* 2. september 1928, † 21. april 2021

Pesnik, literarni kritik in zgodovinar France Pibernik se je rodil leta 1928 v Suhadolah pri Komendi. Zaradi vojne ni mogel končati klasične gimnazije v Ljubljani, ampak je med okupacijo moral obiskovati nemško šolo. Po vojni je končal študij slavistike v Ljubljani in bil največ časa profesor slovenščine na kranjski gimnaziji.
Poleg lastnega pesniškega ustvarjanja (Bregovi ulice, 1960; Ravnina, 1968; Razlage, 1973; September, 1974; Odzvok – pesmi v prozi; 1979. Ajdova znamenja – izbor; 1993.Svetloba timijan, 2000) se je uveljavil zlasti kot raziskovalec in urednik del prepovedanih in zamolčanih avtorjev. (Jutro pozabljenih, 1991. Izbrane pesmi Franceta Balantiča Tihi glas piščali, 1991.Izbrane pesmi Ivana Hribovška Himna večeru, 1993; Izbrana proza Franceta Kunstlja Luč na mojem pragu, 1994. Kratka proza in nedokončan roman Ludveta Potokarja Onstran samote, 1995; Izbrana proza Toneta Polde Moja Krnica, 1996; Dohojene stopinje (knjiga intervjujev z Zorkom Simčičem), 2019; Alojz Rebula (1924-2018), biografija, 2019).
Uredil je številne pesniške zbirke in antologije. Med slednjimi naj omenimo le zadnjih pet: Karel Mauser: Življenje in delo, 1993; Jože Udovič: Ogledala sanj, 1996; Slovenska duhovna pesem: Od Prešerna do danes (2001); Beseda čez ocean: Antologija slovenske zdomske poezije, 2002; Janez Jalen: življenjska in pisateljska pot, 2003 in Kje, domovina si, antologija slovenske domovinske pesmi (2009).
Pri Založbi Družina je leta 2014 izšla njegova knjiga Drobci zamolklega časa, v kateri je avtor opisal svoje življenje in ustvarjanje od začetka druge svetovne vojne naprej, Za svoje zasluge je prejel več priznanj, med drugim Trubarjevo nagrado, bil je tudi častni meščan občine Kranj.

Tudi pri založbi Ognjišče je pustil “svojo sled”, leta 1993 je pripravil knjigo o Karlu Mauserju, ki je izšla kot druga v zbirki Graditelji slovenskega doma (leta 2018 pa v romansirani obliki za celovško Mohorjevo). Njegove knjige je Silvester Čuk uvrščal tudi v rubriko Priporočamo, berite (Janez Jalen, Začudene oči otroštva, Pozni november za pesnika,  Dohojene stopinje, Alojz Rebula …)

več:
B. Rustja, Raziskovalec del zamolčanih književnikov: Pet minut pogovora, v: Ognjišče 7/8 (1993), 97-98.
B. Rustja, dr. France Pibernik. Njihove življenjske zgodbe – ena je bolj žalostna od druge: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (2009), 8-12.

nekaj njegovih razmišljanj

• Grozde je name naredil izreden vtis ob proslavi, ko je nastopil v kratki igrici in odigral vlogo načelnega mladega fanta, pravzaprav takega, kot je v resnici bil sam.
• Mislim, da bi morali v domovini ponatisniti osrednje delo Karla Mauserja Ljudje pod bičem. Gre namreč za naj­ob­sež­nejši pripovedni tekst z medvojno in povojno proble­matiko.
• Največ naporov sem prestajal z Balantičem, toda z večletno vztrajnostjo sem uspel najti tako pričevalce na strani vaških stražarjev, našel pa sem tudi pot do partizanskih udeležencev grahovske oblege in požiga.
  

pripravlja Marko Čuk

* 2. maj 1721, Ljubljana † 24. januar 1784

(ob obletnici)  Peter Pavel Glavar šempetrski župnik, oskrbnik viteške komende, skrben in umni gospodar in dušni pastir. Zgodovina slovenskega ljudstva je ohranila spomin ne njegovo dolgoletno ljudstvu in cerkvi koristno delovanje. Bil je najumnejši čebelar, kmet in sadjar, bil je goreč oznanjevavec besede božje, dobrotnik svojih faranov, oče ubogim. Sezidal je šolo in poklical za učitelja Zupana iz Kamne Gorice. Ustanovil je v Komendi beneficiat in spolnil, kar je bil obljubil pri Svetem Joštu. Sezidal je v Tunjicah cerkev svete Ane. S svojo darovitostjo je namnožil tudi svetsko blago in kupil lanšpreško graščino na Dolenjskem, kamor se je v svojih starih letih preselil. S prijatelji je užival sadove svojega zemeljskega imetja … – Tako je v zadnjem poglavju življenjepisne povesti Pater Pavel Glavar, lanšpreški gospod (1922) pisatelj Ivan Pregelj na kratko povzel vse odlike tega plemenitega moža.

Pesnik Cvetko Golar je v verzih, ki jih je leta 1981 uglasbil Matija Tomc, med drugim zapisal, da se ime našega čebelarja P. P. Glavarja v njegovi ljubljeni domovini ne bo nikoli pozabilo. Iz pregleda njegovega življenja in dela se vidi, da Glavar ni bil samo znamenit čebelar, ampak predvsem pobožen in goreč duhovnik, moder gospodarski svetovalec ter velik dobrotnik slovenskega kmečkega človeka … Človek ob pregledu njegovega življenja razmišlja, kje in od kod je črpal pobude in moči za tako vsaestransko in tako uspešno delo?
Bil je najprej nadpovprečno nadarjen, ob vsem tem pa se je vse življenje sam vzgajal in izpopolnjeval. Bil je človek jeklene volje, reda in dela. Ob prihodu v Komendo se je vrgel na delo za komenske župljane … dal zgraditi beneficijsko stavbo, zasebno šolo z internatom na ravni nižje gimnazije, v kateri so poučevali nadarjene učence … da bi postali duhovniki, izobraženci in pomagali pri delu med ljudstvom, poskrbel je za pisno vodo (vodnjak) … Ne za svojo slavo, marveč iz ljubezni do preprostih ljudi, skrbi zanje, tako za njihovo gmotno preskrbljenost kot duhovno hrano. Vse življenje je bil velik prijatelj knjige. V tem more biti spodbuda in zgled tudi današnjim rodovom. V komendskem beneficiatnem arhivu hranijo pet obsežnih vezanih rokopisnih snopičev Glavarjevih razprav z modroslovno in  bogoslovno vsebino. Kmalu po svoji novi maši se je odločil, da namerava za nakup knjig vsako leto porabiti 50 forintov. Ko je leta 1752 zidal beneficiatsko hišo v Komendi, je določil posebno sobo za knjižnico, ki jo je skrbno zavaroval pred ognjem in tatovi. Tako je v teku let zrasla dragocena knjižnica, ki šteje 1500 zvezkov v različnih jezikih in različnih strok. Glavar je imel temeljito humanistično in bogoslovno izobraztbo; poleg slovenščine, nemščine in latinščine je obvladal še več evropskih jezikov. Glavar je širil in poglabljal svoje znanje tudi s potovanji v Italijo in Rim, kjer je bil imenovan za častnega apostolskega protonotarja. Iz Rima je prinesel svetinje sv. Urbana. Imel je lepo navado, da si je doživetja na potovanjih zapisal in ohranil se je zajeten sveženj teh zapiskov … prav tako tudi veliko njegovih pisem, iz katerih lahko odkrijemo Glavarjeve značajske poteze, v njih pa najdemo tudi veliko dragocenega gradiva o naši kulturni, cerkveni, gospodarski ikn politični zgodovini. V arhivu se je ohranilo tudi precej njegovih pridig. Ljudem se je najbolj približal s pisanjem svoje družinske knjige (Status animarum), z obiski po domovih in izpraševanjem znanja krščanskega nauka. Tako je iz svoje intelektualne osame prešel v neposreden stik z ljudmi, v njihove domove in tudi srca …

“Jaz samo grdo gledam, mislim ne tako …” se je opravičeval zaradi svojega ostrega pogleda in sršečih obrvi. Včasih pa so se mu te oči čudno ovlažile …. (Ivan Pregelj, Odisej iz Komende)

več:
J. Gregorič, Pred dvesto leti je umrl Peter Pavel Glavar: Priloga, v: Ognjišče, 3 (1984), 29-36.
S. Čuk, Peter Pavel Glavar (1721-1784): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014), 46-47.

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Življenjska pot škofa Metoda se je začela v Lokovcu, na najvišjem delu Banjške planote, v hiši ‘pri Kačarjevih’. V družini, ki je imela osem otrok, se je škof Metod rodil drugi in že isti dan postal pri krstu Božji otrok. Oče Mirko je po 2. svetovni vojni opravljal službo pismonoša in skromno preživljal številno družino. Mati Štefanija je bila skrbna in delavna, bistrega spomina in modra žena, rada je brala in je bila razgledana. Doma so imeli majhno kmetijo in pridelovali za preživetje najbolj potrebne poljščine ter redili dve ali tri goveda. Vsakdanja opravila v hiši in na polju so povezovala številno družino in vzgajala vsakega posebej. Gospod je iz njihove družine poleg škofa Metoda poklical v svojo službo tudi njegovo sestro Milico, ki je vstopila v samostan benediktink na otoku Cresu in si izbrala ime Sholastika.

Osnovno šolo je škof Metod obiskoval doma v Lokovcu v letih 1943-49. Nato je odšel na gimnazijo v Pazin, ki je tedaj obsegala štiri nižje in štiri višje razrede, enkrat v enem letu naredil dva razreda in opravil maturo leta 1956. Nato je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto. Po prvem letniku je opravil dve leti vojaške službe, nato pa študij dokončal in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik za takratno goriško administraturo. Njegovo novomašno geslo je bilo: Molimo drug za drugega, da se zveličamo. Sam je nekje zapisal, da mu je duhovni poklic izprosil, poleg staršev seveda, zlasti njegov stari oče, ki je veliko molil, cele dneve molil in vsak večer molil naprej rožni venec. »Tudi o škofu Metodu torej veljajo besede, ki jih je Gospod povedal kralju Davidu: “Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjerkoli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje nasprotnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji” (2 Sam 7,8). Gospod ga je poklical in bil z njim in škof Metod se je odzval in bil z Gospodom: preden je prišel do oltarja in še veliko bolj potem, ko je nastopil svojo službo pri oltarju,« je zapisal njegov naslednik, škof Jurij Bizjak.

Po novi maši je začel opravljati cerkvene službe in jih je vključno s škofovsko opravljal ravno sedem, število sedem pa pomeni celovitost in popolnost: kaplan v Solkanu (1963-64); tajnik škofa Janeza (1964-74); študij duhovne teologije na Teresianumu v Rimu (1974-76); spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani (1976-84); generalni vikar Škofije Koper (1984-85); škof pomočnik (1985-87); škof ordinarij Škofije Koper (1987 – 2012).

Za škofovsko geslo izbral psalmistove besede: Vate zaupam (Ps 143,8). Geslo pomeni najprej zaupanje v Boga, kakor ga izraža psalmist: Daj, da že zjutraj začutim tvojo dobroto, kajti vate zaupam!, in zaupanje v človeka, kakor piše apostol Pavel Tesaloničanom: Kajti kdo je naše upanje in naše veselje in naš venec, s katerim se bomo ponašali, če ne prav vi, pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu? Vi ste namreč naša slava in naše veselje (1 Tes 2,19–20).

Kot ordinarij je koprsko škofijo vodil do 26. maja 2012, ko je papež Benedikt XVI. za njegovega naslednika imenoval škofa Jurija Bizjaka. Škof Pirih se je po upokojitvi nastanil v dijaškem domu Škofijske gimnazije v Vipavi, preselil se je med mlade in “znova zaživel”. Po svojih močeh je rad pomagal svojemu nasledniku pri birmovanju, vodil je razne slovesnosti v domači in drugih škofijah in rad pomagal okoliškim duhovnikom …

Od vsega začetka (1965 je škof Metod spremljal tudi delo in prizadevanja urednikov Ognjišča pri oblikovanje mišljenja, delovanja in ravnanja našega človeka, zlasti mladega, in kristjana v družbi. “Trudil se bom, da bom Ognjišče vedno priporočal, ko bom hodil po birmah,” je dejal v prvem “škofovskem” intervjuju leta 1985.
6. junija 1994 je škof Metod blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. …Veseli smo tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio, je dejal takrat … S hvaležnostjo se danes spominjamo vseh njegovih besed spudbude in podpore …

Med dosežke njegove škofovske službe spadajo:

Škofijske pastoralne smernice za prenovo škofije (1996), sodelovanje na Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem (1997–2002), številni govori, pogovori, članki in razprave o resnicah in skrivnostih cerkvenega leta, o vsebini zakramentov in obredov, o poslanstvu Cerkve, duhovnikov in vernikov, o vrednosti in dostojanstvu človeške osebe, družine in družbe, o vrednosti dela in počitka, umetnosti in tehnike ter o bratskem sožitju med narodi.

V času njegove škofovske službe je z delom v koprskem studiu začel Radio Ognjišče. Spodbudil je sodelovanje laikov pri katehetskem delu, v župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetih in pri Škofijski Karitas Koper, ki so nastale skoraj po vsej škofiji. Imel je veliko duhovnih vaj za duhovnike in bogoslovce, za redovnike in redovnice, za različne skupnosti vernikov doma in po svetu. Škof Pirih je predsedoval vsem glavnim slovesnostim in vodil vse škofovske obrede v stolnici in po župnijah. Posvetil je 55 duhovnikov in pomožnega škofa Jurija Bizjaka, potrjeval pri birmi na tisoče mladih, spovedoval in delil obhajilo v stolnici in po župnijah, mazilil bolnike na romanjih in shodih. Posvetil je nekaj novih cerkva in več oltarjev, blagoslovil veliko prenovljenih cerkva in kapel, novih orgel in zvonov ter druge cerkvene opreme.

Dal je pobudo za ustanovitev in gradnjo Škofijske gimnazije in dijaškega doma v Vipavi. Ustanovil je župniji Hrpelje–Kozina in Koper–Sveti Marko. Preuredil je nekaj dekanij, 24 vikariatov pa je kot podružnice pridružil različnim župnijam. Prenovil je škofijsko hišo v Kopru, za bolne in ostarele duhovnike je pridobil in uredil dom v Šempetru. Znan je kot reden obiskovalec domov za starejše in velik prijatelj obstoječih skupnosti zasvojenih. Vsako župnijo koprske škofije je v teh letih obiskal po večkrat in vsako podružnico vsaj enkrat. Od leta 1988-2000 je bil odgovoren za Slovence po svetu in je obiskal številne rojake po vseh celinah.

Z ostalimi slovenskimi škofi je štirikrat odšel na obisk ad limina apostolorum v Vatikan. Leta 1990 se je udeležil škofovske sinode v Rimu, katere sad je bila papeževa apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev (1992). V času prvega obiska papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) v Sloveniji leta 1996, ga je škof Pirih sprejel in spremljal med mladimi v Postojni. V času njegove škofovske službe je koprska škofija praznovala 1400. obletnico starodavne koprske škofije (1999) in 25. obletnico obnovljene in povečane sedanje koprske škofije (2002). Leta 2000 je koprska škofija na njegovo prošnjo dobila pomožnega škofa, leta 2004 pa tudi konkatedralo v Novi Gorici. Od leta 2012 – 2015 je bil tudi predsednik Slovenske Karitas.

Papež Benedikt XVI. je leta 2012 sprejel njegovo odpoved službi koprskega škofa ter imenoval pomožnega koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka za koprskega škofa – ordinarija.

več o škofu Metodu Pirihu tudi  v pogovorih za Ognjišče:

F. Bole, Novi koprski škof pomočnik msgr. Metod Pirih. Moje geslo je: “Vate zaupam”: v Boga, duhovnike in vernike: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1985), 6-10.
F. Bole, Koprski škof msgr. Metod Pirih. Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1987), 6-10.
B. Rustja, Odgovorni smo za naše rojake po svetu: Pogovor o., v: Ognjišče 7 (1998), 30-31.

 

nekaj njegovih misli:

* Po zgledu papeža Frančiška, oba sva rojena isto leto, hočem delati in prispevati svoj delež za rast v veri naše škofije in Cerkve na Slovenskem dokler bo Bog hotel. Pojdimo z Gospodom in Marijo skupaj naprej za dobro Cerkve in sveta. (zlata maša, 2013 v Logu pri Vipavi)

* Premišljevanje je bistveno sredstvo za dosego svetosti, spodbuja duhovniško popolnost in jo hrani, njegovo opuščanje pa hromi duha, manjša pobožnost, povzroča osebno nazadovanje in nazadovanje vsega dušnopastirskega dela.

* Zaupati moramo Bogu. Le on daje vero in upanje. Mi sami ju nimamo. Koristno bi bilo, če bi se prestavili v prve krščanske čase, ko Cerkve ni skrbela njena majhnost. Namesto tega je delovala z vso svobodo, sproščenostjo in v velikem zaupanju v Božjo milost.

* Iščimo ljudi, ki so v stiski. Ljudje naj čutijo našo pomoč, pri tem ne bodimo preračunljivi.

* Dolgo sem iskal škofovsko geslo: Vate zaupam (Ps 143,8). Zavedal sem se, da breme škofovske službe presega človeške moči. S svojim geslom Vate zaupam sem hotel izraziti zaupanje v Boga, a hkrati tudi zaupanje v človeka, v sodelavce, v duhovnike, v laike in vse ljudi dobre volje.«

* Škof mora najprej sam poslušati in premišljevati božjo besedo, da jo lahko potem oznanja drugim; redno se mora v zakramentu sprave srečevati z božjo odpuščajočo ljubeznijo, da lahko posreduje odpuščanje drugim in jim postaja priča božje ljubezni; vsak dan se mora hraniti z evharistijo, da lahko posvečuje druge; prvi mora biti pokoren, da lahko tudi sam ukazuje drugim. Svoje poslanstvo mora škof opravljati v Marijinem slogu: modro, pogumno, zastonjsko, ponižno, vztrajno in potrpežljivo.

* Duhovniki in verniki sestavljamo sveto božje ljudstvo. Naša naloga je, da vernikom pomagamo, da se v njih čim bolj razcveti krstno duhovništvo, v moči katerega so tudi oni poklicani, da gradijo Cerkev.

* Če hočemo, da se bo za nami nadaljevalo življenje, da se bo nadaljevala zgodovina, da se bo prenašala vera, da bodo obdelana naša polja, da ne bodo pozabljene naše korenine, da ne zapravimo svoje države, potem je treba več kot v banke in zavarovanja, izlete in potovanja vlagati v življenje.

* Marija, božja in naša mati, je pomoč kristjanom, naša stalna tolažnica in veliko pribežališče. V Mariji prepoznavamo in sprejemamo vso božjo tenkočutnost in ljubezen do nas ljudi. Obenem nam je v Mariji dana najboljša obramba proti zlu v današnjem času

* Marija se je popolnoma darovala Bogu in Božjim odrešenjskim načrtom. Nikoli ni preklicala besed, ki jih je izrekla pri oznanjenju: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.

 

o škofu Metodu so povedali: (Radio Ognjišče)

“Pogrešali ga bomo, ker je vedno svojo škofovsko službo opravljal vestno. Vedno je pomagal in vedno je bil absolutno pripravljen. Gospod, daj mu večni mir in pokoj, naj počiva v miru. Zahvala za njegov zgled, za njegovo pristno krščansko, duhovniško in škofovsko službo in življenje, naj mu bo Gospod bogat plačnik.« (koprski škof Jurij Bizjak)

Posebno doživetje je bilo, ko sem ga na Sveti Gori zlasti na veliki šmaren, ali pa ob škofijskem dnevu za duhovne poklice po maši spremljal med ljudi. Zelo rad je šel med ljudi. Tam se je še posebno razživel. … Po imenu ih je nagovarjal, spraševal jih je po zdravju in se zanimal za njihove sorodnike in za sosede. Videti je bilo, kot da je z vsemi v sorodu, da je z vsemi sosed. To je bilo pristno zanimanje pastirja, ki živi s svojimi ljudmi, ki jih nosi v srcu in jih prinaša pred Nebeškega Očeta v svoji službi skrbi zanje. (ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore) 

V prvih letih demokracije je imel veliko intervjujev in ko sva se skupaj pripravljala, sem si dobro zapomnil njegove besede: Dajmo tako povedati, da ne bomo nikogar užalil, bomo pa povedali resnico in nikogar ne bomo odbili od Resnice. Za to si je on vedno prizadeval. Vsi pravijo, tudi arhivi UDBe poročajo o njem kot o milem človeku, človeku dialoga … on se je rad srečeval z ljudmi, veliko jih je poznal, užival je med njimi, ni bil človek samote, … bil je zelo dialoški, prijazen z ljudmi, tega pa ni prejemal nazaj … zelo so ga boleli napadi na Cerkev, zlasti napadi na sveta znamenja .…(Božo Rustja, urednik Ognjišča in tiskovni predstavnik Škofije Koper)

pripravil Marko Čuk

(ob obletnici) Stanislav Lenič se je rodil 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok. Ko mu je bilo nekaj več kot pet let, je izgubil dobro in pobožno mater. Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Postal je ministrant in kaplan Matej Tomazin se je zavzel za nadarjenega dečka. Štirinajstletnega je poslal v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je z odliko maturiral in se brez oklevanja vpisal v bogoslovje.
Po mašniškem posvečenju leta 1937 je bil prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče, ko je bil tam za ravnatelja Jože Pogačnik, kasnejši nadškof. Jeseni 1939 ga je škof Rožman poklical za škofijskega tajnika, bil je škofov najožji sodelavec in zanesljiva priča dogodkov v tistih burnih časih. Ko je škof Rožman ob koncu vojne odšel v tujino, je Lenič ostal na škofiji in bil v oporo škofu Antonu Vovk, obenem pa je dokončal študij teologije z doktoratom. Leta 1947 je bil obsojen na dvanajst let ječe; v zaporih je prestal skoraj osem let, od tega dve leti v samici. Ko je spomladi leta 1955 prišel iz zapora, se ni smel vrniti na škofijo.
Škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici, kjer je ostal devet let. Nadškof Jožef Pogačnik, ki je leta 1963 nasledil nadškofa Vovka, je Leniča leta 1964 poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja, tri leta kasneje je prišlo iz Rima imenovanje za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Svoje škofovsko geslo “Blagor Gospodove črede” je uresničeval ob nadškofih Pogačniku in Šuštarju. Poleg tega, da je bil njuna “desna roka”, je imel še posebne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za slovenske izseljence. Tem se je posvetil z veliko ljubeznijo in jih je pogosto obiskoval. Najbolj srečen je bil med ljudmi, ko je kot škof-birmovalec obiskoval župnije. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nerodno padel, bil dalj časa priklenjen med štiri stene svoje, 4. januarja 1991 pa je njegova vesela duša poletela v večno kraljestvo svobode in miru.

več o škofu Stanislavu Leniču:

nekaj njegovih misli:

• Družina je prva in nenadomestljiva skupnost, kjer otrok vero doživi in se uči po njej živeti.
  
• V Bogu moram vedno najti svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Vsak dan moramo Bogu bolj zaupati, vsak dan se moramo čutiti ob njem varne.
  
• Trikrat na dan nas spomni zvon na najvažnejši trenutek v zgodovini: druga Božja oseba je postala človek, da bi mi postali božji.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda si hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kadar je naš pozdrav pristen in občuten, v nas nekaj zatrepeče, ker začutimo v sebi in bližnjem svojega Boga.
  
• Krščanstvo je trikot: Bog, moj bližnji in jaz. V tem trikotu se odvija življenje kristjana. V Bogu moram vedno najti tudi svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kljub vsem nevšečnostim, dolgi hoji in različnim odpovedim so bila našim kmečkim ljudem romanja prekinitev enoličnega delavnika, nova doživetja, najlepši način povezave vaščanov.
  
• Marija Pomagaj, Odrešenikova in naša mati, ti znamenje upanja in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu! Po tebi je prišel med nas Kristus, ki hoče tudi danes po tebi in s teboj odreševati človeka

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Od začetka oktobra 2020 imamo v petnajstletnem računalniškem geniju Carlu Acutisu velikega zavetnika za odgovorno uporabo interneta. Mlad fant, ki je v kratkem življenju – umrl je star komaj 15 let – na sodoben način uresničil svetost, je bil 10. oktobra 2020 v Assisiju razglašen za blaženega. 7. septembra 2025, pa ga je papež Leon XIV. na Trgu sv. Petra v Rimu, prištel med svetnike.
Carlo Acutis se je rodil 3. maja 1991 v Londonu. Starši so ga dali krstiti, a bolj iz navade kot iz prepričanja, saj so bili le tradicionalno verni. Družina se je kmalu po njegovem rojstvu vrnila v Italijo, v Milan, kjer je Carlo preživel večino svojega življenja. Na njegovo krščansko vzgojo je vplivala varuška. S svojim zgledom ga je vodila v iskreno prijateljstvo z Bogom. Tako je že kot otrok vabil svojo mamo v cerkev, če sta šla mimo nje, ali pa je Jezusu vsaj “poslal poljubček”.
Leta 1995 je začel hoditi v vrtec. V vrtcu je našel družbo, ki jo je doma pogrešal. Starša po Carlovem rojstvu namreč nista mogla imeti več otrok. Po Carlovi smrti pa je mama spet lahko rodila. Starša sta prepričana, da jima je to milost izprosil sin Carlo. V vrtcu je pokazal svojo miroljubno naravo. Zgodilo se je, da so ga sovrstniki spodbujali, naj udari nazaj, ko ga je kdo v prepiru udaril, a on se je zadržal in ni odgovoril z nasiljem.

LJUDI JE NEVSILJIVO VODIL K BOGU
Že od zgodnjega otroštva ga je zanimalo vse, kar je povezano z Bogom. Mami Antoniji je začel postavljati ‘teološka’ vprašanja. Ta so bila za otroka nenavadno težka in ker mu ni znala odgovoriti, se je začela sama izobraževati. To je pomenilo njeno vrnitev k veri in Bogu.

V tem vidimo še eno Carlovo značilnost: ljudi je znal nevsiljivo voditi k Bogu.
Carlo je bil iz bogate družine. Kot otrok je cela poletja preživljal na podeželju, pri maminih starših blizu Salerna. Čas je izkoriščal za kopanje pa tudi za sklepanje novih prijateljstev. Zato se ni čuditi, da so ga okoliški prebivalci hitro vzeli za svojega, čeprav so se čudili, da tudi na počitnicah hodi vsak dan k maši. Ni pa bil okoličanom popolna neznanka. Njegovo prababico so namreč poznali, saj je kot premožna veleposestnica naredila veliko dobrega ubogim. Torej se je Carlo imel od koga učiti … Čeprav je izhajal iz bogate družine, ni hotel biti, niti kot najstnik, oblečen po najnovejši modi, ker bi to zahtevalo preveč denarja. Raje ga je namenil potrebnim.
Leta 1997 je prestopil prag osnovne šole. Najprej je obiskoval zasebno šolo, zatem pa ga je mama zaradi bližine doma prepisala na šolo, ki so jo vodile redovnice marcelinke.

VSAK DAN PRI OBHAJILU IN PRI LJUDEH NA OBROBJIH
Njegova verska rast je bila skoraj očitna. Ta se je kazala tudi v njegovem vedenju, saj se ga spominjajo sicer kot živahnega, a tudi ubogljivega in spoštljivega otroka. Že pri sedmih letih je prejel prvo obhajilo. Na dan prejema prvega obhajila, junija 1998, je na ulici srečal živo jagnje, kar je bilo zelo neobičajno. Carlo pa je to razlagal kot Božje znamenje: Jagnje je podoba Jezusa, ki ga je tisti dan prvič prejel v srce.
Od takrat je vsak dan hodil k maši in pri njej prejel obhajilo, molil rožni venec in prebiral Sveto pismo. Vedno je pazil, da je pripravljen prejel obhajilo. Pri Carlu ni šlo za neko osladno pobožnost, ki bi ga odtujevala svetu in bližnjim. Celo njegovi starši so bili presenečeni nad občudovanjem, ki ga je vzbujal pri drugih. Ljudje, ki so se srečevali z njim, so v njem prepoznali nekaj božjega. Ob njem ljudje niso mogli ostati ravnodušni. Bil je nekakšen zaščitnik slabotnih. Najprej je izkazoval pozornost sošolcem. Vedno jim je bil pripravljen pomagati, pa najsi je šlo za pomoč pri nalogah ali pa za sodobno stisko – pomoč sošolcu, ki je doživel ločitev staršev. Sošolce je razveseljeval s svojimi smešnimi pripombami ter jih zabaval tako, da je na računalnik risal male 3D risanke in stripe.
Bil je pozoren do vseh in je zato pomagal ljudem v potrebi, kot so priseljenci, invalidi, revni otroci in brezdomci. Na poti v šolo ali iz nje je rad stopal v stik z najpreprostejšimi ljudmi, s katerimi se drugi niso radi pogovarjali. Ena od teh skupin so bili vratarji in oskrbniki stavb, ki so bili večinoma priseljenci. Preprosti hišniki niso mogli verjeti, da je z njimi tako prijazen fant iz ugledne in bogate družine. To se je pokazalo ob njegovi prezgodnji smrti, ko so ga prihajali kropit ljudje, ki jih starši niso poznali, oni pa so poznali Carla po njegovi dobroti. V vsakem človeku je zmogel videti nekaj dobrega.

RAČUNALNIŠKI GENIJ JE INTERNET UPORABLJAL ZA OZNANJEVANJE EVANGELIJA
Napačno bi sklepali, da je Carla redno obiskovanje maše, prejemanje obhajila in molitev ‘trgalo’ od tega sveta. Ne, Carlo je bil normalen deček. Njegova strast so kmalu postali računalniki. Pravijo, da je bil računalniški genij. Ne samo, da je že kot osnovnošolec uporabljal priročnike, iz katerih so se učili študentje informatike, ampak je predvsem internet izkoriščal za oznanjevanje evangelija. Tako je izdelal več internetnih strani z versko vsebino. Zato se ne čudimo, da je nekdanji prefekt Tajništva za komunikacijo Dario Vigano tega mladega računalniškega genija predlagal za zavetnika interneta. Tudi papež Frančišek je v apostolski spodbudi Christus vivit (Kristus živi) spomnil na mladega Carla, ki si je v času, v katerem je živel, prizadeval za oznanjevanje evangelija. Prav tako si računalniškega znanja ni pridobival samo zase, ampak je s pridobljenim znanjem pomagal prijateljem, sošolcem in skupinam prostovoljcev v domači župniji. Pri tem je bil zelo velikodušen in nikomur ni odrekel pomoči. Na neki način je Carlo uresničeval misel papeža Frančiška, da je treba evangeljsko oznanilo prinesti na obrobja človeške družbe in človeškega bivanja.
Kot gimnazijec je v domači župniji učil verouk otroke, ki so se pripravljali na birmo. Poleg tega je takrat pomagal izdelati več spletnih strani za župnije in za prostovoljne ali dobrodelne organizacije.

LJUBEZNIV, A TRDEN V KRŠČANSKIH NAČELIH
Carlovih sošolcev se je dotaknila njegova samodisciplina, veselje, živahnost, velikodušnost in želja po sklepanju prijateljstev. Ne spomnijo se, da bi se kdaj razjezil, četudi je bil izzvan. Spominjajo pa se, kako se je postavil v bran invalidnemu fantu, ko so se mu posmehovali. Prav tako je oštel fante, ki so se posmehovali ženski, oblečeni v indijski sari. Ni se bal zoperstaviti ustrahovanju, ki je pogosto med najstniki. Prav tako je bil odločen pri zagovarjanju stališč Cerkve, zlasti pri spoštovanju človeškega dostojanstva in moralnih načel. Zagovarjal je stališče Cerkve, o nedotakljivosti človeškega zarodka. Nekoč so v razredu vroče razpravljali o splavu. In Carlo je edini odkrito nasprotoval uboju nerojenega otroka.

Pogumno je zagovarjal stališča Cerkve in zatrjeval: »Kdor zaničuje Cerkev, pljuva v lastno skledo!«
Carlo je bil najstnik in tudi v njem je deček zorel v fanta. Znano je, da je bil samodiscipliniran in varoval se je vsakršnega greha. Trudil se je za čistost, saj se je zavedal, da je telo svetišče Svetega Duha. Pornografijo je zavračal, ker je menil, da služi le temu, da druge ponižuje na predmet uživanja. Zanimivo, da so po njegovi smrti za postopek beatifikacije pregledali zgodovino računalnika in niso našli nič nespodobnega. Do deklet je imel spoštljiv in čist odnos. Imel je kakšno oboževalko, a tega ni izkoriščal. O njegovi normalnosti pa priča dogodek, ko ga je dekle, ki se je navezalo nanj in se je znašlo v čustveni stiski, prosilo za poljubček. Imel je razumevanje s stisko in dal ji je poljubček, a le na lice.

PREZGODNJA SMRT, A TUDI V UMIRANJU PREDAN BOGU
Svetnik pričuje s svojim življenjem, pa tudi s svojo smrtjo. To velja tudi za blaženega Carla Acutisa. V začetku oktobra 2006 je Carlo zbolel. Najprej so mislili, da gre za gripo, potem da gre za mumps. Dejansko pa je šlo za prve simptome najagresivnejše levkemije tipa M3, ki jo imajo zdravniki za neozdravljivo.
Carlo je nekaj dni pred odhodom v bolnišnico dejal: »Vse, kar bom moral pretrpeti, darujem Gospodu za papeža in Cerkev. Tako mi ne bo treba oditi v vice, ampak bom šel naravnost v nebesa.« Kaže, da je Carlo vedel ali vsaj slutil, da gre za resno bolezen in se je komaj petnajstleten pripravljal na odhod s tega sveta. Kako huda je bila bolezen, pove dejstvo, da je 12. oktobra umrl. V bolnišnici je bil samo nekaj dni!
Toda vrnimo se k začetku bolezni. Carlu se stanje ni izboljšalo. Težave so se vrstile. Starša sta zato poklicala otroškega zdravnika, ki ga je spremljal več let. Naročil je, naj ga odpeljejo v bolnišnico, ki je specializirana za krvne bolezni otrok in v kateri je bil on primarij. Tamkajšnji zdravniki so takoj spoznali za kako resno bolezen gre.

Starša se nista mogla sprijazniti, da so edinemu otroku šteti dnevi. Kaže, da je bil Carlo bolj pripravljen na težko novico, saj je mirno dejal: »Gospod mi je pripravil budnico!«
Potem so se dogodki izredno hitro odvijali. Carla so premestili v sobo za intenzivno nego in mu na glavo namestili nekakšno plastično čelado, ki naj bi mu olajšala dihanje, a mu je povzročala nelagodje. Ob njem sta bili mama in babica. Premestili so ga v bolnišnico v Monzi, ker je ta bolje opremljena za tako težko vrsto krvnega raka. Duhovnik mu je podelil zakrament bolniškega maziljenja.
Zdravstveno osebje in domači, ki so bili ob njem, vedo povedati, da je bil miren in da je bolečine prenašal z izredno potrpežljivostjo. Na vprašanja, kako se počuti, je odgovarjal, da dobro. »So ljudje, ki trpijo veliko bolj od mene,« so bile njegove besede, čeprav poznavalci zatrjujejo, da tovrstni rak povzroča izredno hude bolečine. Zaradi strdka so možgani prenehali delovati 11. oktobra, dan pozneje pa se je ustavilo še komaj petnajstletno Carlovo srce.
Carla je kropila ogromna množica ljudi. Velika množica, ki so jo sestavljali tudi predstavniki priseljencev in pripadnikov drugih ver, je spremljala tudi pogrebno mašo, ki je bila bolj podobna vstajenjskemu prazniku kakor pa žalostnemu slovesu od mladega fanta. Njegovo truplo so najprej položili v družinsko grobnico, nato pa ga leta 2007 prenesli na asiško pokopališče.
Leta 2012 je milanska škofija vložila predlog za postopek Carlove beatifikacije, leta 2018 je bil razglašen za Božjega služabnika. Leto pozneje so njegovo truplo prenesli v asiško cerkev Svete Marije Velike – svetišče novega začetka. Čudež, ki so ga priznali na njegovo priprošnjo, se je zgodil v Braziliji leta 2013. Šlo je za otroka, ki je imel hude motnje na prebavnem aparatu, z redko prirojeno anatomsko nepravilnostjo trebušne slinavke, vendar pa ni bil operiran. Družina in domača župnija so molili h Carlu in otrok je ozdravel. Za beatifikacijo so Carlovo truplo oktobra 2020 prenesli v omenjeno cerkev. 7. septembra 2025 ga je papež Leon XIV na Trgu sv. Petra, prištel med svetnike.
Tako smo v sv. Carlu Acutisu dobili svetnika našega časa, ki naj postane mladim, tako navezanim na računalnike, in nam vsem navdih in priprošnjik v hoji za Kristusom.

OTROCI SVETNIKI
Carlo Acutis ni edini primer najstniške svetosti. V zgodovini Cerkve je bilo kar nekaj takih primerov. Sveti Tarzicij, ki je raje dal življenje, kakor da bi pustil oskruniti sveto Rešnje Telo, ko je nesel obhajilo zaprtim kristjanom. Sv. Marija Goretti in Laura Vicuña sta pretrpeli mučeniško smrt pri dvanajstih letih. Prva je branila svojo nedolžnost, drugo pa je do smrti pretepel materin ljubimec. Štirinajstleten se je rodil za nebesa sv. Dominik Savio, ki je dejal, da raje umre, kakor greši. Ne moremo mimo Alojzija Gonzage, Stanislava Kostke in pa dveh fatimskih vidcev Frančiška in Jacinte, ki sta bila ob smrti stara deset, oziroma devet let. Tudi blaženi Lojze Grozde ni dočakal dvajsetega rojstnega dne, ampak je prej prelil svojo kri za Kristusa v mučeniški smrti.

B. Rustja, Blaženi Carlo Acutis, Petnajstletni računalniški genij je postal novi blaženi: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2020), 8-12.

* 15. februar 1922, Bogojina + 21. november 2020

(* ob obletnici) Zibelka mu je tekla v prekmurski Bogojini, kjer se je rodil 15. februarja 1922 kot drugi od treh otrok. Po končani osnovni šoli v Bogojini, je skozi okno ušel materi v srednjo šolo v Murski Soboti in je kot dijak stanoval v takratnem salezijanskem domu Martinišču. Po maturi leta 1940 se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, že po mesecu dni pa se je prepisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Ko je aprila 1941 našo domovino zajela vihra druge svetovne vojne in so njen velik del zasedli nacisti, je bilo v Mariboru ukinjeno semenišče in bogoslovna šola. Smejevo Prekmurje so zasedli Madžari in cerkvenopravno je bilo priključeno škofiji v Sombotelu. Tam je Jožef Smej nadaljeval študij teologije in bil 8.decembra 1944, star manj kot 23 let, posvečen v duhovnika. V Sombotelu se je naučil madžarščine, kar mu je omogočilo, da se je kot duhovnik in škof lahko pogovarjal z madžarsko govorečimi verniki v Prekmurju v njihovem maternem jeziku. Konec druge svetovne vojne je dočakal v Dobrovniku kot upravitelj cerkve. 1. junija 1945 je bil imenovan za kaplana v Turnišču, božjepotnem svetišču Prekmurja. Tam je Turniški Mariji spletel sonetni venec z naslovom Marijin venec. Po treh letih kaplanovanja v Turnišču je bil prestavljen v Mursko Soboto, kjer je bil dolgo časa kaplan, leta 1964 je postal župnijski upravitelj, nato župnik in dekan murskosoboške dekanije. V duhu koncila je zaslutil,da je ekumenizem za Prekmurje, kjer ob katoličanih žive evangeličani, poseben blagoslov in izziv, zato je gojil prisrčne stike z evangeličani. Leta 1969 je bil kot prvi Prekmurec imenovan za stolnega kanonika v Mariboru, leta 1964 je postal ravnatelj škofijske pisarne (kancler), leta 1980 je bil imenovan za generalnega vikarja (škofovega namestnika) mariborske škofije, papež Janez Pavel II. ga je 25. aprila 1983 imenoval za mariborskega pomožnega škofa. Pri škofovskem posvečenju si je izbral marijansko geslo “Milosti polna, spomni se”.

Ob vsem duhovniškem in škofovskem delu je bil dr. Jožef Smej tudi izreden znanstveni, strokovni in leposlovni ustvarjalec. V svoji doktorski disertaciji z naslovom Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga (1973) je predstavil dr. Franca Ivanocyja, “prekmurskega Slomška”. Največ raziskovalne ljubezni je posvetil svoji domači bogojinski župniji in murskosoboški župniji s podružnicami. Veliko je pisal za Stopinje, prekmurski koledar, ki se je rodil na njegovo pobudo. Življenje in delo Mikloša Kuzmiča, prvega katoliškega prevajalca Svetega pisma, je predstavil v romanu Po sledovih zlatega peresa (1980). Leta 1992 je izšla njegova pesniška zbirka Kaplja na vedru. Tam je v spremni besedi zapisal: “Meni se zdi, da vsi v duši nosimo pesmi kot spomin na davno izgubljeni raj, a se mnogi morda tega ne zavedajo in pesmi v pravem trenutku ne zapišejo.”

Poslanstvo. “Življenje duhovnika in škofa je več kot zgolj naštevanje služb ali navajanje podatkov,” je v prekmurski koledar Stopinje 2002 ob 80-letnici takrat svojega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja zapisal mariborski škof dr. Franc Kramberger. “Življenje duhovnika, škofa je delo, odločanje, tveganje, garanje, je zavestna rast iz korenin prednikov na škofovskem sedežu, je hoja za Kristusom in pričevanje z deli.” To poslanstvo je škof Jožef Smej zvesto izpolnjeval od svoje mladosti. Na poseben način v času njegove pastirske poti: od takrat, ko ga je kot dvaindvajsetletnega fanta Bog poklical … do svojega prvega službovanja v Turnišču, kjer je Marijina božja pot. … odhoda v Mursko Soboto: „Potem pa naenkrat, ko sem že bil dekan, župnik, škof Držečnik kot strela z jasnega spet vpraša, ali bi hotel priti za kanonika v Maribor. Kako težko sem rekel ‘dva tedna mi dajte, da razmislim’ … tako sem obstal potem v Mariboru in še danes sem tukaj.Bogu hvala za vse, delam že dolge nadure. Pa kljub temu, kakor je rekel sv. Martin: ‘Bog, če sem tvojemu ljudstvu še potreben, se ne branim dela’,” je pogumno povedal škof Smej.

Prvo srečanje Jožefa Smeja z Ognjiščem. Bilo je to leta 1965, ko sem bil župnik v Murski Soboti. Moj kaplan je bil Martin Poredoš, Franc Bole pa je bil takrat župnijski upravitelj v Bertokih. Poredoš mi je znal veliko povedati o Boletu. V bogoslovju sta bila sošolca, oba posvečena 1958. Ognjišče. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ima dva pomena. Ognjišče je prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji, npr. na ognjišču so prasketala drva; drugič pa pomeni toplo domače ognjišče, dom, družino, npr. nepozabno domače ognjišče, nepozaben dom, nepozabna družina. Ognjišče kot revija spominja na nekdanje Slovenske večernice. Ob dolgih zimskih večerih je s stropa v topli veliki sobi visela petrolejka. Njena luč je toliko razsvetljevala, da je eden lahko bral, drugi pa so poslušali.
škof Jožef Smej – “utrinek dobrote na slovenskem nebu”.

Zdi se mi, da je imel g. Bole že v bogoslovju načrt, da bo izdajal revijo za mladino. Takratna oblast je bila ljubosumna in se je bala, da bi mladina prišla v druge roke, ne njihove. Kdor ima mladino, ima bodočnost. Boletu je uspelo izdajati revijo za mladino, ker je imel za seboj močno osebnost. Bil je to msgr. dr. Mihael Toroš, apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije, in sicer od leta 1948 do svoje smrti, 29. decembra 1963. Bil je dobro zapisan pri oblasti, saj je nosil (!), ne samo prejel, jugoslovansko odlikovanje v priznanje za svojo narodnostno strpnost. Čeprav je Mihael Toroš kot apostolski administrator imel več naslednikov, npr. Anton Vovk, Albin Kjuder, Andrej Simčič, Janez Jenko, je vendar Torošev učinkujoči duh vplival na oblastnike, da so Boletu dovolili izdajanje revije, kljub oviram, ki so mu jih nastavljali – denimo ta, da je bil Bole 15 dni zaprt v Kopru. Oba, tako Bole kakor tudi Poredoš, sta dobila papeško odlikovanje: prvi papeški kaplan, drugi papeški hišni prelat.

več:
S. Čuk, škof Jožef Smej. Utrinek dobrote na slovenskem nebu: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2007), 20-21.
M. Erjavec, Jožef Smej: Moj pogled, v: Ognjišče 4 (2015), 68-69.
B. Rustja, Bog trpi, ko trpi nemočen človek: Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 8 (2011), 24.

o škofu Smeju:
Vse je osvojil z dobroto svojega sočutnega srca. Koprski škof dr. Jurij Bizjak je v svojem pričevanju o škofu Smeju zapisal, da rad prisluhne njegovi besedi ali prebere, kar je napisal, “kajti vsak njegov prispevek je kakor utrinek na zvezdnatem nebu: zasveti in nakaže smer”.

Škof Smej o veri. Vera je božji dar, pa tudi človekov odgovor na božjo milost, „Vera je milost. Mora pa človek imeti tudi voljo (Benedikt XVI.). Na milost torej pristanemo, ji privolimo. Dvome je imela tudi sv. Terezija Deteta Jezusa, ko se je vprašala, ali je onstranstvo kaj, ali ni nič?” Škof Smej je povedal, da sam nikoli ni imel resnih dvomov in da mu je Bog dal to milost. Pri tem je po njegovem pomembna tudi molitev rožnega venca: „Mi v družini nismo vsak dan molili rožnega venca, razen v oktobru. Sam pa sem začel vsak dan moliti rožni venec takrat, ko sem prebral – vem, da je bilo takrat na indeksu – zame najbolj globok roman, Bratje Karamazovi. In tam je tako lepo rečeno o Kristusu: ‘Poživi vero.’ Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo.” Kot pravi, bodo težave vedno prisotne, a da nas skozi vse varuje vera, s tem pa tudi upanje in ljubezen.

še nekaj njegovih misli:

• Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.
  
• Marija je najlepši, od Svetega Duha oblikovani portal, skoz katerega je v tihoti stopil Bog, ko se je učlovečil.
  
• Mir moramo piti iz čistih Božjih vrelcev, vrelcev resnice, pravičnosti in ljubezni.
  
• Ločnica med dobrim in zlim ne poteka med ljudmi, ampak skozi vsako človeško srce. V vsakem izmed nas ima dobri in zli duh svojo bojno črto.
  
• Veliko ljudi nič ne posluša ali pa sliši – le sebe.
  
• Kako bi mogli drug v drugem trajno gledati brate, če odklanjamo skupnega Očeta?
  
• Tu in tam še zmeraj slišimo govoriti, naj bi molili le takrat, ko čutimo nagnjenje do molitve! To ne drži. Molitev je služba.
  
• Vsak trenutek je korak proti večnosti. Čas je božja lastnina, mi ga moramo odkupljati z dobrimi deli.
  
• Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo.
  
• Marija je križišče, kjer sta se za večno srečala in zedinila Bog in človek in kjer se kristjan v polnosti sreča s Kristusom.
  
• S pokrižanjem izrazimo, da pripadamo troedinemu Bogu. Križ pa je hkrati tudi znamenje posebnega božjega varstva.
  
• Ljubezen, srce, posebno materinsko, kot je Marijino, vidi več in jasneje kakor oči.
  
• Svojo službo lahko opravlja duhovnik samo, če postavi svoje življenje pod znamenje križa.
  več:
  

pripravil Marko Čuk

* 28. avgust 1930, Vidova (Čačak) † 20. november 2020, Beograd

Za posledicami okužbe s koronavirusom je umrl patriarh Srbske pravoslavne Cerkve Irinej. Bil je 45 poglavar Srbske pravoslavne cerkve, ustoličen 23. januarja 2010 v beograjski saborni (katedralni) cerkvi sv. nadangela Mihaela Dan prej so ga v patriarhovi palači izbrali za naslednika patriarha Pavla. Že po izvolitvi je nakazal, da se bo pogovarjal s Katoliško cerkvijo, imel je dobrohoten odnos do katoličanov, tudi papež Frančišek mu je bil naklonjen.

Patriarh Irinej se je rodil kot Miroslav Gavrilović v vasi Vidova blizu Čačka. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo v Čačku, bogoslovje v Prizrenu, teološko fakulteto pa v Beogradu. Leta 1959 je postal menih v samostanu Rakovica in še istega meseca posvečen v duhovnika. Nekaj časa je predaval na prizrenski bogoslovni šoli, potem pa je bil poslan na izpopolnjevanje v Atene. Konec šestdesetih je bil rektor prizrenske teološke šole, leta 1974 pa je bil imenovan za vikarnega (pomožnega) škofa patriarha Germana in že leto kasneje za niškega škofa. Niško škofijo (največjo v Srbiji), je vodil petintrideset let – do izvolitve za srbskega patriarha (2010).

Pokojni Anton Rojc častni kanonik LJ škofije, dolgoletni župnik v žup. Sv. Križ (Žale) … škofov vikar v Beogradu je niškega škofa Irineja dobro poznal, in ob njegovi izvolitvi je za Ekumenski zbornik o njem zapisal:
“Kot niški škof se je trudil za obnovo duhovnega življenja, obnavljal cerkve in dal zgraditi štirideset novih cerkva. Ves čas škofovanja, tako pišejo sredstva družbenega obveščanja, je škof Irinej ostal skromen osebno in tudi v svojem škofijskem domu. Uporabljal je skromen avto, ki ga je vozil sam. Primerjajo ga s pokojnim patriarhom Pavlom, s katerim sta bila dolga leta velika prijatelja. Patriarh Irinej je v svojem štiriinštiridesetletnem škofovanju pokazal, da je človek dialoga in spoštovanja različnih mišljenj.”

Do izvolitve naslednika, bo njegove dolžnosti opravljala sinoda Srbske Pravoslavne Cerkve pod vodstvom najstarejšega člana.

pripravlja Marko Čuk

(*ob obletnici) Pred štiriindvajsetimi leti  se je Davo Karničar kot prvi Zemljan s smučmi spustil z Mount Everesta, najvišje gore sveta. Takole je opisal svoj podvig za športno rubriko Ognjišča:

Tistega dne ob 6.45 uri sem prvič stal na vrhu Everesta. Človek mora imeti izreden motiv, da že na vrh pride, potem pa mora zelo paziti na vsak korak; če tam narediš napako, padeš – in to daleč. Drugače pa sem poleg čestitanja in formalnega slikanja predvsem mislil, kako bo šlo navzdol. Že navzgor sem bil popolnoma skoncentriran na plezanje, saj to ni olimpiada, kjer lahko čez štiri leta ponavljaš, navzdol pa še toliko bolj. Ta dan je moralo uspeti. Trdno sem bil namreč odločen, da ne bom prišel nazaj domov, dokler ne bom preplezal Everesta in odsmučal z njega.

Z vrha do baznega tabora sem smučal 4 ure in 40 minut, s tem, da sem na drugem taboru pol ure čakal, da so pravilno postavili kamere. Tudi to je svojevrsten dosežek za Guinnessovo knjigo rekordov. Že pred odhodom so mi mnogi rekli: “Zares velik dosežek, če ti bo uspelo!”

Hillaryjeva stopnja je bila zelo pozitivno presenečenje in ni nepredstavljivo težka stvar, čeprav se ne bi ustavil vsaj 2000 m, če bi padel. Odločilno pa je bilo, da smo šli gor jeseni, ko je to zaradi monsunskih padavin zgolj strm greben, spomladi je veliko težje. Tokrat je bilo veliko težje malo pod tem grebenom, kjer se je začel kložast sneg in je bila velika nevarnost plazov. Doma bi se gotovo obrnil. Poleg nekaterih težjih mest pa je bilo gotovo najbolj nevarno na delu od prvega višinskega tabora do baze, kjer je Ledeni slap. Tam je že težko hoditi in plezati,  smučati pa nemogoče, tako da sem moral iti po desni med ledenikom in steno Zahodne rame, kjer so dnevno vsaj trije plazovi in je zaradi njih vse razbito. Tudi nikamor jim ne moreš uiti, tako da takšnega strahu še nisem doživel. Strah, ker veš, da lahko vsak čas zaslišiš kotaljenje plazu, a vsaj dvajset minut nimaš kam. Poleg tega sem bil že zelo utrujen, izgubljal sem orientacijo in mi je izredno pomagala radijska zveza z bazo, po kateri so mi tudi sporočili, da je bil v tem delu petnajst minut prej en velik plaz. Kaj bi bilo, če zgoraj ne bi čakal na tiste kamere…

Še sedaj sem neskončno vesel, da mi je resnično uspelo, tako solzen od ganjenosti pa gotovo še nisem bil. Ko že nekoliko oddaljen od tistega dne razmišljam o vsem skupaj, začutim pravo zadovoljstvo in veselje, ki je čedalje močneje. Vse življenje se bom s pristnim občutkom spominjal, da mi je uspelo, ampak za ta občutek je bilo potrebnega tudi veliko dela.

DAVO KARNIČAR
slovenski alpinist in ekstremni smučar
* 26. oktober 1962, Zgornje Jezersko, † 16. september 2019, Zgornje Jezersko

Ljubezen do gora in smučanja mu je bila položena v zibelko, kasneje pa ga je s hribi še bolj povezalo preživljanje otroštva na Češki koči, kjer  je bil njegov oče oskrbnik.  Davo je opravil več kot tisoč alpinističnih vzponov, presmučal najpomembnejše alpske stene tako v Sloveniji (Triglav, Jalovec, Špik) kakor tudi v tujini (1994 – SV steno Eigerja, in V steno Matterhorna). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne (8091 m), leta 2000 pa kot prvi na svetu z vrha Everesta (8848 m). Umrl je leta 2019 v delovni nesreči (v gozdu)

PONIKVAR, Vid. Prvi s smučmi z najvišje gore sveta (Šport). Ognjišče, 2000, leto 36. št. 12, str. 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

(* ob obletnici) Pred štiriintridesetimi leti je Marija Štremfelj kot prva Slovenka stopila na vrh najvišje gore sveta … Z Andrejem sta tako postala prva zakonca na Everestu. 

Marija: Takrat sva bila tam gori skupaj, Andrej je bil že enkrat prej. Sedmi oktober leta 1990 je bil čudovit dan, ponoči je sicer pihal orkanski veter, čez dan pa se je umirilo. Vrh sva res doživela kot vrh, ker sva bila na njem sredi dneva in imela sva dovolj časa, kazalo je, da bo vreme držalo, da sva si lahko privoščila, ostati na vrhu celo uro, kar je na osemtisočakih redko mogoče. Vsa naša družina se vsako leto prav na ta dan zbere. Na Everestu sem se jih spominjala, saj sem vedela, da so vsi, ki mi karkoli pomenijo, takrat skupaj, in tudi sama sem čutila močno vez z njimi. Pa še to: na Everestu si že tako visoko, da tam s prostim očesom vidiš, da je zemlja okrogla, ker se vidi, da se na obzorju krivi, razgled je bil čudovit, ker sva imela čudovito vreme. Na vrhu je bilo res lepo, do njega priti, pa je bilo še in še naporno. Ni lahko prilesti na vrh Everesta: kisika manjka, ustavljaš se na pet minut in si res utrujen, pa še zebe te.

Andrej: Res je, lepo je stati na vrhu, to je res vrh. Pa tudi fantastičen občutek je potem kasneje. Kljub vsem naporom je tam gori neki določen čar, ki te potegne in ga morda razumeš šele kasneje. Pravzaprav je tako, kot z vsemi stvarmi v življenju: težje ko prideš do nekega cilja, več ti pomeni!

več:
M. Čuk, Marija Štremfelj, Šport, v: Ognjišče 1 (1991), 42-44.
M. Turk, Andrej in Marija Štremfelj: Moj pogled, v: Ognjišče 8, 2010,. 22-24.
B. Rustja, Alpinista Marija in Andrej Štremfelj prva zakonca na Everestu: Gosta meseca, v: Ognjišče 4 (2016), 8-13.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

(ob obletnici) 5. junij 1994 … velja za začetek oddajanja Radia Ognjišče – prvega cerkvenega radia pri nas. Ta  dan so šla v eter prva poročila in obvestila, duhovne misli, življenjepisi svetnikov, v studiu so se zvrstili prvi gostje, posnete so prve kontaktne oddaje. 6. junija 1994, dan po tem, pa je tedanji koprski škof Metod Pirih blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. … V knjigi Franc Bole uresničevalec evangelija, ki je izšla za veliko noč 2020, je tudi poglavje Ustanovitelj Radia Ognjišče (str. 137-153) s spomini glavnega urednika Radia Ognjišče  Francija Trstenjaka in Izidorja Ščeka …

nekaj odlomkov iz zgodovine Radia:

Že konec osemdesetih, ko je revija Ognjišče doživljala strmo rast naročnikov in dosegla tudi najvišjo naklado (105.000 izvodov leta 1989) in rekorde branosti, je Franc Bole z velikim navdušenjem govoril o katoliškem radiu. Ko so leta 1989 začeli graditi nove prostore za uredništvo (prizidek škofijske stavbe), je celo predvidel dva prostora za radio, a kasneje se je zgodba razpletla zelo drugače.

Radio sem si predstavljal zelo preprosto. Pri našem Ognjišču smo imeli nekaj novinarjev, ki bi jih lahko uporabili, če bi bilo treba. Ker pa se ni nikamor mudilo, si nisem preveč razbijal glave ob ugotovitvah poznavalcev, da prostora v ‘bildingu’ nikakor nista zadostna in ne primerna. Uporabili smo ju za pisarne … (Franc Bole)

Prizadevanje za radijske frekvence je bilo naporno in dolgo. Ko je leta 1992 izvedel, da sprejemajo prošnje za radijske postaje, je seveda prošnjo nemudoma odposlal, potem pa je hodil v Ljubljano na Oddajnike in zveze in jim razlagal, kako bi radi: da bi Radio Ognjišče pokrival celo Slovenijo, in bi ne bil le lokalni radio. Pozanimal se je, koliko možnosti je za kakšno frekvenco in spraševal in spraševal … Takrat so mu povedali, da bi morda uspelo dobiti eno na Krvavcu – so obljubili, da bodo naredili raziskavo … Franc pa je še naprej spraševal … še za Sveto Goro, kjer je imel državni radio dvanajst let oddajnik v zvoniku in se je šele nedavno preselil na oddajni stolp.

“No, če ste bili vi dvanajst let v zvoniku, bomo pa tudi mi lahko dvanajst,” sem jim rekel … Potem smo se dogovorili še za Tinjan, kjer je bilo tudi še nekaj možnosti. “Kaj pa SV Slovenija?” sem spraševal naprej. “Boč je idealna točka za pokrivanje Štajerske, kako pa kaj s Kumom za Dolenjsko?” – “Tam bo pa težko, tam ni frekvenc in je veliko povpraševanje … Vi kar vložite prošnje, toda to dvoje vam zagotovo ne bo uspelo dobiti.” Vložili smo prošnje in čakali … kar petdeset radijskih postaj je takrat vložilo prošnje … z eno razliko: mi smo bili prvi. Očitno se v tistih prvih letih po osamosvojitvi frekvence očitno niso dodeljevale preveč ‘ideološko’ in tako smo jih dobili pet: Krvavec, Tinjan, Sveta gora, za Kum in Boč pa smo bili pripravljeni plačati najemnino v državnem oddajniku. Za vse te postojanke smo morali kupiti oddajnike, da so se sploh bili pripravljeni z nami resno pogovarjati in tako smo prišli do pokritja večjega dela slovenskega ozemlja. (Franc Bole)

Ko je tako Ognjišče dobilo frekvence in se je vse začelo odvijati bolj zares, je bilo treba poiskati prostor za studio. Franc se je spomnil na novo cerkev Sv. Marka, ki jo je na hribu nad Koprom leta 1990 zgradil oče Bojan (njegov prijatelj in soustanovitelj revije). Pod cerkveno streho je bilo tudi župnišče in pod njim kletni prostori … tako se je Bole pogodil z župnikom, da lahko v kletnih prostorih uredijo studio. Zdaj je potreboval še človeka, ki bo imel nekaj več pojma o radiu, ki bo znal “poiskati, urediti in povezati vse potrebno”. Tako je pri mariborskem škofu Krambergerju ‘prosil’ za mladega duhovnika Francija Trstenjaka, ki je bil imenovan za glavnega in odg. urednika Radia.

Ko je msgr. Franc Bole leta 1993 dobil dovoljenja za pet oddajnih točk in je bila uresničitev ideje o katoliškem radiu videti uresničljiva, sva se srečala na prireditvi Klic dobrote, ki sem jo pripravljali s Slovensko karitas. Vprašal me je, če bi postal urednik Radia Ognjišče. Rekel sem, da lahko, če seveda škof dovoli. In škof Kramberger je po Boletovem prepričevanju dovolil in s Francem Boletom sva lahko začela uresničevati njegove ideje. (Franci Trstenjak)

Septembra leta 1993 je Franc Bole v Ognjišču prvič omenil, da se nekaj pripravlja, ali bolje: da smo pravzaprav tik pred tem, da se oglasi cerkveni radio … Radio Ognjišče.

Mnogi ste že brali v kakšnem časopisu …, da je Ognjišče med prvimi vložilo prošnjo za pridobitev radijskih valovnih dolžin za oddajanje Radia Ognjišče. Do sedaj smo dobili valovne dolžine na štirih oddajnikih … Torej boste v teku nekaj mesecev lahko poslušali oddaje Radia Ognjišče. … Zavedamo se, kako važno je področje javnega obveščanja in zato želimo biti tu prisotni kot alternativni program. To se pravi program, ki bo drugačen od obstoječih. Revija Ognjišče bo v oporo radijski postaji (pozneje tudi TV) in radio bo v oporo Ognjišču. Čeprav bodo imeli verski programi in informacije na našem radiu posebno mesto, bo to na radiu poleg drugega tudi veliko glasbe. (Franc Bole)

Iz studia na hribu sv. Marka (Koper) so prek Tinjana in Svete Gore oddajali poskusno: glasbo, kratka besedila, obvestila. Med tem pa so v Ljubljani v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu (škofijska gimnazija) pripravljali nov glavni studio in računali, da bodo morda že proti koncu junija začeli oddajati z oddajnika Krvavec, ki pokriva zelo široko področje (Gorenjsko in ljubljansko kotlino) … skupaj z oddajnikom na Boču, ki pokriva Maribor (Štajersko in del Dolenjske) in s Kumom (Dolenjsko). Franc Bole je ‘žarel’ od navdušenja … v Ognjišču je navduševal bralce (= bodoče poslušalce) (…)

Zakaj smo se lotili tega načrta? Ko smo se pred tridesetimi leti nekateri odločali za ustanovitev revije Ognjišče, smo to storili zato, ker smo vedeli, kako pomembno je, da se Jezusovo oznanilo, ki smo ga do takrat kot duhovniki oznanjali v glavnem na župnijah s pridigami, z veroukom, zakramenti, širi tudi s tiskano besedo časopis, revija, knjiga. Kako pomembno vlogo igra verski tisk, se je zavedala tudi takratna komunistična oblast, ki je storila vse, da bi nam to preprečila. To ji ni uspelo, ker smo imeli toliko zvestih bralcev. Takrat seveda nismo mogli niti sanjati o radiu, še manj o televiziji. Zdaj je to mogoče in lahko bomo dosegli veliko več ljudi. Ne samo verske oddaje, vse, kar plemeniti, vzgaja in nas navaja k lepšemu življenju, je oznanjevalec Jezusove ‘vesele novice’, kar pomeni beseda evangelij. (Franc Bole)

6. junij 1994 … blagoslovitev studia v Kopru – začetek prvega cerkvenega radia pri nas
Že od 20. marca 1994 so radijski valovi poskusno ‘nosili’ glas Radia Ognjišče po Primorski, prelomni dan za radio pa je bil 6. junij 1994, ko je koprski škof Metod Pirih blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. … Že dan prej so šla v eter prva poročila in obvestila, duhovne misli, življenjepisi svetnikov, v studiu so se zvrstili prvi gostje, posnete so prve kontaktne oddaje.

Veseli smo tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio. (koprski škof Metod Pirih)

(…)

več z besedami glavnega urednika Francija Trstenjaka.ob sklenitvi Srebrne kolesarske diagonale pri zahvalni maši v cerkvi sv. Marka, kjer se je v koprskem studiu pred 25 leti začel  program….in spletni strani Radia Ognjišče

in v knjigi

Ognjišče je za letošnjo veliko noč (2020) pripravilo poseben pirh – knjigo o Francu Boletu – ustanovitelju Ognjišča, založbe, radia …. Pred 55 leti (velika noč 1965) je za podobno (tiskano) darilo poskrbel takrat mladi postojnski župnik Francelj, ki je (skupaj s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem), vernikom v Postojni in v Kopru ponudil – Farno ognjišče. Pred dvema mesecema se je Franc Bole od nas nenadoma poslovil in v spomin nanj in njegovo delo smo pripravili knjigo spominov.
Knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo … Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode …

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

pripravil Marko Čuk