Franc Bole - oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje

Oče urednik Franc Bole je že leta 1969 začel z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Marsikdo se je čudil, da Ognjišče, ki je namenjeno mladim, začenja z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Za očeta Franca je bila razlaga zelo preprosta: Ognjišče hoče svoje bralce vzgajati v duhu evangelija. Najboljši način vzgoje so dejanja. Narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči. To pomeni tudi pomagati invalidom priti do cerkve, do romarskega svetišča. Prav tako je za mlade pomembno, da znajo spoštovati in ceniti starejše, kar je za krščansko držo neobhodno potrebno.

V šestdesetih letih so ljudje iz vseh koncev Evrope romali v Lurd z vlaki: invalidi, bolniki in njihovi spremljevalci, tudi nekateri naši invalidi in bolniki so bili med njimi, toda vsi niso imeli možnosti, da bi lahko šli na tako romanje. Oče Franc Bole se je zato spraševal, zakaj ne bi tudi doma pripravili nekaj podobnega, "saj imamo tudi mi svoj Lurd, kjer Marija sprejema svoje otroke. Marija vendar ni vezana na kraj, ona je Kraljica sveta. Če sprejema bolnike in invalide v Lurdu, zakaj jih ne bi tudi na Brezjah."

Zato je oče Franc poleg mladih "povabil zraven" sorodnike, župnike, prostovoljce iz župnij, voznike, ki bi lahko bolnikom in invalidom ponudili prevoz... Začele so prihajati prijave. Sprva ljudje niso mogli verjeti, da je romanje za bolnike in invalide res brezplačno! Nabralo se je kakšnih 70 prijav iz vse Slovenije.Toda za očeta Franca so se prave težave šele začele. Kako organizirati prevoze. Prijavljeni romarji so bili iz vseh koncev Slovenije. Upal je, da se bo javil vsaj kakšen vozniik, ki bi šel iskat kakšnega invalida ... pa je od začetka slabo kazalo ...

Upali smo na pomoč 'lastnikov osebnih avtomobilov', kot je v začetku padla zamisel – toda od teh se ni javil nihče! Romati smo morali na delavnik, ker je ob nedeljah brezjanska cerkev prenapolnjena z drugimi romarji, 'vozniki' pa so v službi, ali pa so morda prezrli oglas v Ognjišču (če ga berejo). Bolnike je bilo treba iti iskat na domove, v hribe, v zakotne vasi. Z avtobusi se ne more povsod. (oče Franc Bole, 1992)

Najprej se je odpravil na 'romanje' oče urednik in obiskal zbirne centre. Iskal je prevoznike, privatne, državne, osebne prijatelje (zlasti duhovnike), spraševal – in končno so spravili skupaj vozni red. Nekateri invalidi so dobili prevoz sami, druge so pripeljali njihovi župniki. Tako so v torek, 19. avgusta 1969, od vseh strani in z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi prišli na Brezje k Mariji. Romarji so imeli značke, cerkev se je skoraj napolnila ... spredaj so bili invalidi na vozičkih, spremljevalci ... večina jih še nikdar ni bila na Brezjah, saj težko pridejo celo v domačo cerkev ... Šest duhovnikov je s koprskim škofom dr. Janezom Jenkom, ki je romanje vodil, pristopilo k oltarju ... si predstavljajte njihovo veselje ta dan! Po maši je bil blagoslov, nato še nekaj časa za osebne prošnje in molitev k Mariji. Sledilo je skupno kosilo v bližnji gostilni. Tam so se med seboj nekoliko bolje spoznali.

Ko smo začeli, sem bil nekoliko v skrbeh, ker ni bilo ljudi, ki bi bili pripravljeni voziti ali vzeti v avto bolnika ali ostarelega. Zato je bil začetek bolj skromen, čeprav je bila cerkev na Brezjah polna. Potem se je izkazalo, da je cerkev premajhna in da je potreben cel trg. Ko imamo zdaj še nadstrešek, da ljudje ne trpijo toliko zaradi sonca ali dežja, je to gotovo velik napredek. (oče Franc Bole, 2018).

• Romarska "mladika" se je prijela. Rodilo se je romanje invalidov, bolnikov in ostarelih v osrednje slovensko Marijino svetišče, ki je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji.

Za vodstvo romanja so vedno prosili enega od slovenskih škofov. Nekatere župnije so za pomočnike pri romanjih zaprosile mlade, nekateri so se priglasili sami. Tako so se izoblikovale skupine z voditelji, ki skrbijo za razna področja. Največja nagrada za vse, ki se z romanjem trudijo, je sreča invalidov, bolnikov in ostarelih. (oče Franc Bole, 1992)

 (...)

Zadnja leta doživljam bolj skromno, ker sem si zlomil kolk in težje hodim, ampak kljub temu grem z velikim veseljem. Tudi drugi razumejo, da pač ne morem več toliko sodelovati. Včasih sem veliko obhajal in poskrbel tudi za maziljenje, zdaj se pa usedem in čakam, da pridejo drugi in mene mazilijo, ker sem tega potreben. (oče Franc, 2019)

Med mašo so bolniki prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Škof je poudaril, da to ni zakrament za umirajoče, pač pa zakrament, ki bolnemu pomaga prenašati trpljenje. Zato ga pogumno sprejmimo. Marsikdo si je ob podelitvi maziljenja obrisal solzo. Težje bolni povedo, da so solze del bolnikovega življenja, ni se jih treba sramovati. Še najmanj pa solz radosti ob Mariji ... (iz zapisa Marjetke Pezdir Kofol, 2019)

•  Tudi leto po velikem jubileju so se pri Mariji Pomagaj na Brezjah zbrali njeni ljubljeni otroci: bolniki, invalidi in ostareli, da se znova srečajo in utrdijo prijateljske vezi, predvsem pa iz srečanja z Jezusom-Prijateljem bolnih in trpečih, zajamejo moč za prenašanje križa z njim. Ob romarjih so bili mladi pomočniki in drugi prostovoljci, ki so s svojim veselim služenjem pripomogli, da so trpeči romarji začutili toplino Božje ljubezni. Med pomočniki so bili letos tudi sodelavci Karitas. Že nekaj let služijo romarjem naši malteški vitezi, letos je bil priča njihovi ljubezni do bolnih in ostarelih tudi tedanji veliki mojster malteškega viteškega reda Giacomo Dalla Torre s svojimi spremljevalci. Med romarji pa je bil zadnjič tudi začetnik romanj - oče Franc Bole.

Hvaležni smo najprej Bogu in Mariji, da smo se lahko vsa leta v takem številu zbirali okrog oltarja in pod materinsko varstvo Marije Pomagaj na Brezjah, kraljice Slovencev. Mnogi od teh, ki so ta leta romali z nami, so že v večnosti in prepričani smo, da nam pomagajo s svojo priprošnjo, kar velikokrat močno občutimo. Hvaležni smo romarjem, ki se vabilu odzovejo, našim škofom in duhovnikom, patrom frančiškanom, oskrbnikom bazilike na Brezjah, mladim in odraslim prostovoljcem, šoferjem in spremljevalcem ter vsem, ki nam pri tem pomagate. V Marijino priprošnjo smo Slovenci vedno otroško zaupali in nebeška Mati nas nikdar ni zapustila. Naj bo tako tudi v bodoče. (oče Franc Bole, 2000)

Da, oče Franc, naj bo tako tudi v bodoče ... naj se še naprej vsako leto zbira pri Mariji Pomagaj na Brezjah množica invalidov, bolnikov in starejših, pa tudi množica tistih, ki jim nesebično pomagajo, naj ne ugasne pripravljenost duhovnikov in njihovih sodelavcev, da bi omogočili romanje vsem, ki se ga sami nikdar ne bi mogli udeležiti. Ognjišče pa naj še naprej, s svojimi sodelavci (in naj jih bo čim več) ustvarja plodno polje krščanskega delovanja. – Vse to troje naj prinaša veselo upanje in nas vse utrjuje v prepričanju, da so bolezen, starost, invalidnost in osamelost velike vrednote, ki ustvarjajo življenje. Tako si si to zamislil ti, dragi oče Franc, in številnim invalidom, bolnim in starejšim si omogočil, da jih je Marija v vseh teh letih romanj sprejemala s posebno ljubeznijo, da so se tu na Brezjah soočili s svojim trpljenjem, notranje zoreli in poglabljali zavest, da smo vsi, posebej pa trpeči, zapisani v Marijinem srcu. Tudi sam si bil preizkušan z boleznijo, zdaj si dosegel cilj ... invalidom, bolnim in starejšim si desetletja pripravljal to romanje prav zato, ker "križ ni cilj naše poti, cilj je odrešenje in večno življenje" ... Pomagaj nam "od zgoraj", da bi to romanje utrjevalo v nas vero v Božjo previdnost, v njegovo očetovsko skrb za nas, v njegovo navzočnost med nami, v njegovo brezkončno ljubezen do nas.

 *************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

več o zgodovini romanj
ČUK, Silvester. Zlati jubilej naših romanj. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 50-58.

pripravil Marko Čuk