Tretja Jezusova misel na križu:

»Žena, glej, tvoj sin!« »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,26)

Tretja Jezusova misel na križu je iz Janezovega evangelija. Namenjena je Jezusovi materi in najljubšemu učencu. Besede, ki jih govori obema, so namenjene tudi nam, da bi izgubili strah pred osamljenostjo. Ta strah danes preganja mnoge ljudi, ki ne znajo biti sami. Vedno potrebujejo koga ob sebi, nenehno morajo telefonirati ali izmenjavati misli po računalniku. Kontakt z drugo osebo je zanje edina pot, da pozabijo na strah pred osamljenostjo. Toda to ne reši njihovega strahu. Beg jih ne reši pred njim, ampak ga še poglobi. Venomer jih je strah, da bi se na tem begu morali kdaj ustaviti, zato jih preplavljajo občutki osamljenosti. In kako bi naj te preproste Jezusove besede pregnale naš strah pred osamljenostjo? Poglejmo si natančneje ta prizor.

Vsi razlagalci Svetega pisma so si edini, da ima prizor, v kateri Jezus izroči svoji materi najljubšega učenca kot sina, njemu pa Marijo za mater, simbolni pomen. Vprašanje je samo, kako to simboliko razumemo.

• Ena razlaga je, da je Marija podoba judovske skupnosti, Janez pa poganske.
• Drugi vidijo v Mariji podobo Jezusove družine, ki hodi skupno pot z apostoli.
• V tej sceni pa lahko vidimo tudi združevanje nasprotij: moški je izročen ženski, ona pa njemu. Moški naj vzame žensko v svojo hišo. V grščini je uporabljen izraz ‘eis ta idia’, kar pomeni ‘v svoje’ (Jn 19,27), v notranjost samega sebe, v svoje srce.
• Na križu se združujejo nasprotja: Bog in človek, moški in ženska, Judje in pogani.
• Ne postajajo eno le na zunaj, ampak predvsem notranje. Moško in žensko, judovsko in pogansko, pobožno in posvetno, Božje in človeško postajajo v mojem srcu eno.
  In ta enost v meni je pogoj, da premagam strah pred samoto. Če sem s samim seboj eno, se ne počutim osamljen. Pomirjen sem s seboj. Ljudje, ki čutijo osamljenost, so izgubili stik s samim seboj. Potrebujejo drugega, da se sploh začutijo.

Pri evangelistu Janezu so moški vedno v konfliktu z Jezusom, prizori z ženskami pa so vedno prizori ljubezni:

• Začne se s poroko v Kani, kjer je prisotna Marija. Prizor nam govori, da je Bog z učlovečenjem svojega Sina sklenil z nami ljudmi poroko in da našo neužitno vodo spreminja v vino. Vino v šestih velikih vrčih pomeni polnost ljubezni, ki nam priteka s Kristusom.
• Pogovor Jezusa s Samarijanko se vrti okoli ljubezni.
• Pred vhodom v Jeruzalem mazili Marija Jezusove noge z dragocenim oljem. Jezusu razsipava svojo ljubezen.
• Pod križem stojijo ob Jezusu štiri žene, ki so do križa vztrajale v svoji ljubezni. In tukaj doživijo, kako Križani iz prebodenega srca razliva na vse ljudi svojo ljubezen.

Besede, ki jih Jezus govori Mariji in Janezu, so besede ljubezni, ki v nas objamejo vsa nasprotja. V Janezovem evangeliju je Jezus prikazal križ kot gesto objema: »In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« (Jn 12,32). Jezus nas objema z našimi nasprotji, ki jih pogosto ne moremo uskladiti. Če se mu pustimo z njimi objeti, se bomo pomirili s seboj in strah pred osamljenostjo se bo izgubil. Potem zaslutimo, da smo v osamljenosti z vsem eno, z vsemi ljudmi in z Bogom. V tej enosti se izgubi strah pred osamljenostjo: nismo več sami, saj smo eno z vsem.
• Jezus izroči svoji materi najljubšega učenca kot sina in njemu Marijo za mater. Mati in sin sta osebi odnosa. Mati si vedno za druge in sin je vedno navezan na mater. Na križu je torej jasno, da smo resnično ljudje šele takrat, ko smo v odnosu z drugimi.
• Istočasno je križ, pod katerim sta združena Marija in Janez, znamenje upanja, da je po njem ozdravljeno tudi naše življenje brez odnosov; da bomo tudi sami sposobni za odnos, v katerem je treba vedno usklajevati nasprotja in tako postajati eno, če bomo pomirili nasprotja v sebi.
Trpljenje zaradi osamljenosti kaže pogosto na pomanjkanje odnosov: nismo v odnosu s samim seboj, ne z Bogom, ne z drugimi in prav zato se počutimo sami. Osamljenost pa ni več boleča, če smo tudi takrat, ko smo sami, v pravem odnosu – s seboj, z ljudmi, ki jih nosimo v srcu, s stvarstvom in z Bogom, Stvarnikom vsega bivajočega.

Osebne vaje
Predstavljaj si križ in prekrižaj roke na prsih. Nato si predstavljaj:

• Kakor me objema Jezus na križu, tako sedaj objemam svoje kreposti in svoje slabosti, zdravo in bolno v sebi, pobožno in brezbožno, svetlo in temno, popolno in razbito, moško in žensko, mlado in staro, živeto in neizživeto, zavestno in podzavestno.
• V tej drži lahko podoživljaš Jezusove besede: »Žena, glej, tvoj sin!« »Glej, tvoja mati!« Morda čutiš ob tem globoko enost. Eno si s preteklostjo – ‘tvoja mati’; in eno si z bodočnostjo, ki te čaka – ‘tvoj sin’.
• Sedaj si pomirjen, če si podoživel ta trenutek. Čas je resnično izpolnjen, zato se lahko zgodi osvoboditev in ozdravitev. Bog v tebi vse povezuje, ves si ozdravljen.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZGODBE IN PRILIKE, zbral in uredil: Božo Rustja,  236 strani, 11 x 20,5 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2018

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 9,90 €, s kartico zvestobe: 8,91 €

Horac je gledal v nebo in rekel prijateljem: »Kako čudovita zvezda! Mislim, da nam namiguje in govori, naj ji sledimo.«
Kamele so živele blizu oaze in njihovo življenje je bilo mirno, preprosto in varno. Vedno so imele veliko trave in datljev ter polno vode.
Zdelo se je, da nič ne vznemirja njihovega mirnega življenja, sedaj pa so zaznale, da je njihovega prijatelja prevzela nenavadno jasna nova zvezda. Zanje pa je bila uganka in želele so vedeti, kaj neki pomeni.
»Spominjam se nekih otroških sanj,« je nadaljeval Horac. »Zagledal sem zvezdo, ki je vzhajala na obzorju, in jasno sem videl njen namig, naj ji vsakdo sledi in poišče novo življenje, novo deželo, novo domovino … Radoveden sem, ali je to ista zvezda.«
Nekateri prijatelji so se mu sedaj začeli smejati. Tisti, ki niso videli zvezde, so mu pravili neumni videc, bedast sanjač. Tisti, ki so jo videli, pa so se iz njega norčevali.
»Kaj, slediti tej zvezdi? Doslej ni niti pomislil na to! Kje? Kako? Kako dolgo? In nazadnje, čemu slediti?«
»Kam? Kamor bo vodila,« je odgovarjal Horac »in vedno, če bo potrebno! Kajti ona nas vabi. Čutim, da me je pritegnila, ne morem si kaj. Sledil ji bom, naj stane, kar hoče. Odločil sem se in nihče me ne more ustaviti.«
Večina drugih kamel ga je pustila samega in šla spet jest, pit in spat.
Samo nekaj jih je ostalo. Prepirale so se o novi zvezdi, ki je vzšla, in o tem, kako je popolnoma prevzela njihovega prijatelja. Ena izmed njih je vprašala:
»Ali misliš iti v puščavo, Horac, in zapustiti vse udobje in varnost te čudovite oaze?«
»Da, sklenil sem vse zapustiti! Na obzorju že začenja bledeti. Pohiteti moram. Če hoče kdo z menoj, dobrodošel. Nevarno je, da zamudimo. Pridite! Še kakšna minuta in zvezda bo zašla. Lahko izgine in se nikoli več ne vrne. Sedaj ali nikoli: to je življenjska odločitev.«
Skupina kamel je bila resnično presenečena nad Horacovo vnemo in odločenostjo. Odločile so se, da mu bodo sledile.
»Šle bomo. Toda pusti nam, da pripravimo nekaj stvari za potovanje. Potrebujemo nekaj trave, veliko vode, dateljne, žito. Potrebujemo …«
»Poglejte, čas beži! Zvezda se odmika. Ne moremo čakati niti minute več! Tisti, ki nas kliče, naj mu sledimo, gotovo ne mara gledati, kako čakamo. On nas bo varoval med potjo. Jaz odhajam nemudoma. Kdor se mi hoče pridružiti, naj pride za menoj. Če ne, naj ostane zadaj in se po svoje prebija!«
Začel se je oddaljevati iz oaze v prazno, pusto in brezmejno puščavo. Njegove oči so bile uprte v majhno, sijočo zvezdo, ki je izginjala na obzorju nad oazo.
Samo dve kameli sta pohiteli za njim in se mu pridružili, preden je bilo prepozno. Vse druge so zmajevale z glavami in godrnjale:
»Nore so! Gotovo jih bo konec od lakote, žeje in žgoče vročine, ko bi vendar lahko ostale z nami tu, v oazi, ter uživale vse dobrote, ki nam jih ponuja življenje!«

Sporočila prilike

– Pomen krščanskega poklica
– Vedno moramo imeti dovolj poguma, da se odzovemo Bogu, ko nas kliče
– Božje zahteve so brezpogojne in vztrajne
– Če smo navezani na to, kar imamo, ne bomo nikoli sposobni slediti Bogu in biti deležni bogatega življenja, ki ga ponuja
– Tukaj nimamo stalnega mesta, naše življenje je romanje
– Ko gremo za Kristusom, se moramo osvoboditi vsega, kar imamo
– Rast v zaupanju v božjo previdnost

Ideje in uporabnost zgodbe

– Življenje, posebej kristjanovo, je potovanje. Stalno se moramo ‘premikati’.
– Trdno verujemo, da smo ‘nekam’ namenjeni. Kam gremo? Kako daleč smo že prišli? Kje smo sedaj? Samo verjemimo, da obstaja tisti ‘nekam’.
– Če hočemo živeti, moramo imeti ideale. Če hočemo napredovati, moramo sanjati o nemogočem, o neizrekljivem.
– Pogum, da sem pristen ‘jaz’ in da se ravnam po svoji vesti.
– Imeti pogum biti drugačen od drugih, plavati proti toku, upreti se skušnjavi, da bi sledili spremenljivi modi in nespameti sveta.
– Ne moremo si privoščiti varnega življenja. Kristjan se mora prostovoljno odreči varnosti na tem svetu.
– Notranji nagibi, ‘premiki’ milosti in Božji navdihi.
– Ko služimo Bogu, ne smemo biti preveč razumarski. Bog ni aristotelsko božanstvo.
– Modrost je nasprotje razumarstvu. Bolje naredimo, če opustimo svoje razumske namere in sredi negotovosti iščemo Boga z upanjem in ljubeznijo v srcih.
– Razumsko upravičujemo to, kar ‘želimo’, da bi bilo resnično, ne tega, kar je resnično.
– Skočiti moramo v temo, da pridemo do luči.
– Brezpogojno moramo zaupati v Boga. On nas vodi ‘nekam’.
– Da bi dosegli ‘vse’, se moramo odreči ‘našemu vsemu’.
– Medtem moramo povzdigniti oči k nebu v molitvi in tišini.
– Navezanost nas usužnjuje, ovira, ‘zamrzuje’, preprečuje našo rast.
– Če hočemo rasti, moramo nenehno umirati svojemu ‘danes’ in se rojevati za svoj ‘jutri’.

Svetopisemska besedila, ki se nanašajo na sporočilo zgodbe

1 Mz 12,1-4 – Poklic Abrahama
2 Mz 3,1-6 – Poklic Mojzesa
2 Mz 3,10-12 – Poklic Mojzesa
Jer 1,4-10 – Poklic Jeremija
Mt 2,1-11 – Trije modri
Mt 2,13-15 – Jožef na begu v Egipt
Mt 4,18-22 – Jezus pokliče svoje učence
Mt 6,24-34 – Ne skrbite. Bog bo skrbel za vas
Mt 9,9 – Poklic Mateja
Mt 16,24-26 – Vsakdo, ki hoče svoje življenje rešiti …
Mr 10,17-31 – Bogati mladenič
Lk 14,25-33 in Mt 10,37-39 – Jezusov učenec
Jn 12,22-25 – Če pšenično zrno ne umrje …
Apd 9,1-18 – Poklic Savla

Predhodnica zbirke Zgodbe za dušo – trideset zgodb v prenovljeni izdaji
Bil je čas, ko so vso modrost razlagali in posredovali v čisto razumskih kategorijah. Prizadevali so si, da bi svetopisemske prilike predstavljali kot pripomoček za boljše razumevanje življenjskih skrivnosti. Danes se zdi, da smo ponovno odkrili vrednost ‘govorjenja v prilikah’, kakor je govoril Kristus. Največji učitelj na svetu je gotovo imel utemeljen razlog za to, da je učil v prilikah in uporabljal preproste, vsakdanje stvari, ko je razlagal večne resnice.
Prilike, basni, alegorije, celo pravljice so vedno zelo priljubljene, posebno med mladimi poslušalci.
Prilike imajo daleč večjo izrazno moč kot običajen govor ali razumski dokazi s skrbno izbranimi besedami. Vsak, kdor ima duha, odprtega za simbole in prispodobe, bo v priliki našel več ‘resnice’ kot v učeni doktorski disertaciji! Ne pozabimo, da je ‘znanje’ eno in ‘resnica’ nekaj popolnoma drugega. Prvo ima opraviti s kopičenjem dejstev, druga z modrostjo.
Prilike imajo tudi moč, da vzbudijo ‘človekovo vest’ in dvignejo ljudi iz njihovega stanja otopelosti ali zadovoljstva. Prilike izostrijo ‘intuitivno’ oko duha, ki je v današnjih časih – da uporabim pesniški izraz – ‘pomazano z blatom’ pretirane logike in razumarstva.
Prilike nam pomagajo stvari videti, ne le razumeti. Z njimi se dotaknemo ‘bistva’ resničnosti, vodijo nas naravnost v ‘srce’ resnice.
Knjigo so pripravili v poklicno-izobraževalnem centru v indijskem mestu Pune, kjer so prilike uporabljali v tečajih za učitelje in študente iz semenišč in zavodov za versko vzgojo in izobraževanje. Takšne prilike so se pokazale kot uspešno sredstvo za spodbujanje aktivnih razprav in izmenjave mnenj.

Zaradi praktičnosti so prilike v knjigi razdeljene v tri skupine:
a) verske vrednote – (verske teme); b) osebne vrednote (psihološka rast, osebnost); c) družbene vrednote – (ozaveščanje, socialne teme).
Vendar večina prilik ne spada samo v eno skupino. Mnoge segajo na vsa tri področja in se zato lahko uporabljajo pri srečanjih, namenjenih na videz povsem drugačnim temam.
Vsaka prilika je vključena v poglavje, ki obsega: a) besedilo prilike; b) sporočila prilike: c) ideje in uporabnost prilike; in d) navedbe svetopisemskih besedil, ki se navezujejo na ideje prilike.
Prvotno so bile vse te prilike pripravljene kot ‘scenarij’ za avdiovizualno montažo, z igralskimi vlogami in mimiko. Toliko v pojasnilo, od kod njihova posebna oblika, slog in potek dogajanja.

pripravlja Marko Čuk

V današnjem evangeliju se srečamo s Samarijanko (dodatna maša 3. postnega tedna – leto B), ki jo sicer srečamo letu A beremo na tretjo postno nedeljo (leto A) se srečamo s Samarijanko. Nekateri berejo evangelij po Janezu 4,1–42, mnogi pa samo do verza 26, v katerem se Jezus razkrije Samarijanki kot tisti, ki ga je v svojem hrepenenju vedno iskala: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« (Jn 4,26).
Umetniki so dojeli, da so ženske scene pri Janezu vedno povezane z ljubeznijo. V odnosu, v kakršnem sta Jezus in žena, prikazujejo erotični naboj tega prizora. Jezus sede na vodnjak in se začne pogovarjati s Samarijanko. Prelomi z judovskimi predsodki proti Samarijanom in pravili, ki so določala odnos med moškim in žensko. Od judovskega moškega, predvsem od rabina, kakršen je bil Jezus, je bila zahtevana stroga zadržanost naproti ženski, on pa se teh predpisov ne drži. Z ženo govori popolnoma svobodno, pogovor začneta s konkretno temo o črpanju vode, toda hitro preideta na živo vodo, ki se nenehno pretaka po nas. Jezus v ženi prebudi zanimanje za to vodo, ki je nikoli ne zmanjka in se pretaka po nas samih, zato ga prosi: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« (Jn 4,15). Po tej prošnji pa Jezus izzove ženo: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« (Jn 4,16). Zdi se, da bo ta izziv prekinil pogovor, saj ni logične povezave z ženino prošnjo. Toda Jezus vedno bolj usmerja ženino hrepenenje na ljubezen, ki je kot izvir, ki nikoli ne presahne. Ko mu odgovori, da nima moža, ji Jezus reče: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« (Jn 4,17). Od vode preusmeri Jezus pogovor na ljubezen. Toda šest mož ni izpolnilo ženinega hrepenenja po resnični ljubezni. Šest je število nepopolnosti in vsakdana:

• Na svatbi v Kani je bilo šest vrčev vode, ki jih je Jezus spremenil v vino. Sedmi vrč pa se odpre, ko Jezus na križu odpre svoje srce in razlije svojo ljubezen na vse ljudi.
• Žena je imela šest mož, ki pa niso mogli potešiti njenega hrepenenja po ljubezni. Jezus je sedmi mož, ki ima srce in ki svoje srce odpre za nas na križu. Iz njegovega prebodenega srca tečeta kri in voda, podoba Božje ljubezni, ki izpolni naše najgloblje hrepenenje po ljubezni.

Od ljubezni do moža se njun pogovor naenkrat preusmeri na temo čaščenja. Zdi se, da je tudi zdaj prišlo do prekinitve pogovora, toda v resnici sodijo te tri teme skupaj:

• Voda, ki pogasi mojo žejo, me privede do notranjega vira ljubezni.
• Pri ljubezni najprej pomislimo na ljubezen med moškim in žensko.
• Toda naša ljubezen je popolna šele takrat, ko častimo Boga, ko v molitvi pozabimo sami nase. Čaščenje je predanost Bogu, tu je predanost v ljubezni popolna.

V človeški ljubezni doživljamo izpolnitev in razočaranje, očaranost in ranjenost. Tako tudi naša človeška ljubezen kaže pot do Božje ljubezni, ki šele izpolni naše najgloblje hrepenenje po ljubezni. Toda tudi ta Božja ljubezen potrebuje izkustvo človeške ljubezni, sicer postane bleda in brez strasti. Erotični pogovor med Jezusom in Samarijanko pripelje oba do vrhunca duhovnosti, ki je predanost v čaščenju.
Cerkev je na ta odlomek o Samarijanki vedno gledala kot na evangelij krsta:

• Krščeni smo z vodo, ki nas ne samo očisti, ampak nas še bolj poveže z notranjim virom Svetega Duha.
• Podarja nam zaupanje, da se ne bomo izsušili, da ne bomo preutrujeni, ker črpamo iz neizčrpnega Božjega vira.

Prav v našem času, ko so premnogi ljudje izčrpani, ker zajemajo iz kalnih virov, je ta odlomek zelo aktualen. Krščene ljudi bi rad spomnil, naj črpajo iz notranjega vira, iz vira Svetega Duha, ki deluje v nas: »Voda, katero mu bom dal, (bo) postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4,14). Če pijemo to vodo, se ne utrudimo. Toda krstna voda, v katero se ‘potopimo’, nam pokaže, da lahko iz tega notranjega vira črpamo le, če najprej umremo, če odvržemo svojo staro identiteto. Kaj pomeni to danes za nas? Notranjega vira ne moremo koristiti, kadar bi se nam zahotelo. Ta izvir deluje takrat, ko odmremo za svoj Jaz, ko svoj Ego potopimo in lahko izplavamo kot novi ljudje, ljudje, ki zaupajo Bogu, ne pa merilom tega sveta – uspehu in neuspehu, bogastvu in revščini, priznanju in odklonitvi.

Osebne vaje
Tiho sedi in prav počasi izdihuj. Svoje dihanje poveži z Jezusovo molitvijo:

• Pri vdihu naj se v tvoje srce izlijejo besede »Gospod Jezus Kristus«.
• Pri izdihu si predstavljaj, kako te prošnja »Usmili se me!« popelje skozi vse skrbi in strahove, skozi ves nemir in površnost na dno tvoje duše. Tam izvira notranji vir Svetega Duha.
• Predstavljaj si, da se sveža voda iz tega vira pretaka skozi tvojo dušo in tvoje telo. Tako se boš počutil osvežen in napolnjen z novo močjo. Izginil bo strah pred izčrpanostjo in za to ti ni treba nič storiti. V tebi se vse pretaka in počutiš se resnično živ.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

»V tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46)

Luka nam poroča kot zadnjo Jezusovo misel na križu njegov zaupni vzdih: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46). To so besede iz Psalma 31, ki so ga pobožni Judje molili kot večerno molitev. Ob istem času, ko so Izraelci v templju izgovarjali ta psalm, ga je Jezus molil kot večerno molitev svojega življenja. Luka doda besedam psalma še besedo »Oče«. »Aba, ljubi očka«, to je nežni nagovor Očeta, ki je značilen za Jezusa, k temu pa nagovarja tudi nas. Občudovanja vredno je že to, da je Jezus v tem bolečem trenutku umiranja Očeta nagovoril s to zaupno in obenem tako nežno besedo. To je usmiljeni, ljubeči Oče, ki izgubljenega sina stisne v svoje naročje, ki sinu podarja samo dobro, če ga za to prosi. V umiranju se izpolni Jezusov odnos do Očeta, saj se prepusti njegovim ljubečim rokam. Popolnoma zaupa, da ga bodo objele dobre Božje roke.
Jezus nameni to sedmo misel vsem, ki se bojijo umiranja, ko bodo morali vse spustiti, ko bodo izgubili kontrolo nad seboj in vsem, in predvsem tega, da bo njihova smrt kot padec v nekaj nepoznanega in temačnega. Ko mi ljudje pripovedujejo o svojih strahovih pred umiranjem, jih vedno podrobno sprašujem, česa se resnično bojijo.

• Mnoge je strah bolečin.
• Drugi se bojijo tega, da bodo odvisni od pomoči bližnjih.
• Spet nekateri so prestrašeni, da jih morda začne zapuščati razum in tako se lahko med umiranjem razkrije kaj takega, kar so doslej skrivali.
• Bojijo se, da se bodo morda pred bližnjimi izkazali kot prestrašeni, ker se še močno oklepajo življenja, ali pa bodo govorili o stvareh, o katerih nikoli niso govorili.

Ljudi je strah, da bi se pred drugimi pokazali šibki, nekontrolirani, kot slabiči, nepopolni in nemirni. Do konca bi radi imeli vse v rokah. Spustiti iz rok in se prepustiti, zaupati se drugemu – to ljudem povzroča blazen strah. Razumljivo je, da je mnoge strah neznanega, kamor bodo padli: človeka spremlja prastrah, da bo padel v temno grozo.
Proti temu strahu nam pokaže Luka podobo očetovskega in materinskega naročja, ki nas bo ujelo. Smemo se zaupati dobrim Božjim rokam. Krščanska tradicija je ustvarila podobo pieta, da bi premagali ta strah pred padcem v prazno. Marija drži mrtvega Jezusa v svojem naročju: ta podoba nam govori, da nas v smrti pričakujejo materinske roke. Smrt ni nikakršna groza, ampak pristanek v dobrih in usmiljenih rokah. Luka razlaga smrt z večerno molitvijo: v večerni molitvi se vadimo, da se ponoči izročamo v dobre Božje roke, da bi nas nosile in čuvale njegove očetovske in materinske roke. V čemer se urimo vsak večer, to se bo zgodilo tudi ob smrti. Tudi takrat se zaupamo dobrim Božjim rokam. To zaupanje pa lahko premaga naš strah.
Kar nam govorita pieta in evangelist Luka o zaupnem pristanku v Božje materinske roke, to je pesnik Rainer Maria Rilke izrazil v lepi podobi znane Jesenske pesmi. Naše življenje primerja s padanjem jesenskega listja. »Vsi padamo. /…/ A Eden je, ki neizmerno nežno to večno padanje v rokah drži.« (prev. K. Kovič).
Ob tej sedmi Jezusovi misli je zame pomemben še en pogled: njegove besede so molitev. Jezus umira z molitvijo. Noben evangelist ne govori toliko o Jezusovi molitvi kot Luka. Zanj je Jezus veliki molivec:

• moli pri svojem krstu in vidi nebo odprto;
• moli, preden pokliče svoje učence;
• moli na gori poveličanja;
• moli na Oljski gori –
• in svoje življenje na zemlji zaključi z molitvijo na križu. Njegova poslednja beseda je molitev.

Tako nam Luka kaže pot, kako lahko spremenimo svoje življenje in umiranje. To je pot molitve, ko smo povezani z Jezusovim duhom:

• Samo z molitvijo bomo dojemali, kdo je bil Jezus.
• In v molitvi se vedno bolj poglabljamo v Jezusovo držo življenja in umiranja.
• Dojemamo pa tudi sami sebe.
• V molitvi postajamo podobni Jezusu; urimo se v tem, da bi nas prežemal Duh njegovega zaupanja in pristnega odnosa do Boga.

Če je duhovnost pristna in človeka resnično spreminja, se pokaže v našem odnosu do umiranja. Jezus je umiranje spremenil v molitev. Zanj postane smrt vrhunec molitve: z molitvijo pristane v ljubečih Očetovih rokah. Jezus je izgovarjal judovsko večerno molitev kot molitev za smrt. Tako se lahko vsak večer urimo v zaupanju Jezusu, ki je močnejši od smrti, ko pred spanjem molimo: »V tvoje roke, ljubi Oče, izročam svojega duha.« Tako postane spanje vaja za umiranje, ko se bomo za vedno prepustili Božjim očetovskim in materinskim rokam, da bi bili v njih za vselej varni.

Osebne vaje
Med večerno molitvijo oblikuj svoje roke pred seboj v obliko skodele. Tvoje roke so podoba dobrih Božjih rok, ki te bodo to noč sprejele in nosile in ti podarile varnost. Predstavljaj si, da smrt ni nič drugega kot to, kar se bo zgodilo nocoj, ko se boš počutil varno spravljen v dobrih Božjih rokah.
Poslušaj sedmi stavek Haydnove glasbe na sedem Jezusovih misli na križu. To je nežna glasba. V njej lahko slišiš, kako se Jezus poln zaupanja prepusti ljubečim rokam svojega Očeta. Morda med poslušanjem tudi začutiš, da Božje roke tudi tvoje padanje nežno prestrežejo. Lahko se prepustiš, ker ne boš padel v nekaj temnega in trdega, ampak v blage in nežne roke Boga, ki te bo očetovsko in materinsko stisnil nase. Prepusti se nežnim tonom glasbe, ki ti podarja slutnjo te varnosti. »Poslušanje nas vodi v varnost,« pravi Martin Heidegger.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

»Žejen sem.« (Jn 19,28)
V Jezusovem trpljenju se izpolni Pismo. Njegova smrt zato za Janeza ni poraz, ampak izpolnitev. In smrt na križu je izpolnitev ljubezni, po kateri žeja človeka. Jezusova žeja pa ima še druge pomene:

• V žeji postane Jezus solidaren s človeštvom.
• Jezus se počuti eno s Samarijanko, ki ji je za njeno žejo obljubil, da ji bo dal vodo, ki jo bo za vedno potešila: » Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« {Jn 4,14). Na križu izpolni žejni Jezus človeško žejo po ljubezni, ki ne mine.
• In še en pomen ima Jezusova žeja. Žeja ga po človeku. Hrepeni po tem, da bi se človek odprl njegovi ljubezni, da bi prenehal svojo žejo tolažiti z nadomestki, ki ne morejo potešiti njegovega hrepenenja.
• Jezusova žeja pa ima še tretji pomen. Na križu mu dajo piti kis, s katerim izpije grenkobo življenja do dna. In prav s tem osvobodi človeštvo strupa njegovih zagrenjenih občutkov.
• Cerkveni očetje so to sceno primerjali z zgodbo, ko je Mojzes s svojo palico spremenil grenko vodo. Po njihovem mnenju nam je Jezus na križu grenko vodo naše jeze, razočaranja, strahu in resignacije spremenil v zdravo vodo, ki nas lahko odžeja.
• Gobo s kisom mu ponudijo na hizopovi veji: sinoptiki tega ne omenjajo, Janez pa s tem nakazuje pashalni obred, kamor sodi tudi hizop.
  V Jezusu se izpolnjuje to, kar pasha pomeni za Jude, to je ‘transitus; prehod.

Na križu se zgodi pravi prehod k Bogu: od zemeljske žeje k hrepenenju po Bogu, od odtujenosti v domovino, iz ujetništva v svobodo, od nebistvenega k bistvenemu, iz grenkobe našega življenja v Božjo ljubezen.
Na križu (in ob njem) izgubi svet s svojimi merili za nas svojo moč. Tu izgubi svojo moč poželenje, saj ga še s toliko pitja ne moremo potešiti. Prestopimo v Božje okolje, v svet ljubezni, ki v nas vse spremeni.
Peta Jezusova misel na križu rešuje naš strah pred tem, da bi lahko umrli od žeje, da bi bili v življenju prikrajšani:

• Mnogo ljudi je strah, da njihova ‘žeja’ nikoli ne bo potešena in bodo s tem morali umreti.
• To je za mnoge strah, da v življenju ne bodo dobili tega, kar bi radi imeli, da jih bodo spregledali ljudje in Bog. V sebi nosijo otroka, ki je bil za marsikaj prikrajšan; in sedaj se vedno znova oglasi, če ga ne upoštevajo dovolj.

Jezus se s svojimi besedami ‘žejen sem’ sklanja k nam, da bi nam povedal: »Moja ljubezen ti zadostuje.
“Tvoje razočaranje, tvojo bolečino, da si neupoštevan ali da ne bi bil upoštevan, tvojo zagrenjenost zaradi vseh udarcev življenja bom spremenil v radost.
Jezus pa govori te besede tudi tistim, ki se bojijo, da bi pregoreli. Mnogi ljudje veliko delajo, toda nič jim ne izda. Občutek imajo, da njihovo življenje ne rodi sadov, da se ne morejo razcveteti. Vse je prazno, brez življenja, samo gola rutina. Sicer so vedno zaposleni, toda za vsemi aktivnostmi zija neskončna praznina, ki jih napolnjuje s strahom. Ta njihov strah lahko Jezus prežene s svojimi besedami, ko jih napolnjuje s svojo ljubeznijo. Njegova ljubezen želi napolniti našo izpraznjeno dušo. Jezus na križu izpolni, kar nam je obljubil prerok Izaija: »Kajti razlil bom vodo po žejni deželi, potoke po izsušeni zemlji.« (Iz 44,3 ).

Osebne vaje:
Poglej vase in se vprašaj:

• Kakšne občutke imam, kaj mi leži na duši?
• Kako me nagovarja življenje?
• Čutim v sebi zagrenjenost?
• Kdaj se v mojih besedah čuti grenkoba – mogoče takrat, ko govorim o ljudeh, ki me ne upoštevajo dovolj, ki so me ranili, ki me nočejo opaziti?
• Se me loteva zagrenjenost, če sem razočaran, če me spregledajo ali me ne upoštevajo?
  Podrži svojo zagrenjenost pred Jezusom in si predstavljaj: Jezus je izpil s kisom na gobi tvojo zagrenjenost, da bi jo spremenil v radost ljubezni. Dopusti, da se te dotakne ta Jezusova ljubezen in prežene iz tebe vso grenkobo.
• Poznaš v sebi strah pred tem, da bi se iztrošil, da bi pregorel, da bi te spregledali?
• Te preganja strah, da ne boš dobil tega, kar potrebuješ, da se ti ne bo uresničila ljubezen, po kateri tako hrepeniš?
  Potem si predstavljaj, kako se Jezus s križa nagne k tebi in s temi besedami prežene tvoj strah: »Žejen sem. Žeja me po tebi. Močno si želim, da bi te napolnil z ljubeznijo, ki bo prepojila tvojo dušo, da boš resnično zaživel Naj te moja ljubezen vsega prežame, da se boš razcvetel in postal blagoslov tudi za druge.«

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

pripravlja Marko Čuk

Ob volitvah novega papeža … se spominjamo papeža Frančiška, … poglejmo v Zakladnico modrosti (knjiga je razprodana)in si preberimo nekaj njegovih misli (53 jih je v knjigi, po ena za vsak teden leta ….), ki smo jih uvrstili v Zakladnico

BLAGOSLOV: Ne vrtimo se okrog lastne popolnosti, odpravimo se na pot ljubezni do bližnjega in v odnosih, polnih zdrave skrbi za drugega zaživimo Jezusove blagre. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe!

BLIŽNJI: Če v našem srcu ni Božjega ognja, njegove ljubezni, njegove miline, kako naj mi, ubogi grešniki, ogrejemo srca bližnjih?

BOG: Bog ni čakal, da bi mi šli k njemu, ampak On sam nam je šel naproti, brez zadržkov, brez mere. Bog je takšen: vedno stori prvi korak. On nam gre naproti.

BOGASTVO: Kdor je bogat, naj dela tako, da bo njegovo bogastvo služilo skupnemu dobremu. Obilje dobrin, uporabljenih na sebičen način, je žalostno, odvzema upanje in je izvor vseh oblik pokvarjenostii.

CERKEV: Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, z vselej odprtimi vrati, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.

ČISTOST: Čisto srce išče pot, po kateri se lahko srečuje z najboljšim v drugih, ponuja mir in spravo ter ostaja čuteče do konca.

DAR: Največji dar, ki ga je Bog namenil vsakemu med nami, je življenje. In življenje je del nekega drugega izvornega Božjega daru, kar je stvarstvo.

DOBROTA: Če bo naša vera bolj pristna in globlja, potem bo rastla tudi naša plemenitost, naša dobrota, bomo bolj usmiljeni in bolj odprti do sočloveka.

EVANGELIJ: Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.

(…)

ŽALOST: Poznamo tudi žalost, ki pride takrat, ko se napotimo po napačni poti. Kadar gremo ‘kupit veselje’, tisto veselje, ki prihaja od sveta, greha; na koncu je v nas praznina,
je žalost. To je žalost slabega veselja …

še več kratkih razmišljanj papeža Frančiška je zbranih tudi na naši spletni strani

izbira in pripravlja Marko Čuk

»Dopolnjeno je.« (Jn 19,30)

V Janezovem evangeliju je poslednja Jezusova misel na križu izražena v grščini samo z eno besedo: ‘Tetelestai.’ – ‘Dopolnjeno je.’ Koren te besede je ‘telos’ – ‘konec, zaključek, popolnost’. Tudi svoj pasijon Janez začenja s to besedo: »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, (je) tem izkazal ljubezen do konca (eis telos).« (Jn 13,1). Telos je cilj, konec. To je tudi beseda iz besednjaka misterijev; pri teh kultih so jo uporabljali za posvetitev v skrivnost. Jezus pa nas na križu posveča v skrivnost ljubezni, saj nas je ljubil do konca, do popolnosti. Z besedno zvezo ‘Dopolnjeno je’ nam želi povedati: delo ljubezni je izpolnjeno, zaključeno. Na križu je Jezus v svojo ljubezen pritegnil vse človeško, celo nasilje morilcev, da bi nas spremenil. Na križu se je izpolnila njegova ljubezen, obenem pa je izpolnil, kar mu je naročil Oče. Zato Janezu pomeni križ Božje poveličanje Jezusa. Na križu najjasneje zasije njegova ljubezen in v njegovi ljubezni Božje veličastvo. Beseda ‘tetelestai’ zaključuje tudi grške misterijske kulte. Delo ljubezni je zaključeno in zgodila se je posvetitev v skrivnost ljubezni. Sedaj pa gre za to, da napolnjeni s to ljubeznijo zaživimo na nov način.
Z besedami ‘Dopolnjeno je’ ali v latinščini ‘Consummatum est’ preganja Jezus naš strah pred lastno negotovostjo. Mnogi ljudje imajo občutek, da njihovo življenje nima temeljev, na katerih bi lahko gradili.

• Če pogledajo v svoje otroštvo, občutijo to krhkost: manjka jim že osnovno zaupanje. Toliko je bilo negotovosti, da ta občutek krhkosti brez pravega temelja samo narašča.
• Drugi živijo v strahu, da bo njihovo življenje doživelo polom, da se bo njihova zamisel življenja izjalovila: lahko jim spodleti razmerje, življenjsko delo, v katerega so vložili vse, se sesuje. Komur spodleti, ima občutek, da je celota njegovega življenja razpadla v koščke in razpadlih delčkov ne more zbrati.
• Nekateri pravijo: sedim pred razvalinami svojega življenja. Zgradba, ki je bila videti tako lepa, se je sesula. Ni je mogoče več postaviti.
• Strah, da bo vse razpadlo, da ne bo več središča, ki drži vse skupaj, danes preganja številne ljudi. Niso razbite samo družine, tudi posamezniki se počutijo tako raztreščeni, kot da bi bili sestavljeni iz delčkov, ki jih ni mogoče sestaviti.

Tega strahu nas rešujejo Jezusove besede ‘Dopolnjeno je’ ali po latinsko ‘Consummatum est’ – “vse je povezano, vsi deli so sestavljeni”. Razvaline tvojega življenja se lahko obnovijo. Dele, ki jih sam ne moreš povezati, ti povezuje Jezus na križu. Tudi tu nam pomaga podoba objema: Jezus na križu me objema in povezuje v meni vse, kar hoče razpasti, kar že razpada, kar je porušeno. Strah, da moje življenje sestavljajo le koščki, premaga z besedami: »Dopolnjeno je. Končano je. Vse je ponovno celota.« Križ, ki v sebi združuje vsa nasprotja, dopolnjuje Jezusove besede, saj je na njem izpolnil svoje delo ljubezni. Njegova ljubezen vse poveže, kar je v nas razbitega. Skupaj drži vse, kar je razbito in grozi, da bo razpadlo.
Po teh besedah nagne Jezus glavo in izdihne. V svoji smrti se z ljubeznijo skloni k človeku in mu izroči svojega Duha. Skloni se navzdol, k vsem ljudem, ki so na tleh, k padlim, potrtim, razočaranim, obupanim. S svojim trpljenjem je Jezus na novo ustvaril človeka, ko je nanj izlil svojega Duha. Dokončna ljubezen, ki so jo dojeli vsi pod križem, se širi v svet in od takrat spreminja človeško zavest.

• To je moč, ki ozdravlja človeka.
• Iz te ljubezni izhaja gibanje, ki ga nič več ne more ustaviti.
• Duh, ki ga je Križani izlil na nas, je naše mišljenje in čutenje spremenil na tak način, kakor ni ne prej ne kasneje uspelo nobenemu dogodku.
• Jezusov Duh je postal izvir zdravega in ozdravljanja v nas, spreminjanja in poglabljanja naše zavesti.
• Duh, ki ga Jezus v smrti izlije na nas, združuje nebo in zemljo, povezuje Boga in človeka in poveže tudi v nas vse, kar je ločeno in razbito.

Osebne vaje

• Postavi se pokončno in razširi roke v križ. Drži roke vodoravno in si predstavljaj, da si kot Jezus pribit na križ. Pribit si sam nase, ti sam si svoj križ. Pred seboj temu ne moreš ubežati. Toda na križu je vse povezano med seboj, ne boš razpadel.
• Če si Jezusov položaj na križu predstavljaš kot objem, lahko objameš ves svet. Potem boš začutil, da ti v svetu ni nič več tuje. Prav vse: urejenost in kaos, nežno in divje, ljubezen in napadalnost, vse to je v tebi. In ko postaneš sam križ, vse to povezuješ.
• Ta tvoja drža križa je lahko naporna, toda če nekaj časa vzdržiš v njej, boš v sebi začutil veliko širino in osvobojenost. V tebi sme biti vse, vse je povezano z Jezusovo ljubeznijo, s katero te je na križu ljubil do konca – s tem pa je v tebi združil vse razbito. Sedaj lahko zaslutiš, kaj pomeni, da si rešen po križu. Iz razvaline nastaja nova celota, iz kaosa urejenost, iz razbitosti duše v duhovno zdravje.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

pripravlja Marko Čuk

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« {Mt 27,46)
Misel je vzeta iz Matejevega in Markovega evangelija: »Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eli, Eli, lemá sabahtáni? « to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46; Mr 15,34). Te besede nam pomagajo v naši zapuščenosti ali ko nas kdo zapusti. Ta prastrah vsi poznamo. Vsakemu od nas umirajo ljudje, ki nam veliko pomenijo. Pogosto pa nas zapuščajo tudi ljudje, ki se odvrnejo od nas. Jezusova zapuščenost vodi v globoko zaupanje, da je Bog z njim in da bo v Božjem objemu tudi ob smrti, in v gotovost, da bo njegova smrt, v kateri je do konca vztrajal v svoji ljubezni, postala odrešitev za človeštvo.
Kljub vsemu zaupanju, da nam bo Jezus ob koncu prišel naproti, kakor moli v tem psalmu, pa moramo tudi sami razmišljati ob tem kriku zapuščenosti. Če se je tudi sam Jezus v tistih trenutkih na križu počutil zapuščenega in je v tej notranji stiski glasno klical svojega Očeta, potem vabi s tem tudi nas, da svojo zapuščenost prepoznavamo oin o njej razmišljamo:

• Pogosto se zgodi, da nas ljudje pustijo na cedilu. Ravno takrat, ko bi jih potrebovali, se umaknejo.
• Bojimo se, da bi nas zapustili ljubljeni ljudje. Naš prijatelj, naš zakonec bi nas lahko zapustil.
• Starši so nas pustili same, ko smo bili v največji stiski.
• Ali nas je zapustil oče, ki se je ločil od družine.
• Pa mati, ki je mnogo prezgodaj umrla

Takšni in podobni strahovi se venomer porajajo v nas. Psihologija govori o tem, da vsak od nas nosi v sebi zapuščenega otroka, ki zakriči takrat, ko nas postane strah, da bi nas kdo zapustil. Pogosto ta otrok zakriči že takrat, ko gre za vsakdanje slovo. Mnogi ljudje se s slovesom ne morejo soočiti, saj takoj začutijo v sebi zapuščenega otroka. Zato se slovesom izogibajo, čeprav s tem ne morejo potolažiti tega otroka v sebi. Z zapuščenim otrokom v sebi se moramo soočiti in ga izročiti zapuščenemu Jezusu. Le tako se lahko potolaži(mo). Jezusov krik nas opogumlja, da se soočimo s strahom v sebi:

• Njegova lastna zapuščenost, ki se v molitvi spreminja v zaupanje, bi naj tudi naš strah spremenila v gotovost, da nas Bog nikoli ne zapusti.
• Jezusova molitev pa nas tudi opominja, da se sami prav tako ne smemo zapustiti. Včasih bežimo pred seboj, ker ne zmoremo prenašati bolečine slovesa.
• Toda kdor beži pred tem, se še veliko bolj boji, da ga bodo drugi zapustili. Občutek ima, da ga je zapustil še Bog, da ne pomaga, ko se vse zgrinja nadenj, ko neozdravljivo zboli, ko niti poklicno niti osebno ne gre več nikamor, ko vse grozi, da se bo končalo v slepi ulici …

Samo če zberemo pogum, da v svoji tožbi kričimo k Bogu, se bo naša zapuščenost spremenila in z Jezusom bomo lahko izpovedali: »Moja hvalnica je v velikem zboru./. .. / Ubogi bodo jedli in se nasitili, hvalili bodo Gospoda tisti, ki
ga iščejo; naj vam oživi srce za vedno.« (Ps 22,26-27).

Osebne vaje:
Premisli, kdaj si bil zapuščen kot otrok.

• Kdaj si občutil bolečino, da si zapuščen – ob smrti svojega očeta ali matere, ob ločitvi svojih staršev, ob selitvi v starosti, ko si pravkar našel prijatelje?
• Ali si moral v bolnišnico kot otrok in si se tam počutil zapuščenega?
• Ali pa si kot majhen otrok pogosto kričal in te nihče ni potolažil?
• Kako se počutiš ob slovesu? Če je bil dopust lep, se zmoreš od kraja, prijateljev, ki so bili s teboj, lepo posloviti?
• Kako pa ti gre na kak lep večer? Ali dolgo odlagaš slovo?
• Ali če se moraš preseliti v drugo mesto, se resnično posloviš od ljudi? Ali pa se delaš, kot da slovesa ne bo?

Ponovno prekrižaj roke na prsih in objemi zapuščenega otroka v sebi. Predstavljaj si, da je ta zapuščeni otrok v tebi ves v bolečinah. Obrni se k njemu in mu reci: »Ne bom te več zapustil. Pri tebi bom ostal.« In
potem si predstavljaj, da Jezus v svoji zapuščenosti objame zapuščenega otroka v tebi, da je s teboj, te razume in tvojo zapuščenost spremeni v občutek varnosti

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

Druga Jezusova misel na križu je iz Lukovega evangelija.

»Še danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43)

Tudi ta misel je vzeta iz Lukovega evangelija. To je beseda tolažbe, ki jo spregovori Jezus, da bi pregnal naš strah pred pogubljenjem in obsodbo. Mnogo ljudi svoj strah pred smrtjo povezuje z večnim pogubljenjem. Bojijo se, da za Boga niso dovolj dobri, da na ‘Božjo tehtnico’ ne bodo mogli postaviti dovolj dobrih del, da ne bodo zadoščala, saj bodo težje napake in grehi. Strah jih je, da ne bodo prestali Božje sodbe. Obsodba bo gotovo negativna. Mnogim ljudem so ta strah že v otroštvu tako močno vcepile pridige o peklu, da se ga še kot odrasli ne morejo znebiti. Strah so ustvarile podobe, da bodo vsa naša dela stehtana na Božji tehtnici in da bodo slaba dejanja imela veliko večjo težo kot dobra dela. Strah jih je obsodbe in pogubljenja, zato živijo v strahu pred smrtjo.
Nekateri ljudje pa se na svojo krivdo odzovejo s samoobsodbo. Starec, ki je služil v vojni, se je nenadoma začel spominjati vseh grozljivih dejanj, pri katerih je bil udeležen. Svojo pripoved je zaključil z mislijo: »Če bi ljudje vedeli, kaj sem storil v vojni, bi me vsi obsodili. Bog ve za mojo krivdo in me obsoja. Pa tudi sam se obsojam, svoje življenje lahko kar zavržem.« Proti temu strahu govori Jezus svoje besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Če bi si ta starec dovolj dolgo govoril te besede, bi se njegov strah lahko počasi spreminjal v zaupanje. Če si človek, ki ga je strah poslednje sodbe, govori to Jezusovo misel, počasi raste v njem zaupanje, da tudi zanj velja obljuba večnega življenja, četudi bo Boga srečal s praznimi rokami.
Natančneje si poglejmo to sceno: levi razbojnik obtožuje Jezusa kot veliki duhovniki in farizeji. Desni razbojnik pa ga zavrne, saj sluti, da je ta Jezus križan po krivici, in se obrne nanj: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Desni razbojnik nima česa pokazati, svoje življenje je zapravil in sam prizna, da je križan po pravici. Toda v poslednjih trenutkih pusti, da se ga dotakneta Jezusova pravičnost in dobrota, ter prosi Križanega, naj se ga spomni. Na to precej skromno prošnjo mu Jezus odgovori: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43). Tu se v Lukovem evangeliju že sedmič pojavi beseda ‘danes’. V tem odlomku ima dva pomena:

• Še danes, takoj po smrti bo razbojnik z Jezusom v raju, v čudovitem ‘nebeškem vrtu’, ki ga človeštvo že od nekdaj imenuje paradiž. Torej ne bo treba dolgo čakati; v smrti se zgodi preobrazba in izpolnitev. To je podoba, polna tolažbe za to, kar nas čaka po smrti.
• Drugi pomen besede ‘danes’ se nanaša na naše trenutno življenje. Če zaupamo Božji besedi, če ji pustimo, da prežene naše strahove, potem lahko izkusimo, da smo že danes z Jezusom v raju.

V svoji besedi je Jezus vedno z menoj – in če je sedaj pri meni in z menoj, že okušam raj, to je mir, lepoto in ljubezen. Tako se izgubi tudi moj strah, da nisem dovolj dober in ne zadoščam zahtevam Boga, svojih staršev ali družbe, pa tudi svojim lastnim zahtevam. Že danes se v meni naseli globok mir, ni se mi treba Bogu dokazovati, ni mi treba kupovati njegove ljubezni. Potrebno je samo zaupanje razbojnika, ki se je v svoji brezizhodnosti obrnil na Jezusa, ki mu je podaril to čudovito obljubo.
Po tradiciji imajo Luko za slikarja, saj je znal tako opisovati, da je nastala podoba. Tudi sceno z desnim razbojnikom nam naniza tako, da se nam ob poslušanju nariše slika. Ko jo opazujemo, se nam lahko vtisne v dušo, v nas pa raste zaupanje, da Jezus tudi nam govori te tolažilne besede. Ob tej podobi se moj strah pred obsodbo spreminja v zaupanje, da me Bog brezpogojno sprejema in ljubi. In ob tem pogledu in poslušanju Jezusovih besed preneham z neprestanimi očitki, preneham se obsojati in obtoževati. Preneham z nenehnim iskanjem napak v svoji preteklosti in ne sprašujem se več, če sem dovolj dober. Raje večkrat pogledam na Jezusa, ki mi s križa nežno govori: »Še danes boš z menoj v raju.«

Osebne vaje

• Sedi v svoj molilni kotiček ali na prostor, kjer se dobro počutiš. Znova in znova ponavljaj Jezusove besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Tako se boš nehal spraševati, če si dovolj dober. Premagal boš obsedenost, da bi se ves čas ocenjeval in obsojal. Če tem besedam zaupaš, si ves pri sebi, povezan si z Jezusom. In če si predstavljaš, da je on ob tebi, se boš počutil kot v raju, vzvišen v ljubezni, ki je močnejša kot vsi tvoji predsodki. Sredi sveta, ki neprestano presoja in obsoja, se boš znašel v svetem okolju. Božja beseda ustvari v tebi tak prostor, kjer se počutiš udobno, skrito, varno pred vsemi sodbami in obsodbami.
• Govori si te besede, da premagaš strah pred smrtjo in obsodbo. Predstavljaj si, da imaš le še nekaj ur življenja. In potem si neprenehoma ponavljaj te Jezusove besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Morda se poleže ves tvoj strah in v sebi začutiš globok notranji mir in veselje nad tem, kar te čaka. Izginile bodo vse negativne podobe, ki si jih nosil v sebi, tudi podoba tehtnice, ki se nagne v tvoje slabo, ali pa podoba Boga – knjigovodje, ki vsa tvoja slaba dejanja zapisuje v veliko knjigo in knjiži po načelu “v breme – v dobro”.
• Če poslušaš še Haydnovo uglasbitev teh Jezusovih misli in pustiš, da se te glasba dotakne, se boš še danes počutil v raju. Slišal boš čudovito melodijo, ki jo ob spremljavi drugih inštrumentov igra prva violina. Ta nežna melodija nas popelje v raj miru, vrt ljubezni.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Prva Jezusova misel na križu je iz Lukovega evangelija.

»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34)

Zamislimo si, da Jezus te besede govori tudi meni, da prežene moj strah pred lastno krivdo. Prav ta strah muči številne depresivne ljudi, ki se čutijo krivi za vse.
• Če je kdo ob njih žalosten, takoj iščejo krivdo pri sebi. Morda tega človeka niso prijazno nagovorili ali so ga spregledali in je zato žalosten.
• V skupnosti ne prenesejo nobene napetosti. Takoj iščejo krivdo pri sebi in se za vse opravičujejo.
• Negotovi so v svoji drži, sami se delajo majhne in se razvrednotijo.
• Trpinčijo se s predsodki in občutki krivde. Ves čas živijo kot spokorniki, ki se drugim opravičujejo, da sploh živijo.
• Neprestano jih spremlja občutek, da niso dorasli zahtevam življenja, zato se odzovejo z občutkom krivde na vse, kar se jim zdi, da bi morali storiti, pa ne morejo.
• Občutek imajo, da drugemu ne morejo dati tega, kar potrebuje: mater je strah, da bo kriva pred otroki, ker jim ne more nuditi prave ljubezni; in otroci se čutijo krive, da staršem ne vračajo dovolj ljubezni …

Luka poroča, da je Jezus na križu molil za svoje morilce. Na ta način nam sporoča, da lahko s križem dosežemo odpuščanje svojih grehov. … Bog odpušča, ker je usmiljeni Bog. Križ nam govori o odpuščajoči Božji ljubezni. Pomaga nam, da verujemo v Božje odpuščanje: ko pogledamo Križanega, ki na križu odpusti celo svojim morilcem, lahko zaupamo, da bo tudi nam vse odpuščeno. Potem tudi v nas ni ničesar, kar ne bi moglo biti odpuščeno. Tako Luka gleda na križ kot kraj, na katerem se je najjasneje izkazala odpuščajoča Božja ljubezen. Pogled na Jezusa, ki še na križu moli, nam prinaša upanje, da nas nič ne more ločiti od Božje ljubezni.
(…) Ko gledam Jezusa, ki na križu odpusti svojim morilcem, se izgubi moj strah, da sem kriv za vse in verujem lahko, da me Bog brezpogojno sprejema. V nas so pogosto podzavestne ovire proti odpuščanju. Če nam kdo samo reče, da nam je Bog odpustil, tega ne moremo verjeti, saj se to dotakne samo našega razuma, notranjih ovir proti odpuščanju pa beseda ne more premagati. Krivda nas je ločila od drugih, počutimo se izključeni iz človeške družbe. Te samoizolacije zaradi krivde ne moremo sami razrešiti. Tu pomaga pogled na križ, s katerega se Jezus skloni k meni in mi govori besede odpuščanja, ki jim moram natančno prisluhniti, poslušati jih moram s srcem. Besede morajo prodreti do srca, da lahko verujem, da sem brezpogojno sprejet.

Podoba Križanega nas poveže z lastno pravičnostjo. Dela nas pravičnega. Stotnik pri Luku ne reče “To je bil resnično Božji Sin”, ampak “Zares, ta človek je bil pravičen” (Lk 23,47). Ne počutimo se več krivi, ampak pravični v Bogu.
Prva misel, ki jo Jezus izgovori na križu, nam da tudi moč, da drugim odpuščamo. Namesto da bi si govorili, kako moramo odpuščati, preprosto poskušam ljudem, ki so me ranili, govoriti to Jezusovo misel. Mogoče se v meni kaj upira, ko skušam človeku, ki me je javno prizadel, govoriti Jezusove besede: »Oče, odpusti mu, saj se ni zavedal, kaj počenja.« In v meni se oglasi: »Natančno je vedel, kaj dela. To je storil čisto namerno, saj je poznal mojo šibko točko. Zavestno mi je hotel škodovati.« Vse to lahko drži, toda v globini svoje duše se ni zavedal, kaj v resnici dela, preprosto ga je obvladala potreba po moči. Vodil ga je njegov pohlep. Ni bil v pravem stiku s seboj in z menoj, pustil je, da ga je vodilo sovraštvo. Če nekaj časa govorim temu človeku to Jezusovo misel, se razblinijo moja ranjena čustva in občutim notranji mir. In človeka, ki me je tako ranil, lahko pogledam z novimi očmi. Molim zanj, da se zbudi iz svoje nevednosti:
In tako bom nekega dne sposoben, da mu odpustim. Dokler mu ne morem odpustiti, me to še veže in določa. Z odpuščanjem se rešim negativne energije, ki me zaradi te ranjenosti še razžira. Tako lahko ima ta prva Jezusova misel name zdravilni učinek.
Mnogi ljudje pa ne morejo odpustiti sebi. Neka žena si ni mogla odpustiti, da se ni prav poslovila od svoje umirajoče matere. Materi je zamolčala težo njene bolezni in ji ni dala priložnosti, da bi se poslovila od družine. Dobro je mislila, saj ji je želela prihraniti bolečine. Mislila je, da bi mati obupala, če bi se zavedala svojega stanja. Toda sedaj si nenehno očita, da ji ob slovesu ni povedala, kako zelo ji je hvaležna za vse, kar jim je podarila. Tej ženi sem dal za meditacijo Jezusovo misel: »Oče, odpusti mi, saj nisem vedela, kaj sem storila.« Seveda se je zavedala, kaj je delala, saj je zavestno želela materi prihraniti bolečino slovesa. Šele po smrti ji je bilo jasno, da je s tem ranila sebe in mater. Toda namesto nenehnih očitkov zaradi opuščenega slovesa so ji pomagale te besede: »Oče, odpusti mi, saj nisem vedela, kaj sem storila. Ni mi bilo jasno, kaj sem s tem storila sebi in svoji materi.« In ko si je ta žena vedno znova ponavljala te besede, so se njeni očitki izgubili in lahko si je odpustila.

Osebne vaje
• Glej na križ in dopusti, da vedno globlje prodre vate podoba Jezusa, ki se sklanja k tebi in ti govori besede odpuščanja – dokler končno ne verjameš v svojem srcu: »Da, ničesar ni v meni, česar ne bi mogel odpustiti. Bog mi je vse odpustil.«
• Ob gledanju je pomembno tudi poslušanje: vedno znova si glasno izgovori to Jezusovo misel in jo poglobi v svoj strah, da si za vse kriv. Izgovarjaj jo v svoje občutke krivde, dokler ti ne prodre do srca.
• Če ti pomaga, si izberi primerno glasbo, da ti bo Jezusova beseda prišla do srca. Lahko poslušaš uglasbitev Heinricha Schütza ali instrumentalno glasbo, ki jo je na to misel uglasbil Joseph Haydn. Lahko zaslutiš ljubezen, ki veje iz te melodije. Ko glasba prodira do tvojega srca, ti ni treba misliti na odpuščanje; med poslušanjem se rojeva vera. Naenkrat se čutiš sprejetega in vsi občutki krivde se razblinijo.
Premisli, s kom si trenutno v konfliktu, kdo te je ranil, s kom ti je težko. Nato poskusi za tega človeka petnajst minut govoriti te besede: »Oče, odpusti mu, saj ni vedel, kaj mi je storil. – Oče, odpusti ji, saj ni vedela, kaj mi je storila.« In po teh minutah se poslušaj, kako čutiš do tega človeka. Je molitev spremenila tvoj odnos do njega, so se tvoja občutja spremenila?
In če ne moreš odpustiti sebi, si vedno znova govori: »Oče, odpusti mi, nisem vedel, kaj počnem. Nisem se zavedal, kaj bom s svojo držo sprožil. Nisem se zavedal, da sem odpiral stare rane, da sem drugega za to kaznoval, da v otroštvu niso bile izpolnjene moje potrebe po ljubezni …« Morda boš sčasoma bolj usmiljen do sebe in se bodo umirili tvoji predsodki in tvoj strah zaradi občutka krivde se bo razblinil.

Zakaj sedem Jezusovih misli na križu?
V srednjem veku so združili sedem Jezusovih misli in ob njih meditirali. Sedem je število preobrazbe. Sedem zakramentov spreminja naše življenje, s tem ko nas v sedmih življenjskih obdobjih napolni z Božjim življenjem.
Teh sedem Jezusovih misli bi lahko razumeli tudi kot povzetek njegovega poslanstva, kot dediščino njegove ljubezni.
Lahko pa jih razumemo tudi kot preobrazbo bolečih besed, ki jih nenehno nosimo v glavi. Sam jih razumem kot ozdravitev sedmerih človeških prastrahov.
Jezus nam na križu spregovori tudi zato, da bi premagali naše strahove, da bi našli pogum in se jih rešili. Kajti samo če se v svoj strah ozremo in se z njim soočimo, ga lahko premagamo.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja in izbira Marko Čuk