Nekoč je živel mogočen kralj, najmogočnejši v svojem času. To je bil čas, ko so ljudje še vedeli, kje so nebeška vrata.
Kralj je osvojil vse, kar se je dalo osvojiti, a hotel je priti še do najpomembnejšega: hotel je najti ključe, ki odpirajo nebeška vrata. Toda nihče mu ni mogel ustreči.
Kralj je porabil velik del svojega ogromnega premoženja, da je plačeval ljudi, ki so raziskovali vse kotičke zemlje, da bi našli tiste tako zaželene ključe. Toda vse zaman! Svoje poslance je napotil v najbolj odročne kraje, a brezuspešno.
Tako je nekega dne kralj prijezdil na konju pred vrata. Stegnil je pest proti angelom, ki so jih stražili, in jim zaklical: »Ne bom imel miru, dokler ne pridem do ključev, ki odpirajo ta vrata!«
Eden od angelov je pogledal kralja in mu dejal: »Na zemlji je na tisoče ključev, s katerimi lahko odpreš nebeška vrata. Cvetijo prav pod nogami ljudi, ljudje pa jih teptajo. Tudi ti jih lahko najdeš, če jih boš znal iskati. Tebi so namenjeni trije. Če jih boš našel, boš lahko odprl nebeška vrata.«Kralj je razjahal konja in nemudoma začel iskati ključe. Več let je natančno pregledoval tla pod svojimi nogami, a noben ključ ni tam vzcvetel.
Ko se je nekega dne sprehajal, se je skoraj spotaknil ob revno in skoraj suho drevesce. V letih, ko je iskal ključe nebes, je postal manj ošaben in bolj pozoren na male stvari. Vzel je drevesce domov. Izkopal je jamo, vanjo nasul rahlo zemljo in posadil drevesce ter skrbel zanj.
Nekdo, ki je šel mimo in ga je opazoval, mu je rekel: »Ne muči se s tem ničvrednim drevescem. Tudi če ga rešiš, si prestar, da bi lahko počival v njegovi senci ali užival njegove sadove!«
»Nekega dne se bo le kdo tu usedel in blagroval senco tega drevesa in njegove sadove. Torej bo malo blagroval tudi mene,« je odvrnil kralj. »Že sedaj sem lahko srečen.«
V tistem trenutku je zagledal prvi ključ. Bil je prav pod njegovo desno nogo in zdelo se je, da je pognal iz zemlje. Bil je ključ iz nenavadne kovine: zelen kot smaragd.
Minilo je še nekaj časa. Kralj je še naprej iskal. Nekega zimskega popoldneva, med hudo nevihto, je zagledal razcapano in boso dekletce, ki se je treslo ob starih mestnih vratih. Kralj se je ustavil, vzel plašč in z njim ogrnil deklico. Potem jo je dvignil v naročje in jo odnesel v svojo palačo. Sam ji je pripravil toplo jed in poiskal primerna oblačila.
In tisti trenutek je zagledal pod svojo levo nogo drugi ključ. Tudi ta je bil skovan iz posebne kovine in bil rdeč kakor rubin.
Minilo je še nekaj let. Kralj je postal star in utrujen romar. Težko je hodil, opiraje se na palico, a ni nehal iskati ključa, ki mu je še manjkal.
Neke noči je prispel v majhno mesto na Vzhodu. Iskal je prostor, kjer bi se odpočil, tedaj je njegovo pozornost pritegnil nenavaden vrvež ljudi. Presenečen je zagledal sprevod, ki se je vil iz mesta.
»Kam gredo sedaj, ko bo že skoraj polnoč?« se je spraševal kralj. Šel je za njimi. Prišel je do revne barake, ki je služila za hlev. Ljudje, ki so hodili hitreje kot on, so se že vračali v mesto, ko je on komaj prispel do hleva. Pri medli svetlobi bakle je ugledal mlado mamo, ki je zibala svojega otroka. Tisti trenutek je otrok odprl oči. Ostarelega kralja je tisti pogled prevzel in prvič v življenju je pred nekom pokleknil. Njegovo srce pa je napolnilo veselje, kajti pred njim je kakor iz nič vzcvetel tretji ključ. Čisto zlat ključ.
Našel je vse tri ključe in zdaj je lahko odprl nebeška vrata.
⨳⨳⨳
Kralj v naši zgodbi je našel ključe nebeškega kraljestva, ne z bogastvom, močjo ali oblastjo, ampak tedaj, ko je začel zares živeti vero, upanje in ljubezen, ki jih predstavljajo zlat, zelen in rdeč ključ.
Vsi mi bi radi našli nebeške ključe, rešitev najpomembnejših vprašanj. Vsi nosimo v sebi željo, da bi našli Boga.
Prvo vprašanje, ki ga je Jezus postavil dvema učencema Janeza Krstnika, ki sta hodila za njim, je: »Koga iščeta?« Božič nam govori, da je Jezus prišel bivat na našo zemljo in da ga bo našel, kdor ga iskreno išče.
Iskati pomeni biti na poti, hoditi nekemu cilju naproti. Iskanje je vedno dejanje zaupanja in poguma. Zato malo ljudi zares išče ključe nebes. Iskati pomeni tudi napor, moč volje, ceno, ki jo je treba plačati, kot se je zgodilo kralju v naši zgodbi. ‘Iskati Boga’ pomeni predvsem posvečati pozornost temu, kar je majhno, šibko in skrito. Božič nas hoče naučiti, da so prav te stopinje tiste, ki nas vodijo k Bogu.
Mnogi ne zmorejo najti Boga, ki za večino naših sodobnikov ostaja neznanec. »Med vami stoji on, ki ga ne poznate,« nas opozarja Janez Krstnik.
Zato, ker iščejo na napačen način ali ga sploh ne iščejo.

zgodba Trije nebeški ključi je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 19 … objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 22. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Nikolaj ni še nikoli slišal tako žalostne zgodbe. Že veliko let je bil škof v mestu Mira, učil, vodil in skrbel je za kristjane v tem mestu. Številnim ljudem je pomagal v hudih časih. Ko pa je slišal zgodbo o treh mladih dekletih, mu je to skoraj strlo srce.
»Njihov oče nima denarja!« je povedal njihov sosed. »Če hoče, da družina preživi, mu ne preostane drugega, kot da tri hčerke proda za sužnje.«
»Za sužnje?« je zavzdihnil Nikolaj. »Ne! Tega ne moremo dopustiti!«
»Kaj pa lahko storimo?« je vprašal sosed. »Nimam denarja in tudi nihče od mojih znancev ga nima. Povrh pa bo oče še osramočen, če se bo to razvedelo. Moral sem mu obljubiti, da tega ne bom nikomur povedal. To obljubo sem zdaj prelomil samo zaradi teh deklet!«
»Razumem,« je prikimal Nikolaj. »Prepusti to meni. Videl bom, kaj lahko storim!«

Škof Nikolaj se je tisti večer odpravil domov po daljši poti. Počasi je hodil po ozkih ulicah, ljudje so ga, kot vedno, pozdravljali: »Dober večer, škof Nikolaj!« »Kako ste kaj, škof Nikolaj?« Toda namesto običajnega nasmeha so v odgovor prejeli le vljudno kimanje. Škof je bil globoko zamišljen.
Ko je prišel domov, je bilo časa za razmišljanje konec. Zdaj je napočil čas za dejanja. Škof Nikolaj je natanko vedel, kaj mora storiti. Odprl je skrinjo, posebno blagajno, ki jo je imel skrito pod podom, in vzel iz nje čisto vse zlate kovance.
To je še ostalo od premoženja njegove družine, od premoženja, ki ga je razdajal, zlatnik za zlatnikom, in leto za letom potrebnim ljudem v Miri. Upal je, da je ostalo še dovolj, da obvaruje dekleta, da jih ne bodo prodali za sužnje. S tem pa je bila težava rešena šele napol. Kako naj zdaj ta denar izroči njihovemu očetu, ne da bi ta izvedel, da je Nikolaj odkril njegovo skrivnost? Škof Nikolaj se je zazrl v kup zlatnikov. Potem jih je začel prekladati.
Tri dekleta.
Trije kupčki.
Trije … mošnjički.
Seveda! Nikolaju se je posvetilo.
Vsak kupček denarja je dal v majhen usnjen mošnjiček in vsakega je na vrhu zavezal. Potem je počakal, da se je stemnilo – tako da ni bilo več nikogar na ulicah. S tremi mošnjički zlatnikov, ki jih je skril pod ogrinjalo, se je odpravil nazaj v mesto.
Nikolaj se je sam pri sebi hihital, ko je hodil po mestu. To je bila res imenitna zamisel! Kmalu je prišel do hiše. Nobena luč ni gorela. Vsi so že spali. Zdaj je škof Nikolaj uresničil svoj načrt. Vzel je mošnjičke denarja izpod ogrinjala in jih vrgel – ena, dve in tri – skozi odprto okno. Potem je smehljaje se pohitel proti domu.Ko se je družina naslednje jutro zbudila, so našli na tleh tri mošnjičke. Od kod so prišli? Kdo jih je položil tja? In kaj je v njih? Nihče jim ni znal odgovoriti na prvi dve vprašanji, ko pa so hotela dekleta na vsak način pogledati, kaj je v njih, so vsi našli odgovor na tretje.
»Bog bodi zahvaljen!« je vzkliknil oče »Naše molitve so bile uslišane! In naša družina lahko še naprej ostane skupaj!«
Nihče ne ve, kako je resnica prišla na dan. Morda jo je razkril njihov sosed. Morda pa je bil kdo drug na temni ulici in je videl, kako je škof metal svoja darilca skozi okno.
Vemo pa, da je Nikolaj postal tako slaven zaradi pozornosti, ki jo je izkazoval otrokom. Zgodbe o njem so se razširile po vsem svetu in veliko let po smrti je bil razglašen za svetnika. Njegovo ime ponekod povezujejo tudi z imenom nekega drugega skrivnostnega nočnega obiskovalca – Božička, ki otrokom prinaša darila in potem izgine v noč.

zgodba Ljubeznivi škof Nikolaj je iz knjige Zgodbe za božič, Ognjišče 2011, 47 … objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 42. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Nikolaj

Legende, zgodbe, miti, anekdote
o njem so kakor zvoki harf zvenečih,
najlepša glasba skozi svet molčečih,
svetloba skozi noč človeške zmote.

Popolna poosebljenost dobrote,
prijatelj vseh otrok in vseh trpečih,
kot žarek upanja v očeh ljubečih
je svetil na bolnike in sirote.

Daj, sveti Nikolaj, ti nam pomagaj,
da bomo usmiljeni in dobrotljivi,
oholost in sebičnost v nas premagaj.

Samo v Ljubezni smo resnično živi,
zato modrost nam na srce polagaj,
da bomo z brati v stiskah ljubeznivi.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 160. (RAZPRODANO)

Spomnimo se, kako je pesem Sveta noč nastala. Zgodba je iz knjige Zgodbe za božič (glej spodaj) … več o nastanku pesmi tudi v prilogi Sveta noč 200 let (01_2019)

(ob obletnici) Kaplan Jožef Mohr se je s težavo prebijal skozi gost gozd. Pokrajina okrog njega je bila čudovita. Sneg je bil po vejah smrek kot bele sveče. Polna luna je s svojo svetlobo pobarvala noč v zimsko modre sence.
Mladi duhovnik, pa vsega tega ni videl. Z mislimi je bil drugje.
Orgle v cerkvi so se pokvarile. Ni bilo časa, da bi jih dal popraviti. Najhujše pa je bilo to, da se je to zgodilo prav zdaj, ko je sveti večer!
Zelo dobro je vedel, kako razočarani bi bili ljudje, ko bi prišli v cerkev, da bi zapeli priljubljene božične pesmi, pa bi videli, da ni orgel, ki naj bi spremljale njihovo petje.
Toda kaj naj stori? Posebej zdaj, pozno zvečer, ko se je odpravil na pot, da bi blagoslovil rojstvo rezbarjevega prvega otroka.
Kaplan Jožef si je otresel sneg z ramen. Z udarci ob tla je otresel še svoje čevlje. Zaželel si je, da bi mogel tako stresti s sebe tudi skrbi, ki so ga težile.
Ko je odprl vrata rezbarjeve koče, je v trenutku pozabil na vse. Pred njim je bila v zlati svetlobi gorečega ognja živa slika prvega božiča: mlada mati se je sklanjala nad zibelko, njen mož, visok in vzravnan je stal za njo in novorojeno dete je, zavito v robate odeje, hitro zaspalo.

Kaplan Jožef je blagoslovil otroka in se odpravil domov. Toda tega prizora ni mogel pozabiti. Iskal je besede, s katerimi bi opisal to tiho lepoto. In te besede so se mu same od sebe spletle v pesem.
Ko je prišel domov, je kaplan Jožef to pesem zapisal. Potem se je s popisanim listom v roki spet odpravil ven v sneg – na dom prijatelja Franza Gruberja.
Bilo je že zelo pozno, toda ko je Franz slišal zgodbo in prebral besedilo pesmi, je spoznal, da mora to besedilo preliti v glasbo. Vzel je v roke staro kitaro in zložil melodijo za pesem kaplana Jožefa.
Na božično jutro kaplan Jožef ni bil več zaskrbljen. Orgle so bile resda še pokvarjene. In tudi nekaj vernikov bo morda zato razočaranih.

Toda bil je prepričan, da ima zanje celo nekaj boljšega – novo pesem, ki jo bodo zapeli in ob njej doživeli lepoto prve božične noči.

Skupaj s prijateljem Franzem Gruberjem, ki ga je spremljal na kitari, je kaplan Jožef zapel svojo božično pesem. To pesem danes pojemo verni ljudje po vsem svetu. Pesem Sveta noč, blažena noč je ena najlepših božičnih pesmi.
“Sveta noč, blažena noč!
Vse že spi, je polnoč,
le Devica z Jožefom tam
v hlevcu var’je Detece nam
Spavaj, Dete sladko,
spavaj, Dete sladko

Sveta noč, blažena noč!
Prišla je, nam pomoč:
Dete božje v jaslih leži,
grešni zemlji radost deli;
rojen je Rešenik,
rojen je Rešenik.

Sveta noč, blažena noč.
Radostno pevajoč
angeli Gospoda slave,
mir ljudem na zemlji žele:
človek, zdaj si otet,
človek, zdaj si otet.

 pripravlja: Marko Čuk

Oskar je imel vse, kar si lahko zaželi enajstleten otrok: tri polne omare oblek, velik televizijski zaslon, playstation zadnje generacije, najboljši pametni telefon … tablico … Imel je police polne DVD-jev ter tri I-pade.
»Kaj si želiš za božič?« ga je vprašal oče. »Pomisli na kaj lepega, kar ti pride na misel. Dal ti bom denarja, kolikor ga boš rabil.«
Oskarjevi starši so bili bogati. Denar pri njih ni bil nikoli problem. Mama je dodala: »Mislila sem ti kupiti žametno obleko, ki bi se ti odlično podala. Vsi sošolci bi ti jo zavidali.«
»Jaz pa sem videl pripomočke za mladega astronoma,« se je oglasil dedek. »Mislim, da bi bilo lepo darilo zate.«
Babica pa je dodala: »Jaz sem ti kupila komplet za zobno higieno.«
Oskar jih je pogledal in dejal: »Nočem kompleta za zobno higieno, nočem pripomočkov za astronoma, ne žametne obleke!«
»Česa pa si potem želiš?« je presenečeno vprašala mama.
»Rad bi, da bi bili kdaj skupaj in se lepo pogovarjali, samo to si želim …«
»Kaj vendar govoriš, Oskar?« mu je vskočil v besedo oče. »Lepo se pogovarjati, biti prijazen, razumevajoč … Tega ti ne moremo kupiti.«
»Res je,« je odgovoril Oskar, »tega ni mogoče kupiti.«

zgodba Oskarjeva želja je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 48. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Dobri Bog,
rad pojem adventne pesmi
in poslušam besede preroških obljub.
Toda včasih gredo pesmi in besede mimo mene
in se me ne dotaknejo.
Daj, da bodo tvoje besede vstopile v moje srce
in ga bodo odprle miru, ki si ga ti obljubil,
ljubezni, ki jo ti prinašaš na svet,
odrešenju, ki ga ti podarjaš
in modrosti, ki se od tebe razliva na nas.
Obljube prerokov nam slikajo boljši svet.
Včasih se mi zdi, da gre na svetu vse narobe.
Močni izkoriščajo šibke
in vedno več ljudi je v težavah.
Daj, da ne bom obupal nad tem svetom.
Podari mi vero, da ga ti držiš
s svojo dobrotno roko in nas nisi pozabil.
Hočem trdno zaupati vate,
hočem verjeti, da svetu pripravljaš
prihodnost v miru.
Daj, da vidim tvoje delovanje na tem našem svetu,
da bom lahko še trdneje veroval.

Adventni čas naj bo čas odrešenja za našo družbo.
Sveče, prižgane na adventnem vencu,
naj ožarjajo tudi brezbrižna srca.
Pošlji svojo tolažbo obupujočim.
Tvoj mir in tvoja pravičnost
naj vzcvetita na naši zemlji,
po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

molitev Poslušam tvoje obljube je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 11.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Ko je Bog ustvaril drevesa, je vsako vrsto hotel na poseben način obdarovati. Najprej pa se je Stvarnik hotel prepričati, kateremu drevesu bo kakšen dar najbolj koristil. Dejal jim je: »Želim, da bedite in stražite zemljo sedem dni.«
Mlada drevesa je pomembna naloga, ki jim je bila zaupana, tako vznemirila, da so prvo noč zlahka ostala budna. Drugo noč že ni bilo več tako preprosto in proti jutru jih je nekaj zadremalo. Tretjo noč so se drevesa začela med seboj pogovarjati, da ne bi zaspala. Kljub temu je bilo to za nekatera pretežko. Še več jih je omagalo četrto noč. Sedmo noč so budne dočakale le smreka, bor, jelka, cipresa, cedra in lovor.
»Lepo ste vztrajali!« jih je pohvalil Stvarnik. »Obdaril vas bom s tem, da vam nikoli ne bodo odpadli listi in iglice, ampak boste vedno zeleni. Stražili in varovali boste gozd. Ko se zdi pozimi vse mrtvo, bodo druga drevesa našla zavetje med vašimi vejami.«
Od takrat vsa drevesa in grmi izgubijo liste in pred zimo zaspijo, zimzelena drevesa pa ostanejo budna. Tako so zgled čuječnosti v zimski zaspanosti, svežine v sivini. Zimzelena drevesa nam govorijo: vse okrog nas je zaspano, utrujeno in onemoglo, mi pa nenehno pričujemo, da bedimo in čakamo.
Adventne vence spletamo iz zimzelenih vejic. Te zelene vejice nam govorijo: kristjan mora biti čuječ, ko drugi spijo, in prinašati božjo svežino v sivo vsakdanjost.

zgodba Čuječe pričakovati Gospoda je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 11.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Skrivaj je pot do Kristusa iskala,
čeprav sta oče, mati ji branila,
a njuni volji ni se pokorila,
prejela moč je v Njem in ni se bala.

Ker kljub prepovedi je verovála,
v zastraženi sta stolp jo zaklenila,
kasneje mučila in umorila,
da kot mučenka v Bogu je zaspala.

Na sveto Barbaro, kristjan, pomisli,
takrat ko od Boga se oddaljuješ,
življenje svoje spet čim prej osmisli.

Saj vse, kar na tem svetu potrebuješ,
je stik z Gospodom in zato premisli,
če ljubiš Ga in če Ga res spoštuješ.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 27.

Božja beseda prve adventne nedelje nas vabi, naj bomo čuječi … da nas hišni gospodar ne najde spečih, če pride nenadoma. Spanje je ravnodušnost, nečimrnost, nezmožnost vzpostavljanja resnično človeških odnosov, nesposobnost za prevzemanje odgovornosti za osamljenega, zapuščenega ali bolnega brata. Pričakovanje Jezusa, ki prihaja, je zato treba živeti v takšni budnosti, zato si v adventu postavimo zelo konkretna vprašanja: kako in za koga porabimo svoj čas, smo preveč posvetni … komu dajemo v življenju prvo mesto … smo pozorni na bližnjega, ki je v težavah, ne da bi čakali, da nas prosi za pomoč … znamo prehitevati potrebe, jih predvideti, … da bi očistili naša pota in jih pravilno usmerili, preberimo si za začetek nekaj modrih misli o adventu, …

ADVENT

Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. (Rim 13,11-12)

Čuj iz višav veseli glas, / ki z upanjem navdaja nas. / Izgini temni mrak noči, / na nebu Jezus se blešči. // Oj, zdrami, tužno se srce, / pogled povzdigni od zemlje. (bogoslužna himna)

Praznovati advent pomeni: biti deležen hrepenenja po božjem prihodu, po spreobrnitvi, ki nas obrača k njemu. Tako doživljamo, da se nam Bog v naši temi vedno bolj približuje. (holandski katekizem)

Verniki, ki iz svetega bogoslužja prenašajo adventnega duha v svoje življenje, premišljujejo neizrekljivo ljubezen, s katero je deviška Mati pričakovala Sina. Njen zgled jih nagiblje, da se po njenem vzoru pripravljajo na prihajajočega Odrešenika in mu gredo naproti v molitvi bedeč in v svojih hvalnicah se radujoč. (sv. Pavel VI.)

Življenje, ki je bilo v nas vsejano s krstom, naj se v vsakem nanovo začetem cerkvenim letom razvije z novo močjo. Vse to velja tudi za advent. (Anton Strle)

Adventni čas nam vrača obzorje upanja, upanja, ki ne razočara, ker je utemeljeno na Božji Besedi. Poklicani smo razširiti obzorje našega srca, da se bomo pustili presenetiti življenju, da ne bomo odvisni od naših gotovosti, od naših ustaljenih shem, kajti Gospod bo prišel tisto uro, ko si ne predstavljamo. (papež Frančišek)

***

Čim bolj se bližamo božičnim praznikom, tem več mora biti v meni svete tišine, nestrpnega pričakovanja, nenehne prošnje: Posveti me, Gospod, s svojo navzočnostjo. (Franc Sodja)

V adventu zvezda repatica, / ljubezni in miru glasnica, / naznanja betlehemski čas / in drobnih strun srebrn glas: / nebeško Dete bo rojeno, / vse stvarstvo bo blagoslovljeno. (Berta Golob)

Sredi med nami Jezus živi, / k njemu naj vodijo naše poti. / “Vekomaj hvaljen, naš Rešenik, / bodi k Očetu nam pot in vodnik.” (Lojze Kozar ml.)

***

Vsak dan je božji poslanec, ki ga moramo dostojno sprejeti. (ruski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

V Tednu Karitas (24.-30. novembra 2025) je Slovenska karitas skupaj z RTV Slovenija priredila 35. tradicionalni dobrodelni koncert KLIC DOBROTE, ki je letos nagovarjal z geslom “Na poti upanja”. Pomembno je, da kot družba stopimo drug k drugemu in odpremo prostor za sočutje.  Povabljeni smo, da odpremo svoja srca in stopimo bližje sočloveku – ne le z materialno pomočjo, temveč tudi s toplino, bližino in podporo v vsakdanjem življenju.

Prireditev vsako leto privabi v dvorano Golovec v Celju številne obiskovalce, ki pomagajo Karitas zbrati nujno potrebna sredstva za lajšanje stisk najrevnejših družin po vsej Sloveniji.

Številni nastopajoči glasbeniki in pevci so tudi letos s svojim prostovoljnim nastopom nagovorili slovensko javnost. Trkali so na dobroto src in prinesli toplino v domove slovenskih družin v stiski.

Družine potrebujejo osnovno pomoč s hrano, plačilom položnic, kurjavo in higienskimi pripomočki. To jim lahko zagotovimo predvsem z darovi zbranimi s Klicem dobrote.

S koncertom zbiramo nujno potrebna sredstva za lajšanje stisk najrevnejših družin po vsej Sloveniji. Del zbranih sredstev na Klicu dobrote bomo za redno življenje namenili tudi tistim družinam, ki so doživele res hude posledice nedavnih poplav in so zaradi tega postale socialno ranljive. Številni nastopajoči bodo tudi letos s svojim prostovoljnim nastopom pozivali k pomoči družinam v stiski.

Dejavna ljubezen najprej vključuje naše sočutje ter odprtost do bližnjega in do konkretnih razmer v družbi. Z dejanji srca se med nami ustvarjajo vezi, kar ljudi povezuje v skupnost. Prostovoljci in darovalci so tisti, ki v družbi širijo dobro. Vsi smo povabljeni, da postanemo del te velike družine.

Za več kot 20.000 družin so doslej zbrali 194.500 evrov, zbiranje sredstev se nadaljuje.

Želite darovati? Poglejte na stran Slovenske karitas.

Mi pa za spodbudo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o dobroti, …

DOBROTA

• Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. (Flp 4,5)
  
• Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je najbolj občutljiva za dobroto. (sv. Janez Bosko)
  
• Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet Božja dobrota. (sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein)
  
• Dobrota, naj pride od koder koli, je vedno hčerka iste matere: Božje Previdnosti. (sv. Pij iz Pietrelcine)
  
• Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič. (sv. Janez XXIII.)
  
• Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od Tistega, ki je Dobrota Dobrota sama. (Benedikt XVI.)
  
• Če bo naša vera bolj pristna in globlja, potem bo rastla tudi naša plemenitost, naša dobrota, bomo bolj usmiljeni in bolj odprti do sočloveka. (papež Frančišek)
  
• Majhna dejanja dobrote nas vsak dan odtegnejo sebi, a ne v odtujitev, marveč v pristno uresničitev v drži daru za drugega. (Marjan Turnšek)
  
• Kdor ima dobroto v srcu, nosi v sebi nebesa in jih izžareva v okolico. Dobrota je Božji dar, zato pravijo: kdor nosi v sebi dobroto, nosi Boga v sebi. (Anton Trstenjak)
  
• Nihče se ne more pogubiti, dokler je le še nekdo, ki veruje v njegovo dobroto. (Friedrich W. Foerster)
  
• Trdno verujte v dobroto v svetu. V srcu vsakega človeka so čudoviti zakladi: vaša naloga je, da jih spravite na dan. (Raoul Follereau)
  
• Dobrota je sredi srca doma. / Vse, kar je dobro, / dehteče dehti. / Dobrota ni sirota. / Dobrota ima veliko otrok. / Njihov prijatelj je Bog. (Berta Golob)
  
• Kdor dobroto izkaže, na svojo srečo kolo maže. (slovenski pregovor)
  
• Dober človek ima vedro srce. (finski pregovor)
  
• Bog je dal človeku roke, da bo delal dobro. (arabski pregovor)

pripravlja Marko Čuk