Konec oktobra 2019 je v italijanski Gorici umrla Paola Bertolini Grudina (* 1964), žena in mati petih otrok … dejavna sodelavka pri življenju in delu slovenske skupnosti v zamejstvu, v župniji … ilustratorka knjig za otroke, tudi nekaterih knjig za otroke, ki smo jih izdali pri naši založbi Ognjišče.

Svoje risbe je sprva objavljala v zamejskih časopisih (Novi Glas) in revijah za otroke (Pastirček), pri knjižni založbi Goriška Mohorjeva družba (…) in v zadnjih letih tudi tostran meje (revija Mavrica in založba Družina) … V njenih ilustracijah in risbah prevladuje verska tematika, najbolj jo je prevzelo ilustriranje svetopisemskih zgodb, molitev  … ilustrirala pa je tudi pravljice, spominske knjige … Likom iz zgodb in Jezusovih prilik je vdihnila neko posebno toplino, oživeli so pred mladimi bralci in jih nagovorili, da so ob slikah hitro srkali vase njihovo sporočilo. Pri nekaterih delih je sodelovala tudi z možem Walterjem, ilustratorjem in karikaturistom. Leta 2008 je Paola sodelovala na mednarodnem natečaju za najboljšo ilustrirano knjigo z versko vsebino v ZDA in Kanadi. Dobila je drugo nagrado in njene zelo “žive” in “tople” ilustracije so pritegnile pozornost številnih založnikov. Tako se je začelo sodelovanje s številnimi tujimi založbami, ki so izdajale revije in knjige za otroke. Med njimi tudi z veliko angleško založbo Anno Domini Publishing, s katero pa že nekaj let sodeluje tudi založba Ognjišče …

In tako je Paola (prek Londona) postala tudi ilustratorka nekaterih naših slovenskih izdaj (mutacij) omenjene založbe. Tako njene ilustracije nagovarjajo tudi otroke in starše širom po Sloveniji. Njene ilustracije razlagajo svetopisemske zgodbe, pomagajo otrokom pri molitvah, spodbujajo starše da otrokovo rast spremljajo z zapisi v spominsko knjigo, krasijo knjigo v obliki torbice ….  Leta 2012 smo izdali knjigo Krstno Sveto pismo za otroke (modro za dečke in  rožnato za deklice), ki je potem izšlo še trikrat v ponatisu (2012 in 2014 in 2018), ko smo ga izdali tudi v posebni darilni izdaji. Leta 2013 je pri založbi Ognjišče izšla zanimiva knjižica Sveto pismo v torbici s priljubljenimi svetopisemskimu zgodbami, ki jih je tudi ilustrirala Paola. Prav tako dve leti kasneje tudi Prvoobhajilno Sveto pismo (My first Communion Bible (tudi ponatis leta 2018). Leta 2017 smo izdali tudi zbirko treh lepih knjig v darilni škatli Krstno darilo (Moje krstne svetopisemske zgodbe; Moje prve molitve in Moja krstna spominska knjiga), nadvse primernih za prav posebni otrokov dan. Svetopisemske zgodbe, molitve in domiselna otrokova spominska knjiga so zelo primerne za družine, saj pomagajo otrokom na začetku poti v svet vere. Kako zelo so pri starših in otrocih priljubljene knjige z njenimi risbami kaže tudi veliko zanimanje zanje (ponatisi) …

Zato smo hvaležni Paoli za vse njeno delo in poslanstvo, saj njene prisrčne risbe živijo … in odpirajo mlada srca za Jezusovo sporočilo … opravljajo veliko poslanstvo  pri prenosu vere in življenjskih vrednot na generacije, ki prihajajo.

pripravlja Marko Čuk

Marijan Brecelj, * 1. maj 1931 – † 29. oktober 2019

(ob obletnici) Marijan Brecelj – pesnik, prevajalec, urednik, pisec slovarjev, sodelavec Goriške Mohorjeve družbe, življenjepisec številnih znanih primorskih osebnosti, dejaven na področju domoznanstva in kulturne dediščine. Zavezan slovenstvu, živel je s knjigami in za knjige – “eden zadnjih goriških enciklopedistov”, kot so zapisali zamejski mediji….dolgoletni vodja študijskega oddelka Goriške knjižnice, veliko pa je pomagal tudi na številnih drugih področjih, v župniji Nova Gorica – Kapela (knjižica o frančiškanskem samostanu, več kot 50 let je bil skrbnik samostanske knjižnice …) Blizu mu je bila tudi likovna umetnost, saj je bil izvedenec za ex -librise. Pripravil je dva slovarja: furlansko-slovenskega in brazilsko-slovenskega … S spremnimi besedami, komentarji in opombami je opremil več izdaj (pesniški zbirki Ljubke Šorli in Ludvika Zorzuta ter izdajo pisem Francetu Bevku in Ivanu Trinku) .Dobil je tudi Goropevškovo nagrado za »prispevek k razvoju in prepoznavnosti domoznanstva na Goriškem in preko slovenskih nacionalnih meja«.Goriški muzej mu je posvetil posebno številko Goriškega letnika (Brecljev zbornik)

S hvaležnostjo se ga spominjamo tudi na našem uredništvu, saj je za našo založbo (Ognjišče) pripravil dve knjigi – obe sta izšli v zbirki Graditelji slovenskega doma (za katero je dal tudi pobudo). Leta 1992 je v omenjeni zbirki izšla knjižica o Filipu Terćelju – o njegovem življenju in delu z nekaterimi proznimi besedili, pesmimi in vzgojnimi spisi. Leta 2001 pa je izšla v isti zbirki tudi knjiga o duhovniku Petru Butkoviču – Domnu, ki je bil primorski narodni buditelj, pa tudi pesnik, pisatelj, … likovnik in prvi slovenski ugankar. V osemdesetih je Marijan Brecelj napisal tudi tri priloge za mesečnik Ognjišče: za oktobrsko številko leta 1983, o ekslibrisu (Ekslibris — »moja knjiga«); za novembrsko številko leta 1984 o sv. Karlu Boromejskem (ob 400-letnici smrti), za majsko številko leta 1988 pa tudi prilogo o šmarnicah. Silvester Čuk je leta 1984 (7) priporočal njegovo knjigo Med Brdi in Jadranom.

več:
 S. Čuk, Marijan Brecelj (1931-2019), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 34-35.

pripravil Marko Čuk

* 27. oktober 1835, Podreča pri Mavčičah, † 18. oktober 1869, Kranj

Danes se spominjamo obletnice rojstva Simona Jenka, pesnika Sorškega polja. Njegov “življenjski poklic” je bil »pesnik« in v tem svojem poslanstvu je tudi dosegel svojo najvišjo ustvarjalno moč. Svoj močan lirski nagon se je še krepil iz zgodnjih (ljubezenskih in drugih) razočaranj ponosnega in revnega mladeniča ter iz njegove velike načitanosti. Svoja nemirna čustvena in miselna razpoloženja je začel urejati v besede in verze. Jenkova lirska pesem se je napajala pri treh virih: najprej je bilo to domoljubno čustvo – v svojih pesmih je posegal “v dogajanje slovanskih narodov, v daljno preteklost in neznano utopično prihodnost naših bratov po krvi”, kasneje pa se je osredotočil na slovenski narod in na njegovo usodo v avstroogrski monarhiji. Drugi vir navdiha je bila ljubezen do ženske (Obujenke), predvsem neuslišana, nedosegljiva ljubezen. V njegovi ljubezenski liriki prevladuje čutnost in to je eden od razlogov, da je uradna kritika Jenkove Poezije leta 1865 zavrnila (tedaj je pesnik umolknil). Tretji in najgloblji vir pa je narava, “predvsem narava pesnikovega rojstnega kraja”. Iz tega vira je privrel njegov čudoviti ciklus Obrazi, s katerim hoče pesnik povedati: “Vesolje je najvišja in trajno obstojna resničnost, človeško bivanje v svetu pa je v nasprotju z naravo krakotrajno in nično” (France Bernik). Z nekaterimi narodno zavednimi in literarno nadarjenimi sošolci povezal v literarni krožek Vaje, ki je izdajal tudi rokopisno glasilo z enakim naslovom. V tem krogu, ko se je kosal s tovariši »vajevci«,  je bilo njegovo pesnenje najbolj živahno. V Vajah so zapisane nekatere njegove najlep­še pesmi (Slovenska zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Pobrati­mija). (…)

Jenko pa ni  bil kakšen zasanjan, neživljenjski človek, daleč od sveta … nasprotno: bil je zelo dejaven v javnem življenju, prizadeval si je za duhovni napredek, pisal je govore in domoljubne verze za proslave, sodeloval je pri ljudskih igrah … tudi prozo je pisal in v pripovednih delih je zaživel njegov smisel za humor in ironijo, s katerim se je reševal v življenjskih težavah. Njegovo vse prej kot srečno življenje se je izteklo malo pred dopolnjenim 34. letom.

“V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, / tebi na strani leži pevčevo blago srce.” To sta dve vrstici elegije Na Jenkovem grobu, s katero je Josip Stritar opozoril na veličino Simona Jenka, pesnika Sorškega polja, po njegovi prezgodnji smr­ti.

več:
S. Čuk, Simon Jenko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1999), str. 20-21.

nekaj njegovih verzov

• Naj volja tak krepka kot tvoje gore, / naj moč ti bo taka kot tvojih je rek, / ki trgajo jeze in potresajo breg; / al’ mirno, ponosno srce naj ti bo, / ko tvoje pomladi poljé je cvetno.
  
• Močí, močí mi daj, moj Bog! / Tak krepke kakor zid gorá, / da, če se ruši svet okrog, / propast me najde še moža.
  
• Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al’ spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko.
  
• Sad, ki na spoznanju rase, / vse grenkosti prekosi, / ker s krvjo se srčno pase, / v korenini mir mori.

pripravlja Marko Čuk

* 10. oktober 1854, Cerkno, † 29. november 1931

Nadškof Sedej se je rodil v Cerknem, v trdni kmečki hiši “pri Anžigovcu”, in v domači družini je tudi prejel ljubezen do materinega jezika in živo narodno zavest.Doma je bilo šest otrok: drugi po vrsti je bil Franc, po cerkljansko Frenčk, ki je že v prvih šolah doma v Cerknem dokazal svojo brihtnost. Stric Janez Bevk in tedanji cerkljanski dekan Jeram sta očeta Lovra pre­govorila, da ga je dal v goriške šole. Tam je končal najprej nor­malko (pripravnico), nato pa še gimnazijo, kjer je bil vseskozi odličnjak. Že kot gimnazijec je branil čast svojega naroda pred svojim žaljivim nemškim profesorjem. Zbiral je narodne pesmi za znamenito Štrekljevo zbirko. Leta 1873 se je kot zunanji slušatelj vpisal v goriško bogoslovje, leto zatem je maturiral na frančiškan­ski gimnaziji na Kostanjevici v Gorici. Leta 1877 je bil posvečen v duhovnika in naslednji dan je pel novo mašo v Cerknem. Kot kaplan v domačem kraju in okolici si je pridobil srca ljudi s svojo preprostostjo in domačnostjo. Nadškof Andrej Gollmayr je nadarjenega mladega duhovnika poslal leta 1878 na Dunaj, v zavod Avguštinej, kjer je študiral Sveto pismo in orientalske jezike. Novembra 1882 se je vrnil v Gorico in bil imenovan za pro­fesorja Svetega pisma v bogoslovnem semenišču. Zraven je še štu­diral in junija 1884 je na dunajski univerzi dosegel naslov dok­torja teologije. Kot dvorni kaplan na Dunaju in biblicist je prostovoljno skrbel tudi za slovenske študente in 1884 zanje ustanovil Akademsko društvo »Danica«. Potoval je tudi v Sveto deželo in po Evropi, da si je širil ob­zorje.Od leta 1889 do leta 1898 je bil ravnatelj zavo­da Avguštinej na Dunaju in dvorni kaplan. Ko je leta 1898 prišel v Gorico za nadškofa Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, je želel imeti ob sebi dobre sodelavce, zato je Sedeja poklical domov in ga imenoval za kanonika in stolnega župnika. Že takrat je veljal za “možnega naslednika” na škofij­skem sedežu. To se je dejansko zgodilo po smrti nadškofa Jordana, ki je škofijo vodil le tri leta. 21. februarja 1906 je bil imeno­van za goriškega nadškofa, 25. marca pa posvečen in ustoličen. V petindvajsetih letiih škofova­nja si je prizadeval za duhovno prenovo škofije, bil je resnično pastir te Cerkve v evangeljskem smislu, saj je skrbel za svoje vernike med vojno, po njej si je prizadeval za vnovično – gmotno in duhovno – obnovo, trudil se je, da bi zagotavljal pravice vseh in vzpostavljal ozračje mirne sprave v spremenjenih politično-institucionalnih razmerah. Fašisti so se z vsemi močmi borili, da ga odstranijo z goriš­kega nadškofijskega sedeža. Ni se vdal, ker se je zavedal, da lahko samo kot škof zaščiti svoje preganjano ljudstvo.
Leta 1927 so fašistični veljaki, ki so ga imenovali ‘kača’, na posvetu v Trstu sklenili, naj bo verouk v šoli izključno v italijanskem jeziku. Nadškof Se­dej je tedaj ustanovil ‘župnijske šole’: odredil je, naj se pov­sod uvede slovenski verouk v cerkvah. Starše je opozoril, da so po vesti dolžni pošiljati otroke k slovenskemu verouku. V pastir­skem pismu o krščanskem nauku v materinščini (1929) je zapisal, da “državna oblast nima nobene pravice verski pouk poniževati v sredstvo za potujčevanje”. Da bi se ohranila materinščina je ustanovil Goriško Mohorjevo družbo, iizdajal je slovenske pesmarice … skupaj s tržaškim in puljsko-poreškim škofomje  uveljavil cerkvenopravno zagotovljena »Navodila dušnim pastirjem« in tako ustanovil slovensko šolsko mrežo na Primorskem, ki je delovala vse do padca fašizma septembra 1943.
Ko so mu zahtevo, naj prosi za upokojitev, predstavili kot željo papeža Pija XI., se je vdal, a pod pogojem, da Gorica dobi škofa, ki bo enako naklonjen italijanskim in slovenskim vernikom. Vatikan je dano besedo prelomil in je na zahtevo fašističnih oblasti za nje­govega naslednika, apostolskega administratorja, imenoval zagri­zenega nacionalista, poitalijančenega Hrvata Giovannija Sirottija. To je Sedeju strlo srce; poldrugi mesec po odstopu, 28. novembra 1931, je umrl – pokopan je v baziliki na Sveti gori.

več:
S. Čuk, Nadškof Frančišek B. Sedej. Na svojem mestu pravi mož: Pričevanje: v: Ognjišče 11 (2001), 72-73.

o njem:

• Nadškof Sedej je bil nadarjen in zelo marljiv, znal je deset jezikov … bil je teolog, biblicist in muzikolog. Ker je imel sam tako veliko znanja o Bogu in človeku in se je vse življenje poglabljal v Kristusovo skrivnost, je znal ljudem svojega časa dajati pravilne odgovore in prenašati Kristusov nauk na pojave v literaturi, politiki, filozofiji, šolstvu ter pri vzgojnem delu mladine in odraslih. Bil je pravičen in goreč pastir in verski voditelj Slovencem, Italijanom in Furlanom, mož globoke misli in premisleka, ki je neutrudno z govorjeno in pisano besedo oznanjal resnico. S svojo iniciativnostjo, odločnostjo, vztrajnostjo in neustrašnostjo je izstopal iz življenja svojega časa in še danes nas s svojim pokončnim zgledom ter s svojimi številnimi spisi in publikacijami vabi, naj ga posnemamo v ljubezni do Boga in svojega naroda in v veri. (škof Metod Pirih)
• Nadškof Sedej in njegovi duhovniki, so bili kar »vsi po vrsti Čedermaci« (Vinko Kobal). Zato so Primorci ohranili narodno zavest. Narodnostna meja je ostala tam, kjer je trdno stoji že stoletja.

pripravlja Marko Čuk

(*ob obletnici) Pater Stanislav Škrabec je naš največji jezikoslovec, slovenist 19. stol. Ta učeni mož je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Rodil se je 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici.  Leta 1863 je vstopil v frančiškanski red, mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Dve leti je kot suplent na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu poučeval slovenščino, grščino in nemščino,  nato pa je tri leta študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu in se usposobil za profesorja slovenščine, latinščine in grščine ter hrvaščine in nemščine na interni frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici. Tam je ostal do jeseni 1915, ko se je moral zaradi bližine soške fronte umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra 1918 umrl.
Pri vsem svojem šolskem in vzgojnem delu je vneto študiral slovenski jezik, posebej njegovo zgodovino in razvoj. Z jezikoslovjem se je ukvarjal že v gimnaziji, kot mlad suplent v Novem mestu je v gimnazijskem letopisu 1878 objavil razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi, ki je vila nekaj izjemnega: z njo je ‘zaoral’ v fonetiko – ledino slovenskega jezikoslovja.
Leta 1880 so frančiškani na Kostanjevici začeli izdajati nabožni mesečnik Cvetje z vertov sv. Frančiška.  Pater Stanislav Škrabec je na platnicah tega lista, ki ga je 32 let urejal, objavljal svoje jezikovne razprave, s katerimi je zaslovel med znanstveniki. Svoje razprave je pisal na poljuden, vsem razumljiv način. Bil je vnet zagovornik materinega jezika. O tujkah je menil, da so nepotrebne, zato jih je neusmiljeno preganjal. Prepričan je bil, da Slovenci svoj jezik in sebe premalo cenimo. V skladu s to vero si je prizadeval, da bi slovenščina našla svoje mesto tudi v bogoslužju. Tu je bil nekako predhodnik pokoncilskih časov.

V petintridesetih letih se ja nabralo za 1.200 strani jezikovnih obravnav. Z jezikoslovjem se je Škrabec ukvarjal 58 let. Ko je leta 1915 moral zapustiti Kostanjevico in svojo bogato knjižnico, je v Ljubljani vse do svoje smrti 6. oktobra 1918 urejal in dopolnjeval svoje jezikoslovne spise, ki so bili delno objavljeni pri Leonovi družbi v Ljubljani (1915-1921).

več:
S. Čuk, p.Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2018), 50-57.
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec: v: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1994),

njegove misli:

• Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.
  
• Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.
  
• Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače.

o njem:

• Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator. (Anton Breznik).
  
• Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo. (zapis na njegovem nagrobniku na ljubljanskih Žalah in na spominski plošči  ob vhodu  v frančiškanski samostan na Kostanjevici pri Gorici)

 pripravlja Marko Čuk

(* ob obletnici) Indijski politik, voditelj in borec za človekove pravice se je rodil 2. oktobra 1869 v Porbandurju v Indiji. Materin zgled in njena globoka (hindujska) vernost sta odločilno vplivala na vse njegovo življenje: razvil je spoštovanje do vseh oblik življenja in svoje ideje o miroljubnosti in nenasilju. Po uspešno končanem študiju prava v Angliji, se je leta 1891 vrnil v domovino in delal kot odvetnik. Ko je branil bogatega indijskega trgovca v Južni Afriki, je odšel tja ter tam ostal 21 let. Hitro je spoznal, da njegovi indijski rojaki v tej deželi nimajo nobenih političnih pravic. Postal je voditelj indijske skupnosti. Ljudi je učil, naj se za svoje pravice borijo z močjo resnice in ljubezni (satyagrahi). “Uprli se bomo samo krivičnim in tiranskim zakonom, toda naš odpor bo brez nasilja. Pustili bomo, da nas bodo pobijali, zapirali, toda upirali se bomo še vedno, vse dotlej, da bodo belci zadobili čut za pravico in nam bodo dali svobodo.” Ko se je vrnil v domovino, se je odločil, da bo ustanovil svoj “ashram”, skupnost ljudi, odločenih, ki bodo živeli po novih (Gandhijevih) pravilih. Njihovo življenje so vodili: poštenost, resnicoljubnost, celibat in revščina. Gandhija so kmalu spoznali kot vodilnega borca za človekove pravice. Odločil se je, da se bo boril proti angleški vladavini v Indiji. Ta boj je po osemindvajsetih letih prinesel Indiji osvoboditev izpod angleške nadvlade … Vzel je v roke palico in začel potovati po Indiji oin spodbujati ljudi, naj sami tkejo, naj bojkotirajo angleško blago, sam je dal zgled in vsak dan izdelal dvesto vatlov preje. Boril se je z angleškim monopolom nad pridobivanjem soli . z osemdesetimi somišljeniki se je podal na pohod proti morju, kjer so zajeli vodo iz Indijskega oceana in okušali indijsko sol … in Indijci so dosegli pravico do predelave soli. Gandhi je vztrajal pri svoji borbi za neodvisnost svoje domovine, čeprav so ga vedno znova zapirali. Organiziral je molitvena srečanja, sprejemal je odposlance, govoril in spodbujal k pogumu, odpuščanju in resnicoljubnosti. Njegovo prizadevanje je obrodilo sad: opolnoči med 14. in 15. avgustom 1947 je Indija postala samostojna. Težav v domovini še ni bilo konec, vneli so se boji med hindujci in muslimani … Gandhi je zu zavračanjem hrane skušal doseči spravo med sprtimi …”Post bom zaključil, ko bom pomirjen vedel, da so povsod, v vseh skupnostih, srca združena.” Tega ni dočakal, kajti prehitela ga je nasilna smrt po strelih hindujca, ki ni mogel razumeti Gandhijeve ljubezni do muslimanov.

več:
S. Čuk, Mahatma Gandhi. Kristusov govor  na gori mi seže do srca: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2008), 34-35.
S. Čuk, Velika duša Indije: Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 3 (1969), 19-23.

nekaj njegovih misli:

• Kot kaplja strupa uniči celotno vedro mleka, tako že čisto majhno pomanjkanje resnice ugonobi človeka.
  
• Naša narava je nagnjena k temu, da v nasprotniku vidi samo slabo, da mu vedno pripisuje slabo, tudi tisto, ki ga v resnici nima. Slabo, ki ga vidimo v njem, je skoraj vedno odvisno od našega prenagljenega in zlobnega presojanja človeka.
  
• Prepričan sem, da nisem sposoben sovražiti. V dolgi šoli samovzgoje, ki temelji na molitvi, sem se vsaj štirideset let trudil, da bi ljubil vse ljudi.
  
• Kadar slišim peti ‘Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem’, se vprašam, kje danes še izkazujejo resnično slavo Bogu in kje na zemlji je mir. Dokler bomo lačni miru in dokler iz naše družbe ne bomo izruvali nasilja, se Kristus ne bo rodil.
  
• Vse je Božja last. Nič, popolnoma nič na tem svetu ni naše. Torej: zakaj se bojimo? Koga se bojimo?
  
• Kakor je hrana nujno potrebna za telo, tako je molitev nujno potrebna za dušo. V resnici pa niti hrana ni tako potrebna za telo, kot molitev za dušo. Post je namreč večkrat potreben, da ohranimo telko zdravo, posta za molitev pa ne poznam.
  
• Ljudje, ki so brez zavisti, so hvaležni tudi za tiste zaklade, ki jih odkrijejo v drugih.
  več:

o Gandhiju:

• Že poganski rimski filozof Seneka je bil prepričan, “da se je z vseh strani zemlje dovoljeno stegovati proti nebu”. Italijanski teolog in pesnik David Maria Turoldo se je spraševal: »Ali morda Gandhi ne pripada skrivnosti Cerkve bolj kot mnogi od nas?« Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

pripravlja Marko Čuk

(* ob obletnici) Ko je Ignacij Knoblehar kot mlad duhovnik v Rimu zvedel, da ga pošiljajo za misijonarja v Afriko, kar je bila njegova srčna želja, je prijatelju Jožefu Partlju, kaplanu na Igu, pisal: »Večkrat sem mislil na nesrečno usodo afriških zamorcev. Še večkrat pa sem prosil Boga, naj kakor koli olajša njihovo usodo in jim nakloni pripomočke za večno zveličanje. Sam se pa nikakor nisem imel za sposobnega za tako delo. Zato sem zdaj tem bolj zadovoljen, ker grem brez vsakega lastnega odločanja v ta misijon.« Izrekel je svoj ‘da’, zato je Bog po njem v kratkem času storil velike reči.

V Afriko je odšel z namenom, da črncem približa krščansko vero, toda po zgledu velikih misijonarjev v zgodovini Katoliške cerkve je spoštoval njihov način življenja, hotel se jim je popolnoma približati in postati del njih. Svojim sodelavcem je naročal, naj bodo do črncev kakor oče in mati. Kot predstojnik novega misijona se je trudil, da bi spoznal njegovo ozemlje in prebivalstvo ter dognal, kje bi se dalo ustanoviti nove postaje. Za te nove kraje se je zanimal tudi kot znanstvenik in jih odkrival v Evropi.

Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali “Abuna Soliman” (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, je o njem zapisal: “Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik.” O njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12′ severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt.

več o velikem misijoinarju in raziskovalcu na spletni strani Ognjišča

pripravlja: Marko ČUK

Letos praznujemo 480. obletnico Marijinega prikazanja – v spomin na tisto junijsko soboto  leta 1539, ko se je pastirici Urški Ferligoj prikazala na Skalnici Mati Božja in ji naročila, naj pove ljudstvu, da ji na gori postavi cerkev in jo prosi milosti. V župniji Grgar so že pred desetimi leti v spomin na ta dogodek pripravili versko-kulturno prireditev v Vasi pred Urškino kapelico. Takrat se je rodila tudi pobuda za praznovanje Urškinega leta 2019.

Danes, v nedeljo 9.junija 2019, bo v  Grgarju ob kapelici Urški Ferligoj odrednja prireditev z naslovom V soboto sveto je bilo …
prireditve pa se bodo nadaljevale še do konca leta 2019 (odprtje Urškine poti, blagoslov prenovljenega Urškinega nagrobnega spomenika …

Urška Ferligoj se je rodila in živela v Grgarju v najstarejšemu delu vasi, ki ji domačini pravimo Vas. Njena rojstna hiša je bila na mestu današnje Piskove domačije. Urška je bila pastirica in je svoje ovce pasla po pobočjih hriba nad vasjo. Pastirica je Marijino naročilo najprej povedala doma, potem se je podala na pot v okoliške kraje in v dolino. Oblasti so jo trikrat zaprle, a se je vedno čudežno rešila … Že leta 1544 je na gori stala cerkev. Od tedaj sta Sveta Gora in Grgar zgodovinsko in duhovno povezana. Leta 1931 so v Grgarju ob župnijski cerkvi sv. Martina na zunanji strani prezbiterija Urški postavili nagrobni spomenik s poslikavo goriškega slikarja Clementa del Nerija. Zapisali so: »Po izročilu je tu pokopana pastirica Uršula Ferligoj, kateri se je leta 1539 prikazala Mati Božja.« Ob 400. obletnici prikazanja, leta 1939, so pred Piskovo hišo v Vasi Urški postavili spominsko kapelico s poslikavami, ki jo je blagoslovil tedanji goriški škof Margotti. Takrat je bila v Vasi velika slovesnost. Dolga procesija ljudstva se je vila od kapelice do cerkve, kjer je bila slavnostna sveta maša. Kljub fašizmu in prepovedi maternega jezika sta odmevali slovenska molitev in slovensko petje.

več o Urški Ferligoj na spletni strani Ognjišča in
v knjigi:  Piščanc, Pastirica Urška

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Jožef Klekl je bil goreč duhovnik, ki je živel iz vere (svetniško) in je zaradi vere v krizni dobi madžarizacije konec 19. in v začetku 20 stoletja ohranil svojemu ljudstvu materin jezik s takrat edino možnim – tiskom v narečju. Vse, kar je Klekl pridigal, oznanjal, učil in pisal, se je dotaknilo srca množic. S tem je razgibal duhove tako na svoji kakor tudi na nasprotni strani. “Tistim, ki zametujejo njegov (beri: božji) nauk, se zdi to nepomembno. Ne more pa jim biti nepomemben njegov boj zoper madžarizacijo in pohrvatenjem Prekmurja. Verujočim, tudi omahujočim med včerajšnjim in jutrišnjim verovanjem, je s svojo besedo, polno zdravih, hranljivih zrn in sadov, še zmeraj zanesljiv in moder učitelj. Drugim pa – dobro misleči to priznavajo – je še danes vzor moža, ki neustrašeno stoji na braniku jezika in narodnosti svoje domovine.” (Stanislav Zver)

o njem:

• Svoje dušnopastirsko delo je opravljal s pisanjem in izdajanjem verskega tiska, z ustanavljanjem raznih bratovščin, zlasti tretjega reda sv. Frančiška in drugih malih skupin, katerih pomen danes poudarjamo, s karitativnim delom in s skrbjo za naše sezonce in izseljence. Kakor je bil do sebe strog in načelen, je bil tak tudi do drugih. (božji služabnik Lojze Kozar)
  
• Bil je velik častilec Srca Jezusovega in je tudi nam, takrat mladim duhovnikom, zelo priporočal to češčenje. Zato ni čudno, da je o tem tudi veliko pisal. V sebi je oblikoval Kristusa in zato ga je lahko oblikoval tudi v drugih. (Jožef Gutman)
  
• Klekl … goreč duhovnik, mož molitve in dnevnega reda; voditelj tretjerednikov…; nabožni pisatelj in pesnik; začetnik dijaškega zavoda Martinišče…; prosvetni in socialni delavec; narodni buditelj, ustanovitelj mesečnika Marijin list in tednika Novin v hudi dobi madžarizacije ipd… (škof dr. Jožef Smej)
  
• Bil je zelo usmiljenega srca. Kot duhovnik je bil zelo pobožen. Rad je molil in častil sv. Rešnje telo. Goreče je oznanjal Kristusov nauk, bil je dober pridigar. Oznanjal je evangelij tudi po Novinah. Kot Slovenec: slovenskega duha in srca. Svoje publikacije je sicer izdajal in pisal v narečju (…) ker je bil prepričan, da bralci knjižnega jezika ne bi razumeli.” (kanonik Jožef Gregor)

več:
S. Čuk, Jožef Klekl: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2004), 70-71.
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
M. Erjavec, dr. Stanislav Zver: Gost  meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.
knjiga: S. Zver, Jožef Klekl: prekmurski Čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče – SZ, Koper 2019

njegova misel:

• Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju s kozarci, v trkanju po prsih, v kričanju, temveč v samopozabnem žrtvovanju in delo­vanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljud­stva. Tega me je učil Kristus z besedami in z zgledom svojega življenja. Prizadeval sem si slediti mu … Vera me je učila živeti v ljubezni in zvestobi do domovine. Domovino daje Bog in tudi Bog zapoveduje zvestobo do nje … Moj življenjski smoter je bil odrešitev duš. Da to dosežem, sem v smislu božjih zapovedi uporabljal vsa sredstva, ki peljejo k ci­lju, čeprav sem pri tem naletel na mnoge ovire.

in na spletni strani Ognjišča

pripravlja Marko Čuk

“Naravnost v nebesa!”

* 15. maj 1919, Opčine, † 18. marec 1942, Ljubljana

(ob obletnici) Pod streli partizanskega likvidatorja je 18. marca 1942 na Streliški ulici v Ljubljani padel mariborski študent medicine Jaroslav Kikelj. Njegov ‘zločin’ je bil, da je bil predsednik Katoliške akcije na ljubljanski univerzi. Malo pred nasilno smrtjo se je Jaroslav pogovarjal s profesorjem Ernestom Tomcem, voditeljem mladcev, ki mu je rekel: »Pazite, da vas ne bodo umorili.« Jaroslav je odgovoril: »Bom pa šel v nebesa.« Profesor začuden: »A kar naravnost v nebesa?« »Da, gospod profesor, kar naravnost v nebesa!«
Pri majniški pobožnosti v mariborski župniji Studenci, kjer je vodil petje, je mnogokrat prosil: »Mati zlata, odpri mi nebeška vrata, da te v raju počastim z lepim petjem angelskim.« Jaroslav Kikelj se je rodil 15. maja 1919 na Opčinah nad Trstom, kjer je kot železničar služboval oče Mihael. Že leto zatem pa se je družina preselila v Bistrico v Rožu na Koroškem. Po očetovi smrti leta 1929 se je mati Alojzija s tremi otroki preselila na Studence v Maribor. Jaro se je spoprijateljil s kapucini in skupaj z njimi je v 3. razredu klasične gimnazije na Studencih ustanovil fantovski odsek in postal apostol tamkajšnjih fantov. Če je bilo le mogoče, je bil vsak dan pri sveti maši in pri obhajilu ter fante spodbujal k pogostnemu prejemanju zakramentov. »Predlagam, da se razdelimo v evharistične trojke! Drug na drugega v trojki naj pazi kot brat na brata.« Po maturi leta 1939 je šel Jaro v Ljubljano študirat medicino in takoj se je vključil v društvo katoliških medicincev Vir. Medicinska fakulteta je bila tedaj pod močnim vplivom levičarjev. Jaro si je na vso moč prizadeval, da bi katoliške študente povezal. Sodeloval je v študentski organizaciji, ustanovljeni na zahtevo Italijanov, ki so s tem pogojevali obstoj univerze. Komunisti so Jaru javno grozili z likvidacijo, a ga njihove grožnje niso prestrašile. Bil je vedno pripravljen na smrt, ker je stalno živel v prijateljstvu z Bogom. Svoje grožnje so uresničili 18. marca 1942. Na njegovem pogrebu štiri dni zatem se je zbrala ogromna množica ljudi, prepričanih, da je Jaro umrl mučeniške smrti. Škof Gregorij Rožman, ki ga je pokopal, je to potrdil v svojem nagovoru v obliki zahvalne molitve. Zaključil ga je takole: »Gospod, bodi tisočkrat zahvaljen za svojega zvestega služabnika Jaroslava, ki v Tebi živi na veke. Amen.«

S. Čuk, Jaroslav Kikelj : “Naravnost v nebesa!”, Pričevanje, v:  Ognjišče 5 (2019), 29.