Nekoč je živel duhovnik, ki so ga imeli radi in so ga spoštovali duhovniki, njegovi sodelavci. Prav tako so ga imeli radi župljani župnij, v katerih je služboval. Bolezen ga je prisilila, da se je iz župnije umaknil v dom za oskrbovance. Svoja leta je preživljal na postelji in na vozičku.
Sprva je imel reko obiskovalcev, z leti pa je začela usihati, dokler ni popolnoma usahnila. Ni bilo več ne pošte ne telefonskih klicev. Popolnoma nič. Samo velika tišina, ogromna praznina. To je doživljal zelo boleče, še posebej ob zavesti, da je on drugim toliko dal, da se je zanje toliko žrtvoval.
Nekega dne ga je obiskal duhovnik, njegov sošolec. Vesel ga je bil in dolgo sta se pogovarjala. V nekem trenutku je pogledal svojega obiskovalca in ga vprašal: »Misliš, da se me še kdo spominja?« Ni znano, kaj mu je odgovoril sošolec. Kaj pa bi mu lahko?

Res, ni lahko biti pozabljen. Zelo boleče je. Kdo lahko v svoji nesreči celo pomisli, da ga je tudi Bog pozabil. Ta misel lahko rodi občutek, da Bog ne skrbi za nas in da nas ne ljubi.
V adventnih berilih slišimo, da so se podobne misli večkrat porajale Izraelcem, zlasti ko je propadalo vse, kar jim je govorilo o navzočnosti Boga in jih spominjalo nanj: prestolnica Jeruzalem, Gospodov tempelj, kralj … Kraljestvo je propadlo, tempelj je bil porušen, ljudstvo odpeljano v izgnanstvo. Ali se niso v takih okoliščinah v ljudeh upravičeno porajala vprašanja: »Kje je Bog? Kje so njegove obljube?« Ali niso upravičeno pomislili, da jih je Bog zapustil?
Toda Bog je v izraelski zgodovini vedno znova deloval kot Odrešitelj, ki prinaša rešitev tam, kjer je po človeško gledano ni videti. To lepo vidimo v primeru sodnika Samsona. Izraelci so grešno živeli, zato so njihovo deželo zavzeli Filistejci. Sodnika Samsona rodi nerodovitna žena (prim Sod 13). Bog nastopi in rešuje v obupnih razmerah. Tudi preroka Samuela rodi nerodovitna žena, ki je prezirana (prim 1Sam 1). Jezusa, čigar ime pomeni Odrešenik, Marija ne spočne po naravni poti, ampak po Božjem posegu.
Podobno se dogaja v našem življenju: Bog nam pomaga, ko se zdi, da je rešitev nemogoča. Zato je treba zaupno čakati Gospoda. On vselej drži obljubo in nas nikoli ne zapusti!

Gospod je dober tistim,
ki upajo vanj,
duši, ki ga išče.
Dobro je mirno čakati
na rešitev Gospodovo.
Žal 3,25-26

zgodba Kdo se nas spominja je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 54. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Ambrož

Izjemen pridigar, pošten, preudaren,
nastavljal ogledalo je vladarjem,
bil svetovalec je kar trem cesarjem,
a skromen in med ljudstvom popularen.

Do revnih dobrotljiv in radodaren,
svarilec pa bogatim gospodarjem,
kot škof je kljuboval prav vsem viharjem,
saj se v molitvi je počutil varen.

Naj nas spomin na svetega Ambroža,
ki s silno vnemo je častil svetnike,
v življenju vedno z upanjem poboža.

In kadar gmotne stiske so velike,
naj misel nanj nas s hrabrostjo obkroža;
spreminjajmo obup v prijazne slike.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 9.

Nekoč je živel mogočen kralj, najmogočnejši v svojem času. To je bil čas, ko so ljudje še vedeli, kje so nebeška vrata.
Kralj je osvojil vse, kar se je dalo osvojiti, a hotel je priti še do najpomembnejšega: hotel je najti ključe, ki odpirajo nebeška vrata. Toda nihče mu ni mogel ustreči.
Kralj je porabil velik del svojega ogromnega premoženja, da je plačeval ljudi, ki so raziskovali vse kotičke zemlje, da bi našli tiste tako zaželene ključe. Toda vse zaman! Svoje poslance je napotil v najbolj odročne kraje, a brezuspešno.
Tako je nekega dne kralj prijezdil na konju pred vrata. Stegnil je pest proti angelom, ki so jih stražili, in jim zaklical: »Ne bom imel miru, dokler ne pridem do ključev, ki odpirajo ta vrata!«
Eden od angelov je pogledal kralja in mu dejal: »Na zemlji je na tisoče ključev, s katerimi lahko odpreš nebeška vrata. Cvetijo prav pod nogami ljudi, ljudje pa jih teptajo. Tudi ti jih lahko najdeš, če jih boš znal iskati. Tebi so namenjeni trije. Če jih boš našel, boš lahko odprl nebeška vrata.«Kralj je razjahal konja in nemudoma začel iskati ključe. Več let je natančno pregledoval tla pod svojimi nogami, a noben ključ ni tam vzcvetel.
Ko se je nekega dne sprehajal, se je skoraj spotaknil ob revno in skoraj suho drevesce. V letih, ko je iskal ključe nebes, je postal manj ošaben in bolj pozoren na male stvari. Vzel je drevesce domov. Izkopal je jamo, vanjo nasul rahlo zemljo in posadil drevesce ter skrbel zanj.
Nekdo, ki je šel mimo in ga je opazoval, mu je rekel: »Ne muči se s tem ničvrednim drevescem. Tudi če ga rešiš, si prestar, da bi lahko počival v njegovi senci ali užival njegove sadove!«
»Nekega dne se bo le kdo tu usedel in blagroval senco tega drevesa in njegove sadove. Torej bo malo blagroval tudi mene,« je odvrnil kralj. »Že sedaj sem lahko srečen.«
V tistem trenutku je zagledal prvi ključ. Bil je prav pod njegovo desno nogo in zdelo se je, da je pognal iz zemlje. Bil je ključ iz nenavadne kovine: zelen kot smaragd.
Minilo je še nekaj časa. Kralj je še naprej iskal. Nekega zimskega popoldneva, med hudo nevihto, je zagledal razcapano in boso dekletce, ki se je treslo ob starih mestnih vratih. Kralj se je ustavil, vzel plašč in z njim ogrnil deklico. Potem jo je dvignil v naročje in jo odnesel v svojo palačo. Sam ji je pripravil toplo jed in poiskal primerna oblačila.
In tisti trenutek je zagledal pod svojo levo nogo drugi ključ. Tudi ta je bil skovan iz posebne kovine in bil rdeč kakor rubin.
Minilo je še nekaj let. Kralj je postal star in utrujen romar. Težko je hodil, opiraje se na palico, a ni nehal iskati ključa, ki mu je še manjkal.
Neke noči je prispel v majhno mesto na Vzhodu. Iskal je prostor, kjer bi se odpočil, tedaj je njegovo pozornost pritegnil nenavaden vrvež ljudi. Presenečen je zagledal sprevod, ki se je vil iz mesta.
»Kam gredo sedaj, ko bo že skoraj polnoč?« se je spraševal kralj. Šel je za njimi. Prišel je do revne barake, ki je služila za hlev. Ljudje, ki so hodili hitreje kot on, so se že vračali v mesto, ko je on komaj prispel do hleva. Pri medli svetlobi bakle je ugledal mlado mamo, ki je zibala svojega otroka. Tisti trenutek je otrok odprl oči. Ostarelega kralja je tisti pogled prevzel in prvič v življenju je pred nekom pokleknil. Njegovo srce pa je napolnilo veselje, kajti pred njim je kakor iz nič vzcvetel tretji ključ. Čisto zlat ključ.
Našel je vse tri ključe in zdaj je lahko odprl nebeška vrata.
⨳⨳⨳
Kralj v naši zgodbi je našel ključe nebeškega kraljestva, ne z bogastvom, močjo ali oblastjo, ampak tedaj, ko je začel zares živeti vero, upanje in ljubezen, ki jih predstavljajo zlat, zelen in rdeč ključ.
Vsi mi bi radi našli nebeške ključe, rešitev najpomembnejših vprašanj. Vsi nosimo v sebi željo, da bi našli Boga.
Prvo vprašanje, ki ga je Jezus postavil dvema učencema Janeza Krstnika, ki sta hodila za njim, je: »Koga iščeta?« Božič nam govori, da je Jezus prišel bivat na našo zemljo in da ga bo našel, kdor ga iskreno išče.
Iskati pomeni biti na poti, hoditi nekemu cilju naproti. Iskanje je vedno dejanje zaupanja in poguma. Zato malo ljudi zares išče ključe nebes. Iskati pomeni tudi napor, moč volje, ceno, ki jo je treba plačati, kot se je zgodilo kralju v naši zgodbi. ‘Iskati Boga’ pomeni predvsem posvečati pozornost temu, kar je majhno, šibko in skrito. Božič nas hoče naučiti, da so prav te stopinje tiste, ki nas vodijo k Bogu.
Mnogi ne zmorejo najti Boga, ki za večino naših sodobnikov ostaja neznanec. »Med vami stoji on, ki ga ne poznate,« nas opozarja Janez Krstnik.
Zato, ker iščejo na napačen način ali ga sploh ne iščejo.

zgodba Trije nebeški ključi je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 19 … objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 22. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Spomnimo se, kako je pesem Sveta noč nastala. Zgodba je iz knjige Zgodbe za božič (glej spodaj) … več o nastanku pesmi tudi v prilogi Sveta noč 200 let (01_2019)

(ob obletnici) Kaplan Jožef Mohr se je s težavo prebijal skozi gost gozd. Pokrajina okrog njega je bila čudovita. Sneg je bil po vejah smrek kot bele sveče. Polna luna je s svojo svetlobo pobarvala noč v zimsko modre sence.
Mladi duhovnik, pa vsega tega ni videl. Z mislimi je bil drugje.
Orgle v cerkvi so se pokvarile. Ni bilo časa, da bi jih dal popraviti. Najhujše pa je bilo to, da se je to zgodilo prav zdaj, ko je sveti večer!
Zelo dobro je vedel, kako razočarani bi bili ljudje, ko bi prišli v cerkev, da bi zapeli priljubljene božične pesmi, pa bi videli, da ni orgel, ki naj bi spremljale njihovo petje.
Toda kaj naj stori? Posebej zdaj, pozno zvečer, ko se je odpravil na pot, da bi blagoslovil rojstvo rezbarjevega prvega otroka.
Kaplan Jožef si je otresel sneg z ramen. Z udarci ob tla je otresel še svoje čevlje. Zaželel si je, da bi mogel tako stresti s sebe tudi skrbi, ki so ga težile.
Ko je odprl vrata rezbarjeve koče, je v trenutku pozabil na vse. Pred njim je bila v zlati svetlobi gorečega ognja živa slika prvega božiča: mlada mati se je sklanjala nad zibelko, njen mož, visok in vzravnan je stal za njo in novorojeno dete je, zavito v robate odeje, hitro zaspalo.

Kaplan Jožef je blagoslovil otroka in se odpravil domov. Toda tega prizora ni mogel pozabiti. Iskal je besede, s katerimi bi opisal to tiho lepoto. In te besede so se mu same od sebe spletle v pesem.
Ko je prišel domov, je kaplan Jožef to pesem zapisal. Potem se je s popisanim listom v roki spet odpravil ven v sneg – na dom prijatelja Franza Gruberja.
Bilo je že zelo pozno, toda ko je Franz slišal zgodbo in prebral besedilo pesmi, je spoznal, da mora to besedilo preliti v glasbo. Vzel je v roke staro kitaro in zložil melodijo za pesem kaplana Jožefa.
Na božično jutro kaplan Jožef ni bil več zaskrbljen. Orgle so bile resda še pokvarjene. In tudi nekaj vernikov bo morda zato razočaranih.

Toda bil je prepričan, da ima zanje celo nekaj boljšega – novo pesem, ki jo bodo zapeli in ob njej doživeli lepoto prve božične noči.

Skupaj s prijateljem Franzem Gruberjem, ki ga je spremljal na kitari, je kaplan Jožef zapel svojo božično pesem. To pesem danes pojemo verni ljudje po vsem svetu. Pesem Sveta noč, blažena noč je ena najlepših božičnih pesmi.
“Sveta noč, blažena noč!
Vse že spi, je polnoč,
le Devica z Jožefom tam
v hlevcu var’je Detece nam
Spavaj, Dete sladko,
spavaj, Dete sladko

Sveta noč, blažena noč!
Prišla je, nam pomoč:
Dete božje v jaslih leži,
grešni zemlji radost deli;
rojen je Rešenik,
rojen je Rešenik.

Sveta noč, blažena noč.
Radostno pevajoč
angeli Gospoda slave,
mir ljudem na zemlji žele:
človek, zdaj si otet,
človek, zdaj si otet.

 pripravlja: Marko Čuk

Nikolaj ni še nikoli slišal tako žalostne zgodbe. Že veliko let je bil škof v mestu Mira, učil, vodil in skrbel je za kristjane v tem mestu. Številnim ljudem je pomagal v hudih časih. Ko pa je slišal zgodbo o treh mladih dekletih, mu je to skoraj strlo srce.
»Njihov oče nima denarja!« je povedal njihov sosed. »Če hoče, da družina preživi, mu ne preostane drugega, kot da tri hčerke proda za sužnje.«
»Za sužnje?« je zavzdihnil Nikolaj. »Ne! Tega ne moremo dopustiti!«
»Kaj pa lahko storimo?« je vprašal sosed. »Nimam denarja in tudi nihče od mojih znancev ga nima. Povrh pa bo oče še osramočen, če se bo to razvedelo. Moral sem mu obljubiti, da tega ne bom nikomur povedal. To obljubo sem zdaj prelomil samo zaradi teh deklet!«
»Razumem,« je prikimal Nikolaj. »Prepusti to meni. Videl bom, kaj lahko storim!«

Škof Nikolaj se je tisti večer odpravil domov po daljši poti. Počasi je hodil po ozkih ulicah, ljudje so ga, kot vedno, pozdravljali: »Dober večer, škof Nikolaj!« »Kako ste kaj, škof Nikolaj?« Toda namesto običajnega nasmeha so v odgovor prejeli le vljudno kimanje. Škof je bil globoko zamišljen.
Ko je prišel domov, je bilo časa za razmišljanje konec. Zdaj je napočil čas za dejanja. Škof Nikolaj je natanko vedel, kaj mora storiti. Odprl je skrinjo, posebno blagajno, ki jo je imel skrito pod podom, in vzel iz nje čisto vse zlate kovance.
To je še ostalo od premoženja njegove družine, od premoženja, ki ga je razdajal, zlatnik za zlatnikom, in leto za letom potrebnim ljudem v Miri. Upal je, da je ostalo še dovolj, da obvaruje dekleta, da jih ne bodo prodali za sužnje. S tem pa je bila težava rešena šele napol. Kako naj zdaj ta denar izroči njihovemu očetu, ne da bi ta izvedel, da je Nikolaj odkril njegovo skrivnost? Škof Nikolaj se je zazrl v kup zlatnikov. Potem jih je začel prekladati.
Tri dekleta.
Trije kupčki.
Trije … mošnjički.
Seveda! Nikolaju se je posvetilo.
Vsak kupček denarja je dal v majhen usnjen mošnjiček in vsakega je na vrhu zavezal. Potem je počakal, da se je stemnilo – tako da ni bilo več nikogar na ulicah. S tremi mošnjički zlatnikov, ki jih je skril pod ogrinjalo, se je odpravil nazaj v mesto.
Nikolaj se je sam pri sebi hihital, ko je hodil po mestu. To je bila res imenitna zamisel! Kmalu je prišel do hiše. Nobena luč ni gorela. Vsi so že spali. Zdaj je škof Nikolaj uresničil svoj načrt. Vzel je mošnjičke denarja izpod ogrinjala in jih vrgel – ena, dve in tri – skozi odprto okno. Potem je smehljaje se pohitel proti domu.Ko se je družina naslednje jutro zbudila, so našli na tleh tri mošnjičke. Od kod so prišli? Kdo jih je položil tja? In kaj je v njih? Nihče jim ni znal odgovoriti na prvi dve vprašanji, ko pa so hotela dekleta na vsak način pogledati, kaj je v njih, so vsi našli odgovor na tretje.
»Bog bodi zahvaljen!« je vzkliknil oče »Naše molitve so bile uslišane! In naša družina lahko še naprej ostane skupaj!«
Nihče ne ve, kako je resnica prišla na dan. Morda jo je razkril njihov sosed. Morda pa je bil kdo drug na temni ulici in je videl, kako je škof metal svoja darilca skozi okno.
Vemo pa, da je Nikolaj postal tako slaven zaradi pozornosti, ki jo je izkazoval otrokom. Zgodbe o njem so se razširile po vsem svetu in veliko let po smrti je bil razglašen za svetnika. Njegovo ime ponekod povezujejo tudi z imenom nekega drugega skrivnostnega nočnega obiskovalca – Božička, ki otrokom prinaša darila in potem izgine v noč.

zgodba Ljubeznivi škof Nikolaj je iz knjige Zgodbe za božič, Ognjišče 2011, 47 … objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 42. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Nikolaj

Legende, zgodbe, miti, anekdote
o njem so kakor zvoki harf zvenečih,
najlepša glasba skozi svet molčečih,
svetloba skozi noč človeške zmote.

Popolna poosebljenost dobrote,
prijatelj vseh otrok in vseh trpečih,
kot žarek upanja v očeh ljubečih
je svetil na bolnike in sirote.

Daj, sveti Nikolaj, ti nam pomagaj,
da bomo usmiljeni in dobrotljivi,
oholost in sebičnost v nas premagaj.

Samo v Ljubezni smo resnično živi,
zato modrost nam na srce polagaj,
da bomo z brati v stiskah ljubeznivi.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 160. (RAZPRODANO)

Oskar je imel vse, kar si lahko zaželi enajstleten otrok: tri polne omare oblek, velik televizijski zaslon, playstation zadnje generacije, najboljši pametni telefon … tablico … Imel je police polne DVD-jev ter tri I-pade.
»Kaj si želiš za božič?« ga je vprašal oče. »Pomisli na kaj lepega, kar ti pride na misel. Dal ti bom denarja, kolikor ga boš rabil.«
Oskarjevi starši so bili bogati. Denar pri njih ni bil nikoli problem. Mama je dodala: »Mislila sem ti kupiti žametno obleko, ki bi se ti odlično podala. Vsi sošolci bi ti jo zavidali.«
»Jaz pa sem videl pripomočke za mladega astronoma,« se je oglasil dedek. »Mislim, da bi bilo lepo darilo zate.«
Babica pa je dodala: »Jaz sem ti kupila komplet za zobno higieno.«
Oskar jih je pogledal in dejal: »Nočem kompleta za zobno higieno, nočem pripomočkov za astronoma, ne žametne obleke!«
»Česa pa si potem želiš?« je presenečeno vprašala mama.
»Rad bi, da bi bili kdaj skupaj in se lepo pogovarjali, samo to si želim …«
»Kaj vendar govoriš, Oskar?« mu je vskočil v besedo oče. »Lepo se pogovarjati, biti prijazen, razumevajoč … Tega ti ne moremo kupiti.«
»Res je,« je odgovoril Oskar, »tega ni mogoče kupiti.«

zgodba Oskarjeva želja je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 48. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Dobri Bog,
rad pojem adventne pesmi
in poslušam besede preroških obljub.
Toda včasih gredo pesmi in besede mimo mene
in se me ne dotaknejo.
Daj, da bodo tvoje besede vstopile v moje srce
in ga bodo odprle miru, ki si ga ti obljubil,
ljubezni, ki jo ti prinašaš na svet,
odrešenju, ki ga ti podarjaš
in modrosti, ki se od tebe razliva na nas.
Obljube prerokov nam slikajo boljši svet.
Včasih se mi zdi, da gre na svetu vse narobe.
Močni izkoriščajo šibke
in vedno več ljudi je v težavah.
Daj, da ne bom obupal nad tem svetom.
Podari mi vero, da ga ti držiš
s svojo dobrotno roko in nas nisi pozabil.
Hočem trdno zaupati vate,
hočem verjeti, da svetu pripravljaš
prihodnost v miru.
Daj, da vidim tvoje delovanje na tem našem svetu,
da bom lahko še trdneje veroval.

Adventni čas naj bo čas odrešenja za našo družbo.
Sveče, prižgane na adventnem vencu,
naj ožarjajo tudi brezbrižna srca.
Pošlji svojo tolažbo obupujočim.
Tvoj mir in tvoja pravičnost
naj vzcvetita na naši zemlji,
po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

molitev Poslušam tvoje obljube je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 11.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Ko je Bog ustvaril drevesa, je vsako vrsto hotel na poseben način obdarovati. Najprej pa se je Stvarnik hotel prepričati, kateremu drevesu bo kakšen dar najbolj koristil. Dejal jim je: »Želim, da bedite in stražite zemljo sedem dni.«
Mlada drevesa je pomembna naloga, ki jim je bila zaupana, tako vznemirila, da so prvo noč zlahka ostala budna. Drugo noč že ni bilo več tako preprosto in proti jutru jih je nekaj zadremalo. Tretjo noč so se drevesa začela med seboj pogovarjati, da ne bi zaspala. Kljub temu je bilo to za nekatera pretežko. Še več jih je omagalo četrto noč. Sedmo noč so budne dočakale le smreka, bor, jelka, cipresa, cedra in lovor.
»Lepo ste vztrajali!« jih je pohvalil Stvarnik. »Obdaril vas bom s tem, da vam nikoli ne bodo odpadli listi in iglice, ampak boste vedno zeleni. Stražili in varovali boste gozd. Ko se zdi pozimi vse mrtvo, bodo druga drevesa našla zavetje med vašimi vejami.«
Od takrat vsa drevesa in grmi izgubijo liste in pred zimo zaspijo, zimzelena drevesa pa ostanejo budna. Tako so zgled čuječnosti v zimski zaspanosti, svežine v sivini. Zimzelena drevesa nam govorijo: vse okrog nas je zaspano, utrujeno in onemoglo, mi pa nenehno pričujemo, da bedimo in čakamo.
Adventne vence spletamo iz zimzelenih vejic. Te zelene vejice nam govorijo: kristjan mora biti čuječ, ko drugi spijo, in prinašati božjo svežino v sivo vsakdanjost.

zgodba Čuječe pričakovati Gospoda je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 11.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Skrivaj je pot do Kristusa iskala,
čeprav sta oče, mati ji branila,
a njuni volji ni se pokorila,
prejela moč je v Njem in ni se bala.

Ker kljub prepovedi je verovála,
v zastraženi sta stolp jo zaklenila,
kasneje mučila in umorila,
da kot mučenka v Bogu je zaspala.

Na sveto Barbaro, kristjan, pomisli,
takrat ko od Boga se oddaljuješ,
življenje svoje spet čim prej osmisli.

Saj vse, kar na tem svetu potrebuješ,
je stik z Gospodom in zato premisli,
če ljubiš Ga in če Ga res spoštuješ.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 27.