Simon Gregorčič sto let po smrti še vedno živi

24. novembra 1906, je v Gorici umrl duhovnik Simon Gregorčič, priljubljen in priznan slovenski pesnik. Njegova smrt je bila zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja pričakovana. Tiskarski delavci v uredništvu dveh slovenskih listov v Gorici so tisti dan ostali dlje na svojih mestih. Ko je prišla vest o smrti, je liberalna (veri nenaklonjena) »Soča« na tretji strani z mastnimi črkami zapisala: »Pesnik Simon Gregorčič - umrl ob 10.10 dopoldne. Pogreb v ponedeljek ob 10. uri dopoldne.« Desničarska »Gorica« pa je čez celo tretjo stran objavila že prej pripravljeno osmrtnico: »Ob sklepu lista - NAŠ PESNIK SIMON GREGORČIČ MRTEV. Pravkar smo prejeli pretužno vest, da je pesnik Simon Gregorčič preminul ob 10. uri 10 minut predpoldne, pogreb bo v ponedeljek zjutraj. Truplo se prepelje na Libušnje. Pokoj njegovi duši.« Njegov pogreb je bil veličastna manifestacija, kakršne Gorica še ni doživela, in obenem dokaz, da je Gregorčič neizbrisno zapisan v srca ljudi.

»TU ROD JE MOJ, TU MOJ JE KRAJ«
Zibelka mu je stekla v gorski vasici Vrsno pri Kobaridu, kjer je 15. oktobra 1844 zagledal luč sveta kot drugi sin Jerneja in Katarine Gabršček, ki je bila od moža sedem let starejša. Po očetovi strani je bil pesnikov rod eden najstarejših rodov na Tolminskem. Izvira iz vasi Krn, kjer so Gregorčiči živeli že pred 17. stoletjem, kamor segajo najstarejši zapiski. Krnski Gregorčiči iz hiše Pri Pomolovih so imeli vsi po vrsti številne družine; pesnikov oče Jernej pa je bil edinec in zaradi bolehne mame Ane se je komaj osemnajstleten poročil s Katarino Gabršček s Selišča pod Vrsnim. Tudi Gabrščkov rod je bil zelo star. Po značaju so bili Gabrščkovi bolj nestalni, manj samozavestni, nagnjeni k otožnosti. Taka je bila tudi pesnikova mati Katarina, ki je dočakala 75 let (+ 1891). Pesnikovo osebnost so v večji meri oblikovale značajske poteze Gregorčičevih, katerih posrednik je bil oče Jernej, ki je umrl 82-leten leto dni pred Simonom (1905). Bili so preprosti hribovski ljudje, iskreni in pobožni; krivice, ki so jih doživeli, so se jim vtisnile globoko v srce, če so morali na tuje, se jih je polaščalo silno domotožje. Če vemo to, bomo lažje razumeli Simona Gregorčiča kot človeka in kot pesnika.

»A VRGLA USODA NEMILA ME JE / OD DOMA ŽE V ROSNI MLADOSTI«
Niti osem let ni dopolnil Gregorčičev Šimen, ko je moral zapustiti svoj »planinski raj« in oditi v »daljno« Gorico, potem ko je uspešno končal enorazrednico pri fari na Libušnjem, kjer je bil njegov učitelj vikar Janez Červ, kasneje njegov dobrotnik. Učil ga je tudi Anton Gregorčič, očetov sorodnik, ki je spoznal dečkovo nadarjenost in veselje do učenja ter je očeta pregovoril, naj da Šimna v šole. Tako je jeseni 1852 prišel na goriško normalko, kjer je opravil tri razrede in potem šel na gimnazijo, ki jo je obiskoval v letih 1855-1864. Matematika mu je delala težave, zato je moral prvi razred ponavljati. Odtlej je vse razrede, razen sedmega in osmega, izdeloval z odličnim uspehom, maturiral je kot prvi odličnjak. Kot gimnazijec se je poleg rednega študija učil raznih tujih jezikov, predvsem slovanskih. Kot tretješolec je bil sprejet v malo semenišče, ki so ga odprli jeseni 1857. Hrana v zavodu ni bila ravno obilna, zaradi revščine pa si ni mogel izven nič privoščiti, zato je ob nagli rasti trpelo njegovo zdravje, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Zaradi težkih življenjskih razmer ga je še bolj mučilo domotožje.

»DARITEV BODI TI ŽIVLJENJE CELO«
Simon Gregorčič je bilo zelo nadarjen za jezike, kot gimnazijec se je poglabljal v učenje klasičnih jezikov - latinščine in grščine. Njegova srčna želja je bila, da bi po maturi šel študirat klasično filologijo na dunajski univerzi, vendar se zaradi revščine in zaradi domačih, predvsem matere zanjo ni odločil. Po maturi je vstopil v goriško bogoslovje. »Naj so bili nagibi za ta korak takšni ali drugačni,« piše Marijan Brecelj, »je vendar treba pribiti, da se je Gregorčič za duhovniško pot odločil zavestno in hote, docela se zavedajoč ogromne žrtve, ki jo je moral narediti.« Gregorčičev osebni prijatelj Ignacij Leban, župnik v Batujah na Vipavskem, je ob dvajsetletnici njegove smrti v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe obujal spomine nanj in zapisal: »Naj omenim še domnevo mnogih, češ da Gregorčič ni imel poklica za duhovniški stan in da je vstopil prisiljen v bogoslovje, Kar se tega tiče, ni rekel nikoli niti besedice, ki bi kazala, da ni srečen kot duhovnik.« To potrjuje tudi dejstvo, da je rad pel: kot gimnazijec bariton, v bogoslovju pa je postal steber vseh basov. Tudi v bogoslovju je bil odličen študent in bil kot tak posvečen v duhovnika že na koncu tretjega letnika, 20. oktobra 1867. Novo mašo je pel teden kasneje v župnijski cerkvi Sv. Duha na Libušnjem. Nato je še eno leto v Gorici študiral bogoslovje in se pripravljal, da gre med ljudi kot glasnik veselega oznanila.

»SRCE ČLOVEŠKO - SVETA STVAR«
To svoje poslanstvo je začel opravljati v Kobaridu, kamor je bil poslan kot kaplan septembra 1868. Tamkajšnji župnik in dekan Andrej Jekše, dober in moder duhovni predstojnik, ga je sprejel z odprtim srcem. Svojega mladega sobrata je spoštoval, ga razumel in mu pomagal. Med prvimi je v njem prepoznal resničnega pesnika. »Živeli boste, dokler bodo živeli Slovenci,« mu je prerokoval. Kaplan Šimen je kmalu zaslovel kot dober pridigar: njegove kratke in jasne, poetično ozaljšane pridige so hodili poslušat tudi ljudje iz okolice Kobarida. Sprva se je ukvarjal le z duhovniškim delom, kmalu pa je začel delovati tudi na prosvetnem področju. S prijateljem Ignacijem Gruntarjem, tedaj še študentom, sta leta 1871 ustanovila v Kobaridu čitalnico, katere duša in kulturnega življenja v trgu je bil kaplan Simon Gregorčič. Pri tem mu je pomagala učiteljica Dragojila Milekova, ki je jeseni 1872 prišla na kobariško šolo. Skupno delo je rodilo tesno prijateljstvo, ki je preraslo v srčno nagnjenje, ki pa ga je pesnik možato premagoval. V njem je zmagala zavest, da ohrani svoje duhovništvo neomadeževano. Njegovo srce pa ni bilo ravnodušno, kar se »razodeva v pesmih, kjer dobiva prvotna otožnost vedno globlji in bolestnejši izraz ter priča, da je bilo to idealno nagnjenje globoko človeško in je do dna pretreslo pesnikovo stanovsko vezanost ter rodilo spoznanje, da mu je izvoljeni stan zaprl pot do naravne sreče« (France Koblar).

»POD TRTO BIVAM ZDAJ, V DEŽELI RAJSKOMILI«
To, kar se je dogajalo v srcu kaplana Simona, ni ušlo očesu njegovega razumevajočega predstojnika, župnika in dekana Andreja Jekšeta. Najbrž je bil prav na njegovo pobudo premeščen za kaplana v Rihemberk, današnji Branik na spodnjem Vipavskem, kjer je bila služba ugledna, a dokaj naporna. Pesnika je kmalu pritegnila lepota kraja in mehkota podnebja, všeč mu je bila bližina Gorice, kjer je imel vrsto dobrih znancev in prijateljev, predvsem profesorja in pisatelja Frana Erjavca, s katerim sta se pogosto obiskovala, ni pa mogel pozabiti Kobarida, kar je zgovorno izpovedal v pesmi Nazaj v planinski raj. V Rihemberk je prišel junija 1873 in tam ostal do konca leta 1881. V pesmi Slovo od Rihenberka priznava: »Tu bival sem nad osem let, / tu vse se mi je prikupilo, / to ljudstvo mi je drago, milo, / in ljub mi je ta krasni svet.« Leta 1876 je Gregorčič prvič resno zbolel, zato je mislil opustiti kaplansko službo in oditi študirat na Dunaj klasično filologijo, toda vpisal je le tri semestre. Rihenberška doba je bila ob vseh osebnih težavah višek Gregorčičevega pesniškega ustvarjanja. Ta čas so v Stritarjevem Zvonu in v prvem času Ljubljanskega Zvona izšle Gregorčičeve najlepše pesmi.

»KLJUBUJ USODI, MOŽ SAM SVOJ BODI!«
»Gregorčičeve Poezije so bile prava narodna knjiga,« sodi France Koblar, odličen poznavalec pesnikovega življenja in dela. »Iz nje je  odsevala vsa bolečina malega, teptanega ljudstva, ki so mu mogočniki tega sveta kratili njegove naravne pravice in mu niso dali niti do enakopravne besede, pesnik pa je nad njimi izrekel sodbo ter zaničevanemu narodu preroško napovedal vstajenje« (predvsem v pesmih V pepelnični noči in Soči). Pred veliko nočjo leta 1882 je Gregorčič nastopil (brez dekreta) službo vikarja na Gradišču pri Prvačini. Proti koncu tega leta je s honorarjem od Poezij kupil tam posestvo in postal kmet-poet. Kasneje je tam sezidal tudi hišo. Sanje o mirnem življenju se mu niso uresničile, vendar pa je na Gradišču vztrajal polnih enaindvajset let. To so bila leta bojev s tistimi, ki so njegove pesmi napačno razumeli. Trpljenje, ki ga je prestajal, ga je nagnilo, da je začel prevajati svetopisemsko Jobovo knjigo, pripoved o silnem trpljenju človeka. Ob bolezni leta 1901 so začele nastajati njegove Predsmrtnice in Posmrtnice, ki so skupaj s Pogrebnicami izšle leta 1902 kot Poezije III. (Poezije II. so izšle leta 1888). Sredi leta 1902 je začel odprodajati svoje posestvo na Gradišču, marca 1903 se je preselil v Gorico.

»KONČA NAJ SE MOJ ČASNI TIR, OBJAME NAJ ME VEČNI MIR«
Leta 1905 mu je umrl oče; šel je na pogreb in ob tej priložnosti si je v slutnji svoje bližnje smrti »izbral pri Sv. Lovrencu tudi svoj mirni kot«. Poleti 1906 je obiskal nekatere prijatelje na Kranjskem. Med mašo pri domačem oltarju ga je 16. novembra zjutraj zadela možganska kap. Po nekaj dneh se je njegovo stanje izboljšalo, tedaj pa sta nastopili pljučnica in zlatenica, njegovo oslabljeno srce je prenehalo biti v soboto, 24. novembra 1906 ob desetih dopoldne. Njegov pogreb v ponedeljek, 26. novembra, je priklical v Gorico nad 4.000 ljudi, ki so svojega ljubljenega pesnika pospremili na zadnji poti »nazaj v planinski raj«. Zjutraj so krsto iz Gregorčičevega stanovanja na trgu Gorišek prenesli v cerkev sv. Ignacija na Travniku, kjer je bila pogrebna maša, katere se je udeležil tudi nadškof Sedej. Na trgu Gorišek se je mesto poslovilo od pesnika, potem pa je dolga procesija zavila proti Solkanu in po Soški dolini do Kobarida, kjer je nekdanji kaplan čez noč počival v župnijski cerkvi. Naslednje jutro se je po obredih za rajne sprevod dvignil proti Sv. Lovrencu na Libušnjem, kjer so ga pokopali za cerkvijo. Naslednje leto so mu postavili nagrobnik, delo Antona Bitežnika, postavili so tudi prvo spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši. Na Gregorčiča spominja veliko kipov in plošč, predvsem na Primorskem; po njem so poimenovane šole doma in v zamejstvu, ulice po mnogih naših mestih, kar vse govori, kako globoko se je zapisal v srca ljudi.

»TE PESMI SO SREBRNO ČISTE«
Preden se je ob koncu leta 1881 Gregorčič poslovil od Rihenberka, je že začel misliti na knjižno izdajo svojih izbranih pesmi. Okleval je, ali naj jih pošlje med ljudi s skritim psevdonimom ali s pravim imenom in priimkom. Ko je začutil, da ga bodo pravilno razumeli vsaj nekateri njegovi poklicni tovariši, se je odločil, da jih izda pod polnim imenom. Tako je aprila 1882 izšla  »zlata knjiga« - Poezije. Vanjo je vključil 57 pesmi. Po izidu so se oglasile najprej pohvalne ocene, kmalu zatem pa se je vsul plaz kritik na račun nezdružljivosti pesnikovega duhovniškega poklica z nekaterimi njegovimi pesmimi, ki so jim očitali pesimistično vsebino, spotikali pa so se tudi ob njegove ljubezenske pesmi. Gregorčič je čutil, da mora to nepravično kritiko zavrniti in spesnil je 15 pesmi V obrambo. V tem boju se je pokazala tudi pesnikova preobčutljivost, kar se je še stopnjevalo, ko se je ob ponatisu Poezij leta 1885 nanje spravil Anton Mahnič, profesor v goriškem bogoslovju. Nekatere Gregorčičeve pesmi je obsodil zaradi očitnega svetobolja, druge zaradi nezdružljivosti z njegovim duhovniškim poklicem, tretje s filozofskega stališča, četrte iz ozira, kaj bodo utegnile povzročiti pri mladini... Kasneje je svojo kritiko nekoliko omilil, vendar je občutljivega pesnika zelo prizadel.

S. Čuk, Simon Gregorčič sto let po smrti še vedno živi: Priloga, v: Ognjišče 11 (2006), 43-50.