Prvi korak

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Umetnost pon zacenjanja 01Bog je rekel: »Naj bo svetloba!« In bila je svetloba. Kaj to pomeni?
Predstavljajmo si, da smo dolgo zaprti v popolnoma temni sobi, nato pa nekdo najde stikalo in ga pritisne. Prižge se luč, ki nas najprej zaslepi, nato pa zagledamo predmete, ki nas obdajajo, ... vzpostavimo stik z bistvenimi predmeti, ki so najbolj vidni in nam najprej padejo v oči.
Podobno je pri duhovnem življenju: če si želimo prenove – tako notranje kot zunanje –, se ne smemo ustavljati pri podrobnostih. Začeti moramo pri najbolj očitnih stvareh, ki nam padejo v oči takoj, ko se prižge luč.

Prvo, kar moramo storiti, je dovoliti dobrotljivemu Očetu, da nas po padcu dvigne iz greha, nas spreobrne k sebi in uskladi s seboj. To nam je na dosegu roke in takoj na voljo.
Naslednji korak je zelo pomemben: pri nekaterih stvareh duhovno razločevanje ni potrebno, ker so samoumevne. Ni nam treba delati zapletenih analiz, da bi razumeli njihov pomen. Tako rekoč ‘prehitevajo’ razločevanje. Prižgeš luč in jih vidiš!
A pogosto so tako očitne, da jih človek sploh ne opazi.
Kaj je tisto, kar že poznam, še preden se lotim iskanja tistega, česar ne poznam? Kaj mi je že poznano, na kar se lahko oprem? Tu ne gre za spoznavanje še neznanega, ampak za prepoznavanje že znanega …
Preden se lahko dobro opazujemo v ogledalu, moramo to očistiti, da ne bi nekega madeža na njem zamenjali za svojo napako …
Zanimivo je, da se razločevanje začne s prepoznavanjem že znanega, kar je potrebno sprejeti, da bi lahko nato odkrili še neznano.

Preseneča tudi to, da je svetilka, ki jo za to potrebujemo, v večini primerov že prižgana. Svetloba ni naše delo, temveč Božji dar. (to ni Sonce, ki ga je Bog ustvaril šele četrti dan). Prava luč je nekaj, k čemur smo nagnjeni, ker pravi, da “razsvetli vsakega človeka”. ... ta luč je obstajala že pred svetom, ki je bil ustvarjen po njem.

    Nekoč je prišlo k meni na posvet dekle, ki je v otroštvu izgubilo nogo. Rekel sem ji, da njena hiba ni slepa ulica, temveč ji odpira vrata v nebeško kraljestvo in da bo izkusila globoko tolažbo, če bo svoj strašni križ izkoristila tako, kot ga je Kristus. Poudaril sem, da je ta navidezno tragični dogodek, ki ga je nebeški Oče dopustil v njenem življenju, skrivnost, ki jo pač mora sprejeti … Nato pa mi je zmanjkalo besed. Pogledala me je z osuplimi, široko razprtimi očmi, mene pa je obšla bojazen, da sem njeno stanje morda preveč banaliziral in jo prizadel. Ko sem se ji že hotel opravičiti, je nenadoma udarila s pestjo po naslonu svojega invalidskega vozička in zavpila: »Saj sem vedela! Od nekdaj sem čutila, da to ni neko nesrečno naključje, temveč da je za nekaj dobro! Čeprav se o tem še nikoli nisem z nikomer pogovarjala, sem že v otroštvu čutila, da je tudi moje življenje smiselno! Nič se ne zgodi po naključju!« Glede tega je bila svetlobna leta pred neštetimi drugimi, ki imajo zdrave noge, a so duhovno hromi ali pohabljeni.
    Kako lepo je videti zadovoljnega bolnika, ki ne izžareva ponarejenega optimizma, ampak pristno prepričanje, da je življenje lepo, takšno kot je in da se nismo rodili zato, da bi se dobro počutili, ampak da bi ljubili! In kdor tako živi, kdor se odpre ljubezni, je na pravi poti.


Bog se v svoji neizmerni velikodušnosti dotakne človeka – morda neko noč, ko leži v bolniški postelji ali kje drugje –, česar ta ne pozabi nikoli več. Ker pa poganom samo to še ne zadostuje za prejem krsta in novega življenja, jim Bog pošilja ‘komete’. Eden takih je bila na primer “betlehemska zvezda”, ki so ji sledili modri. Najprej jih je vodila k preučevanju pisem in nato v Betlehem. Tam so našli Božjo Mater in s svojimi darovi počastili novega Človeka, od katerega so vse prejeli. K Bogu pridemo po različnih poteh. Vse pa se začne z razodetjem, ki je zastonjski dar in ne zahteva nobene vere, ker je dovolj očiten sam po sebi.

Vsi imamo globoko v duši neko luč, ki je morda slabotna, tiha, dobro skrita ali celo neopazna, a zato nič manj resnična. Sama po sebi še ne zadostuje za odrešenje, ker je čista milost, milost pa se ne vsiljuje. Vendar obstaja.
Tiste, ki tožijo zaradi raznih preizkušenj, pogosto povabim, naj se – namesto da bi se smilili sami sebi – raje vprašajo, zakaj se jim vse to dogaja. In če svoje stanje sprejmejo, se včasih začno dogajati čudeži.

Notranja luč torej obstaja, vendar sama po sebi še ne zadostuje. Da bi v nas zasijala in nas odrešila, potrebujemo Gospoda in pomoč tistih, ki ga poznajo.
To je dovolj za nov začetek. Da bi spet začeli hoditi, potrebujemo nek notranji vzgib, ki nas spodbudi k iskanju nečesa, kar slutimo, da obstaja. In ta vzgib je po Božji milosti že položen v našo dušo. Zato se zavedam, da se ne smem zavreči, da se ne smem uničiti. Čeprav ta notranji glas poskuša preglasiti nešteto temačnih in jeznih glasov, ga vseeno lahko slišim.

Preden lahko kar koli ukrenemo, moramo ta tihi, a resnični glas v sebi zaslišati in se nanj odzvati. Moramo se ustaviti in prositi Boga Očeta: »Gospod, spregovori mi, prosim! Povej mi, da si me Ti ustvaril. Spomni me, kdaj si se ustavil pri meni in me pobožal.«
To Božje božanje, notranji nasmešek, je seme novega upanja, ki – tudi po vsakem grehu – v nas vzbudi željo, da bi začeli znova. Daje nam, da življenje cenimo. In to je resnica. Ko to začutimo, se v nas nekaj spremeni, čeprav na zunaj morda tega ni videti.

Začutimo svež notranji vzgib, pogum in željo, da bi začeli znova..  ... (se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

Zajemi vsak dan

Niso redki tisti, ki jih skrbi, kaj bo z našim malim slovenskim narodom, kaj bo z našim jezikom, kulturo. Tudi sam sodim mednje.

(Bogdan Žorž)
Torek, 5. Julij 2022
Na vrh