zgodba za tretji dan devetdnevnice

Vemo, da je bilo takrat, ko še ni bilo računalnikov, vse znanje v posesti sedmih ljudi. To je bilo slavnih sedem modrih. Sedem modrih, ki so poznali odgovore na vprašanja zakaj, kako, kdaj, in poznali so rešitve za vse, kar se je dogajalo.
Bili so tako pomembni, da so jih imeli za kralje dežel, kjer so živeli, čeprav dejansko vsi niso bili kralji. Zato so teh sedem modrih imenovali tudi modri kralji.
Leta 0 je vseh sedem modrecev, ko so se poglobili v svoje skrivnostne rokopise, prišlo do presenetljivega sklepa. Prav neke noči tistega leta naj bi se pojavila izredna zvezda, ki naj bi jih vodila do zibelke Kralja kraljev.
Od tedaj so vse noči skrbno raziskovali nebo in se vsak dan pripravljali na odhod. Dokler se neke noči ni na nebu pojavila zvezda, popolnoma drugačna od drugih. Brez odlašanja je sedem modrecev krenilo na pot iz različnih koncev sveta, kjer so bivali. Truditi so se morali, da zvezde, ki jim je kazala pot, nikoli ne izgubijo izpred oči.
Vseh sedem modrih je bilo stalno zazrtih v zvezdo, ki so jo samo oni lahko videli dan in noč. Oblečeni so bili v plašče, stkane iz zlatih niti in vsak plašč je bil pravi zaklad. Za njimi so bili vsi njihovi spremljevalci. Konji in kamele so bili otovorjeni s čudovitimi oblačili, z opremo in predvsem z dragocenimi darovi za Božje Dete.
Počasi se je sedem karavan pomikalo proti Gori zmage, kamor jih je vodila zvezda, da bi se tam modri srečali in se združili v eno samo karavano.

Olaf, modrec iz hladne in negostoljubne Dežele fjordov, je prepotoval neizmerno stepo in verigo ledenih gora. Prispel je v toplo in zeleno dolino, kjer so bila drevesa polna okusnega sadja, podnebje pa milo. Olaf in njegovi spremljevalci še nikdar niso videli česa lepšega, zato so se odločili, da se za nekaj časa ustavijo. Zaman je zvezda z neba utripala in vabila modreca, naj nadaljuje pot.
Olaf je plaval v topli vodi jezer čarobne doline, porjavel je na prijetnem soncu in začel graditi velik grad.
Igor, modrec iz dežele Sotočij, je bil mlad, močan in samozavesten, vešč mečevanja in velikodušen. Brž ko se je zvezda pojavila, je krenil na pot. Spremljali so ga dvorjani, modrooki in svetlolasi kakor on, vsi so imeli srebrne čelade, okrašene z rdečim perjem.
Prepotovali so ravnine in zorana polja in prišli v kraljestvo Rdečega kralja, hudobnega in krutega vladarja. Njegovi rablji so pretepali in pobijali njegove podložnike.
Plemenita srca Igorja in njegovih spremljevalcev, je bolela vsaka krivica, zato so sklenili, da nekaj ukrenejo. Neko jutro so srečali četo kraljevih stražarjev, ki so gnali uklenjene in lačne kmete. Igor je s svojimi vojaki napadel stražarje. Začela se je dolga in krvava vojna. Igor je postal branilec ubogih, toda izgubil je izpred oči zvezdo. In je ni več iskal.

Yan Hu je bil modrec Nebeškega cesarstva. Njegov razum je bil bister kot diamant in prodoren kot nož. Vsi njegovi sopotniki so bili modroslovci in učenjaki.
Ko so sledili zvezdi, so razpravljali o matematiki in reševali najbolj zapletene probleme.
Prispeli so v čudovito mesto, bogato s spomeniki iz marmorja, z vrtovi in z znamenito univerzo, kjer so poučevali slavni učitelji. Yan Hu se ni mogel upreti.
»Ustavil se bom za kakšno uro,« je rekel sam pri sebi. Prav tisti dan je neki zelo znan učenjak imel predavanje o nastanku vesolja. Yan Hu ga je izzval na javni debati, ki je bila nepozabna.
Trajala je cel teden in med njo se je Yan Hu z znanstvenikom sprehodil po vseh poljih znanosti. Soočenje sta končala s partijo šaha, ki še danes zanima poznavalce zaradi genialnih potez modrega kralja Yan Huja. On je namreč zmagal. Ko pa se je spomnil na zvezdo, je bilo prepozno. Ni je uspel več najti.

Leon je bil modrec, knez in pesnik iz zahodnih dežel. Za zvezdo je šel s svojimi najdražjimi prijatelji, ki niso nosili orožja, ampak samo glasbene instrumente. Leon je zložil milo pesem na čast zvezde in Kralja kraljev, ki je prišel na zemljo, da prinese ljubezen in mir vsem ljudem. Vsi, ki so jo slišali, so bili ganjeni do solz.
Leonova karavana je potovala skozi dva velika gozdova in nekega večera so prosili za gostoljubje v vasi, kjer so bili kmetje mirni in delavni.
Župan je mladega kralja in njegovo spremstvo povabil na gostijo. Prikupna županova hči je plesala in pela pred povabljenci.
In Leon se je zaljubil in zaman so ga njegovi tovariši spominjali pomembne poti, na katero se je odpravil. Vse njegove misli so se sukale okrog županove hčerke. Na njegovem nebu je zvezda počasi bledela, dokler ni povsem zašla.

Melhior, perzijski kralj, je jezdil pred svojimi dvorjani in ni nikoli izgubil zvezde izpred oči.
Bil je vajen naporov in žrtev in svojim očem noč in dan ni dal spati. Ni hotel tvegati, da bi izgubil izpred oči zvezdo, ki mu je kazala pot.

Gašper, kralj Indije, je imel s seboj malo zaupnih ljudi. Njegova pot je bila zelo dolga in ni maral zamuditi srečanja. »Zagotovo vem in ne morem se motiti. Rodil se je človek, nam povsem podoben, ki bo Gospod vse zemlje in bo vladal na veke. Trepetajočega srca bom padel predenj. To bo največje doživetje mojega življenja,« je razmišljal.

Baltazar, kralj v Arabiji, je bil že star. Potoval je na kameli. Enolično jahanje ga je uspavalo. Zato je bil ob njem paž, ki je skrbel, da je ostal buden. Tudi s kakšnim sunkom pod rebra. Samo da se ne bi zgodilo, da bi zaspal in bi izgubil zvezdo, ki ga je vodila.

Tako so na srečanje na Goro zmage prišli samo trije modri. Ko so razjahali, so zagledali, kako se je nebo na široko odprlo in prikazali so se čudoviti angeli, ki so v rokah nosili zvezdo repatico in vsa gora je sijala.
Ob vznožju gore so prišli skupaj in se umili pri izviru. Ob njemu je raslo sedem dreves: oljka, trta, mirta, cipresa, limonovec, cedra in jelka. Toda štiri drevesa so se sušila in Melhior, Gašper in Baltazar so razumeli, da drugi štirje modri ne bodo prišli.
Potem ko so se umili, so se združili v eno samo karavano. »Čas je, da krenemo,« je rekel Baltazar, ki je bil najstarejši in najmodrejši od vseh. In zvezda je spet vstala nad njimi in jim kazala pot proti Betlehemu.

Razmislek
Samo modri, ki so resnično bedeli, niso zamudili najpomembnejšega srečanja v svojem življenju. Kristjan je kot stražar, biti mora čuječ in se ne sme prepustiti lenobi. Če hočeš biti kristjan, moraš biti sposoben upreti se skušnjavam.
Biti buden pomeni, biti gospodar svojega življenja in se ne prepustiti temu, kar mislijo drugi.
Življenje je resna zadeva. Zato moramo biti čuječi in pozorni ter ne smemo tvegati, da bi izgubili, kar je res pomembno v življenju: tisto, kar nam je prišel povedat Kristus.
Danes ljudje velikokrat ponočujejo, a tvegajo, da zgrešijo najpomembnejše bedenje: tisto, ko pričakujemo Jezusa Kristusa.

Molitev
Velik si ti, Gospod
in prišel si med nas
kot brat, kot nam enak.
Prišel si nas iskat
in klicat enega za drugim nas.
Šel bom za teboj
in vsem svojiim prijateljem dejal:
Prišel je,
Tisti, ki ga je čakalo naše srce!

zgodba Prišli so samo trije je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 25-31. …(RAZPRODANO)

pripravlja Marko Čuk

Nekaj dni pred božičem je deklica nenadoma prekinila večerno molitev in vprašala mamo: »Kaj bomo pa Bogu poklonili za božič? Kaj pa si želi on dobiti za božič?«

Najbrž smo se nasmehnili otroški naivnosti, toda dekletce je postavila pomembno vprašanje: Kaj si Bog želi za božič. Je on sploh med našimi obdarovanci za ta praznik? Kaj pa, če si Bog želi le malo več našega časa in pozornosti, da mu jo podarimo?

zgodba Kaj podariti Bogu? je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 47. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Advent je čas radostnega pričakovanja.
Je oznanilo svetu, da prihaja Zveličar med nas.
Da so se izpolnile napovedi prerokov o skorajšnjem rojstvu Božjega Maziljenca.
Nebeški Knez vstopa v prostor in čas, da pripravi pot človeškemu odrešenju.
Obljuba predavna postala je res.
Jezus Kristus je tisto betlehemsko noč preobrazil obličje zemlje.
Učlovečil se je v pozabnost zgodovinskega trenutka, da bi ga svet nikoli ne pozabil.
Tako je advent najprej spomin, da ostaja Jezus nepozaben.
Ne moremo mimo njega, če želimo biti sveti.
Nič nam ne uspeva, če ne gradimo na njegovi ljubezni in modrosti.
Ponižani smo v svojem dostojanstvu, če se odpovemo njegovim zapovedim, njegovemu nauku in njegovi resnici.
Advent je hkrati čas, ko smo poklicani, da očistimo svoja srca.
Saj pričakujemo, da nas obišče nebeški Kralj, ki po pričevanju Pisma ostaja z nami do konca sveta.
Blagovest o Božjem poslanstvu med nami je resnična vsebina adventa.
Blagovest o prihodu Sina živega Boga.
Tega ne smemo pozabiti, ko nas obdaja blišč predbožičnega časa.
Ta stavi na lepoto okrašenih ulic in mestnih trgov,  a pozablja na osrednje sporočilo adventa.
Da smo deležni učlovečenja Boga.
Da je čas odpadništva minil.
Da smo povabljeni v posinovljenje.
In da je advent le uvertura v vesoljni čudež, ki je z Jezusovim vstajenjem dosegel svoj trajni vrhunec.

razmišljanje Advent je iz knjige Zasidran v veri, Ognjišče 2018, 64.
izšla je tudi druga knjiga Zasidran v veri, Ognjišče 2021
posebna ponudba: prva in druga knjiga po ugodni ceni.

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je knjiga duhovne proze, ki nam pomaga iskati Boga, resnico, dobroto … Besede prinašajo uteho, presenečajo, spodbujajo, drezajo … so pa iskrene, klene in jasne …To niso pridige, tudi pesmi ne, prav tako ne “reklama” za določeno idejo, še manj enciklopedija, učbenik … so preprosto izziv k razmisleku, povabilo v mišljenje, ki lahko usmerja življenje. Na eni strani knjige hočejo izluščiti jedro stvari, so jasne, odprte … njihov edini namen je, da bi ob prebiranju bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Do njegove očarljive privlačnosti in večne resnice. Bog je v njih odkrito navzoč: kot gledalec in poslušalec, kot sogovornik in sodelavec, kot stvarnik in odrešenik, kot dobri Oče in zvesti Brat in vseobjemajoči Duh. Kdor zna in hoče, lahko s temi besedami moli; kdor ne zna, se lahko moliti nauči …nekaj avtorjevih misli o knjigi:

Pred bralcem je sto različnih pojmov, pojavov in tem, ki jih ponuja življenje in sem jih kot avtor ubesedil tako, da nam spregovori bistvo, gledano skozi prizmo krščanskega navdiha. Med njimi so molitve in hvalospevi srca.  …
Fotografije, s katerimi so besedila opremljena, so prav tako iz lastne zakladnice;
Moj namen je, da bi prvi knjigi v doglednem času sledili še dve, tako da bi celoten opus obsegal tristo osebnih pričevanj.
Vsebina knjige je nenavadna in svojevrstna. Gre za posebno obliko duhovne proze. Beseda zmore – kot nekakšen manifest življenja – navdihovati, ker je iskrena, klena in jasna. Posamezna spoznanja so zavestno odmerjena, tako da ne presegajo ene strani. Hočejo izluščiti jedro stvari. Tudi z uporabo le najnujnejšega besednjaka.
Knjiga nima skritih namenov. Je odprta, vsem enako dostopna zgodba.
Edini namen je, da bi ob prebiranju opažanj bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Do njegove očarljive privlačnosti in večne resnice. Do njegove karizmatične pojavnosti in odrešenjske sile. (…)

pripravlja: Marko Čuk

Pridi,
Gospod Jezus
Gospod Jezus, pridi v našo slabotnost.
Pridi v naše strahove.
Pridi v našo tesnobnost.
Pridi v naše napake.
Pridi v naše poraze.
Pridi v naše razprtije.
Pridi v našo žalost.
Pridi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in obup.
Pridi v naše dvome, bolezen in umiranje.

Pridi v naše veselje in upanje.
Pridi, Gospod Jezus.

Pridi v naše napake in stopi v naše neuspehe.
Pridi v našo žalost in stopi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in stopi v naš obup.
Pridi v naše razprtije in stopi v naše dvome.
Pridi v našo bolezen in bodi z nami v našem umiranju.
Pridi, Gospod Jezus.

molitev Pridi, Gospod Jezus je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 9. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Mala Ana je zelo rada šla z babico nakupovat. Še posebej v dneh pred božičem. Predvsem tudi zato, ker je bila babica zelo dovzetna za njene prošnje. Vselej ko je šla z njo, se je vrnila domov s kakšnim darilom, pobarvanko, novo knjigo, s Kinder-jajčkom s presenečenjem.
Ana bi se tudi rada igrala z drugimi otroki, medtem ko je babica nakupovala. Toda otroci, ki jih je srečala, so se kislo držali in jim ni bilo do igranja. Tudi babica je hitro opravila nakupe, saj v trgovinah ni bilo nikogar, ki bi se bil pripravljen ustaviti in malo poklepetati.
Na poti domov sta se babica in vnukinja držali za roke, govorili pa nista, ko je prav počasi začelo snežiti.
Doma je babica sedla v svoj priljubljeni naslanjač. Pravila mu je prostor za razmišljanje. Nekaj časa je ostala v tišini, potem pa je vstala in šla v shrambo. Kmalu se je vrnila s čudovitim darilom, zavitim v zlat papir in povezanim z rdečim trakom.
Ana bi ga rada odprla, da bi videla, kaj je v njem, a babica ji je povedala, da je zavoj pravzaprav skrivnost. Drugo jutro sta se babica in vnukinja že zgodaj odpravili ven in nesli s seboj darilo, zavito v zlat papir in povezano z rdečim trakom.
Najprej sta srečali Franca, neprijaznega čuvaja z zavihanimi brki. To je bil tisti, ki mu ni nihče zaupal in je živel sam. Babica se mu je približala in mu dala zavoj.
»Kaj naj naredim z njim?« je presenečeno vprašal Franc.
»Za vas je,« je dejala Ana.
Čuvaj je začudeno pogledal in vprašal: »Kaj pa je v njem?«
»Prijateljstvo in sreča,« je odvrnila babica in mu stisnila roko.
»Babi, ali si videla, kako je bil zadovoljen?« je vprašala Ana.
»Ali greva domov, da pripraviva še druga darila?« je še vprašala vnukinja.
Babica je odkimala: »Ne, Ana, za začetek je dovolj.«
»Končno imam tudi jaz prijatelje tukaj,« si je mislil Franc, ko je bolj samozavestno in z več topline v srcu stopal po ulici. Spotoma je srečal Boštjana, ki je pometal ulice. Bil je boječ in poredni otroci so se radi norčevali iz njega. Ko je zagledal čuvaja, se je skril za voziček. Toda Franc mu je izročil darilo: »Na, zate je!«
»Hvala,« je izjecljal Boštjan, ki ni mogel verjeti, da je to res, a je bil vseeno vesel. Tako sta čuvaj in pometač postala prijatelja.
Toda Boštjan ni odprl zavoja. »Podaril ga bom Dolores,« je pomislil. Dolores je bila izredno suho dekle s svetlimi kitami. Edino ona ga je vsak dan pozdravila. Sedaj je bila zaradi gripe v postelji. Boštjan je bil malo v zadregi, ko je zavoj izročil njeni mami. Ko je Dolores prejela prelepi zavoj, se je brž počutila bolje. Pobožala je zlati papir in rdeči trak ter pomislila: »To mora biti lepo darilo. Poslala ga bom Suzani, da se spravim z njo.«
Suzana je bila njena najboljša prijateljica, a le nekaj dni prej sta se v šoli sprli. Druga drugi sta izrekli tudi nekaj grdih besed, a jih ne bomo ponavljali.
Ko je Suzana prejela darilo, je stekla k Dolores in jo objela. Skupaj sta odločili, da bi tako lepo darilo osrečilo učiteljico, ki se jima je zdela že nekaj časa tako žalostna.
Učiteljica je kar zažarela, ko je na katedru zagledala svetleč se zavoj. Tisti dan ji pouk ni bil v breme in tudi otrokom so šolske ure minile, kot bi mignil.
Ko je učiteljica prišla domov, je zavoj poklonila gospe Ambrožičevi. Njeni otroci so bili daleč in zato je pogosto jokala. A tudi gospa Ambrožičeva darila ni obdržala zase, ampak ga je odnesla Martinu, ki je bil obziren in vljuden človek, a ker je opravljal poklic mesarja, so vsi mislili, da je brez srca.
Pa tudi Martin darila ni zadržal. Tako je šlo iz rok v roke in vsi, ki so si ga podarjali, so bil veseli in se pogovarjali med seboj.
Kakšen dan zatem sta se Ana in babica vračali z nakupov. Lepo sta se pogovarjali in otroci so se veselo igrali. Neki mož je pozdravil babico in ji pripovedoval, kaj se dogaja: kako so ljudje že nekaj dni srečni zaradi nekega skrivnostnega zavoja. Ko je babica v torbici iskala ključe svojega stanovanja, se ji je približala gospa Emilija. Stanovala je nadstropje niže in je nikoli ni niti ogovorila.
»Rada bi vam voščila vesel božič,« in izročila ji je … čudovit zavoj v zlatem papirju z rdečim trakom.
»Hvala,« je rekla babica in se nasmehnila. »Zakaj ne pridete kdaj k nam, da bi malo poklepetali?«
»Živio,« je vzkliknila Ana, ko sta bili sami v stanovanju. »Zavoj se je vrnil k nam! Mi boš sedaj povedala, kaj je v njem?«
»Nič posebnega,« je dejala babica. »Samo malo ljubezni.«

⨳ ⨳ ⨳

Znati darovati je najpomembnejša sposobnost, ki se je lahko naučimo. To je, kakor bi se naučili postati sejalci sreče.
V teh dneh obstaja dar za vse, tudi za tiste, ki se zdijo pozabljeni. Toda vsak praznik ali obletnica lahko postane priložnost, da obdarujemo tiste, ki jih ljubimo. Ne darujemo samo stvari: lahko darujemo življenje, veselje, dobroto, nasmeh, besedo … tako moremo potrditi resničnost svetopisemskih besed: »Večja sreča je dajati kakor prejemati« (Apd 20,35).
Dar, pripravljen z ljubeznijo, je zastonjski dar in nima drugih ciljev. Drugemu izpove našo ljubezen, našo željo, da bi vstopili v skupnost z njim. Tako postane znamenje Božje ljubezni, ki vsak dan daje, da sonce vzhaja nad dobrimi in hudobnimi in ne pričakuje nič v zameno.
Darila, ki si jih te dni podarjamo, so znamenje, da obstaja izvir vsakega daru; Božje srce, ki se nam želi popolnoma darovati v božični skrivnosti in se nam vsak dan daruje v evharistiji.

zgodba Darilo v zlatem papirju je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 48-51. … objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 50. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Janez od Križa

Vrhovi bogoslovnih učenjakov
so z njim postali žarko obsijani;
v veliki želji po duhovni hrani
je svojo dušo dvignil do oblakov.

Po zgledu svetopisemskih očakov,
ki so le Stvarniku bili predani,
so reformirani karmeličani
sledili razlagalcu Božjih znakov.

Prav vsak, kdor iz ljubezni se poniža,
lahko izvor usmiljenja začuti
in v kontemplaciji se z Bogom zbliža.

Če hočemo v Njegov pristan pripluti,
zgledujmo se po Janezu od Križa,
naj skozi nas ta svet Boga zasluti.

L. Oblak, Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 101.

Neki pastir je poslal svojega sina k modrecu, da bi mu dal spoznati, v čem je skrivnost sreče. Ko je deček prišel do čudovitega gradu, kjer je živel ta modri mož, mu je razodel, zakaj je prišel: želel je zvedeti, v čem je skrivnost uspeha. Toda modrijan mu ni razodel skrivnosti, temveč mu je dal žlico, polno olja, ter mu naročil: »Oglej si grad. Toda s seboj nosi to žlico v roki in pazi, da ne poliješ olja.«
Deček si je začel ogledovati grad in neprestano gledal v žlico olja. Čez dve uri se je vrnil v sobo, kjer ga je čakal modrec.
»In kaj si videl?« ga je vprašal.
Deček je bil v zadregi in priznal je, da ni videl ničesar. Skrbelo ga je samo to, da ne bi razlil olja, kakor mu je bil naročil modrec. »Potem se pa vrni,« je dejal učitelj »in opazuj lepoto mojega bivališča. Ne moreš zaupati človeku, če ne poznaš njegovega domovanja.«
Olajšano je deček popravil žlico v roki in si šel še enkrat ogledovat palačo. Tokrat tako, da si je ogledoval lepo pohištvo in umetnine ter občudoval čudovite sobane. Nato je stopil na vrt z lepimi vodometi in bujnim cvetjem in vpijal njihov opojni vonj. Ko se je vrnil k modrecu, mu je poročal o podrobnostih, ki jih je videl.
»Kje pa je olje, ki si ga nosil v žlici?« je vprašal modri mož. Deček je pogledal v žlico in videl, da je vse olje razlil.
Modri mož je nato povzel: »Skrivnost sreče se skriva v sposobnosti, da opaziš lepote sveta in ne pozabiš na olje v žlici.«

Lahko je biti srečen, ko delamo, kar želimo. Srečo moramo odkriti v tem, kar moramo delati, ne pa v tistem, kar radi delamo. To prinaša Božji blagoslov.
Sreča ni v praznem samozadovoljstvu. Ne zamenjujmo veselja z zadovoljstvom. Zadovoljstvo je telesno, veselje duhovno. Samo Bog lahko izpolni našo željo po sreči in najglobljem veselju. Notranje veselje je znamenje Božje navzočnosti. Temelj našega veselja je zavest, da nam je »Gospod blizu« (Flp 4,5).

zgodba Skrivnost sreče ali Gospod je blizu je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 56. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Lucija

Življenje Rešeniku posvečeno,
na srcu venec sveč prižganih Njemu;
že kot dekle odrekla se je vsemu,
živela Bogu vdano in pošteno.

Navidez brez moči in nebogljeno
brezverci so držali jo v prijemu,
a ona je v Gospodovem objemu
jim vračala svetlobo izgubljeno.

Je trdna vera v Kristusa napaka?
Je res poštenost danes bedarija?
Sta dan in noč po svêtlosti enaka?

Ko svet vse bolj objema hudobija,
bodimo Božje lučke v času mraka,
kot v tistih časih je bila Lucija.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 133.

Na rdeči strehi velikega bloka je kraljevala televizijska antena, ki je zelo vestno izpolnjevala svojo nalogo. Vsem stanovanjem je morala posredovati televizijsko sliko.
Že leta je bila tam gori in poznala je že vse. Vsak dan je televizorjem v bloku pošiljala slike, ki jih je ujela v zraku. Stalno so jo obdajale barve in zvoki, ki so bili za druge nevidni, ne pa zanjo. Te barve in zvoke je ujela in posredovala televizijskim sprejemnikom.
Njen dan se je začenjal zelo zgodaj. Velik možak Jože iz drugega nadstropja je vstajal že ob šesti uri in je želel gledati poročila. Niko in Marjan, bratca iz tretjega nadstropja, sta hotela gledati risanke ob osmi uri. In gledala sta jih kar leže v postelji.
Kako jima je to antena zavidala! Zlasti pozimi, ko je pihal leden veter in se je nanjo obešal led in se je morala z vsemi močmi držati za strešnike, da je ostala pokonci in da slika ni bila popačena.
Potem so bili tu filmi in televizijske limonade, ki so tudi anteno zelo ganile. Prepovedani zakon za sestri Babič v tretjem nadstropju. Črni biser za bogato gospo Sivec iz pritličja. Bolečina, solze in zmešnjava za upokojenega računovodja, ki je gledal te limonade, a ni hotel, da bi drugi to zvedeli.
Potem še lepotna tekmovanja in pevske tekme za najstnico družine Novak v petem nadstropju. In tako ves dan, pa še lep del noči: tekme, filmi, dokumentarci, videospoti in celo okrogle mize o politiki. Te so bile za anteno najbolj nevarne, saj je bilo nevarno, da med njimi zaspi.
Vedno, ko je bil prižgan kakšen televizor, je antena vstopala v stanovanje. Ni se omejevala na posredovanje samo želenih podob, ampak je izkoristila elektronske oči televizorja, da je pokukala v notranjost. Številni so pustili prižgan televizor, ko so kaj delali. Tako je antena temeljito spoznala prebivalce stolpnice in ne le njihov televizijski okus. Odkrila je, da marsikaj ni tako kot bi moralo biti.
»In če jaz česa ne ukrenem«, je dejala sama pri sebi, »nikoli ne bodo našli rešitve. Niti zavedajo se ne, in prav to je najbolj hudo.«
Odločila se je. Zbrala je vse svoje moči in pripravila najlepši prenos v svojem življenju. Namesto da bi posredovala slike od zunaj, jih je začela snemati iz enega stanovanja in jih posredovati v drugo. Pri tem je imela svoj načrt.
Začela je s sestrama Babič. Namesto da bi na svojem zaslonu videli priljubljeno televizijsko nadaljevanko, se jima je nenadoma prikazala starka, ki je silno žalostno strmela v neko fotografijo.

»To bo najbrž nova nadaljevanka,« je rekla starejša sestra.
»Ampak to je starka iz četrtega nadstropja!« je vzkliknila mlajša.
»Ali je televizijska zvezda?«
»Ne, saj je v svojem stanovanju. Poglej okna!«
Pozorno sta pogledali. Starka je imela solzne oči. Z robom predpasnika si je obrisala solze. Pojedla je kakšno žlico mineštre, a brez volje in s pogledom, ves čas uprtim v fotografijo, naslonjeno ob steklenico vode.
»Jaz je nikoli nisem niti pozdravila,« je rekla starejša sestra.
»Biti mora strašno osamljena,« je dodala mlajša.
»Zakaj je ne bi povabili na kavo?« je vprašala starejša.
»In na piškote,« je dodala mlajša.
»Pojdiva takoj,« je rekla starejša. Sestri sta vstali in prvič v toliko letih pozabili na svojo nadaljevanko.

Niko in Marjan sta se posvečala svoji priljubljeni igri – medsebojnemu prepiru. Televizija je predvajala dokumentarec o živalih, ki se je nenadoma prekinil.
»Poglej,« je rekel Niko. »Nova reklama.«
Na ekranu sta se pojavila dečka, ki sta se igrala v svoji sobi.
»Saj … saj …« je zajecljal Marjan. »To sta vratarjeva sinova.«
»In tisto je razbita igrača, ki smo jo včeraj vrgli v smeti.«
»In ono so moji stari stripi.«
»Igrata se s tistim, kar smo mi vrgli stran …« je rekel Niko.
»Pokličiva ju, naj se prideta igrat z nama,« je dejal Marjan.
»Štirje se lahko kregajo bolje kot samo dva,« je sklenil Niko.
»Mama, pri malici bomo štirje,« sta zaklicala v en glas in odšla ven.

Lepotica Lili se je česala in vzdihovaje občudovala pevce. »Kako so lepi,« si je dejala in srce ji je močneje bilo. »Ne pa one mozoljaste face iz mladinske skupine. Kako so zdolgočaseni.«
Naenkrat se njena priljubljena oddaja prekine in na ekranu se prikaže preprosta, a urejena sobica. In z nečim, kar ji je bilo znano. Nad mizo se je sklanjal fant z bujnimi lasmi in študiral pravo iz debele knjige. Videti je bilo, da ga zmaguje spanec, a stiskal je pesti ter bral in bral.
»Sveta nebesa!« je dejala Lili. »Saj to je fant iz petega nadstropja, ki dela v blagovnici. Vsak dan, vedno me pozdravi, ko se srečava na stopnicah, jaz pa ga še pogledam ne. Joj, kako sem neumna … Mama,« je na lepem zaklicala, »ali lahko povabim prijatelja na kosilo za božič?«

V vseh stanovanjih stolpnice se je godilo enako. Ljudje, ki so živeli pod isto streho, ki so se tolikokrat na dan srečevali na stopnicah, v dvigalu ali na ulici, ko so celo življenje živeli v istem stanovanju, so se nenadoma prvič ‘videli’.
Visoko na strehi se je antena izčrpana, toda srečna veselila in pripravljala, da bo prenašala 5000. del nadaljevanke Bolečine, solze in zmešnjava.

⨳ ⨳ ⨳

Obstaja skrivnostna bolezen, za katero zbolijo mnogi. Ime ji je sindrom nevidnega človeka. So ljudje, ki živijo z nami, jedo z nami, so z nami morda cele dneve, vendar jih ne vidimo. Koliko ljudi trpi prav zato, ker jih ne vidijo, so kot tapete na stenah: so tam, vidimo jih, a nas ne zanimajo.
Uporna antena nas uči videti »nevidno«. Dobro se vidi samo s srcem in z dušo.
Ali bodo ljudje, ki ne znajo videti niti tistih, ki jih imajo cele dneve pred nosom, znali videti Boga v betlehemskem Detetu?

zgodba Uporna antena je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 33-37. … objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 58. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Sebastijan

Ko v dneh cesarja je Dioklecijana
kot mlad vojak v takratnem Rimu služil,
z ujetimi kristjani se je družil,
zato sledila kazen je poznana.

A ko obsodba je bila izdana,
pogum in vero v Kristusa je združil
in z mučeniško smrtjo si prislužil
je kraj, kjer večno poje se hozana.

Zaupajmo še mi z enako mero,
naj naša duša Bogu bo predana
in naj molitev preglasi nevero.

Ko proti Cerkvi spet bo gonja stkana,
postavimo se za krščansko vero,
bodímo glas mučenca Sebastijana.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 177.