Preizkus dobrih del

iz knjige ZGODBE S SEMENI UPANJA (Zgodbe za dušo 6), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, 2. ponatis (več kot 63.000 prodanih knjig) Ognjišče, Koper 2015 Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €, s kartico zvestobe: 7,11 €

Mož, ki mu je bilo ime Srečko, je slovel po svoji velikodušnosti. Umrl je in prišel pred nebeška vrata. Ljudje so govorili, da bo gotovo takoj prišel v nebesa in bo tam zasedel zelo visoko mesto. Toda ni bilo vse tako preprosto.
Ko je prišel do nebeških vrat, je tam srečal svetega Petra, ki, kot se reče, spušča ljudi v nebesa. Srečka je peljal posebej in mu pokazal dve palici zlata. Ena je bila majhna, druga večja, obe pa sta bili sestavljeni iz manjših koščkov različnih oblik in velikosti.
»Kaj je to?« je vprašal Srečko.
»To so tvoja dobra dela, ki si jih naredil na zemlji. Vsak košček predstavlja eno dobro delo, nekaj, kar si daroval drugim.«
Srečko je palici dobro pogledal in njegovo srce se je razveselilo, ko je videl, kako se lepo bleščita, a sveti Peter je dejal:
»Ni vsako dejanje resnično dobro. Ni vsako dobro delo resnično in iskreno. Veliko dobrih del je opravljenih iz sebičnosti in zato v božjih očeh nič ne pomenijo. Žal mi je, a tudi tvoja dobra dela moram preskusiti.«
Srečko se je ob teh besedah prestrašil. »Takšen preizkus nima smisla,« je dejal. »Mar ni naravno, da človek pričakuje hvaležnost in povračilo za dobra dela, ki jih je storil drugim?«
Toda sveti Peter je vztrajal pri preizkusu. Vzel je sito z izredno redko mrežo in začel vanj polagati zlate koščke manjše palice.
»Zakaj pa ne začneš s tistimi z večje palice?« je ugovarjal Srečko.
»Ti ne pridejo v poštev,« je dejal sveti Peter. »Predstavljajo vsa darila in dobra dela, namenjena prijateljem, družinskim članom, sorodnikom, dobrim znancem …«
»To pomeni, da vsa darila za Miklavža, božič, rojstni dan in podobno nimajo nobene vrednosti.«
»Tako je,« je odvrnil sveti Peter in vse koščke iz večje palice zlata pred Srečkovimi očmi vrgel v smeti. Zavel je veter in jih odnesel. Srečko je prebledel. Apostol je začel tresti sito. Ko je končal, so na mreži ostali le največji kosi, drugi so padli skozi.
»Kaj pa boš zdaj naredil?« je vprašal Srečko.
»Sedaj bom odbral tista darila, ki si jih podaril zato, da bi dobil kakšno povračilo?«
»Ali sem spada tudi hvaležnost?«
»Seveda.« Potem je stresel kose iz sita. Ko so padli na tla, so se spremenili v smeti in veter jih je zlahka odnesel. Nato je zgostil mrežo na situ in vanj položil preostale koščke. Spet so ostali na rešetu samo večji kosi.
»Zakaj to delaš?« je vprašal Srečko.
»To bo izločilo darove, ki si jih dal zato, da bi se pokazal pred drugimi, ko si kaj dal, da bi te drugi hvalili in bi zato žel priznanje. Skratka, ko si dajal, da bi napihnil svoj jaz.«
Srečko je utihnil.
Spet je apostol zožil mreže na situ in položil nanje koščke, ki so ostali. »Sedaj bomo odstranili vse tisto, kar si daroval iz čuta dolžnosti ali samo zato, da bi pomiril svojo vest,« je dejal nebeški vratar. »Včasih raje ne bi darovali nič, a to storimo, da bi se izognili zadregi.« Potem je potresel sito. Koščki, ki so ostali na njem, so doživeli isto usodo kot vsi doslej.
Apostol Peter je spet zožil odprtinice mreže in dejal: »Sedaj bom odstranil tiste darove, ki si jih podaril samo zato, da bi se počutil dobro. Z njimi si preslepil samega sebe. Daroval si nekomu, da bi potem bil vesel.« Potresel je sito in koščke, ki so ostali, stresel proč. In spet jih je odnesel veter.
»Končaj! Prosim te, končaj!« je zaklical Srečko, ko je videl, kako malo koščkov je ostalo. »Toda moramo nadaljevati. Moramo preveriti, koliko stvari si daroval le zato, ker jih nisi potreboval, ali pa si dajal darove ljudem, ki so nekaj pomenili, ali si se jim želel s svojimi darili odkupiti ali se jim zahvaliti za uslugo.«
Toda ubogi Srečko ni več poslušal: »Nobenega upanja nimam več. Prav nobenega,« si je govoril.

Tedaj je sveti Peter rekel: »Sedaj, Srečko, imam pa zate dobro novico.« Ko je to slišal, se je zdrznil in vprašal: »Kakšno dobro novico?«
»Še je upanje zate. Sem si prišel z vsemi dobrimi deli. Mislil si, da si boš z njimi kupil nebesa. Toda Gospod ni kakor ljudje. On je največji darovalec. Daje tudi tistim, ki so nevredni njegovih darov. On daje zastonj, brez preračunljivosti. Pojdiva k njemu, da boš spoznal, kako je velikodušen.«
»Toda saj sem praznih rok,« se je branil Srečko.
»To pomeni, da si sedaj ubog. On pa je najbolj velikodušen do tistih, ki so ubogi in se tega zavedajo.«

Zgodbe s semeni upanja, 40

.

In o čem nam govorijo Zgodbe s semeni upanja?
Najprej upiramo pogled naprej: vrednote, za katere živimo, odločajo o tem, kaj bomo videli v življenju in bistrijo naš notranji pogled ... biti moramo uglašeni, da bomo slišali Boga, Bog nam prižiga luč, da vedno vemo, kje nas čaka privez.
V drugem delu so zbrane zgodbe, ki nas učijo, kako oznanjati, kako se spreminjati, prenavljati, kako izbirati novo pot, kako naj uresničujemo misli, želje, pogovore, pridige ... kako naj jih udejanjimo, da bomo plemenitejši, da bomo podobni Kristusu in okrepljeni za nebesa ...
Seveda se moramo pri vsem svojem delu, razmišljanju hotenju ... zavedati, da gre za večnost - če želiš, da si srečen, dajaj in ne glej na plačilo - vsakemu delu se moramo popolnoma posvetiti, delati z ljubeznijo, ne moremo sedeti na dveh stolih ...
In kaj je središče našega življenja? Zgodbe nam ponujejo nekaj odgovorov: Kar daš, to imaš ... Zdaj se moramo odločiti za Boga ... narediti v življenju tudi kaj takega, kar nas drago stane - a to lahko pomeni začetek našega spreobrnjenja ... če smo seveda potrpežljivi.
Kako služiti? Vrednost ima ne samo tisto delo, ki ga ljudje občudujejo, hvalijo ... koliko skritega dela je, ki ga nihče ne opazi ..Zakon darovanja je trden kot zakon težnosti: ko nehamo dajati, na drevesu našega življenja ni več sadov ...
Kako do drugega? Ljubezen do bližnjega nam morda prinaša težave, toda brez njih bi bilo naše življenje prazno ... ljubezen dela čudeže ... zapovedi ne izpolnjujemo zato, da bi nas Bog ljubil ampak zato, ker nas Bog ljubi ... V Bogu je naše upanje - molitev odpre vrata, skozi katera vstopimo v svetišče, kjer dobimo moč in občutimo varnost ter si naberemo novih moči.
Zavest, da hodimo po Kristusovih stopinjah olajša breme težav. Ali nam ni v življenju v spodbudo že to, da nam stoji ob strani nekdo, ki nas ljubi? Pri Kristusu pa ne gre samo za  čustveno tolažbo. Kdor hodi za Kristusom, se približuje njegovemu načinu razmišljanja in načinu življenja ... začenja razumeti pomen trpljenja in prejema Božjo moč, da bo nosil svoj križ skupaj z Odrešenikom sveta,.. (MČ o knjigi)

 pripravlja in izbira: Marko Čuk