o njem kot o milem človeku, človeku dialoga … on se je rad srečeval z ljudmi, veliko jih je poznal, užival je med njimi, ni bil človek samote, … bil je zelo dialoški, prijazen z ljudmi, tega pa ni prejemal nazaj … zelo so ga boleli napadi na Cerkev, zlasti napadi na sveta znamenja .…(Božo Rustja, urednik Ognjišča in tiskovni predstavnik Škofije Koper)

pripravil Marko Čuk