(ob obletnici) Na Japonskem, kjer je bil več kot 60 let misijonar, je ponoči v 99 letu življenja umrl duhovnik jezuit, misijonar, pesnik, prevajalec, prof. dr. Vladimir Kos.
Rojen je bil v Murski Soboti, v gimnazijo je hodil v Mariboru in v Ljubljani, med vojno je bil v internaciji v Gonasu, vstopil v bogoslovje in se kot mlad domobranec umaknil v Avstrijo ter preko begunskih taborišč prišel v Italijo… Najprej je študiral filozofijo in v Rimu doktoriral iz teologije, leta 1950 je bil posvečen v duhovnika, kasneje je vstopil k jezuitom in leta 1956 odšel kot misijonar na Japonsko. Misijonaril je v eni od revnih tokijskih četrti, kasneje na jezuitski univerzi v Tokiu predaval filozofijo, angleščino …, ko se je upokojil je razlagal Sveto pismo, katekizem…
Pesmi je začel pisati že v gimnaziji, prvi dve zbirki pa izdal v begunskem taborišču (Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi), leta 1961 pa je izšla zbirka Dober večer (prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem).   Leta 1997 je izšla prva njegova zbirka pri nas Eseji z japonskih otokov. Od leta 1998 dalje pa so njegove pesniške zbirke izhajale v matični domovini, najprej pri založbi Obzorja, prekmurski založbi Stopinje, pri Celjski Mohorjevi družbi, Goriški MD, Družini, od leta 2008 pa je izšlo dvanajst zbirk pri Župnijskem zavodu Dravlje, ki združuje jezuitsko založniško dejavnost (nazadnje Ko se gruden nasmehne). P. Vladimir Kos je leta 1971 prejel zamejsko in zdomsko literarno nagrado Vstajenje, bil je odlikovan z Zlatim redom za zasluge Republike Slovenije, 7. februarja 2014 pa je prejel nagrado Prešernovega sklada.za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi.

več:
F. Bole. Vladimir Kos: Misijonar, profesor, socialni delavec in pesnik. (Gost meseca). Ognjišče, 1995, 11, str. 6-10.

nekaj njegovih misli:

• Gospod je, ki začne in nadaljuje, / vabeč nas, kot le On to z nami zna. / Svoboden med svobodnimi kraljuje, / Kraljestvo stavlja v živo dno srca.
• Vera je zmeraj tako osebna stvar, da je je zmožen le človek kot oseba. Vera se začne z željo po osebnem stiku s človeku podobnim Božjim bitjem.
  
• Če se ni mogoče izogniti zahtevi “Delaj dobro, ne delaj zlega!”, se tudi ni mogoče izogniti občutku krivde, ko se tej zahtevi izneverimo. Krivda predpostavlja odgovornost kot razsežnost v za-vesti utemeljene človekove svobode.
  
• Posebne vrste dobrina je ljubezen, npr. med materjo in otrokom, med zakoncema, med resničnimi prijatelji. To je neke vrste osrečujoče enačenje z drugo osebo.
  
• Kakor je človek zmožen odpustiti resnemu skesancu (čim boljši je človek, tem lažje odpušča), tako smo lahko gotovi, da nam bo odpustil neskončno dobri Duh, če ga kakorkoli prosimo odpuščanja in se resno odvrnemo od zla.
  
• Nekoč sem čul v sebi glas, ki ga ni mogoče pozabiti, ker je drugačen od naravnega glasu in ga čuješ nekje globoko v sebi; po naše bi ga takole prevedel: “Hočeš poskusiti z Menoj?”
  
• Človeku se doslej bi posrečilo izbrisati iz zavesti zahteve: “Delaj dobro, opusti zlo!” Že večkrat pa se mu je posrečil nasilni prevrat določenih vrednot; človek namreč čisto brez vrednot ne more živeti.
  
• Bistvo sreče, za katero se poganjamo takorekoč od rojstva, čutimo vsaj kot misleča in hoteča bitja – je šele v zaželeni nesmrtni posesti vsega, kar nas že zdaj do neke mere zadovoljuje.
  
• Kar nas je ljudi, smo rojeni s teženjem k čim bolj trajni sreči. V ta namen hočemo zadovoljiti želje človeške narave. To, kar ta mnogovrstna teženja zadovoljuje, je nekaj dobrega – dobrina. S tega vidika je tudi resnica – dobrina. Posebno tista, ki je zmožna osvetliti druge resnice.
  
• Če se mi posreči, da “ustvarim” pesem, ki me zadovolji, ne mislim na kakšno zbirko; ne zdi se mi važna, dokler me celo stvarstvo vabi, da mu kaj zapojem.
  
• K smislu življenja spada zavest, da se življenje ne konča s fizično smrtjo. Življenjska dinamika je usmerjena onkraj smrti.

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Rojen v Trstu, po selitvi družine v Gorico (1905) je obiskoval nemško realko v Gorici, spoznaval razmere v Benečiji in se seznanil z Ivanom Trinkom Zamejskim ter se navdušil za narodno delo. Po maturi 1909 se je vpisal na trgovsko akademijo v Gradec, toda v enem letu spoznal, da je to napačna odločitev, zato se je vpisal na goriško bogoslovje, leta 1914 je posvečen in je najprej kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu. Zaradi šibkega zdravja ga je leta 1918 tržaško-koprski škof Andrej Karlin premestil v Lokev, kjer je deloval kot samostojni kaplan. Bil je gonilna sila “Sedejeve šole”, s pomočjo katere se je slovenski jezik obdržal v župnijskih šolah ves čas do kapitulacije Italije. Na pobudo Zbora svečenikov sv. Pavla je bil izvoljen kot poslanec v rimskem parlamentu. Leta 1923 je postal tajnik Katoliškega društva v Gorici (KTD), ki je ustanovilo Katoliško tiskarno in knjigarno. Dal je pobudo za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe (1923). Leta 1927 ga je goriški nadškof Sedej zaradi notranjih sporov v krščanskosocialni struji in ob čedalje hujših grožnjah in pritiskih fašističnih oblasti suspendiral, tako leta 1927 nastopi kot župnijski upravitelj v Avberju. Povabil je slikarja Toneta Kralja, da je prenovil cerkvene poslikave in mu je pomagal da je slikar lahko poslikal še 40 primorskih cerkva. Zanimivi so njegovi Paberki – spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor. Ker so pritiski fašističnih oblasti nanj postajali čedalje hujši, njegovo zdravje pa je vidno pešalo, je leta 1940 zaprosil za upokojitev in se umaknil najprej v Trst, nato pa k svojemu prijatelju duhovniku dr. Tonetu Požarju v Lokev.

Pri Ognjišču smo leta 2000 v zbirki Graditelji slovenskega doma izdali knjižico Virgil Šček (Marko Tavčar in Albin Kjuder) – ki je pošla (morda se kje najde še kakšen izvod) iz katere povzemam sklepno besedo:
Skupen cilj njegovega dela je bil splošno, duhovni in materialni napredek slovenskega naroda. Ščekova politična misel je bila v prvi vrsti namenjena ohranjanju narodne manjšine pod Italijo. Poudarjal je njeno samobitnost in potrebo po avtonomnosti. Na kratko bi o njem rekli, da je bil v tem smislu idealist, po eni strani zelo uspešen pri svojem delu, a navadno zavrnjen in oviran s strani take in drugačne oblasti. Bil je včasih prezaletav in nezaslišano odkrit, bister in zelo komunikativen ter simpatičen sogovornik, poln navadno pikrega humorja. Primorsko ljudstvo ga je ohranilo v svojem srcu in spominih kot pozitiven lik, ki je vse žrtvoval za narod. O njem bi lahko rekli, da je bil izrazita revolucionarna osebnost, ki dosledno sledi imperativu svoje vesti, tudi za ceno nerazumevanja in celo sovražnega odklona. Zato verjamemo njegovemu poslednjemu sporočilu sestrama, ki je na posmrtni podobici dobilo značaj nekakšne duhovne oporoke, ko med drugim zatrdi, da je iskal le »srečo svojega naroda«. (Marko Tavčar)

več:
ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889-1948). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 7, str. 42-43.

nekaj Ščekovih misli:

• Edini, ki lahko pomagamo slovenskemu življu, smo mi, duhovniki. To pa ni samo naša naloga, temveč tudi naša velika dolžnost. Zato naj nihče ne drži križem rok.
• Kmete je treba organizirati v skupnosti, v neke  vrste zadruge, kjer se bo odpravilo vsako oderuštvo …
• Delo je sestavni del človekove osebnosti, človek, ki dela ima pravico do vseh dobrin, da more živeti človeka vredno življenje. Zato zahtevamo za delavca več pravic in tudi splošno socialno zavarovanje.
• Sedanjost tiči globoko v materializmu, ki obvladuje življenje večine ljudi. Mnogim, premnogim je materializem pridobivanje denarja in uživanje. Materializem  praznuje nasploh zmagoslavje v javnem življenju, v šolstvu, znanosti, umetnosti, politiki … A hkrati ni bilo še nikoli toliko žalosti, toliko nesreč,  toliko bolnih ljudi …
• Katoličanu vera ni problem, ampak je luč življenja za sedanji čas in večnost (…) Posoda te vere pa je Cerkev. Razbij to posodo in vsebina se razlije in razsuje (…)
• Želimo si, da bi narodna oblast Cerkvi priznala ne le svobodo izvrševanja obredov, marveč tudi pravico do širjenja nauka z vsemi sredstvi, ki jih nudi moderna tehnika.
  
• Verujem trdno vse, kar me je mati učila. Ljubil sem slovenski narod. Nisem iskal časti, ne denarja, ampak le srečo našega naroda. Nikdar nisem goljufal, lažnivo obljubljal. (…) (Virgilove zadnje besede na podobici – njegova duhovna oporoka)

pripravlja Marko Čuk

Boris Pahor, pisatelj * 26. avgust 1913, Trst, † 30. maj 2022, Trst.

(ob obletnici) Boris Pahor je eden najbolj znanih, pomembnih in tudi najbolj prevajanih slovenskih pisateljev. Rodil se je v Trstu, 26. avgusta 1913 in kot sedemletni otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma in fašističnemu preganjanju Slovencev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. V slovensko osnovno šolo v Trstu je začel hoditi leta 1919. Po odpravi slovenskih šol (1923) je šolanje nadaljeval v italijanščini in se leta 1930 vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru. Maturiral je leta 1935, študij nadaljeval v semenišču v Gorici in leta 1938 študij teologije opustil.  V času študija se je začel zavzemati za slovenski jezik, saj je bila v Julijski Krajini prepovedana  javna in zasebna raba slovenščine. Svoj prvi literarni prispevek je objavil v celjski Mladiki, navezal je stike s Kocbekom … Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in leto zatem poslan v Libijo… Po vrnitvi je bil 1941 kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske pri Gardskem jezeru. Na Univerzi v Padovi je vpisal študij italijanske književnosti. Po kapitulaciji Italije (1943) se je vrnil v Trst  in se pridružil narodno-osvobodilnemu gibanju. Leta 1944 je bil aretiran in poslan v koncentracijska taborišča, ki jih je preživel, in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil nazaj v Trst. Po diplomi na univerzi v Padovi se je zaposlil kot profesor na obnovljeni slovenski šoli v svojem rojstnem mestu. S pisanjem in urejanjem se je vključeval v slovensko kulturno in politično življenje v zamejstvu in matici. Leta 1966 je ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. Komunističnemu režimu v nekdanji Jugoslaviji je Pahor najbolj stopil na žulj z izdajo knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta jo skupaj z Alojzom Rebulo napisala leta 1975 ob Kocbekovi 70-letnici. V spremljajočem intervjuju je Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, kar je dvignilo mnogo prahu, Pahorju pa so jugoslovanske oblasti prepovedale vstop v državo.
Literarna dela Borisa Pahorja so ponovno ovrednotenje doživela šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. Širša italijanska javnost je Pahorjeva dela ignorirala, vse dokler njegove knjige niso najprej uspele v francoskem prevodu. Preboj mu je uspel še zlasti leta 2007 zaradi novega italijanskega prevoda Nekropole, Pahorjevega najbolj znanega romana, in nastopom na italijanski državni televiziji. Istega leta je prejel »Red legije časti«, kar je najvišje francosko državno odlikovanje. Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil.
Pahorjeva glavna dela so Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Nekropola, trilogija o Trstu in slovenski manjšini v Italiji (Spopad s pomladjo, Zatemnitev, V labirintu) in Zibelka sveta.

Ob prejemu Prešernove nagrade (1992) je bil gost meseca v Ognjišču, na pragu stotih let pa se je razgovoril v mojem pogledu tudi o tem, kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto in narodno zavest prenašamo na mlade …

več:
B. Rustja, Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1992) 6-12.
M. Turk, Pisatelj Boris Pahor: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2010), 22-24.
B. Pahor, Ob doživetem zadoščenju: Odmev, v: Ognjišče 3 (2015), 97.
B. Rustja, Vera Borisa Pahorja in Ognjišče, v: Ognjišče 11 (2022), 43.

njegove misli

• Prav nič niso pomembna leta. Ne vaša, ne moja. Sleherni dan nam je darovan in sleherni dan moramo izpolniti z bogastvom svojega človeškega in občestvenega cilja. Edino to je pomembno …
• Bog mi pomeni skrivnost vesolja; vse, kar je, tudi tisto, česar ne bomo nikoli poznali in videli. Vse, kar obstaja, je en velik čudež, in tudi do neke mere skrivnost.
• Družina je prva človeška skupnost. Rodi se na podlagi simpatije, značajev, ljubezni in skrbi za nasledstvo. Težko pa sprejemam, da tako zvezo skleneš za vedno, do smrti …
• Meni je fašizem pokvaril smisel in prihodnost. V moji mladosti so od mene zahtevali, da postanem Italijan, česar pa nikoli nisem mogel sprejeti. Počasi sem razumel, da moram biti zvest sebi in svojemu jeziku. Zato sem imel veliko težav pri izbiri poklica in je bila končna izbira pogojena z raznimi dejavniki, ne pa dejanskim željam. Želel sem študirati medicino in postati zdravnik, pa nisem imel realnih možnosti, tako sem se moral odločiti pragmatično, da nisem izgubil preveč let.
• Marsikdo bi rad vedel, kako prideš do sto let, jaz pa na to ne zmorem odgovoriti, ker sem zmeraj mislil na dolžnost ob pisalnem stroju. Tako se tudi zdaj ne znajdem, nič, nobene modrostne izjave ne bi znal najti, vse, kar sem doživljal, sem sproti skušal vnesti v življenjsko kroniko. Tako je v bistvu 26. avgusta pač en dan kot vsi drugi dnevi. Kot za druge, sem tudi zanj hvaležen skrivnostni energiji, ki mi je bila in mi je naklonjena. Hvaležen še posebno, da sem tako pokreten in aktiven.
• Moji občutki so različni. Naravno je, da prevladuje hvaležnost, a zmeraj se hitro pritakne verski motiv, materina prevladujoča pobožnost, vera v molitvi in hkrati zaupanje v učinek svetinjice Matere božje, ki jo je všivala v rob obleke ob mojih odhodih z doma. Ko sem za to zvedel, sem pač sprejel, ob prvem strahu pred koncem, v taborišču, sem celo zmolil tri zdravamarije in se zaobljubil, da pojdem na Višarje, če se vrnem. Kar sem tudi izpolnil.
• Med najbolj pomembnimi stvarmi je zame ljubezen. Ne glede na to, kakšna je razlika v narodnosti, je ljubezen pomembna. Ljubezen do bližnjega, do ženske, do naroda, do ubogih, do lačnih, več načinov ljubezni obstaja. Pomembno je, da če pišeš o ljubezni, pišeš kot o neki posebni vrednoti. Ko govoriš o ljubezni, moraš govoriti tako, da imaš pred njo spoštovanje. Brez ljubezni ne moremo danes nič. Knjigo, ki bo pisala o ljubezni, bo treba še posebno pohvaliti.
• Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?.

 zapisi o pisatelju:

• Kot zmeraj kritično, neposredno, se Pahor posveča znanim temam in zapisuje izzive za dialog. Ob tem se sooča tudi z novimi izzivi svetovnih neskladij, krivic, strahov in nemirov. Njegov klic po pravičnem svetu je jasen in brez vsakega dvoma, in njegova vera, da človeštvo premore dovolj modrosti in moči za pot iz kriz k bolj etičnemu človeku, je sporočilo enega zadnjih svetovnih pričevalcev iz pekla koncentracijskih taborišč.
• Med najlepša darila usode, ki me je jeseni 2002 za štiri leta popeljala v Trst, štejem svoje poznanstvo z Borisom Pahorjem. Poznanstvo, ki je v dobrem poldrugem desetletju najinih pogovorov preraslo v prijateljstvo … Zakaj danes mislim, da je Boris Pahor nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo Slovencem, in zakaj sem prepričana, da je prav on, človek prejšnjega stoletja, darilo za novo stoletje, da bi bilo to boljše, bo jasno vsakomur, ki bo to knjigo prebral. (Darka Zvonar Predan)

Številne Pahorjeve knjige smo predstavili tudi v Ognjišču (Silvester Čuk – Priporočamo, berite):
Ognjišče, 1973/4, str. 39: Pahor Boris, Grmada v pristanu
Ognjišče, 1974/10, str. 38: Pahor Boris, Varno naročje
Ognjišče, 1984/3, str. 37: Pahor Boris, Tržaški mozaik
Ognjišče, 1984/9, str. 37: Pahor Boris, V labirintu
Ognjišče, 1989/9,  str 37: Pahor Boris, Ta ocean strašno odprt
Ognjišče, 1993/12, str. 14: Pahor Boris, Vila ob Jezeru
Ognjišče, 1995/10, str. 14: Pahor Boris, Slovenska svatba
Ognjišče, 2001/10, str. 14: Boris Pahor, Dihanje morja
Ognjišče, 2002/4, str. 80: Boris Pahor, Nomadi brez oaze
Ognjišče, 2008/10, str. 80: Pahor Boris, Moje suhote
Ognjišče, 2011/8, str. 80: Pahor Boris, Spomini svobodnega človeka
Ognjišče, 2012/10, str. 80: Pahor Boris, Knjiga o Radi
Ognjišče, 2013/11, str. 80: Pahor Boris, In mimo je šel spomin
Ognjišče, 2015/10, str. 78: Pahor Boris, Rdeči trikotniki
Ognjišče, 2016/10, str.120: Pahor Boris, V imenu dialoga
Ognjišče, 2018/10, str. 100: Zvonar Predan Darka, Boris Pahor – Najini pogovori

pripravlja: Marko Čuk

* 2. avgust 1923, Ljubljana. † 18. december 2021, Ljubljana

Dr. Janez Arnež (1923) je rojen Ljubljančan. V tem mestu je prejel tudi prvo izobrazbo. Val revolucije ga je vrgel iz domovine. Zaradi tega ni bil zagrenjen, ampak to sprejel kot izziv ter je nabiral znanje na različnih evropskih univerzah. Dokler ni pristal v ZDA, kjer je naredil magisterij iz ekonomije, v Kanadi pa doktorat. Več desetletij je predaval ekonomijo na univerzi. Poleg strokovnega dela je imel za življenjsko nalogo, da angleško govorno področje seznanja s slovensko problematiko ter zbira gradivo Slovencev po svetu. Zato je ustanovil Studia Slovenica in zbral bogat arhiv, ki ga je ob osamosvojitvi preselil v Slovenijo. Kot recept za dolgo in ustvarjalno življenje je rad priporočal red, železno voljo in ljubezen do dela.

nekaj njegovih misli iz pogovora z Božom Rustjo za Ognjišče 4/ 2012

• V¨gimnaziji je bil moj sošolec blaženi Alojzij Grozde, s katerim sva skupaj hodila na duhovne vaje in obnove, srečevala pa sva se tudi na letnih zborovanjih Kätoliške akcije (Tomčevih mladcev). (…)¨Takrat je bilo veliko umorov, hodili smo na pogrebe, bili živčni. Zvečer je veljala obvezna zatemnitev. (…) V takih razmerah je bilo izredno težko študirati: Prihajale so novice: tam so Italijani pobili talce, tam zažgali vas, drugje pa so komunisti ubili tega ali onega. Kako smo bili iz sebe, ko so ubili profesorja Ehrlicha!
• Nihče v Sloveniji ni bil tako organiziran kot komunisti. Oni so imeli organizacijo in strogo kontrolo ter kazni, če kdo ne bi bil discipliniran. So pa sovražili vsako gibanje, ki bi bilo proti njim in organizirano. Bali so se naše načelnosti. Krščanskih socialistov se niso bali. Imeli smo načela, ki smo se jih držali. (…) Leta 1942 sem maturiral in se vpisal na Pravno fakulteto. Istočasno sem na Teološki fakulteti poslušal predavanja iz filozofije. Leta 1943 sem šel v Trst. Javil sem se h tržaškim domobrancem.
• Jaz sem antimilitarist in Bog mi je dal to milost, da nisem imel nikoli puške v roki in nikoli nisem ustrelil z njo. Znal sem se tako ‘izmazati’, da sem samo deloval v kulturi. Vso dijaško dobo sem si želel, da bi šel iz Slovenije in videl kulturo drugih narodov in druge univerze. Revolucija me je dobesedno vrgla iz domovine in mi dala to možnost.
• Podal sem se po svetu iskat prostor, kjer bi študiral. Prišel sem v Milano, … po neuspelem poskusu vstopa v Švico prišel v Bologno, kjer sem začel študirati. Naredil sem prošnjo in bil sprejet na katoliško univerzo v Louvainu v Belgiji. Tam sem diplomiral iz političnih ved in ekonomije.In začel pripravljati tudi doktorat.Potem pa sem dobil vizo za Ameriko, kjer sem najprej nekaj časa delal v tovarni. V Ameriki sem naredil magisterij iz ekonomije, doktoriral pa sem na katoliški univerzi v kanadskem Quebecu.
• Moj ideal ni bil karierizem. Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je v takih težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki, zato sem začel premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini.
• Vedel sem, da ne morem ustanoviti nekega inštituta ali česa podobnega. Lahko pa zbiram podatke in sicer angleško literaturo o Sloveniji in pa tisto, kar so Slovenci napisali v tujini. Veliko svojega časa sem porabil za to in vse tudi sam financiral. Začel sem tudi objavljati publikacije v angleščini.Gre za celo zbirko Studia Slovenica. Leta 1958 sem izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah. …  Imel sem veliko težav pri pridobivanju literature. Največ sem jo dobil, ko sem bil zaposlen v Kongresni knjižnici v Washingtonu. Je največja v Ameriki, morda celo na svetu.

več:
B. Rustja, dr. Janez Arnež. “Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2012), 10-15.
S. Čuk, Janez Arnež (1923-2021): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.

pripravlja Marko Čuk

* 1380, Kempen, Nemčija  †  25. julij 1471, Zwolle, Nizozemska

Hoja za Kristusom – peti evangelij

(*ob obletnici) Sveti Frančišek Saleški je o Duhovnih vajah sv. Ignacija Lojolskega dejal, da “so rodile več spreobrnjenj kot je črk v knjigi”. Podobno velja za knjigo Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana, ki je nastajala pred dobrimi petsto leti. »Do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja je bila poleg evangelija najbolj brana knjiga med katoličani,« je zapisal Ivan Platovnjak v spremni besedi novega slovenskega prevoda izpod peresa Janeza Zupeta (Celjska Mohorjeva družba, 2011). »Velja tako rekoč za peti evangelij. Samo Sveto pismo je prevedeno v več jezikov, še vedno velja za temeljno delo krščanske duhovnosti in mnogi še danes ob njem gradijo svoje duhovno življenje.« »Zanimivo je, da v tako dolgem času ni moglo priti do jasnega sklepa, kdo je avtor Hoje za Kristusom,« piše dalje Platovnjak in poudarja: »Končno to tudi ni tako zelo pomembno. To delo je bilo in bo velik Božji dar Cerkvi in človeštvu. Negotovost glede avtorja na svoj način govori o tem, da ni sad zgolj človeške modrosti, temveč predvsem Božje modrosti in ljubezni do človeka.« Na splošno velja za avtorja Hoje za Kristusom Tomaž Kempčan, avguštinski kanonik v nemškem mestu Kempen, asketski pisec Tomaž Hemerken, ki se je rodil okoli leta 1379, umrl pa je 25. julija 1471. Ob 550-letnici njegove smrti se je povsod poživilo zanimanje za Hojo za Kristusom, ki jo je dr. Janez Janžekovič imenoval “nesmrtna” knjiga.
Latinski izvirnik nosi naslov De imitatione Christi (Posnemanje Kristusa). Dokler je bil Kristus telesno navzoč, so pisci evangelijev z izrazom “hoditi za Kristusom” označili “življenje z njim”; po njegovem vnebohodu pa postane hoja za Kristusom “posnemanje Kristusa”, vsebina Hoje za Kristusom obsega štiri dele, ki jih imenujejo kar “knjige”. Prva knjiga nosi naslov Uvajanje v duhovno življenje in predstavi najbolj temeljne razsežnosti kristjanovega duhovnega življenja; kar šest poglavij se nanaša na samostansko življenje (označena so z zvezdico *). V drugi knjigi so predstavljene Spodbude za notranje življenje, ki govorijo o osebnem odnosu z Jezusom. Tretja knjiga z naslovom Notranja tolažba govori o vztrajni hoji za Kristusom tudi v času preizkušenj. Četrta knjiga nosi naslov Pobožna spodbuda za obhajanje in prejemanje svete evharistije, v njej so zbrana besedila, ki govorijo o evharistiji. Vsa besedila so polna svetopisemskih navedkov iz Vulgate, zato imajo še večjo težo in ostajajo aktualna.
Zgodovino prevodov Hoje za Kristusom v slovenščino je predstavil dr. Marijan Smolik. Prvi, ki ga je iz latinskega izvirnika opravil jezuit Andrej Ivankovič leta 1659, je ostal v rokopisu. Leta 1719 je bil natisnjen prevod, ki ga je iz nemščine pripravil novomeški kapucin p. Hipolit. Leta 1745 je izšel prevod z naslovom Tomasha Kempensarja bukve gorenjskega duhovnika Franca Mihaela Paglovca (glavnega prevajalca). Do leta 1807 so izšle štiri izdaje. Janez Zalokar, spiritual v ljubljanskem semenišču, je leta 1820 svojemu prevodu dal naslov Hoja sa Kristusam, ki se je uveljavil. Novo izdajo z molitvenikom so leta 1872 pripravili mariborski bogoslovci. Leta 1888 je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala 42.000 izvodov te knjige v prevodu Andreja Kalana z naslovom Hodi za Kristusom. Njegov prevod je pregledal in dopolnil Aleš Ušeničnik. Z naslovom Hoja za Kristusom je izšel leta 1920, 1941, večkrat je to izdajo ponatisnila po vojni Celovška Mohorjeva družba. »Po mojem štetju bi torej Hoja bila slovensko natisnjena vsaj sedemnajstkrat v dobrih tristo letih.«
Leta 2011 je pri celjski Mohorjevi družbi izšel prevod Hoje za Kristusom v dvojezični (študijski) in žepni izdaji. »Novi prevod izkušenega prevajalca Janeza Zupeta nagovarja s svojo svežino … želeti je, da si bo novi prevod utrl pot med slovenske bralce, da bodo knjigo vzeli v roke, jo molitveno brali in ob njej meditirali. Tako se bo znova uresničil njen namen – pomagati nam pri hoji za Kristusom v moči Svetega Duha in obroditi obilo sadu« (Ivan Platovnjak).

ČUK, Silvester. Hoja za Kristusom  – peti evangelij. (Pričevanje) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 91.

nekaj misli  Tomaža Kempčana

Kako srečen in pameten je, kdor se sedaj v življenju prizadeva biti tak, kakršen bi bil rad ob smrtni uri! Veliko dobrega lahko storiš, dokler si zdrav; bolan ne vem, kaj boš mogel. Malokoga bolezen poboljša, kakor se tudi tisti, ki mnogo romajo, malokdaj posvete.

Ljubezen ne čuti teže, se ne meni za trud; rada bi več storila, kakor more; ne opravičuje se z nemogočim, ker misli, da vse more in sme.

Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a sebe zanemarja. Kdor sam sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel.

Vselej boš zvečer vesel, ako si dan prav preživel. Čuj sam nad seboj, vnemaj se, opominjaj se in naj bodo drugi kakor hočejo, sam sebe ne zanemarjaj!. (Tomaž Kempčan)

(ob obletnici) Duhovnik Vinko Kobal je 35 let zbiral mlade, predvsem dijake in študente, na mladin­ska duhovna srečanja, na katerih jim je želel omogočiti osnovno doživetje Cerkve kot občestva. Je tudi začetnik in vo­ditelj gibanja Pot, ki je s svojo duhovnostjo številnim mladim iz vse Slovenije pomagalo pri vzgoji krščanske osebnosti (v Stržišču in drugod ). “Moje največje bogastvo je bilo življenje, ki sem ga prejel kot dar in radostno živel… Moje besede so bile le seme, ki ga je Bog po meni sejal, rodile bodo sadove z milostjo, ki jo bo on dodal vsaki duši, ki jih je z odprtim srcem sprejemala,” je zapisal v svoji duhovni oporoki.

Pri Ognjišču smo izdali njegov življenjepis in spomine na delo z mladimi v Cerkvi na Slovenskem … zbornik Pripoved starega, modrega sivega bobra … (uredil jo je Janko Toplikar), ki nas popelje v Vinkovo “intelektualno in duhovno delavnico in predstavlja dragoceno dediščino, ne le za tiste, ki so skupaj z njim hodili po Poti, ampak tudi za tiste, ki jih zanima duhovna podoba slovenstva v drugi polovici dvajsetega stoletja – to je pričevanje o neki silni prizadevnosti, energičnosti in ljubezni – za vzgojo mladih …

več o Vinku Kobalu na spletni strani Ognjišča

Mladi se v Stržišču zbirajo tudi po Vinkovem odhodu, njegovo dediščino skrbno varujejo in razvijajo njegovi prijatelji .. tudi nekdanji “učenci”: Primož Erjavec, Jože Jakopič, Rafko Klemenčič, Danilo Kobal, Tomaž Kodrič, Marko Kos, Janez Kržišnik, Vinko Lapajne, Lojze Milharčič, Slavko Rebec, Sandi Skapin, Milan Stepan, Alan Tedeško, Cvetko Valič … Vsako poletje pripravijo štiri tedne za dijake, en teden za študente in izobražence, enega za fante in dekleta v parih in avgusta še enega za družine, zakonce in druge odrasle.

nekaj njegovih misli:

• Mladi potrebujejo zaupanja odraslih. V tem sem se vedno vadil. Nisem jih obsojal, ampak sem jim vedno skušal dajati pogum.
• Potreba po srečanju prinaša v naše bivanje srečo. Ob srečanjih stalno rastemo k sreči. Rast je postopna.
• Spoznal sem, da je najboljša vzgojna metoda tista, ki omogoča spremljanje mladih skozi celo življenje. Vzgoja niso namreč navodila, opazke in razne pripombe, ampak hoja z njimi in za njimi.
• Mlad človek se odzove, ko je osebno nagovorjen, ko sliši, da nekdo njegovo ime izgovarja z resnobo in spoštovanjem do njegove skrivnosti, ki jo je Bog vanj položil.
  več:

pripravlja Marko Čuk

* 5. maj 1910, Mavčiče, † 24. december 1994, Koper

Rodil se je 5. maja 1910 kot deseti otrok kmečke Petrove družine na Jami v župniji Mavčiče na Gorenjskem. Prvo šolsko znanje si je nabiral najprej doma, potem pa na Bledu, pri stricu Janezu, ki je bil tam župnik. Leta 1921 je prišel v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano in se po maturi zglasil v ljubljanskem bogoslovju. Leta 1934 ga je v duhovnika povetil škof Rožman, nekaj časa je bil kaplan v Kostanjevici na Krki, potem pa šest let prefekt v Škofovih zavodih. V tem času je opravil doktorat iz teologije (Nauk apostola Pavla o evharistiji) in leta 1940 nastopil službo profesorja verouka na gimnaziji v Beogradu, kjer je ostal 24 let. Ob koncu vojne se je preselil v nadškofijo in opravljal delo generalnega vikarja, šestnajst let je bil glavni in odgovorni urednik verskega mesečnika Blagovest …Leta 1964 je prejel dekret za apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije.Škofovsko posvečenje je prejel 6. septembra 1964 v Logu pri Vipavi.

Od vsega začetka si je prizadeval, da bi bilo vse primorsko ozemlje združeno v eni škofiji, kar je nakazal že s svojim škofovskim grbom, v katerem sta bila na levi strani svetogorska bazilika in znameniti solkanski most (Goriška), na desni pa pročelje koprske stolnice in jadrnica na morju (Koprščina). Njegova prizadevanja so se ob podpori duhovnikov in vernikov uresničila 17. oktobra 1977, ko je papež Pavel VI. podpisal odlok o obnovitvi koprske škofije v povečanih mejah. Njen prvi nadpastir je bil ustoličen 8. januarja 1978. Kot rezidencialni škof jo je vodil do 16. aprila 1987, ko je pastirsko palico izročil svojemu nasledniku, škofu Metodu Pirihu.

Ena najbolj značilnih potez njegovega značaja je bila odkritost, poštenost, iskrenost. Kakršen je bil pred Bogom in pred samim seboj, tak je hotel vedno biti tudi v odnosu do drugih. Njegovo pričevanje za božjo resnico se je končalo 24. decembra 1994, na sveti večer pred slovesnim praznikom Jezusovega rojstva.
Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: “Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago.”

Bogu smo hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.

več:
S. Čuk, Janez Jenko. “Trdno je veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in življenjski boj za zmago: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2010), 14-15.
knjiga: dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene koprske škofije, zbornik, (uredil dr. Rafko Valenčič, Ognjišče, Koper, 2010.

nekaj njegovih misli:

• Vsak kompromis na račun resnice je vedno poguben. Samo na resnici se dajo graditi trdni mostovi med ljudmi. Laž in zmota sta vedno usodni. Samo resnica je kriterij dobrote in ljubezni. Marsikaj se prikazuje kot dobrota, pa je škodljivo.
  
• Ne svet, samo Bog more izpolniti praznino človeškega srca, tako velike želje ima to naše srce!
  
• Boriti se moramo sami s seboj, da uresnićčimo velike duhovniške ideale. Vsak duhovnik si mora prizadevati, da bo podoben Kristusu po svetosti svojega življenja. (…) Da bomo res duhovniško živeli,  moramo prvo skrb posvečati notranjemu duhovnemu življenju.
  
• Vera – zmaga. V veri staršev sem bil rojen in krščen. V verskem okolju sem preživel svoje otroštvo in študijska leta. Za vero sem deloval v svojih službah. V isti veri sklepam tek svojega življenja v upanju, da se bo vera v vsej polnosti razodela tudi kot zmaga. (ob biserni maši, 1994)
  
• Vzljubil sem vas in vso primorsko zemljo ob prvem srečanju … Svoje zadnje trpljenje, vse bolečine in smrt sprejemam že zdaj kot Kristusov dar. Vse to želim prenesti vdano za njegovo kraljestvo , za mojo drago Prtimorsko. (iz duhoivne oporoke)

pripravlja Marko Čuk

* 4. maj, Loyola, Španija; † 28. oktober 2013, Guadalajara, Mehika

(ob obletnici) Ignacio Larranaga je bil rojak Ignacija Lojolskega, ustanovitelja Družbe Jezusove. Rodil se je 4. maja 1928 v španski pokrajini Baskiji, nedaleč od gradu Lojola, v družini z devetimi otroki. Ko mu je bilo dvanajst let, je vstopil v kapucinsko semenišče. Ni se mogel prav vživeti, vendar je vztrajal. V letih bogoslovnega študija je precej časa posvečal branju zahtevnih del pisateljev, ki so ga duhovno dvigala in bogatila. Začutil je željo po mističnem izkustvu Boga. … Mašniško posvečenje je prejel leta 1952 v Pamploni. Nekaj let je deloval v domovini, leta 1959 pa je odšel v Čile in se z vsem ognjem vrgel na delo kot pridigar, pisatelj, organizator konferenc, tečajev, duhovnih vaj v Čilu in različnih deželah Južne Amerike ter v Španiji. Leta 1974 je v Braziliji začel že omenjeno šestdnevno metodo evangelizacije, ki jo je imenoval Srečanja – izkušnja Boga. Sad teh duhovnih vaj, ki jih vodil v mnogih krajih v različnih državah, so bile Delavnice molitve in življenja. … Dejal je, da so DMŽ šola molitve, šola življenja, šola spreobrnjenja in šola, ki pripravlja na apostolsko delo. DMŽ imajo poleg uvodnega srečanja še petnajst srečanj, ki trajajo po dve uri. Vrata so odprta vsem, ne samo vernim kristjanom. Zdaj so navzoče v štiridesetih državah; aktivnih voditeljev Delavnic je približno 15.000, število ljudi, ki so se udeležili Delavnic, pa se je do leta 2011 povzpelo nad 13 milijonov. V Sloveniji so z DMŽ začeli bratje kapucini leta 1993. .. Delavnice molitve in življenja je Sveti sedež 4. oktobra 1997 potrdil kot mednarodno združenje vernikov s statusom pravne osebe.

več:
S. Čuk, Ignacio Larranaga. “Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom.”: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2014), 30-31.
knjiga: I. Larranaga, Srečen zakon, Ognjišče, Koper, 2020.

nekaj njegovih misli:

• Mati stopa pred nas: Otroci moji, hodite za menoj. Prehodite isto pot vere, ki sem jo prehodila jaz, in stopili boste med blagrovane. Blagor tistim, ki v temni noči verujejo v luč!.
  
• Z vztrajnostjo se naučiš moliti. Govoriti z Gospodom ne pomeni samo izmenjavati besede, ampak z Njim zaživeti notranji odnos.
  
• Marija je v Betlehemu rodila Jezusa telesno. Ko pa se je zgodilo Jezusovo duhovno rojstvo na binkošti, je Gospod potreboval duhovno mater.
  
• Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom. V nasprotnem primweru postanemo profesorji religije. Danes Cerkev ne potrebuje profesorjev verouka, ampak preroke. To so tisti, ki govorijo, ne da bi odprli usta.”
  

pripravlja Marko Čuk

* 4. marec 1844, Muljava, Slovenija, † 3. maj 1881, Ljubljana.

(ob obletnici)  Kdo ne pozna Josipa Jurčiča, pisatelja prvega slovenskega romana? Kot otroci se seznanimo z njegovo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, v mladosti ne spustimo iz rok Jurija Kozjaka, kasneje na dušek preberemo še Desetega brata … In še mnoga druga pripovedna dela tega velikega slovenskega realista, ki je objavil prvi slovenski roman, ko je imel komaj dvaindvajset let! Na delo se je vedno temeljito pripravil; ko je pisal Rokovnjače, se je za nekaj časa preselil k pisatelju Janku Kersniku, da je čim bolj podoživel pristno okolje. Njegovi romani so še: Doktor Zober, Med dvema stoloma, Lepa Vida, Cvet in sad …
Jurčič je bogato duhovno popotnico dobil od deda, pripovedovalca zgodb. Srkal jih je vase, se bogatil z opisi likov iz kmečkega okolja in jih kot najstnik tudi opisoval kot zbiralec narodnega blaga. Čeprav se je njegovo početje zdelo marsikomu nepotrebno, se je kasneje izkazalo, da je odločilno vplivalo na brušenje pisateljevega pripovednega talenta. Njegova dela so priljubljena, saj v njih nastopajo resnični ljudje, le nekaj lastnosti je morda drugačnih na papirju kot v resničnem življenju. Tudi Krjavelj, ki je hudiča na pol presekal, je resnična osebnost, vaški posebnež, in na Muljavi si je v sklopu Jurčičeve domačije prislužil celo Krjavljevo kočo. Slovenski etnografski muzej pa je domačijo dopolnil še s čebelnjakom, kaščo in sušilnico za lan.

Še danes je prijetno prebirati njegovega Sosedovega sina, eno najboljših Jurčičevih povesti. Za Desetim bratom se gotovo najlepše bere. Zdi se vam, da poslušate pripovedovanje dobrega starega deda, ki hvali stare čase in navade. Res je, da je bilo v starih časih kljub veliko težjim življenjskim pogojem več veselja in zadovoljstva. (…) V ozadju vsega Jurčičevega priopovedovanja pa čutite skrito silo, ki je dajala moč našim prednikom – močno vero.

Kdor ni prebral Desetega brata, skorajda ne more veljati za Slovenca! Ko slovstveni zgodovinarji pišejo o našem pripovedništvu, brez pomišljanja pri­bijejo: “V začetku je bil Jurčič.” Ta mladi slovenski pisatelj (ko je pisal Desetega brata, je imel malo nad dvajset let), ki ga je spodbodel nekoliko starejši rojak Fran Levstik, se je lotil pisa­nja tega romana, ki je izšel leta 1866 in od takrat še nešteto­krat. In vedno je našel veliko hvaležnih bralcev, ki jih je pri­tegnila romantična ljubezenska zgodba pa tudi Jurčičev izklesani jezik, ki je prava pesem za tistega, ki ima posluh za govorico ljudstva. Mislim, da spada Deseti brat med tiste knjige, ki jih radi vzamemo v roke večkrat in vsakič odkrijemo kaj novega. (S. Čuk)

več:
A. Napotnik, Po poteh desetega brata: Mojstri besede, v: Ognjišče 2 (2009),78-79.
S. Čuk, Josip Jurčič (1844-1881): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014), 46-47.

pripravlja Marko Čuk