Postni čas je priprava na noč vseh noči, na sveto veliko noč. Sam si ne morem predstavljati velikonočnih praznikov brez praznovanja vigilije. Med velikonočnimi prazniki sem petindvajset let vodil duhovne vaje za mladino in mlade smo vedno uvedli v liturgijo te svete noči. Za vse je bil to izreden dogodek. Vem, da danes ne morem več obnoviti teh noči s takšno intenzivnostjo. Ampak vsako leto znova se takšen, kakršen pač sedaj sem, z vsem, kar me trenutno zaposluje, prepustim tej dolgi noči, saj naši liturgični obredi trajajo od 22.45 do 1.45. In globoko zaupam, da se vsako leto na nov način zgodijo v meni odrešitev, sprememba in osvoboditev.
Vigilija se začne s temo. V cerkvi je temno, verniki doživljajo zunanjo temo kot podobo za svojo notranjo temo. Zavestno doživljajo temačnost svojega srca, dokler v njem ne zagori velikonočna sveča. Šibko luč ene sveče po trikratnem petju “Lumen Christi – Deo gratias” (“Kristusova luč – Bogu hvala”) ponesejo do vseh vernikov. Nato postavijo velikonočno svečo na svečnik in jo slovesno pokadijo, duhovnik pa zapoje skrivnostni spev Exultet: to je Hvalnica velikonočni sveči, ki slavi v podobi sveče Božje odrešenje in osvobajajoče delovanje Jezusovega vstajenja. V podobah Stare zaveze je vigilija prikazana takole: »To je noč, ko si naše očete, Izraelove sinove, nekdaj iz Egipta izpeljal in jim skozi Rdeče morje dal iti kakor po suhi poti. To je torej noč, ki je s svetlobo ognjenega stebra pregnala temo grehov. To je noč, ki nocoj po vesoljnem svetu rešuje teme greha in hudobije sveta tiste, ki verujejo v Kristusa, jih posvečuje v Očetovi ljubezni in jih združuje v občestvo svetih.« Med poslušanjem te čudovite hvalnice držimo v rokah goreče sveče in luč se lahko razlije v vso temino našega srca, zasije pa tudi na ves svet, da bi prav vse razsvetlila velikonočna luč.
Nato si vzamemo čas za štiri berila iz Stare zaveze, v katerih je že napovedana velikonočna skrivnost:
- Prvo berilo je zgodba o stvarjenju. Bog je videl, da je vse zelo dobro, da je bilo vse lepo. V luči velikonočne sveče smemo občudovati lepote stvarstva, saj je bilo z Jezusovim vstajenjem ponovno vzpostavljeno to, kar je bilo zamišljeno na začetku.
- Z drugim berilom, Abrahamovo daritvijo, imajo mnogi težave. Kako lahko Bog Abrahamu ukaže, naj mu daruje sina? Toda aktualnost tega berila začutimo, če si predstavljamo: ni ukazal Bog Abrahamu, naj mu daruje sina, ampak je Abrahama k temu prignala njegova podoba Boga – naj žrtvuje sina na oltarju svoje skrajne strogosti ali na oltarju svojih malikov. Liturgija pa vidi v tej zgodbi skrivnost Jezusove smrti za nas.
Toda ne smemo si predstavljati, da je Bog svojega sina žrtvoval, podaril nam ga je iz ljubezni, prepustil ga je ljudem in s tem tudi tvegal, da ga ubijejo. V tem slutimo skrivnost ljubezni, ki ni mislila nase, ko nam je podarila življenje.
- Tretje berilo nam pripoveduje o izhodu iz Egipta in prehodu skozi Rdeče morje. V tem prehodu je že zgodnja Cerkev videla podobo Jezusovega vstajenja in našega krsta. Krščeni smo po Jezusovi smrti in njegovem vstajenju. Ta zakrament nas osvobodi vseh notranjih sovražnikov, skupaj z “vozovi in konjeniki” jih zalije morje, sami pa lahko odidemo v svobodo.
- Četrto berilo iz preroka Izaija (Iz 54,5–14) nam opisuje odrešitev po Kristusu kot izraz Božje ljubezni. Božjo ljubezen primerja z ljubeznijo moža do njegove mladostne ljubezni. Bog nas ni pozabil. Usmilil se nas je z večno zaobljubo. In ob vstajenju svojega Sina nam obljubi, da se ta zaveza miru ne bo zamajala in da nas ne bo dosegla groza stiske.
Po obredni molitvi zapojemo velikonočno kesanje (Kyrie) in z njim pozdravimo Vstalega. Ponovno zapojejo orgle ob Slavi: z veličastno melodijo in pesmijo se po dveh dneh ponovno oglasijo. Ob mogočni Slavi se prižgejo vse luči, tako da nenadoma sredi noči postane svetel dan. Po berilu iz Pisma Rimljanom, kjer nas Pavel spominja na skrivnost našega krsta, oznani duhovnik veliko veselje z velikonočno Alelujo. Po štiridesetih dneh ponovno prvič zazveni ta vzhodni napev. Plaho išče velikonočna Aleluja svoje tone: v treh spevih se vsak začenja z višjim tonom, dokler se ne konča v najvišjem veselju.
Evangelij nam oznanja prvo srečanje žena z vstalim Kristusom. Tudi nam oznanjajo žene: »Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel!« (Mt 28,6). Žene so prve srečale Vstalega. Možje s svojim racionalnim razmišljanjem težko sprejemajo skrivnost vstajenja. Potrebujejo žene, ki zaupajo svojemu srcu. In srce ve, da ob skrivnosti rojstva obstaja tudi skrivnost vstajenja, kjer življenje premaga smrt, kjer je ljubezen močnejša od smrti. Tako nam želijo žene prinesti oznanilo vstajenja in nam odpreti tisti ženski kotiček naše duše (nas povežejo z ‘animo’), ki nosi v sebi notranjo slutnjo vstajenja.
Po pridigi blagoslovi duhovnik vodo: ali kot krstno vodo, če je v tej noči tudi krst katehumenov, ali kot velikonočno vodo, ki si jo verniki odnesejo domov. V molitvi nad vodo se spomnimo vseh zdravilnih učinkov, ki jih je Izrael izkušal:
- voda, ki nam poteši žejo;
- ki nas očisti vse kalnosti;
- živa voda, ki nas poživi in obnovi;
- in končno voda, s katero je bil Jezus krščen v Jordanu in nas spominja na naš krst.
V nekaterih okoljih še srečamo navado, da se z velikonočno vodo dotaknejo oči, da bi lahko povsod videli skrivnost vstajenja: v razbohoteni naravi, v obrazu človeka, v preprostih doživetjih našega vsakdana, kot so vstajanje, umivanje in obroki ob družinski mizi.
Po obnovitvi krstne obljube sledi evharistija, ko med obhajilom zavestno sprejmemo telo vstalega Kristusa. V tej moči lahko vstanemo iz groba svojega strahu, iz groba obupa, iz groba prazne rutine – da bi si upali živeti. Grob, v katerem bi najraje kar obležali, lahko pomeni marsikaj:
- To je najprej grob, ko se umaknemo kot gledalci. Pri vsem, kar se dogaja, ostajamo gledalci. Nismo pripravljeni vstati, prevzeti odgovornosti, nastaviti glave – da drugi ne bi bili križani.
- Grob ponazarja tudi vlogo žrtve, s katero se enačimo. Vedno znova smo žrtev žalitev in ponižanj. Toda ne smemo ostati vedno žrtve, saj tako nehote postanemo storilci, kakor nas uči psihologija. Vstajenje pomeni, da vstanemo iz svoje vloge žrtve, se od nje poslovimo in se spoprimemo z življenjem.
Vstajenje, ki ga to noč praznujemo, pomeni za naš vsakdan vstajenje iz različnih grobov, v katere smo se zavlekli. Naše vstajenje se mora konkretno pokazati, tako da gremo prebujeni z budnimi očmi v svoje življenje in postanemo odkrito pravični do sebe in do ljudi okoli nas.
Jezus je vstal od mrtvih. Tako nam njegovo vstajenje podarja upanje, da tudi mi po smrti ne bomo padli v temo, ampak bomo vstali v Božji ljubezni. Jezusovo vstajenje nam odvzame strah pred lastno smrtjo. Jezus, ki je v svojem vstajenju pretrgal vse verige, ki so ga vezale na grob, nas bo rešil tudi verig naših grehov in notranjih potlačitev, da bomo z njim našli v zaupanju pot do Boga. Tako je razumel vstajenje Pavel v Pismu Hebrejcem. S smrtjo na križu je Jezus vstopil v svetišče, v presveto. »Po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso.« (Heb 10,20). Jezus je šel za nas kot “začetnik in dopolnitelj vere” (Heb 12,2) v Božje nebeško svetišče, v veličastvo nebes, da mu lahko z vsem zaupanjem sledimo. Smrt bo po vstajenju tudi za nas vstop v nebeško svetišče. Jezusovo vstajenje nam podarja upanje na večno veličastvo. V upanju imamo že sedaj “varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo, kamor je za nas kot predhodnik vstopil Jezus” (Heb 6,19–20a). Jezusovo vstajenje, ki ga praznujemo na veliko noč in vsako nedeljo znova, je za nas to sidro, ki ga imamo že sedaj v sebi in s katerim smo že sedaj zasidrani v Božjem nebeškem svetišču, ki nas v naši smrti in vstajenju pričakuje za večno.
Velika noč ni omejena le na liturgično praznovanje. Želi spremeniti tudi naše vsakdanje življenje. Tako imamo blagoslov velikonočnih jedi: mesa, jajc, hrena in kruha. Naši družinski obroki naj bi odsevali nekaj skrivnosti vstajenja.
- Jedi ponazarjajo krepčilno, zdravilno in obnavljajočo Božjo moč, ki je z vstajenjem postala občutna za vse nas.
- Naša skupnost pri mizi nadaljuje velikonočni obrok, ki ga je Jezus imel po vstajenju s svojimi učenci.
- Nekoč so veliko noč proslavljali s plesom; življenje, ki je v vstajenju strlo vse okove, naj zlomi tudi okove, ki nas tolikokrat držijo v nemoči, kot so predsodki, blokade in negotovost.
Upam, da vas je postni čas pripravil na sveti velikonočni praznik, in vam želim, da ta živost, ki jo rojeva vstajenje, v petdesetih dneh velikonočnega časa prodre vedno globlje v vas in da zajame vsa področja vašega telesa in duha. Naj velikonočni čas postane za vas rodoviten, da se bo vaše življenje vedno bolj poglabljalo.
iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk
ADVENT
DOBROTA
BOGASTVO
Gospod, zahvaljujem se ti,
Mati Marija, ti dobro poznaš 
Sedaj, ko smo že prebrali pasijon, se križ lahko odkrije. Slavili ga bomo kot “les križa, na katerem je Zveličanje sveta viselo”.
Grob, v katerem je Jezus ležal tri dni, nas želi povabiti, da pokopljemo tisto, kar nas ovira v življenju: