Med potrebami in vrednotami (2)

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je RAZPRODANA.
O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Naše prvo razmišljanje  - Med potrebami in  vrednotami (1) je bilo namenjeno potrebam, tistemu osnovnemu gibalu, ki človeka – posameznika sili, žene, potiska v neko dejavnost, ne kakršnokoli – ampak dejavnost, ki naj bi privedla do zadovoljitve potrebe. Potreba, ki se pojavi v človeku, namreč pomeni porušitev ravnotežja, harmonije v organizmu – in organizem teži k ponovni vzpostavitvi tega ravnovesja. Zadovoljitev potrebe pomeni prav to vzpostavitev ravnotežja, harmonije – torej zadovoljstvo. Na koncu smo ugotovili, da sodobni človek v potrošniški družbi vse manj zadovoljuje svoje resnične potrebe in vse bolj neke navidezne potrebe, ki mu jih kot »njegove« vsiljuje »potrošniška mašinerija«, kot rad označim celoten sistem, s katerim se (zaenkrat še vedno zelo uspešno) utrjuje in širi potrošniška miselnost. Ob tem smo si zastavili vprašanje človekove svobode – in se takoj znašli ob vrednotah.

Kaj pravzaprav so vrednote? Na to vprašanje ni tako lahko odgovoriti, kot na vprašanje, kaj so potrebe. Tu si bom izposodil kar misli našega psihologa Janeka Museka. V svoji knjigi »Ljubezen, družina, vrednote« pravi: »V osebnostnem razvoju posameznika imajo poseben pomen življenjski cilji, ideali in vrednote. Njihove zasnove se pojavljajo že v otroštvu, trdneje se uveljavijo v adolescenci, a v bistvu jih zgrajujemo in oblikujemo vse življenje. Pomenijo nam merilo, s katerim ocenjujemo svoje ravnanje in ravnanje drugih. In pomenijo nam smernice, po katerih uravnavamo svoja dejanja. Še več, z njimi naravnavamo in načrtujemo svoje življenje tudi dolgoročno – tudi in predvsem pri najpomembnejših odločitvah v zvezi z našim izobraževanjem, poklicem, v zvezi z našimi življenjskimi partnerji. Z njimi osmišljamo svoje življenje. Življenjski cilji in vrednote so resnično svojevrstni življenjski kažipoti. V današnjem dinamičnem in protislovnem času je to še posebej pomembno.«
Musek torej ločuje vrednote od življenjskih ciljev in idealov, vendar pa vse to troje neločljivo povezuje. Vrednote so pravzaprav same po sebi neki ideali, ki pomenijo nekaj dobrega, privlačnega, nekaj »več vrednega« v smislu človekovih dosežkov. Ko pa poskušamo ta »nekaj« jasneje opredeliti, se znajdemo v težavah. Zelo pogosto je ta »nekaj« v resnici nekaj, kar pripada človekovi duhovni bivanjski dimenziji in je zato tako težko opredeljivo v razumskih izrazih. Poznavalci se zato tu ponavadi izogibajo definicijam, celo opisom – in se raje zatekajo k metaforam, k nekim prispodobam. Tako skorajda drugače kot s prispodobami ne moremo opredeliti pojmov, kot so: svoboda, ljubezen, pravica, dobrota, lepota … In prav to so pojmi, ki so pravzaprav nekake temeljne človeške vrednote! Tu se torej pojma »ideal« in »vrednota« zelo približata!
Posamezniki pa svoje osebne življenjske cilje zelo pogosto uravnavajo v skladu s svojimi vrednotami. Pogosto ti življenjski cilji tudi niso nekaj zelo jasnega, konkretnega – ampak neka zelo splošna naravnanost. Pogosto slišimo izjave kot n.pr.: »Moj življenjski cilj je živeti pošteno!«, »Moj življenjsko cilj je delati dobro!« V obeh primerih pravzaprav zopet prepoznamo vrednote. Torej vrednote, ki jih posameznik sprejme za svoje, zanj najpomembnejše, postanejo ne le življenjsko vodilo, ampak tudi življenjski cilj!
Naš že omenjeni psiholog Musek je s svojimi raziskavami poskušal ugotavljati, kako se grupirajo vrednote. Ugotavljal je, da obstaja neka hierarhija vrednot, oziroma grupiranja vrednot. Na vrhu sta dve tako imenovani velekategoriji vrednot, ki ju je Musek poimenoval »apolonske« in »dionizične« vrednote. Vsaka od teh se deli še na dve veliki skupini, vrednostne tipe. Dionizične vrednote se tako delijo na hedonske in potenčne vrednote, apolonske pa na moralne in izpolnitvene vrednote. Nato se navzdol delijo še na vrednotne kategorije in na koncu so posamezne vrednote.
Musek je proučeval tudi razvoj vrednot in ugotavlja, da so vrednote nekaj najbolj stalnega, trajnega v človekovem življenju. Kljub temu pa obstaja neka razvojna hierarhija, razvojna pot. Na dnu te hierarhije, so hedonske vrednote, torej tiste, ki so najbolj tesno povezane s človekovimi resničnimi življenjskimi potrebami. V procesu rasti in oblikovanja osebnosti se torej najprej pojavijo hedonske vrednote in v zgodnji mladosti so tudi najpomembnejše. Sledijo potenčne vrednote, povezane z ugledom, uspehom, močjo, slavo, položajem… Te postanejo najpomembnejše v naslednjem obdobju, ko je nekako človekova ustvarjalnost na vrhuncu. Kasneje pričnejo pridobivati vse večjo težo moralne vrednote in na koncu izpolnitvene, ki so povezane s kulturo, lepoto, znanjem, naravo, resnico, upanjem, modrostjo…
Nekoliko bolj preprosto povedano: nekako naravno je, da so mlajši bolj usmerjeni k vrednotam, ki so povezane z ugodjem, v srednjih letih so bolj usmerjeni k vrednotam, ki so povezane z močjo, ugledom, položajem ustvarjalnostjo.., v poznejših letih pa bolj usmerjeni v vrednotam, ki so povezane s kulturo, lepoto, naravo, resnico, modrostjo…
Seveda pa so to neki statistični okviri, ki nikakor ne pomenijo, da mora iti pri vsakem posamezniku razvoj vrednot ravno po tem zaporedju. Še vedno najdemo tudi zelo mlade, ki so izrazito usmerjeni n.pr. v vrednote, povezane s kulturo…, pa tudi stare ljudi, ki so (še vedno) priklenjeni na vrednote uživanja…
Vrednote pa niso trdne, trajne le pri posamezniku. Vrednote so nekaj najbolj trdnega, najbolj trajnega nasploh v človeški zgodovini! Vrednote so brezčasne, vedno, v vseh časovnih (zgodovinskih) obdobjih so veljale bolj ali manj iste vrednote. Ob tem, ko se v človeškem razvoju vse spreminja – vrednote ostajajo iste! Pogosto slišimo trditev, da so vrednote večne. Lahko bi torej rekli, da to drži!
Vrednote so torej tudi univerzalne – torej veljajo iste vrednote v vseh okoljih, v vseh kulturah. Razlike so le v tem, katere vrednote so bolj »cenjene«, katere vrednote so v posameznem kulturnem okolju višje na hierarhični lestvici in katere so nižje!
Velikokrat tudi govorimo o vrednotah, ki si jih lastijo določene skupine (recimo »gasilske« vrednote«, »naravovarstvene« vrednote, ali, recimo »«lovske« vrednote, pa »planinske« vrednote…). Tudi tu gre za neko površnost v izražanju: ni nekih posebnih vrednot, ki bi bile gasilske ali lovske ali naravovarstvene ali planinske…, so le obče vrednote. Res pa je, da posamezna skupina ljudi, posamezna skupnost, gibanje … lahko bolj izrazito poudarja, neguje določene vrednote in je zato v tej skupini hierarhija vrednot, ki jo omenjam, nekoliko drugačna, prilagojena področju, s katerim se ukvarja. Tudi s »krščanskimi vrednotami«, ki jih tako radi poudarjamo kristjani, ni nič drugače. Res pa je, da krščanstvo svoj nabor vrednot, svojo hierarhijo vrednot zelo izrazito poudarja, pri čemer je v krščanstvu jasno postavljeno versko prepričanje, verska resnica, da so vrednote od Boga, da torej niso »človeški izum«, ampak Božji dar, milost!
Kaj je torej s trditvami, ki jih danes tudi tako pogosto slišimo: s trditvami o »krizi vrednot«, o »razpadu vrednot«, o tem, da »stare vrednote umirajo, novih pa ni« in podobno?
Take trditve pomenijo mešanje pojmov. Prav zanimivo je: danes, v času, ko tako zelo (slepo) verjamemo znanosti, verjamemo stroki – s tako lahkoto povsem ignoriramo strokovna spoznanja, kadar gre za vrednote! O vrednotah pač še najlažje govorijo tisti – ki se nanje ne spoznajo!
Vrednote prav nič ne razpadajo, skorajda se niti spreminjajo ne! Spreminja se le človek, in spreminja so človekov odnos do vrednot. Potrošniška družba sistematično in zelo agresivno vsiljuje vrednote užitka, zadovoljstva, torej »nižje« hedonske vrednote, kot nekaj edino pomembnega. Na drugi strani pa tudi poveličevanje strokovnosti, znanja, prava (iluzija »pravne države« kot nekaj idealnega, ki nam jo tako vneto vsiljujejo politiki!) prav tako vsiljuje nekakšno mišljenje, da so vrednote nepotrebne, nekaj »preživelega«, »zastarelega«… Trditve in ocene o »razpadu vrednot« torej smemo obravnavati kar kot del te splošne, vulgarno materialistične in potrošniške ideologije, ki se lahko razširja le tako, da izrinja vrednote!
Če danes torej vse bolj jasno spoznavamo, da potrošniška miselnost, da vulgarno materialistična in vulgarno liberalistična miselnost vodi proti propadu civilizacije – potem je torej za preusmeritev tega toka potrebna usmeritev k vrednotam!

ŽORŽ, Bogdan. Med potrebami in vrednotami. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 2, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk