Sprijazniti se ali sprejeti

iz knjige Žorž B., NAUK GORA, 184 strani, format 13,5 x 21,5 cm, trda vezava, črnobele fotografije, cena: 9,50 €, s kartico zvestobe 8,55 € ... Prelistajte... Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.
V vsakdanjem življenju pogosto slišimo od človeka, ki je doživel nekaj hudega, izjavo “Tega pa res ne morem sprejeti!” ali “S tem se nikakor ne morem sprijazniti.” Pri tem se zdi, da obe frazi pomenita isto, da sta nekaki sopomenki. Tudi v drugačni povezavi, ko se srečamo s človekom, ki že zelo dolgo žaluje za nekom, ki je utrpel neko nepopravljivo krivico, škodo, nesrečo … ljudje pogosto uporabljamo te besede. Kmet, ki mu je toča uničila pridelek, reče “Kaj mi pa preostane drugega, nič ne morem proti temu, sprijazniti se je treba s tem in iti naprej!”. Nekomu, ki nikakor ne more razumeti, da je v prometni nesreči izgubil nogo, mu zelo dobronamerno obzirno reče prijatelj: »Saj vem, da je hudo, ampak živeti boš moral s tem, sprijazniti se moraš s svojo nesrečo!«. Ženi, ki je umrl mož in dolgo žaluje, prijatelji dobronamerno rečejo: »Saj si že dovolj žalovala, sprijazni se končno s tem da ga ni več, živeti moraš dalje!« …
In vendar je velika razlika med ‘nekaj sprejeti’ in ‘se z nečim sprijazniti’. Tudi to razlikovanje bom poskušal približati bralcu s pomočjo planinskega izleta.

Namenoma sem tokrat izbral zelo nezahteven izlet, da tudi s tem pokažem, kako gre za vsakdanjo zadevo in ne za nekaj izjemnega. Izbral sem izlet na Kofce, zelo lepo planinsko izletniško točko na zelo razgledni planini, na višini nekaj manj kot 1500 m, pod Košuto. Zame kot Primorca, je to dokaj odročna planinska pot in zato sva se z ženo prvič odločila zanjo pred leti, ko sem imel neko predavanje v Tržiču, enkrat v zimskem času. Tam sva tudi prespala, naslednji dan me je čakalo predavanje v Tinjah na Koroškem v Avstriji. Ker pa je bilo dokaj lepo, sončno vreme, sva se odločila, da izkoristiva priložnost za ‘skok’ na Kofce. Nekje sem ujel informacijo, da je dom na Kofcah odprt tudi v zimskem času in to je bilo za naju še dodatna spodbuda. Kake zahtevnejše ture si niti ne bi mogla privoščiti, zato niti nisva imela s seboj nič opreme – čevlje, vetrovko …, tako, za kak daljši sprehod. Še nahrbtnika nisva imela s seboj! Ampak Kofce so se nama zdele ravno pravšnje: nenaporen vzpon, nato malo sprehoda za razgledovanje v okolici, kosilo v planinskem domu in nato povratek ter nadaljevanje poti v Tinje!
Iz Tržiča sva se napotila skozi Dovžanovo sotesko in si tam privoščila postanek. Soteska je že sama na sebi lepa, tokrat pa je bila še lepša, ker jo je jasna noč okrasila z ivjem in ledom … Potem sva nadaljevala pot skozi Dolino do Jelendola. Ker tu še ni bilo snega, sva se odločila, da si pot še malce skrajšava, in sva se po slabi gozdni cesti ob potoku Dolžanka zapeljala še malo višje ter na primernem mestu parkirala in nadaljevala peš. Prav kmalu nad naseljem sva prišla do snega, zato nisva rinila previsoko z avtomobilom, saj nisva vedela, kaj naju čaka višje. Pa se je izkazalo, da ni bilo posebnih težav. Pot je bila lepo uhojena, tako da tudi z orientacijo ni bilo težav – le sledila sva uhojeni poti. Sicer pa tudi snega ni bilo veliko, le dobro pobeljeno je bilo, tako da sva zelo lepo in dokaj hitro prišla do mesta, kjer se steza odcepi od poti in nato nadaljuje po gozdu, malo višje pa spet prečka lepo planino. Snega je bilo tu že malo več, še vedno pa sva sledila lepo uhojeni poti. Nama je pa razglede pokvarila megla, ki jo je očitno iz doline dvignilo jutranje sonce. Skoraj do vrha naju je spremljala, le od časa do časa se je skoznjo prebilo sonce. Dobra ura hoje, manj kot poldruga ura – in že sva se znašla ob znaku, ki naju je usmerjal h kapelici. Zavila sva, do nje je s steze res le par korakov. Zdaj je kapelica počivala v snegu, nisva uspela kaj veliko videti. Je pa v poletnem času kapelica kar obiskana, vsako nedeljo v juliju in avgustu je tu sveta maša! Pot naju je nato kar mimo kapelice peljala naprej in že po nekaj minutah se je pred nama odprla planina, odeta v snežno belino in na vrhu koča. Ko sva se povzpela do koče, sva ugotovila le, da ta v resnici ni na vrhu, da se nad kočo planina še vedno nadaljuje navzgor, le bolj položna je, koča pa je postavljena na nekaki terasi … Žal nama je pogled proti jugu še vedno zakrivala megla, pogled proti severu pa je bil odprt. Kofce gora, Veliki vrh, Kladivo – te tri vrhove sem uspel nekako prepoznati kljub snežni preobleki. Košuto sem tja proti vzhodni strani pa že bolj slutil, le ugibal sem, kje naj bi bila.
Malo sva se čudila, ker ni bilo nikjer nikogar, pa sva pomislila na to, da je še zgodaj. Ko sva se razgledala, sva se vendar podala h koči. In tu naju je čakalo razočaranje: zaprto! Sedaj vem, da je bilo razočaranje neupravičeno. Po prihodu domov sem šel preverjati podatke in sem ugotovil, da je sicer koča res odprta vse leto, a izven glavne poletne sezone le ob sobotah, nedeljah in praznikih! Takrat pa tega nisva vedela. Čudila sva se, ker je bilo vse okrog koče shojeno, mize lepo postavljene v prijetnem kotičku z nadstreškom pred kočo … Nekaj časa sva se celo ogledovala, če morebiti kdo od kje prihaja, prisluškovala sva glasovom, a zaman. Koča je ostala zaprta, midva pa žejna in lačna! Ni nama preostalo drugega, kot da se odpraviva nazaj v dolino, po isti poti do avta in nato do prve gostilne …

Doživela sva planinski izlet, ki nama je ponujal zelo veliko možnosti. Najbrž ne bi bilo prav nič čudnega, če bi se pred spustom v dolino pošteno sprla. Žena bi imela dovolj razlogov, da bi svoje razočaranje, ker se je morala odpraviti nazaj v dolino brez planinske malice, celo brez čaja, ki bi se nama zares prilegel! Upravičeno, saj sem jo prav jaz prepričeval, da nama ni treba čisto nič nositi s seboj, ker je koča odprta! Toda s takim prepirom bi pokvarila v resnici zelo lep zimski planinski izlet. Če odštejem zaprto kočo, je bilo pravzaprav vse popolno! Začelo se je že v prečudovito okrašeni Dovžanovi soteski in potem nadaljevalo vse do vrha. Zamegljen pogled proti jugu ni mogel pokvariti idile, se je zato gorski greben na severni strani toliko bolj bleščal v soncu! Prepir bi vse to izničil razvrednotil. Ostal bi le še spomin na prepir in ponesrečen, pokvarjen izlet … No, nisva se sprla. Kanček razočaranja je bilo, malo neprijetnih občutkov zaradi žeje, kake posebne lakote v resnici ni bilo! »Kljub temu je lepo!« je bil najin zaključek.
In tu se lahko sedaj vprašamo: sva se mar ‘sprijaznila’ s tem, da je koča zaprta? Pravzaprav ne! Nisva se, še do danes ne! Še danes, ko to pišem, pomislim na to, kako lepo bi bilo, če bi lahko takrat sedla v prijetno toplo kočo, si privoščila skodelico čaja, se nato še malo sprehodila po okolici, nato nekaj toplega pojedla, popila še kak čaj in se lepo, počasi spustila v dolino! Tako sva v dolino hitela, da prideva čimprej … Ne, nikakor se nisva s tem »sprijaznila«!. Sva pa sprejela to dejstvo, ki ga nisva mogla spremeniti. Tudi mojo napako, ki je nisem več mogel popraviti. Kaj pa naj bi? Mar bi jeza in prepir odprla kočo? Mar bi očitki, ki bi mi jih natrosila žena, zavrteli čas nazaj, ali nama ‘pričarali’ nahrbtnik, v katerem bi tičala termovka čaja?

V tem je razloček med ‘sprijazniti se’ in ‘sprejeti’. ‘Sprijazniti se’ pomeni, da mi to, kar mi je bilo prej morda neprijetno, moteče, boleče, postane všeč, blizu, ‘prijazno’. To pa ne gre kar tako, pogosto je celo nemogoče. Če je nekaj zame boleče, če mi pomeni razočaranje, bolečino, poraz, nezadovoljstvo … ti neprijetni občutki ostajajo dolgo, lahko celo za vse življenje. In s tem se res ne moremo ‘sprijazniti’! Toda so neprijetne izkušnje, ki so sicer lahko zelo neprijetne, vendar vemo, da v zvezi z njimi ne moremo ničesar spremeniti. Te je treba samo sprejeti. Če jih ne sprejmemo, obtičimo v tej neprijetnosti, si jo še povečujemo, ne iščemo izhodov, ne zmoremo se prilagoditi …
‘Sprejeti’ zato ne pomeni ‘sprijazniti se’. Če se vrnem k najinemu izletu: ko sva sprejela dejstvo, da je koča zaprta in tudi mojo napako, ki je bila kriva, da sva se znašla lačna in žejna pred zaprto kočo, sva šele lahko pomislila na najprimernejši izhod iz zagate.
Pogosto srečam ljudi, ki za nekom ali nečem žalujejo. »Ne morem sprejeti tega, kar se mi je zgodilo«, pravijo. Žalovanje je ob izgubah zelo človeški, celo koristen, zdravilen čustveni odziv. Toda zdravilno postane žalovanje šele, ko to izgubo, nesrečo …, sprejmemo! Če je ne sprejmemo, se žalost kaj rada začne spreminjati v jezo, obup … To pa ni več zdravilno!
Še posebej v današnjem času je pomembno, da sebe in svoje otroke načrtno vzgajamo za to, da bodo zmogli sprejemati tudi razočaranja, poraze, izgube … Izleti v gore nam ponujajo obilo možnosti tudi za to učenje! Če še tako planiramo izlet – vedno se na poti lahko zgodi tudi kaj neprijetnega, kako razočaranje. Pomembno je, da se prav ob takih razočaranjih, ki niso »življenjskega pomena«, učimo sprejemati poraze, sprejemati neuspehe, izgube in celo krivice!

B. Žorž, Sprijazniti se ali sprejeti: Pot do Boga - preko gora, v: Ognjišče 2 (2012), 38-39.

pripravlja in izbira Marko Čuk