2. marec

LETA 1824 ROJEN BEDRICH SMETANA

02 03 1824 Bedrich SmetanaČEŠKI SKLADATELJ († 1884)

Najbolj znano delo češkega skladatelja Bedřicha Smetane je Prodana nevesta, komična opera v treh dejanjih, v katero je skladatelj položil češko dušo. Osvojila je svet, ker je vse dogajanje en sam slovesen prizor s petjem in plesom. Velika mojstrovina je tudi njegov ciklus šestih simfoničnih pesnitev s skupnim naslovom Má vlast (Moja domovina), s katero se je svoji ljubljeni Češki. Naslovi posameznih simfonij so: Vyšehrad, Vltava, Šárka, Iz čeških logov in gajev, Tábor, Blaník.

 

LETA 1890 ROJEN dr. JOŽA LOVRENČIČ

02 03 1890 Joza LovrencicSLOVENSKI PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK († 1952)

"Šestdeset let - brez zlata in bogastva prešla so, a srečna, / da sem jih kajkrat vesel v pesmi veličal in pel / in se še zdaj kot za rešto nebeških kolačev presladkih / ti zahvaljujem, o Bog, v srcu in duši otrok?" To zahvalno pesem je zapel pred več kot šestdesetimi leti dr. Joža Lovrenčič, slovenski pesnik in pripovednik, ki ga mlajši rod ne pozna, ker je bil dolgo zamolčan. Poučeval je najprej na go­riški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Po­tem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške. Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Pari­zu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gim­naziji in na učiteljišču. ... Kot mlad profesor je leta 1915 izdal svojo prvo pesniško zbirko ... Že z njo, še bolj pa z drugo zbirko Deveta dežela (1917), ki pome­ni vrh njegovega izpovednega pesništva, se je uveljavil kot začet­nik ekspresionizma pri nas. To je bila umetnostna smer, ki je ob­jektivnost popolnoma podrejala subjektivnemu doživljanju in je zelo poudarjala izrazno plat. Lovrenčič je uporabljal svobodni verz, vsebinsko pa je prešel k iskanju duhovnega, religioznega. V pesmih te svoje druge zbirke Lovrenčič razmišlja o času in več­nosti, o smislu življenja; samoti in ogroženosti postavlja naspro­ti hrepenenje po širjavi in brezmejnosti ...

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2000) 3

nekaj njegovih misli in verzov:

- Zastonj po slepi sreči je iskanje, / dobi jo, kdor v odpovedi zasluti / in preko nje življenje išče zvanje.

- Dokler komu se srce / spominja matere v ljubezni moči, / v življenja še tako viharni noči / se dneva belega zave / in pot njegova k Soncu gre.

- Je vročih sto in sto želja / Marija Mati uslišala, / na Brezjah poveličana... / O Mati, še v današnji čas / poslušaj naš proseči glas: / "Kraljica naša, varuj nas!"

- Iz časa smo in romamo na sveto goro večnosti / vse dni in noči in od vseh strani / romarji, romarji, romarji...

 

LETA 1907 ROJEN PINO MLAKAR

02 03 1907 Pino MlakarSLOVENSKI BALETNIK, KOREOGRAF IN PEDAGOG († 2006)

"Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo... Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu." Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno "poskušal peljati po svoji vesti", izteklo.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2006) 12

nekaj njegovih misli

- Umetnost istovetim z religioznostjo. Obema je skupna skrivnostna moč, ki jo imata nad človekom... Žitje in bitje v celoti je izhodišče in princip skrivnostne moči nad človekom. Religioznost ta princip upošteva do kraja, umetnost ga vedno znova spoštljivo odkriva.

- Svetopisemski izrek, da je duh volja, meso pa šibko, drži. A tudi to meso je dobro, če ga imamo v oblasti. Prav tako kot je nagon praktično nepremagljiva sila, je taka tudi duhovna sila, želja po svobodi, želja, da ne bi bili sužnji nagonov.

- Vest ni nekaj priučenega, je kot nekakšen radar, čudovita zadeva. Če bi mu sledili, bi nam bilo jasno, da se je za svobodo treba vedno znova boriti.

- V Svetem pismu je zapisano: blagor ljudem, ki so dobre volje, ki so blage volje, ki iščejo pot v skladu s svojo vestjo.

- Življenje, bivanje je nekaj čudovitega. Ampak rastlinam in živalim je to podarjeno, človek pa je tragično bitje, ker se mora za nekaj še boriti. Izgnan je iz raja. A imamo Kristusa, ki je pravi Rešenik.

- Ljubezen je ogromna ustvarjalna sila, pripravljena se je žrtvovati in ne sprašuje. Erotika pa sprašuje, kaj se bolj splača.

Otroka, ki je nasilen, moraš kaznovati, moraš mu določene stvari prepovedati in mu reči ne... Saj otrok ne ve, kaj je zanj dobro. On hoče le videti, kako daleč lahko gre.

- Stvarstvo ne teče tjavdan. Obstaja Nekdo, ki ga vodi. Največja človekova domišljavost pa je, da se noče pustiti voditi božji volji.

- Vidim, da je važna stvar za človeka, da poskuša peljati življenje po svoji vesti. Če ga od mladosti peljete po vesti, potem, se mi zdi, so na stara leta misli zbrane. To je nagrada človeku, če je v življenju pošten.

- Evangelij je velik, ker ohranja voljo do veselja, do samega konca. Seveda lahko veselje razumemo na več načinov, a pomanjkanje verovanja lahko pripelje do varljivega konca, da je veselje biti nahranjen, naspan, bogat...

- Naravnani smo v večnost. Vse stvarstvo, pa čeprav propada, je naravnano v večnost. Vedno znova se rodi, pade, pa zopet pride in to je tudi naša vera vstajenja.

 

LETA 1937 ROJEN MIHAIL GORBAČOV

02 03 1931 Mihail GorbacovZADNJI PREDSEDNIK VELIKE SOVJETSKE ZVEZE

Od 11. marca 1985 je bil generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze, od leta 1990 pa njen predsednik. Od začetka svojega predsedovanja je bil s svojo glasnostjo in perestrojko pobudnik sprememb v Sovjetski zvezi, zlasti demokratizacije družbe z uvajanjem večstrankarskega sistema, gospodarskih reform in svobode tiska. 1. decembra 1989 je zgodovinski dan, ko se je v Rimu srečal s papežem Janezom Pavlom II. o čemur smo v Ognjišču obširneje poročali (01_1990). Takrat je dejal: »Zavedamo se, da se pogovarjamo z najvišjo versko avtoriteto na svetu, ki je tudi Slovan.« Papež pa je z nasmehom odgovoril: »Da, da, prvi papež Slovan in mislim, da je Previdnost pripravila pot za to najino srečanje.« Med pogovorom sta govorila tudi o obisku papeža v Sovjetski zvezi. Leta 1990 je Gorbačov prejel Nobelovo nagrado za mir z razlago, da je »odločilno prispeval h koncu hladne vojne« - spremembe na evropskem Vzhodu so konec leta 1989 dosegle višek s padcem berlinskega zidu, simbolom ločitve med V in Z.

 

ZANIMIVOST: 2. marec DAN PAPEŽEV

1459 - rojen papež Hadrijan VI. († 1523)

1730 - umrl Vincenzo Marco Orsini - papež Benedikt XIII. (* 1649)

1810 - rojen Gioacchino Pecci - papež Leon XIII. († 1903)

02 03 1810 papez Leon XIIISvojo dolgo službo (25 let) na Petrovem sedežu je v glavnem "opra­vil" v 19. stoletju, za 20. stoletje mu je ostal le "košček": dob­ri dve leti in pol. Ime mu je bilo Gioacchino Pecci. Doma je bil blizu mesta Anagni v južni Italiji, kjer se je rodil leta 1810. Du­hovnik je postal leta 1837. Tri leta je deloval kot papeški nuncij v Belgiji in tam se je seznanil s problemi industrijske družbe in z delavskim vprašanjem. Ko je leta 1878 nasledil Pija IX., papeža z najdaljšim "stažem" v zgodovini Cerkve (32 let), je zaslovel zlasti s svojo socialno okrožnico Rerum novarum (1891), v kateri je razvil katoliški nauk o socialnem vprašanju, ki vidi rešitve na temelju evangeljskih načel. Prizadeval si je za zbližanje Cerk­ve s kulturo in vsestranskim razvojem sodobnega sveta. Ob svetem letu 1900 je sprožil številne pobude za poglobitev verskega življenja. Umrl je 20. julija 1903, v 94.letu starosti.

1876 - rojen Eugenio Pacelli - papež Pij XII. († 1958)

02 03 1876 papez Pij XII"Aristokratski" Eugenio Pacelli se je rodil 2. marca 1876 v Rimu. Odlikovala ga je velika naravna inteligenca in otroška pobožnost. Duhovnik je postal leta 1899 in prav kmalu je bil sprejet v diplo­matsko službo, v kateri je odlično opravljal raznovrstne naloge in poslanstva. Leta 1929 je postal kardinal in leto zatem vatikanski državni tajnik. Tudi kot državni tajnik je osebno vodil vse zade­ve, ki so se nanašale na (nacistično) Nemčijo. Sodeloval je tudi pri okrožnici Mit brennender Sorge, s katero je Pij XI. leta 1937 obsodil nacizem. Za papeža je bil izvoljen 2. marca 1939, na svoj 63. rojstni dan. Proti koncu avgusta, teden dni pred nemškim vdo­rom na Poljsko, s katerim se je pričela druga svetovna vojna, je še enkrat ves svet pozval k ohranitvi miru. Ko se je začela vojna, se je Piju XII. zdelo še posebej pomembno, da ohranja nevtralno politiko. "Nikoli ni pokazal nobenega znamenja naklonjenosti naci­stičnemu režimu, bal pa se je, da bi prekinitev teh stikov močno škodila Cerkvi na Nemškem" (M. Benedik). Čeprav je prav tako kot v nacizmu videl veliko nevarnost za svet tudi v komunizmu, se je med vojno vzdržal vsakršne obsodbe komunizma. To je storil šele z odlokom svetega oficija 1. junija 1949. "Treba pa je poudariti, da komunizem za Pija XII. ni bil političen problem, ampak izključ­no verski" (M. Benedik). Pij XII. je v svetem letu 1950 razglasil versko resnico o Marijinem vnebovzetju. Napisal je številne okrož­nice, znamenite so bile njegove božične poslanice. Pripravljal je tudi pot za posodobitev bogoslužja, kar je kasneje uveljavil dru­gi vatikanski koncil. Pij XII. je umrl 9. oktobra 1958.

1939 - izvoljen kardinal Eugenio Pacelli - Pij XII.

 

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

NI ga pod soncem stanovitno srečnega! Veselje in žalost se menjavata kakor dan in noč.

(bl. Anton Martin Slomšek)
Petek, 23. April 2021
Na vrh