Veliki četrtek in veliki petek

iz knjige Pezdir Kofol, M., ZAKAJČKI. Otroška vprašanja o veri, ilustracije: Lisjak P.,  64 strani, 21 x 28 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2019

Prelistajte: *** KNJIGA JE RAZPRODANA (naročite lahko njeno nadaljevanje - "Še bolj radovednimi zakajčki") v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 23,90 €. 

Veliki teden je poseben čas v letu, velika noč je vedno bliže in vsak dan se v cerkvi dogajajo zanimive stvari, rečemo jim obredi. Neža pravi, da so lepe. Blažu pa se zdijo včasih kar malo čudne. Pa še mama in ata sta nekako odsotna te dni …
Otroci so bili vsi pripravljeni na hodniku. Čakali so starše, da gredo k obredom velikega četrtka. Neži se je to zdelo zelo zanimivo: »Blaž, zelo redko se zgodi, da nas ne priganjata. Danes pa ju ni od nikoder …«
»Ata je res dolgo v kopalnici … Dlje kot mama. Ej, Neža, kaj se bo danes dogajalo v cerkvi? Spomni me, vedno pozabim, kaj je v četrtek in kaj v petek,« je Blaž že nekoliko naveličan čakanja vprašal Nežo.
»Danes ima sveta maša rojstni dan! Saj veš, zadnja večerja pa te reči. Spomnimo se, kako je Jezus prvič posvetil kruh in vino. … Joj, poglej, Anton si je narobe obul čevlje. Pomagaj mi, da ga urediva.« Poskrbela sta, da bodo male nogice imele čevlje obute v pravo smer, potem pa se je končno prikazala mama. Hvaležno jih je objela. Kako lepo so se uredili!
»In ati? Ali on ne gre?« je zanimalo Blaža.
»Seveda gre! Le noge si je šel umit,« je pojasnila mami.
»Zakaj pa, saj je rekel, da mu jih bo danes umil župnik!«
»No, saj ravno zato si jih umiva. Da mu ne bodo smrdele,« je bilo Neži spet vse jasno in zelo smešno. Blaž pa je skomignil z rameni in prosil še mamo, da mu nekaj več pove o obredih velikega četrtka.
»Danes se spominjamo zadnje večerje, prve svete maše. Zato bodi še posebej pozoren na lomljenje kruha in mešanje vina z vodo … Ko se to dogaja, odpri svoj srček Jezusu, da vstopi vanj. Ko si otrok, ti je naporno hoditi k maši, ker težko slediš in še ne razumeš, a kmalu se boš zaljubil v sveto mašo in bo postala zate nekaj najpomembnejšega. Vsi, ki radi hodimo k maši, danes praznujemo.«
Pridružil se jim je še ati. Obul si je zloščene čevlje. »Zakaj si obuvaš lepe čevlje, če pa jih boš potem sezul?« Blaž ni razumel, zakaj vse to urejanje, če pa mu bo župnik noge še enkrat umil, čevlje pa tako ali tako sezul.
»Že tako mi bo malo nerodno zaradi obreda samega. In res nočem, da mi ob tem še noge smrdijo ali da so moji čevlji zapackani – potem bi me bilo šele sram!« Ati je pomežiknil, vzel Antona v naročje in so šli.
»Zakaj pa duhovnik umiva noge ljudem?« je vprašal Blaž.
»Tako pokaže, da je služabnik nam ljudem. Veliki četrtek je tudi dan, ko praznujejo vsi duhovniki. Hvaležni so za poklic, ki ga opravljajo. In mi molimo zanje, da bodo pogumni in vztrajni.«

***
Blaž je pri obredu opazoval, kaj se dogaja. Seveda je najbolj radovedno gledal, ko je duhovnik umil atiju noge. Na koncu je duhovnik vzel hostije, jih odnesel in nekam zaklenil. Blaž ni dobro videl, kam, zato je po koncu vprašal: »Kam so odnesli Jezusa?«
Ati je pojasnil: »V ječo. Na veliki četrtek je bil Jezus izdan, odpeljali so ga v ječo. Zato tudi duhovnik položi hostije za rešetke.«
***
Kaj pa se dogaja na veliki petek? To je tisti dan, ko smo kristjani povabljeni na obisk k mrtvemu Jezusu. Tudi Blaž rad gre, saj mama pride ponj in po Antona v vrtec že pred spanjem. Tudi letos ni bilo nič drugače.
Blaž je odprl vrata v cerkev. Tokrat niso nič zaškripala. To pa je nekaj! Župnik je za veliki petek celo podmazal cerkvena vrata, ki vse leto škripajo, da Blaža vsi grdo pogledajo, ko zamudi. No, vsaj njemu se zdi tako. Tokrat pa so se odprla brez hrupa. Mama ju je odpeljala v cerkev k Jezusu, ki leži v grobu. Tam so se tesno stisnili in molili vsak po svoje. Blaž je že vedel, da ni treba početi nič posebnega. Pomembno je, da prideš in nekaj časa preživiš ob mrtvem Jezusu. Temu se reče navzočnost.
Še Anton, ki ni nikoli pri miru, je tokrat začutil, da se dogaja nekaj zares posebnega, ves utrujen od tekanja po pomladnem soncu na vrtčevskem igrišču je kmalu zaspal. Mama je vzela križev pot za otroke in iz knjižice zelo potiho prebrala kratko molitev. Blaž je poslušal in gledal Jezusa v grobu. Naenkrat je zašepetal: »Mami, a smo ljudje vsi tako utrujeni, ko umremo? Jezus je Božji sin, res bi ga lahko bolj lepo narisali, ali se ti ne zdi?«
»Veš kako dolgo so ga mučili, gotovo so ga po trpljenju ljudje komaj še prepoznali,« je zašepetala mami in mu s kretnjo pokazala, da je dovolj klepetanja.
***
Zvečer so prišli spet k obredom. Starši so se v cerkvi pripravljali, da bodo brali pasijon – to je zgodba o Jezusovem trpljenju, kjer se odrasli gredo nekakšno igro vlog. Blažev ati bo Pilat. Letos ima res smolo, je pomislil Blaž. Najprej mu župnik umiva noge, potem bo še obsodil Jezusa na smrt. Nerodna reč. Še dobro, da je samo branje in ni zares. A Blaža je bolj kot atijeve zadolžitve grizlo nekaj drugega. Zapustil je družbo prijateljčkov in poiskal mamo. »Ali res moram poljubčkati Jezusa na križu?« Ni mu bilo do ljubčkanja. »Lepo je, če ga poljubiš. To je zelo lep obred. Če ti je preveč nerodno, pa lahko samo poklekneš in Jezusa pobožaš. Bo šlo?« Blaž je prikimal in k obredu čaščenja križa pogumno korakal v vrsti, pokleknil kot vitez in nežno pobožal Jezusa. Ko se je vračal nazaj k svoji družini, pa je bil tako razburjen, da se mu je pripetila manjša nezgoda.
Pred cerkvijo je pocukal mamo za rokav, preveril, da ga nihče ne sliši, potem pa zašepetal: »Mami, ko sem šel nazaj od križa, sem se zaletel v eno tetico, ona ni gledala, kam gre … no, jaz tudi ne … In tresk!«
Blaž je gledal mamo, če bo huda. Njej pa je šlo na smeh. Dečko je nadaljeval: »A veš, kaj se je zgodilo potem?« »Kaj?« »Objela me je in poljubčkala! Bljaaak.« Blaž se je skremžil, mama pa je smeje se dejala: »No vidiš, ker ti nisi hotel poljubčkati Jezusa na križu, ti je on poslal poljubček po tej tetici.«
»Obljubi, da ne boš nikomur povedala!«
»Obljubim!«

(izbira in pripravlja Marko Čuk)

Zakaj moram k maši? Kakšna je razlika med čudežem in čarovnijo? Zakaj se duhovniki ne poročijo? Zakaj pri obhajilu jemo Jezusa? Tudi vam otroci zastavljajo vprašanja o veri, Jezusu in krščanskem življenju, ki vas spravijo v zadrego? ... in številna druga otroška vprašanja o veri ...
V 27. zgodbah se preselimo v vsakdanjik slovenske krščanske družine. Glavni junak slikanice je Blaž: radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben, zato neprestano sprašuje in s hudomušnimi domislicami nasmeji vso družino. Mami in ati se trudita odgovarjati in svoje otroke voditi k Bogu ... a velikokrat se znajdeta v zadregi.

5 razlogov, zaradi katerih vam bo slikanica všeč:
1. V njej so zabavne zgodbe iz krščanskega življenja, ki pokažejo, kako vero in Jezusa nevsiljivo vključiti v družinski vsakdan.
2. Napisana je na osnovi resničnih otroških vprašanj. Gotovo se je kakšna od opisanih prigod že zgodila tudi vam.
3. Knjiga pride prav: zgodbe so priročno izhodišče za pogovor.
4. Ob zgodbah so okvirčki (dodatna vsebina) treh tipov: otrokova molitev, namig za starše in didaktični namigi.
5. Knjiga je lična, polna igrivih, a preprostih ilustracij.

Blaž je radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Atija in mamo zasipa z vprašanji o Bogu in Jezusu – prav Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben.

Neža je že velika. Zelo rada riše, bere in raziskuje. Ko bo odrasla, bo pisateljica. Vedno rada sodeluje v družinskih pogovorih.

Anton se še uči govoriti. Kmalu bo tudi on zastavil prvo vprašanje.

nekaj že objavljenih vsebin iz knjige