30. september

LETA 1580 UMRL LENART PACHERNECKER

30 09 1580 Lenart PacherneckerCISTERCIJANSKI OPAT, NABOŽNI PISATELJ, AVTOR PRVE SLOVENSKE KATOLIŠKE KNJIGE

Rojen je bil 1. pol. 16. stol. verjetno na Koroškem, umrl 30. sept. 1580 v Kostanjevici na Krki. Bil je cistercijan v Vetrinju, nazadnje opat v Kostanjevici ... prvi katol. duhovnik, ki je z dejanjem izpričal, da ima slovensko knjigo za sredstvo, brez kakršnega bi tudi katol. bramba ne smela več biti v času, ko so imeli protestantje po 23 letni književni aktivnosti že 18. slov. tisk na književnem trgu. Leta 1574 je v Gradcu izdal prvo slovensko katoliško knjigo, kratki katekizem (Compendium Catechismi Catholici in Slavonica lingua, ...), naperjeno zoper protestantizem. Njegovo delo je nastalo 14 let za Trubarjevim Katekizmom in je bilo po Trubarjevem zapisu - obramba katoliškega nauka o 7 zakramentih, 7 naglavnih grehih, 4 vnebovpijočih grehih, 7 delih kršč. usmiljenja, češčenju svetnikov, avemariji i. dr. Knjiga ni ohranjena, o njej vemo le, kar je napisal Trubar v Katekizmu z dvema izlagama (1975).  Po tisku knjige je ostal Pachernecker še 5 let v Vetrinju ter bil po vsej priliki ugleden katol. borec med cistercianci, ker so ga 1579 poslali kot vizitatorja v Kostanjevico ter ga določili za opata,

 

LETA 1803 ROJEN MIHAEL STROJ

30 09 1803-Mihael-StrojSLIKAR, PORTRETIST PLEMIČEV IN MEŠČANOV († 1871)

V Ljubnem na Gorenjskem rojeni slikar Mihael Stroj je bil poleg Josipa Tominca in Matevža Langusa najpomembnejši portretist v slovenskem slikarstvu prve polovice in sredine 19. stoletja. Znan je predvsem kot portretist plemičev, meščanov – tudi iz Prešernovega kroga – in cerkvenih dostojanstvenikov (ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf). Stan in družbeni položaj oseb na sliki razodevajo izbrana oblačila, nakit in z njihovim poklicem povezani predmeti.

 

LETA 1895 UMRL HRABROSLAV VOLARIČ

30 09 1895-Hrabroslav-VolaricSKLADATELJ ČITALNIŠKE DOBE (* 1863)

Hrabroslav (Andrej) Volarič, rojen v Kobaridu, ki je postal učitelj, je glasbeni dar prejel od svojega očeta. Pisal je skladbe, ki jih je priredil slovenskemu gibanju čitalniške dobe. V glavnem so to svetne skladbe, ki so osvajajoče in ganljive; nekaj pa je tudi cerkvenih.

 

LETA 1904 ROJEN IN 1999 UMRL ANDREJ MAJCEN

30 09 1904-Andrej-MajcenSALEZIJANSKI DUHOVNIK, MISIJONAR NA KITAJSKEM IN V VIETNAMU, BOŽJI SLUŽABNIK

Salezijanec Andrej Majcen je kot misijonar deloval šestnajst let na Kitajskem, potem pa še dvaindvajset let v Vietnamu, od koder je bil leta 1976 izgnan. Še tri leta je ostal na Taivanu/Formozi, potem pa se je vrnil v domovino. V duhu svojega novomašnega gesla »Po božji milosti sem to, kar sem«, je večkrat povedal: »Vse, kar sem storil, ni moje delo, ampak delo don Boska in božje Previdnosti, ki je to storila po revčku Andrejčku. Bog vedno išče in tudi najde 'material' za svoje namene; potem pa počasi s kladivom obdeluje in njegovi 'izdelki' dozorijo v glasnike evangelija. Bil sem fant kot vsi drugi. Za poklic, ki mi ga je Bog namenil, sem moral zoreti celih enaintrideset let. Božji načrti so bili dostikrat čudni in nerazumljivi. Vendar kdor se da Bogu voditi, doseže čudovite stvari. Občudujem Boga, kako neverjetno dobro zvozi tudi ostre ovinke. Vsa ta leta, ko sem komaj imel čas dihati, je bil en sam noviciat, priprava na čas, ki je prihajal: na misijone. Tako izpovedujem sedaj, ko gledam na prehojeno pot, posebej na štiriinštirideset let v misijonih ... Res, ni boljše poti za naše življenje kot sprejemanje Božje volje.« Leta 2008 si je Andrej Majcen, izredno plemenit človek in vzoren duhovnik, zaslužil naziv "Božji služabnik". Kongregacija za svetniške zadeve v Vatikanu je izdala dokument ("nihil obstat"), da nič ne nasprotuje začetku škofijskega postopka za njegovo beatifikacijo, ki se je 24. septembra 2010 tudi začel. »Ko skušam nekako strniti vse, kar sem spoznal o g. Majcnu v živem stiku z njim in sedaj v zapuščini, ugotavljam: tu je zares nekaj takega, čemur pravimo svetost,« piše njegov sobrat Tone Ciglar, vicepostulator postopka.

več:
S. Čuk, Andrej Majcen. "Revček Andrejček", orodje v Božjih rokah: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2005), 22-23.
S. Čuk, Andrej Majcen. Na goro svetosti se je vzpenjal z dobroto in ljubeznivostjo: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2009), 18-19.
S. Čuk, Andrej Majcen (1904-1999) : Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2014), 48-49.

molitev za beatifikacijo:

Na goro svetosti se je vzpenjal z velikodušno dobroto in ljubeznivostjo ter s posredovanjem božjega usmiljenja v zakramentu svete spovedi. Prosimo te, poveličaj ga pred nami na čast oltarja. Pomagaj nam, da ga bomo vneto posnemali in tebe iskreno častili.

nekaj njegovih misli:

  • Obilje dobrot mlade ljudi pomehkuži in izvotli, da v njih ni prostora za ideale; oropa jih vsega, za kar je treba pogum in tveganje.
  • Kakorkoli že, v načrte Božje Previdnosti nimamo vpogleda. Najboljše pa naredimo, če spolnimo Božjo voljo takof da smo pripravljeni na pokorščino in ne vprašamo, ali je lahko ali ni...
  • Jaz sem šest ničel, Bog pa doda spredaj eno enko, in sem božji miljarder.
  • Pobožnost je, pa to velja za vse kristjane, koristna, ker kot strelovod odbija vse sovražnosti.
  • Slovenci smo majhen narod, zato smo bili v misijonih bolj prilagodljivi razmeram... Drugi, veliki narodi, pa so prilivali tudi svoj nacionalizem.
  • Očetovska ljubezen vse vzgaja in ta skrb traja vse življenje. Tudi meni še živi ta duh.
  • Čas je božji zaklad, ki ga je treba izrabiti, tudi prosti čas in počitek, vse to je božji zaklad.
  • Mama je bila moja najboljša katehistinja in me je vodila k dobri molitvi. Zelo je spoštovala moje mnenje in se je znala pogovarjati, posebno ko sem bil večji.
  • »Potrpežljivost nam je potrebna.« Res, prav na tej čednosti sem moral začeti graditi. Prilagoditi sem se moral življenju, kije zahtevalo določene odpovedi.
  • Med učiteljskim in salezijanskim duhovniškim poklicem nisem videl druge razlike, kot to, da je duhovniški poklic samo nadaljevanje v polnejši meri mojega učiteljskega poklica.

 

LETA 1927 ROJEN IVAN MALAVAŠIČ

30 09 1927 Ivan MalavasicPesnik, pisatelj, pisec besedil za nZ ansamble, slikar samouk, pritrkovalec, organist ... in sodelavec Ognjišča († 2019)

Rodil se je v Rovtah, kot najstarejši otrok petčlanski družini. Večino časa je živel v Podlipi pri Vrhniki, kjer se je tudi poročil in ustvaril družino. Pisati je začel pri štiridesetih letih, najprej kratke zgodbe za tovarniško glasilo Usnjar, kasneje za Kmečki glas in za Ognjišče. Ko se je upokojil, se je lotil pisanja daljših besedil: povesti in tudi romanov. V svojih delih se je loteval izključno tem s podeželja. Rad je tudi slikal (tudi naslovnice njegovih knjig so njegovo delo), velika pa je bila tudi njegova ljubezen do zvonov in bil je navdušpen pritrkovalec (v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s SAZU kje nastal tudi priročnik za pritrkovanje Pesmi slovenskih zvonov) ... Pisal je tudi pesmi, najbolj plodovit je bil pri pisanju besedil za domače ansamble in skupine. Ocenjujejo, da je napisal okrog 1.800 besedil (prvo - Domači vasici - že leta 1964 za ansambel Lojzeta Slaka). . Leta 1997 je bil Ivan Malavašič nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil, bil je tudi častnbi občan Vrhnike (2016). V svojem tako ustvarjalnem življenju je napisal je okrog 93 daljših zgodb (povesti, romanov) 17 jih je izšlo v knjižnih izdajah - nekaj jih je ostalo v tipkopisu), več kot sto krajših zgodb (črtic) ... več kot trideset jih je bilo objavljenih v Ognjišču.

več o njegovem delu in sodelovanju z Ognjiščem preberite v spominskem zapisu na naši spletni strani

 

LETA 1928 ROJEN ELIE WIESEL

30 09 1928-Elie-WieselJUDOVSKI PISATELJ, NOVINAR, NOBELOV NAGRAJENEC ZA MIR ZA LETO 1986 († 2016)

Pred petdesetletnico države Izrael je katoliška Cerkev izdala listino, v kateri izreka kesanje nad grehi, ki so jih proti Judom, zlasti med drugo svetovno vojno, zakrivili kristjani. Pogosto tudi s svojo brezbrižnostjo. Judovski pisatelj Elie Wiesel,ki je leta 1986 prejel Nobe­lovo nagrado za mir, pravi: "Brezbrižnost ob pojavu zla je zlo!" Mož, ki bo septembra dopolnil sedemdeset let, je šel skozi pekel Auschwitza, pa je kljub "molku Boga" ohranil vero vanj. O tem piše. Ena od njegovih 35 knjig nosi naslov Spremenite moje zgodbe v molitev. Elie Wiesel je glasnik kolektivnega spomina, ki mora nositi težo preteklosti, ki bi jo nekateri radi izbrisali, kakor da je ni bilo, drugi pa kar preprosto pozabili. "Predpogoj za mir in pravičnost, korenina pravičnosti je spoštovanje dostojanstva slehernega človeškega bitja," je dejal, ko je prejel Nobelovo nagrado za mir.

več:
S. Čuk, Elie Wiesel. Brezbrižnost je zlo: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

  • Zgodovina je lahko dobra učiteljica, če smo pripravljeni prisluhniti in sprejeti svojo odgovornost. Ko bi bolje poslušali nauk zgodovine tega stoletja, najbrž ne bi doživljali številnih množičnih ubojev nedolžnih, kot v Ruandi, v Bosni ali sedaj na Kosovu.
  • Globoko sem prepričan o veliki vrednosti verskega dialoga med Judi in kristjani ter o tem, da z dialogom verski voditelji vsega sveta pri­spevajo svoj delež k miru... Vere, bolje, verski voditelji imajo natanč­ne odgovornosti.
  • Odvisno je seveda od tega, kako gledajo na vero. Ali se vera omejuje zgolj na to, da Boga molimo? Ali pa vera pomeni Bogu služiti tako, da služiš soljudem, drugačnim, tujcem?
  • Ne moremo zvračati na Boga naših odgovornosti. Prav tako pa tudi ne smemo misliti, da se Bog ne meni za naš svet in za naše odločitve. Pro­test zoper Boga je hebrejska tema, ki jo najdemo v našem verskem izro­čilu.
  • Ko se ga poslužujem, ne dajem odgovora ali sodbe o Bogu, zastav­ljam samo vprašanje. Zakaj nedolžni trpijo in Gospod sveta molči? S tem vprašanjem nimam v mislih svojega trpljenja, ampak trpljenje drugih Obstaja razlika med protestom Joba, ki se pritožuje v svojem imenu, in Abrahamovim, ki se pritožuje v korist drugih.
  • Prepričan sem, da je brezbrižnost sama v sebi zlo. Brezbrižnost ob krivicah, ob trpljenju drugih, ob ljudeh, ki so potrebni pomoči. V brezbrižnosti ni trohice upanja... Nasprotje dobrega ni zlo, ampak brez­brižnost.
  • Nasprotje življenja ni smrt, temveč brezbrižnost. Nasprotje resnice ni zmota, pač pa brezbrižnost. Nasprotje lepote ni grdo ali po­pačeno, temveč brezbrižnost. Brezbrižnost je prva zaveznica zla v vseh njegovih oblikah in pogosto tudi njegova zagovornica.

 

LETA 1928 UMRLA MARIJA STANISLAVA VOH

30 09 1928 Stanislava VohREDOVNICA, ŠOLSKA SESTRA, ORGANIZATORKA ŠOLSTVA (* 1859)

Leta 1878 postala redovnica v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška v Mariboru, končala učiteljišče na Dunaju, 1891 v Ljubljani naredila izpit za učiteljico meščanske šole. Poučevala je na samostanski osn. šoli v MB, nato eno leto v Repnjah, potem spet v MB – od ustanovitve učiteljišča tudi na učiteljišču, bila ravnateljica, vrhovna predstojnica. Poslala je sestre v Št. Rupert pri Velikovcu, kjer so prevzele pouk na osnovni šoli, prav tako v Št. Jakobu v Rožu, kjer imajo tudi gospodinjske tečaje in šolo za šivanje. V Tomaju je ustanovila prvo podružnico šol. sester na Primorskem ... nato širila kongregacijo: osnovala je 15 redovnih hiš s šolsko vzgojno dejavnostjo, sama nadzirala in obiskovala vse redovne postojanke, 1914 potovala v ZDA. Pod njenim vodstvom je kongregacija dobila izrazito slovenski značaj in pokazala toliko življenjskega poleta, kakor noben drug ženski red na Slovenskem.

 

LETA 1931 ROJEN STANE JARM

30 09 1931-Stane-JarmKIPAR, GRAFIK IN PEDAGOG († 2011)

»Vsakdanje izkušnje so me vedno vračale k spoznanju, da je življenje kalvarija ... Med Kristusovim in našim trpljenjem sem povlekel nekaj prispodob: Kristusa so obsodili na smrt – ko se človek rodi, je obsojen na življenje, ki poteka po vseh padcih in srečanjih ... Kristusu sta pomagala Veronika in Simon – tudi nam ljudje pomagajo prenašati križ. Tudi mi na poti življenja padamo in vstajamo in tudi nas na koncu položijo v grob. Tu se pojavlja vprašanje: je to dokončna, zadnja postaja? Gotovo bi bila zadnja, če ne bi bilo vere v vstajenje. Če se življenje ne nadaljuje po smrti, če ni večnega življenja, potem se ne splača niti priti na svet.« Tako je svojo vero v vstajenje in večno življenje izpovedal akademski kipar Stane Jarm kot 'gost meseca' v velikonočni številki Ognjišča aprila 1998. Od 30. septembra 2011, ko je prišel do zadnje postaje svoje osemdesetletne 'kalvarije', se je njegova vera spremenila v gledanje poveličanega Kristusa v družbi vseh, ki so hodili za njim po poti križa.

več:
S. Čuk, Akademski kipar Stane Jarm: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1998), 6-10.
S. Čuk, Kipar Stane Jarm: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2011), 20-21.

 

LETA 1953 UMRL ANTON HRIBAR-KORINJSKI

30 09 1953-Anton-Hribar-KorinjskiDUHOVNIK, PESNIK, LJUDSKI PEVEC (* 1864)

"Ko je dr. Frančišek Lampe začel leta 1888 izdajati Dom in svet, družinski list, ki naj bi vzbujal ljubezen do prave omike in domovinske ljubezni, smo ga radi prebirali," piše Fran Saleški Finžgar v svojih spominih z naslovom Leta mojega popotovanja (1957). "Najboljše pesmi v Domu in svetu so bile Antona Hribarja. Ta je mnogo pesmaril in tudi risal v Domače vaje (dijaški list gojencev zavoda Alojzijevišče v Ljubljani). Še danes sem prepričan, da je bil Hribar odličen epski talent." Med njegove najboljše pesmi spada Kumski romar (spodaj so prve tri od 15 kitic). Ta "ljudski pevec" je umrl na današnji dan v Zalem Logu pri Železnikih, kjer je bil celih štirideset let župnik.

več:
S. Čuk, Anton Hribar Korinjski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2003), 42-43.

njegova poezija:

Na božjo pot na sveti Kum / prihaja od karpatskih šum / že mnoga leta romar mlad, / ko vzbuja vigred cvet livad, / obljubil se je bil v nezgodi / in redno k sveti Neži hodi. // A ni od štajerske strani / na kranjsko stran mostu, brvi: / zato ga ribič s štirskih tal / prevaža sem čez savski val. / Bogati romar od Karpatov / vsakrat našteje pet mu zlatov. // Čez Savo ribič spet vesla, / na Kranjsko romarja pelja; / pohlep pograbi mu srce, / po zlatih želje se vzbude. / Pobije tujcu z veslom glavo, / oropa ga in vrže v Savo. (Anton Hribar Korinjski, Kumski romar)

 

LETA 1989 UMRL JANKO OROŽEN

10 12 1891 Janko OrozenZGODOVINAR IN ŠOLNIK (* 1891)

Po osnovni šoli v domačem Hrastniku je obiskoval učiteljišče v Mariboru, zatem študiral pravo v Pragi, študije pa je dovršil na univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1922 napravil tudi izpit za profesorja slovenščine, zgodovine in zemljepisa. Od leta 1924 je služboval v Celju. Spisal je Zgodovino Celja v treh knjigah: Prazgodovinsko Celje in rimska Celeia; Srednjeveško Celje; Novoveško Celje. Pisal je tudi o pedagoških vprašanjih. Med drugim je prevedel skavtsko knjigo Badena-Powella.

 

LETA 2006 UMRL PINO MLAKAR

30 09 2006-Pino-MlakarSLOVENSKI BALETNIK, KOREOGRAF IN PEDAGOG (* 1907)

"Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo... Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu." Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno "poskušal peljati po svoji vesti", izteklo.

več:
S. Čuk, Pino Mlakar. Pravi ples je tudi prava molitev: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

  • Umetnost istovetim z religioznostjo. Obema je skupna skrivnostna moč, ki jo imata nad človekom... Žitje in bitje v celoti je izhodišče in princip skrivnostne moči nad človekom. Religioznost ta princip upošteva do kraja, umetnost ga vedno znova spoštljivo odkriva.
  • Svetopisemski izrek, da je duh volja, meso pa šibko, drži. A tudi to meso je dobro, če ga imamo v oblasti. Prav tako kot je nagon praktično nepremagljiva sila, je taka tudi duhovna sila, želja po svobodi, želja, da ne bi bili sužnji nagonov.
  • Vest ni nekaj priučenega, je kot nekakšen radar, čudovita zadeva. Če bi mu sledili, bi nam bilo jasno, da se je za svobodo treba vedno znova boriti.
  • V Svetem pismu je zapisano: blagor ljudem, ki so dobre volje, ki so blage volje, ki iščejo pot v skladu s svojo vestjo.
  • Življenje, bivanje je nekaj čudovitega. Ampak rastlinam in živalim je to podarjeno, človek pa je tragično bitje, ker se mora za nekaj še boriti. Izgnan je iz raja. A imamo Kristusa, ki je pravi Rešenik.
  • Ljubezen je ogromna ustvarjalna sila, pripravljena se je žrtvovati in ne sprašuje. Erotika pa sprašuje, kaj se bolj splača.
  • Otroka, ki je nasilen, moraš kaznovati, moraš mu določene stvari prepovedati in mu reči ne... Saj otrok ne ve, kaj je zanj dobro. On hoče le videti, kako daleč lahko gre.
  • Stvarstvo ne teče tjavdan. Obstaja Nekdo, ki ga vodi. Največja človekova domišljavost pa je, da se noče pustiti voditi božji volji.
  • Vidim, da je važna stvar za človeka, da poskuša peljati življenje po svoji vesti. Če ga od mladosti peljete po vesti, potem, se mi zdi, so na stara leta misli zbrane. To je nagrada človeku, če je v življenju pošten.
  • Evangelij je velik, ker ohranja voljo do veselja, do samega konca. Seveda lahko veselje razumemo na več načinov, a pomanjkanje verovanja lahko pripelje do varljivega konca, da je veselje biti nahranjen, naspan, bogat...
  • Naravnani smo v večnost. Vse stvarstvo, pa čeprav propada, je naravnano v večnost. Vedno znova se rodi, pade, pa zopet pride in to je tudi naša vera vstajenja.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kdor izžareva dobroto, pozornost, razumevanje, pomoč, hvaležnost, odpuščanje, prijaznost in veselje, pričuje za Boga in utira pot do njega.

(Janez Zupet)
Petek, 6. December 2024
Na vrh