KATOLIŠKI MISIJONI
MISIJIONSKA OBZORJA

Drugi vatikanski cerkveni zbor je v Odloku o misijonski dejavnosti Cerkve poudaril, da je Cerkev »po svoji naravi misijonarska« (M 2) in da »misijonska dejavnost izvira iz najglobljega bistva Cerkve« (M 6). Dodal je še, da bo »zelo koristno … vzdrževati zveze z misijonarji, ki so izšli iz občestva samega« (M 37).
Lahko rečemo, da se je Cerkev v Sloveniji držala zadnjega priporočila že davno pred odlokom omenjenega koncila in tudi s pomočjo tiska ohranjala stike z misijonarji, saj je že oktobra leta 1923 začela izhajati posebna revija, ki je govorila o misijonih – Katoliški misijoni. Ta se je leta 1987 preimenovala v Misijonska obzorja.Že v prvih slovenskih časopisih najdemo novice o misijonih. Veliko novic je prinašal časnik Zgodnja Danica.

Toda že pred izhajanjem tega posebnega misijonskega lista so slovenski katoliški mediji pisali o delu misijonarjev. In to kar precej. V tokratni prilogi bomo ob stoletnici Katoliških misijonov na kratko predstavili njihovo zgodovino in delno bogastvo misijonskega tiska v Sloveniji.
Naj začnem z mislijo, da so poročila misijonarjev, objavljena v misijonskih časopisih, pomembna, saj se je svetovno znana misijonarka, nobelovka in danes sv. Terezija iz Kalkute odločila za odhod v misijone, ko je brala poročila slovenskih in hrvaških misijonarjev. Ko prebiramo spomine urednikov Katoliških misijonov, v njih zasledimo, da Hrvatje v Kraljevini Jugoslaviji niso imeli svojega misijonskega lista in je bilo zato slovensko katoliško glasilo toliko pomembnejše. Morda jih je brala tudi omenjena svetnica.

MISIJONSKE NOVICE ŽE V PRVIH SLOVENSKIH ČASOPISIH
Naši predniki so o misijonih lahko brali že od začetka izhajanja slovenskih časopisov. Tako je že prvi slovenski cerkveni list Zgodnja Danica prinašal informacije o delu misijonarjev in je temu namenjal precej prostora. Pisma misijonarjev, ki jih je objavljal ta list, so postala dragocen dokument časa, ki govori tako o Sloveniji kot o drugih državah, kjer so delovali misijonarji in je še danes neprecenljiv vir za zgodovino slovenskih misijonov. Urednik tega lista Luka Jeran je objavljal sorazmerno dosti novic o misijonih. Tudi sam je namreč želel postati misijonar, a mu zaradi šibkega zdravja to ni uspelo. Svojo naklonjenost misijonom je zato kazal tudi z objavo novic o misijonskem delu.

Različna misijonska glasila
Revija Katoliški misijoni je imela prilogo Tuji svet (1930–1940). Poznavalci pravijo, da je bila ta priloga še bolj brana kot sama revija in je s svojimi pripovedmi o tujih deželah burila domišljijo zlasti mladim.
Misijonsko glasilo so imeli tudi otroci. Imenovalo se je Zamorček in je izhajal v letih 1913–1943. Prinašal je vzgojno spodbudne in informativne pripovedi o razmerah med črnskimi otroki. Misijonska Družba sv. Petra Klaverja je izdajala list za odrasle Odmev iz Afrike. Začel je izhajati leta 1906 in je bilo prvo glasilo, povsem namenjeno misijonom. Njegov naslov pa kaže, da so bili misijoni takrat skoraj izključno v Afriki.
Zanimivo, da so imeli duhovniki, združeni v misijonsko zvezo, tudi svoje glasilo Lux Mundi (luč sveta), ki je izhajalo v letih 1937–1940.
Tudi v redovnih glasilih so bile strani, posvečene misijonom. Tako je bilo v frančiškanskem listu Cvetje z vrtov sv. Frančiška po letu 1901, ko so na Kitajsko odšli prvi slovenski misijonarji, nekaj strani namenjenih misijonom. Podobno je bilo v listu, ki so ga izdajali slovenski salezijanci.

V začetku 20. stoletja je prevzel »skrb« za pisanje o misijonih cerkveni list Bogoljub. Imel je stalno rubriko Slovenski misijonar, namenjeno slovenskim misijonarjem. List je objavljal pisma misijonarjev pa tudi dokumente o misijonih, ki so jih izdajale pomembne cerkvene ustanove. Včasih so bile novice o misijonih vključene pod skupni naslov Misijonske drobtinice.
Ko so uredniki zaznali, da je začela misijonska zavest med Slovenci usihati, so poskrbeli za nov način obveščanja in ozaveščanja o misijonskem poslanstvu Cerkve. Uredniki so skrb za pripravo gradiva zaupali Matevžu Sušniku. Zanimivo je, da je bila rubrika opremljena s podobama dveh velikih slovenskih misijonarjev Friderika Barage in Ignacija Knobleharja. Druga zanimivost pa je ta, da so želeli, da bi nova rubrika pospeševala delo za Baragovo beatifikacijo. Delo, ki vse do danes ni končano! Bogoljubova rubrika je poleg poročil o misijonih, objavljanju pisem misijonarjev in spremljanju dokumentov cerkvenega učiteljstva o misijonih bralce seznanjala z deželami in navadami, kjer so delovali misijonarji. Obenem je list zbiral tudi sredstva za misijonske ustanove, med katerimi so prevladovale papeške misijonske družbe.

PRVA SVETOVNA VOJNA – PRELOMNICA
Lazarist Andrej Tumpej v svojih spominih opisuje, kako je leta 1917 začel izhajati Misijonski koledar. Rodil se je v posebnih okoliščinah. Sredi prve svetovne vojne so ljudje v velikih stiskah darovali za maše. Ustanovili so Misijonsko mašno zvezo, kjer so sprejemali mašne namene. Poleg tega so začeli objavljati članke o misijonih v listu Bogoljub. Od tu je bil samo še korak do posebne misijonske publikacije – Misijonskega koledarja, ki so ga tiskali v zavidljivih 30.000 izvodih. In to sredi velike vojne! Koledar ni izhajal samo v visoki nakladi, ampak je bil tudi priljubljeno branje v marsikateri družini. In prav v tej publikaciji, Koledarju za leto 1924, so takole napovedali samostojen misijonski list: »Katoliški misijoni bo naslov zelo zanimivega misijonskega lista, mesečnika, ki ga bomo začeli prav kmalu izdajati. Slovenci še nismo imeli podobnega lista!«

KATOLIŠKI MISIJONI – PRVI SAMOSTOJEN LIST Z MISIJONSKO TEMATIKO
Tako je oktobra leta 1923 začel izhajati samostojen list z misijonsko tematiko Katoliški misijoni. Najbrž je to edini list, ki je štel letnik od ene misijonske nedelje do druge in ne od 1. januarja do 31. decembra. Njegovo poslanstvo predstavi uvodnik prve številke. Najprej pravi, da se mnogim zdi izdajanje takega časopisa drzen korak. Ko so lazaristi prevzeli misijonišče v Grobljah, so s to stavbo od slovenskega ljudstva dobili te naloge: »1. vzgajati misijonarje za zunanje misijone in 2. skrbeti za gojitev misijonskega zanimanja doma. Z misijonskim glasilom – in le z njim – bomo lahko uspešno vršili ta svoj namen in sploh vso dolžnost. Katoliški misijoni bodo – sicer skromno, vendar verno – glasilo vseh katoliških misijonov.« Uvodnik še naglaša, da bodo poročali o delu misijonarjev. »Odpirali nam bodo pogled čez ozke meje domovine in nas seznanjali z mišljenjem in navadami tujih, večinoma poganskih narodov. … Katoliški misijoni bodo ogledalo misijonskega gibanja doma,« saj bodo poročali o misijonskem delovanju različnih ustanov in gibanj. List bo imel tudi določeno strokovno noto, saj bo seznanjal »s svetovnim misijonskim slovstvom in ga ocenjeval«. Pred drugo svetovno vojno je imel list zavidljivo naklado 12.000 izvodov.

GROBLJE, MISIJONSKO SREDIŠČE
Ko govorimo o Katoliških misijonih in drugem misijonskem tisku, ne moremo mimo misijonišča v Grobljah. Po prvi svetovni vojni so slovenski lazaristi prevzeli misijonsko pobudo. Irenej Friderik Baraga in Ignacij Knoblehar sta med najbolj znanimi slovenskimi misijonarji in ju večkrat navajajo pisci misijonskih člankov. - Središče misijonskega delovanja na Slovenskem je po letu 1920 postalo misijonišče v Grobljah. - Misijonski koledar za leto 1924 je prinesel novico, da bo začel izhajati nov misijonski list.

Že omenjena Misijonska mašna zveza je leta 1920 kupila graščino Groblje, ki je postalo nekakšno središče misijonskega delovanja med Slovenci. Leta 1929 so tja preselili uredništvo Katoliških misijonov pa tudi misijonsko knjižnico. Imeli so lastno tiskarno, v kateri so tiskali svoje publikacije. Organizirali so misijonske prireditve in predavanja. Zanimivo je, da je uredništvo prejemalo kar 175 različnih misijonskih časopisov iz evropskih in drugih držav ter tako skrbelo tudi za solidno teoretično poznavanje misijonov pa tudi misijonske teologije. V zavodu se je nabralo veliko gradiva in fotografskega materiala o misijonih in delovanju slovenskih misijonarjev po svetu. Poleg misijonišča v Grobljah so tudi nekatere druge redovne skupnosti izdajale publikacije o misijonih, in teh ni bilo malo.

DELI USODO SLOVENSKEGA NARODA
Tako misijonski zavod v Grobljah kot revija Katoliški misijoni so delili usodo slovenskega naroda sredi prejšnjega stoletja. Leta 1941 so nacisti zasedli Groblje in zaplenili vse imetje, vključno s tiskarno. Revija se je preselila v Ljubljano, kjer je izhajala do konca vojne, in to v spremenjenih razmerah. Tudi naklada je padla na 4.000 izvodov.

Ob koncu druge svetovne vojne je uredništvo odšlo v izgnanstvo. Žal pa je bilo ob teh preganjanjih uničeno skoraj vse bogato fotografsko in drugo gradivo, ki se je nabralo v dotedanjem izhajanju. Misijonarji so v svojih pismih opisovali do tedaj Slovencem neznane dežele, ljudi in navade ter svoje delo. Najbrž si težko predstavljamo veliko škodo, ki je bila storjena, ko je bilo vse to bogastvo uničeno.

V IZGNANSTVU
Ko danes prebiramo zgodovino Katoliških misijonov, lahko občudujemo neizmerno voljo takratnih urednikov. Da, tudi v tujini, v težkem povojnem času so kot begunci izdajali samostojno revijo, posvečeno samo misijonom. Do leta 1944 so Katoliški misijoni izhajali v Sloveniji. Leta 1945 je urednik Ladislav Lenček, ki je revijo urejal celo medvojno obdobje, zapustil Slovenijo. V rimskem begunstvu je list izhajal le v nekaj tipkanih izvodih, a ni prenehal izhajati. Maja 1948 pa so v tiskani obliki začeli izhajati v Argentini. Večji del izhajanja je bil njihov urednik (1966–1987) že omenjeni lazarist Ladislav Lenček. V Argentini so dosegli naklado tudi do 4.000 izvodov, od tega jih je slovensko zamejstvo (Koroška, Primorska) prejemalo 500. Po tedanjih jugoslovanskih zakonih Katoliški misijoni kot ves emigrantski tisk niso smeli prihajati v Slovenijo. Oblasti bi preganjale tistega, ki bi kakšen izvod prinesel čez mejo. Kljub tej prepovedi je nekaj izvodov tega lista dobilo skrito pot čez mejo, vendar je šlo za majhno število izvodov in tako z bogato vsebino misijonske revije ni mogel biti seznanjen širši krog bralcev.

SPET DOMOV – ROJSTVO MISIJONSKIH OBZORIJ
Sredi 80-tih let prejšnjega stoletja so se razmere v Jugoslaviji začele spreminjati. Režim je postal strpnejši do Cerkve in njene dejavnosti. Tako je drugi vseslovenski simpozij v Tinjah na Koroškem oktobra 1986 dal pobudo, da prihodnje leto začne v Sloveniji izhajati nov misijonski list Misijonska obzorja. Pisec zgodovine misijonov dr. Bogdan Kolar takole opiše začetek izhajanja novega lista: »Bila so dvomesečnik, ki je bil najprej priloga Družine in Nedelje in so jo prijatelji misijonov dobivali zastonj, nato pa se je osamosvojil ter prešel v urejanje ter upravo Misijonskega središča.« Njegov prvi urednik je postal dr. Drago Ocvirk. V prvi številki so zapisali: »Misijonska obzorja se tokrat razširjajo, da bi se lahko vsi Slovenci združili in povezali ter tako še uspešnejše in učinkoviteje sodelovali pri gradnji in oblikovanju Božjega kraljestva na zemlji.«

LEPA POPOTNICA
Zanimiva je reakcija dotedanjih urednikov Katoliških misijonov, ki so v začetku leta morali svojim bralcem povedati, »da s to številko prejemate še zadnji izseljenski letnik našega lista. … bo začel v letu 1987 v Sloveniji izhajati slovenski misijonski list Misijonska obzorja, ki bo za vse ljudstvo. Tudi za izseljence. Zato Katoliški misijoni prenehajo s koncem leta 1987. Do tedaj jim bodimo zvesti!«
Besede članov uredništva so podobne besedam starčka Simeona v templju, ko je doživel rojstvo Odrešenika. Podobno so oni pozdravili »selitev« Katoliških misijonov v matično domovino. Urednik je vesel novega misijonskega lista. Dalje pove, da bo »zgodovinsko poslanstvo«, ki ga sklepajo Katoliški misijoni, končano in da bodo njihovo vlogo v slovenskem verskem življenju in delovanju »nadaljevala Misijonska obzorja«. V njih ne vidi samo nadaljevanj dosedanje revije, ampak bo novi list še bolj pričevalec »novega slovenskega misijonskega sodelovanja in ne nazadnje kot vez med nami v svetu in brati doma«.
Zanimivo, da urednik izrazi bojazen nekaterih, »da se utegne prej ali slej pojaviti kako nasprotovanje režimske strani, ker odgovornim pri vladanju slovenskega naroda ne bi bil povšeči tako krščansko idealistično usmerjen misijonski list, spričo materialističnih konceptov. … Upati je, da se razmere v Sloveniji zadnje čase boljšajo v smeri pluralizma.«
Pisanje se je izkazalo za nekoliko preroško, saj je v Sloveniji čez nekaj let zavladala demokracija in doživeli smo osamosvojitev Slovenije in za Misijonska obzorja ni bilo več zunanjih, državnih ovir pri izhajanju. Številka »zlatega« letnika Katoliških misijonov z leta 1973. - Prva številka Misijonskih obzorij (1987), ob njej desno številka letošnjega, jubilejnega letnika. - Sedanji urednik misijonov lazarist Pavle Novak.
MISIJONSKA OBZORJA DANES
Če ni bilo zunanjih ovir za izhajanje Misijonskih obzorij v Sloveniji, ki že 36 let izhajajo v matični domovini in tako nadaljujejo in nadgrajujejo tradicijo Katoliških misijonov pred vojno v domovini in po vojni v zdomstvu, to še ne pomeni, da list ne pozna težav.
Če pogledamo samo naklado, potem vidimo, da se je ta spreminjala, na žalost vedno na manj izvodov. Letošnja zadnja številka revije je izšla v nakladi 4.600 izvodov. Od tega jih naročnikom v tujino pošljejo 279, drugo pa domačim naročnikom preko župnij oziroma na domači naslov.
List ima danes že ustaljeno zasnovo. To je pomočnica glavnega urednika Tina Jež takole opisala: »Že prvi uredniki so želeli bralcem predstaviti širšo misijonsko sliko, ne samo pisma misijonarjev, ki so jih pošiljali v domovino. Čeprav je revija sprva izhajala mesečno, je kasneje periodika prešla na šestkrat letno. Tudi obseg revije se je zmanjšal, a smo skušali obdržati vsaj nekaj poučnih vsebin.
Rubriko S pogledom v svet ureja dr. Matija Nared, ki se dotakne aktualnih tem iz vatikanskih obvestil. V rubriki Misijonski pričevalec predstavljamo misijonske sodelavce. Misijonska zakladnica nam postreže z objavo uvodnikov, ki jih je za časa svojega urednikovanja pisal Franc Sodja in so še kako aktualni tudi danes. V letošnjem letu smo rubriko Cerkev v Aziji nadomestili z rubriko Temelji misijonstva, za katero gradivo pripravlja p. Mari Osredkar in želi bralcem predstaviti in poljudno razložiti vsebino dokumentov, ki govorijo o sodobni misijonski dejavnosti Katoliške cerkve. Osrednje strani v reviji nekako pripadajo aktualnim dogodkom oz. akcijam, ki tečejo v zaledju za misijone. Potem pa so tukaj že daljša in krajša pisma misijonarjev, ki jih prejmejo v Misijonsko središče Slovenije. Sledijo še dogajanja iz naših krajev, osmrtnice, jubilanti, darovalci in pa zadnja stran, ki jo po navadi izkoristimo za povabilo k raznim dogajanjem ali času primerno molitev.«
Današnjo podobo so Misijonska obzorja dobila v oktobru 2014. Zasnovo je postavil koroški rojak Hanzi Tomažič. Grafično pripravo revije pripravlja Boris Jurca iz podjetja Nebia d. o. o., glavni urednik pa je zadnja štiri leta Pavle Novak.

Uredniki Katoliških misijonov – Misijonskih obzorij

• 1923–1925 Katoliški misijoni, Andrej Tumpej CM
• 1925–1933 Katoliški misijoni, Jože Godina CM
• 1933–1934 Katoliški misijoni, France Jereb CM, samo sourednik
• 1934–1941 Katoliški misijoni, Jožef Gracar CM, Ladislav Lenček kot sourednik 1939–1941
• 1941–1944 Ladislav Lenček CM
• Do leta 1944 so Katoliški misijoni izhajali v Sloveniji. Leta 1945 je Ladislav Lenček zapustil Slovenijo. V begunstvu je list izhajal le v nekaj tipkanih izvodih.
• Maja 1948 so Katoliški misijoni v tiskani obliki začeli izhajati v Argentini.
• 1966–1987 Katoliški misijoni, Ladislav Lenček CM
• 1987–avgust 2013 Misijonska obzorja, Drago Ocvirk CM
• oktober 2013–april 2019 Misijonska obzorja, Jože Planinšek CM
• od avgusta 2019 je urednik Misijonskih obzorij Pavle Novak CM

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 9 (2023), 44-49.

OD "NE BOJTE SE!" DO ZADNJEGA "AMEN"

(ob obletnici izvolitve) Temu izrednemu papežu smo v Ognjišču posvetili veliko strani. Ko smo se od njega poslavljali, smo se na straneh  priloge na kratko sprehodili skozi dolga leta njegovega papeževanja. Ob vsaki letnici smo navedli njegova apostolska potovanja po svetu in listine (okrožnice, spodbude, apostolska pisma), ki so pomembne za življenje Cerkve v sedanjem svetu.

1978 - 16. oktobra je bil izvoljen za papeža, 264. naslednika apostola Petra. 22. oktobra je svojo službo prvega pastirja katoliške Cerkve med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu začel in ob tem izrekel besede, ki so zaznamovale njegovo papeško službo. V svoji prvi božični poslanici je poudaril, da je od učlovečenja božjega Sina vsak človek vreden vsega spoštovanja.

1979 - Naslednik apostola Petra e čutil potrebo, da po zgledu apostola Pavla gre po svetu oznanjat evangelij. V prvem letu svoje papeške službe je opravil štiri apostolska/misijonska potovanja po svetu.

Najprej (od 25. januarja do 1.februarja) je obiskal Mehiko. Pomembno je bilo njegovo prvo potovanje v domovino Poljsko, ki pomeni začetek družbenih sprememb na evropskem vzhodu. Med svojim tretjim dolgim potovanjem na Irsko in v ZDA se je ustavil tudi v stekleni palači Združenih narodov. Proti koncu leta je šel še na krajše potovanje v Turčijo. Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik, ki je izšla 4. marca 1979 in katere bistveno sporočilo je: "Prva skrb Cerkve je človek."

1980 - Štiri apostolska potovanja: prvo v Afriko - Zaire, Kongo, Kenija, Gana, Gornja Volta, Obala slonove kosti; Francija, Brazilija, Zvezna republika Nemčija. Dokumenti: okrožnica O božjem usmiljenju, tri apostolska pisma.

1981 - Eno samo, toda "maratonsko" apostolsko potovanje: od 16. do 27. februarja je obiskal Pakistan, Filipine, otok Guam, Japonsko in Aljasko. Njegove načrte je preprečil atentat na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje na kliniki Gemelli, kamor se je pozneje večkrat vračal, zato je imenoval "Vatikan 3" (Vatikan 2 je poletna rezidenca Castelgandolfo). Dokumenti: okrožnica O človeškem delu ter dve apostolski pismi.

1982 - Papež rekonvalescent je opravil v tem letu kar sedem apostolskih potovanj: najprej je obiskal afriške države Nigerijo, Benin, Gabon in Ekvatorialno Gvinejo, nato Portugalsko (Fatima, ker je bil prepričan, da ga je Marija varovala pri atentatu), Veliko Britanijo, Argentino, Švico, San Marino in Španijo.

1983 - Apostolska potovanja: po osmih državah Srednje Amerike (Kostarika, Nikaragva, Panama, Salvador, Gvatemala, Honduras, Belize in Haiti); drugič je obiskal svojo domovino Poljsko; prvič je romal v Lurd; sredi septembra je prvič obiskal Avstrijo.

1984 - Štiri apostolska potovanja - najprej na Daljni Vzhod, najdaljše od vseh (38.500 km), med katerim je obiskal Južno Korejo, Papuo-Novo Gvinejo, Salomonske otoke in Tajsko; Švica (Svetovni svet Cerkva); Kanada; Srednja Amerika (Dominikanska republika in Portoriko). Od njegovih listin tega je najpomembnejše apostolsko pismo O odrešilnem trpljenju, ki ga je začel pisati v bolnišnici.

1985 - Apostolska potovanja: Venezuela, Ekvador, Peru ter Trinidad Tobago; Nizozemska, Luksemburg in Belgija; tretjič v Afriko (Togo, Obala slonove kosti, Kamerun, Centralnoafriška republika, Zaire, Kenija, Maroko); Švica in Liechtenstein. Najpomembnejši dokument tega leta: okrožnica Apostola Slovanov.

1986 - Apostolska potovanja: Indija; Kolumbija; Francija (Ars, Taize); Daljni Vzhod (Bangladeš, Singapur, Otočje Fidži, Nova Zelandija, Avstralija in Sejšelski otoki). Pomemben dogodek tega leta je bila molitev za mir v Assisiju 27. oktobra, pri kateri so sodelovali predstavniki vseh velikih verstev sveta. Za binkošti (18. maja) je izšla okrožnica O Svetem Duhu.

1987 - Apostolska potovanja: Urugvaj, Čile, Argentina (drugi svetovni dan mladih); Zvezna republika Nemčija; tretjič Poljska; drugič v ZDA. To leto sta izšli dve njegovi pomembni okrožnici: O Odrešenikovi Materi, kateri je bil sinovsko vdan, in O skrbi za socialno vprašanje.

1988 - Apostolska potovanja: Urugvaj, Bolivija, Paragvaj in Peru; drugič v Avstrijo (v Krki na Koroškem smo se z njim srečali tudi romarji iz Slovenije); četrtič v Afriko (Zimbabve, Bocvana, Lesoto, Svazi, Mozambik); Francija (evropske ustanove v Strasburgu). Pomembna listina: apostolsko pismo o dostojanstvu žene.

1989 - Apostolska potovanja: petič v Afriko (Madagaskar, Reunion, Zambija, Malavi); v hladno Skandinavijo (Norveška, Island, Finska, Danska, Švedska); v špansko Kompostelo za četrti svetovni dan mladih; Južna Koreja (Seul), Indonezija in Mauricius.

1990 - Apostolska potovanja: šestič v Afriko mladega krščanstva (Kapverdski otoki, Gvineja Bissau, Mali, Burkina Faso, Čad); Češkoslovaška; Mehika; Malta; sedmič v Afriko (Tanzanija, Burundi, Ruanda, Yamoussoukro). Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo (o misijonski dejavnosti Cerkve).

1991 - Apostolska potovanja: Portugalska (Fatima); četrtič v domovini; Čenstohova (šesti svetovni dan mladih), Madžarska; drugič v Braziliji, katoliški deželi kričečih socialnih krivic. Datum 1. maja, mednarodnega praznika dela pa tudi sv. Jožefa Delavca, nosi okrožnica Ob stoletnici (okrožnice Rerum novarum Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju.

1992 - Apostolska potovanja: osmič v Afriki (Senegal, Gambija, Gvineja); pa še devetič na črni celini (Angola, Sao Tome in Principe); Dominikanska republika (ob petstoletnici odkritja Amerike). Dokumenta: apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev in pismo o uvedbi svetovnega dneva bolnikov 11. februarja.

1993 - Apostolska potovanja: že desetič v Afriki (Benin, Uganda, Kartum/Sudan); Albanija; Španija; Španija; Jamajka, Mehika in Denver/ZDA (osmi svetovni dan mladih; Litva, Latvija, Estonija. Okrožnica Sijaj resnice, ki na temelju evangeljske resnice razlaga moralna vprašanja našega časa.

1994 - Janez Pavel II. je v tem letu zaradi slabega zdravstvenega stanja obiskal samo Hrvaško (10. in 11. septembra) ob 900-letnici zagrebške škofije. Pomembna dokumenta tega leta sta Pismo družinam in apostolsko pismo V zarji tretjega tisočletja.

 

1995 - Apostolska potovanja: Filipini (pri papeževi maši v Manili 4 milijone ljudi!), Papua-Nova Gvineja, Avstralija, Šri Lanka; Češka; Belgija; Slovaška; enajstič v Afriko (Kamerun, Južna Afrika, Kenija); ZDA (govor v palači OZN). Dokumenti: dve pomembni okrožnici - Evangelij življenja, v kateri papež svari pred "civilizacijo smrti" in pričuje za "civilizacijo življenja"; in Da bi bili eno (o delu za edinost kristjanov).

1996 - Apostolska potovanja: Gvatemala, Nikaragva, Salvador, Venezuela; Tunis (nepredvideno); PRVIČ V SLOVENIJI (njegovo 71. potovanje, od 17. do 19. maja); Nemčija; Madžarska, Francija. Ob zlati maši je izšla njegova avtobiografska knjiga Dar in skrivnost, v kateri opisuje svojo pot do duhovništva.

1997 - Apostolska potovanja: Sarajevo, ranjeno v državljanski vojni; Češka; Libanon; Poljska (šestič); Pariz - dvanajsti svetovni dan mladih, ko se je okoli starega papeža zgrnilo več kot milijon navdušenih mladih z vsega sveta.

1998 - Apostolska potovanja: Kuba, kjer je nekoliko "omehčal trdega komunista" Fidela Castra; Nigerija (dvanajstič v Afriki); tretjič v Avstrijo; drugič na Hrvaškem - razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Pomembna dokumenta: apostolsko pismo Gospodov dan (o praznovanju nedelje) in okrožnica Vera in razum (o odnosu med vero in znanostjo).

1999 - Apostolska potovanja: Mehika in ZDA; Romunija; Poljska (sedmič); DRUGIČ V SLOVENIJI - 19. septembra v Mariboru razglasitev Slomška za blaženega; Indija in Gruzija. Pred božičem odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.

2000 - Apostolska potovanja: Egipt in Sinaj (24.-26. februarja); Sveta dežela (20.-26. marca) - to romanje je označil za najpomembnejše od vseh 91, kolikor jih je dotlej opravil; Fatima (razglasitev Francka in Jacinte za blažena). Številna srečanja s svetoletnimi romarji, najbolj veličastno z mladimi (15.-20. avgusta), ki se jih je zbralo nad dva milijona.

2001 - Apostolska potovanja: Grčija, Sirija in Malta (po stopinjah apostola Pavla); Ukrajina; Kazahstan, Armenija. Pomembna listina: apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja.

2002 - Apostolska potovanja: Azerbajdžan in Bolgarija; Kanada-Toronto, sedemnajsti svetovni dan mladih (22.-28. julija), kjer ga je pričakalo okoli 600.000 mladih, med katerimi se je stari in bolni papež čudežno pomladil. Na povratku iz Toronta se je ustavil v Mehiki in Gvatemali. Avgusta se je šel poslovit od svoje domovine Poljske. Pomembna listina tega leta je apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih - "svetlih" - skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca (od oktobra 2002 do oktobra 2003).

2003 - Apostolska potovanja: Španija; Hrvaška (tretjič), Bosna in Hercegovina; Slovaška. Pomembni listini: okrožnica Cerkev iz evharistije /živi/ in apostolska spodbuda Cerkev v Evropi. Na misijonsko nedeljo (20. oktobra) razglasitev matere Terezije iz Kalkute za blaženo.

2004 - Apostolski potovanji: Švica (Bern) in Francija-Lurd, kamor je 15. avgusta romal kot bolnik med bolniki ob 150-letnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. To je bilo 103. in tudi zadnje apostolsko potovanje pastirja sveta. Z apostolskim pismom Ostani z nami, Gospod je razglasil "leto evharistije" (od oktobra 2004 do oktobra 2005).

2005 - Stran, na kateri so zapisana apostolska potovanja, je prazna, kajti zdravje svetega očeta, ki se je krhalo vse od atentata 13. maja 1981, je vse bolj pešalo. Nekajkrat se je moral iz "Vatikana 1" preseliti v "Vatikan 3" (kliniko Gemelli). Prede cvetno nedeljo se je vrnil domov; za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov "mestu in svetu", v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo božjega usmiljenja, pa je ob 21.37 odšel na svoje zadnje potovanje - v Očetovo hišo, kjer ga je pričakala Mati Marija.

Silvester Čuk

Papež Frančišek je oklical leto 2014 za leto posvečenega življenja. V tem letu sta dve veliki, po vsem svetu delujoči redovni družini obhajali jubilej svojih ustanoviteljev: salezijanci 200-letnico rojstva sv. Janeza Boska (16. avgusta), karmeličanke pa 500-letnico rojstva sv. Terezije Ávilske, prenoviteljice reda (28. marca). Ta izredna žena, ki se je vsa posvetila božjemu ženinu, je velika učiteljica globokega in nenehnega molitvenega življenja. Ta zapis o njenem življenju in delu spremlja molitev slovenskih sester karmeličank , ki so v jubilejnem letu "še posebej prosile gospoda, naj nas vse blagoslavlja in nam pomaga zaživeti v svojem življenju tisto najglobljo resnico, ki je v polnosti prežela sv. Terezijo: Jezus Kristus, učlovečeni Bog, je središče našega bitja. V njegovi smrti in vstajenju smo odrešeni za večno življenje. Vstopajmo v pogovor z njim, ki nas ljubi."

ŽELJA PO MUČENIŠTVU IN POBEG V SAMOSTAN

Med najbolj brana dela duhovne vsebine spada Življenje svete Terezije Jezusove, kakor ga je opisala sama (1562). Terezije je temu svojemu spisu dala naslov Knjiga Božjega usmiljenja, ker je vse izredne darove, s katerimi je bila obsuta, pripisovala Božjemu usmiljenju. Dejala je, da iz nje spoznamo dvojno življenje: "življenje nje same v njej" in "življenje Boga v njej". V prvem delu Terezija pripoveduje o svoji mladosti in o prvem obdobju redovniškega življenja. Rodila se je 28. marca 1515 v starodavnem španskem mestu Ávila kot tretji otrok v drugem zakonu Alfonza Sáncheza de Cepeda z Beatriko de Ahumada. Od očeta je prejela resno pojmovanje življenja, odločnost, čut za čast in poštenost, od matere pa globoko vernost in tenkočutnost. Oba starša sta veliko molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija je bila očetova ljubljenka. Ljubila je vse svoje brate in sestre (iz obeh zakonov je bilo trinajst otrok), najbolj pa je bila navezana na brata Rodriga. Skupaj sta prebirala življenjepise svetnikov in sanjala o tem, da bi postala mučenca. Zbežala sta od doma, pa ju je pri mestnih vratih ustavil stric in ju privedel domov.

Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, je umrla mama. »Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati.« V dobi pubertete je postala 'spogledljiva'. Oče jo je poslal v samostan, kjer so se vzgajala dekleta iz premožnejših družin. Sprva se je tam počutila nekam utesnjeno, kmalu pa se je v novo okolje vživela. Bila je zelo družabna in vsi so jo imeli radi. Prebirala je tudi dobre knjige in ob njih začutila željo, da se popolnoma posveti Bogu. Očeta je prosila, da bi smela vstopiti v karmeličanski samostan Učlovečenja v Ávili, toda ni ji dovolil. Zato je 2. novembra 1536 – bilo ji je enaindvajset let – naskrivaj pobegnila od doma ter bila sprejeta v karmeličanski samostan. »Mislim, da mi je bilo tedaj pri srcu tako, da tudi sama smrt ne bi mogla biti strašnejša; imela sem občutek, kot da se mi trgajo kosti iz sklepov.« Oče ji je kasneje ta 'pobeg' odpustil in ostala sta tesno povezana do njegove smrti.

ZORENJE V ŠOLI TRPLJENJA

Njena duša se je kmalu vživela v redovno življenje, njeno telo pa so začele mučiti razne bolezni. Devet mesecev je bila na zdravljenju zunaj samostana. Stric Peter, moder in pobožen mož, ji je dal knjigo o molitvi (Tretja abeceda), ki jo je Terezija pridno prebirala in tisto, kar je brala, uresničevala. Ob njej se je naučila notranje, premišljevalne molitve. Ko je videla, kako neka starejša redovnica potrpežljivo prenaša križ težke bolezni, je prosila Boga, da se ne bo branila nobene bolezni, če ji da moč za potrpežljivost. Bila je uslišana: kakšna tri leta je bila od bolečin vsa zvita in hroma, toda kljub tej telesni bedi je bila vedra in mirna. Molitev, v kateri je stalno napredovala, ji je pomagala, da je tako vdano prenašala trpljenje. Poskusi zdravljenja so bili zelo mučni in malo uspešni, zato je Terezija iskala pomoč pri 'nebeških zdravnikih': začela je prav goreče častiti sv. Jožefa in zdravje se ji je vrnilo.

Ko je prenehalo trpljenje, so se povečali notranji boji. S svojim redovniškim življenjem ni bila zadovoljna. »Nisem uživala Boga in nisem se veselila sveta,« je zapisala. »Ne moreš ostati po duhu posvetnjak, če hočeš živeti kot božji človek.« Tja do štiridesetega leta je tako omahovala med Bogom in svetom. V njej je nastopil popoln preobrat, ko je obstala pred podobo Kristusa ob stebru bičanja, pokritega z ranami. »In vrgla sem se tam na kolena in Gospoda ponižno prosila, naj me tako okrepi, da ga ne bom več žalila.« Odtlej je še šestindvajset let do svoje smrti živela v svetniški zvestobi Gospodu.

Najprej je Terezija prenovila sama sebe, potem pa se je po božjem navdihu lotila prenove karmeličanskega reda. Samostan Učlovečenja v Ávili, kjer je živela od leta 1536, ni bil ustanovljen po prvotnem strogem pravilu, temveč po pravilu, ki ga je bil papež Evgen IV. močno omilil in ki ga je potem sprejel ves red. Nekoč je Bog Terezijo v duhu postavil v pekel. Ob tem, kar ji je bilo dano videti, se je vprašala, kaj naj stori, da reši čimveč duš. V pogovoru z nekaterimi redovnicami, ki so bile podobnega duha, je vzklila misel o ustanovitvi novega samostana, kjer bi živele po strožjih pravilih, po načinu bosonogih redovnic. »Nekoč po obhajilu mi je Gospod velel resno, naj se z vsemi silami zavzamem za to zadevo. Obljubil mi je pomoč in mi rekel, da bo do ustanovitve samostana prišlo ter da se mu bo v njem vneto služilo. Imenuje naj se samostan sv. Jožefa. Ta svetnik bo bedel nad nami pri teh vratih, naša ljuba Gospa pri onih, a sredi med nami bo bival Kristus. Ta samostan bo zvezda, ki bo sijala daleč naokrog.«

USTANAVLJANJE SAMOSTANOV – TEREZIJIN KRIŽEV POT

Nov karmeličanski samostan sv. Jožefa v Ávili je zaživel 24. avgusta 1562, ko se je vanj naselila Terezija s štirimi redovnimi sestrami, ki so se odločile za kontemplativno življenje v duhu prvotne strogosti svojega reda. Naletela je na močan odpor redovnic iz samostana Učlovečenja, ki so živele po milejših pravilih, pa tudi mestnega sveta, češ da je en samostan karmeličank v mestu dovolj. Vendar je Terezija vztrajala, težave so samo krepile njeno zagnanost. V tem samostanu je Terezija preživela pet let, o katerih je zapisala, da so bila najbolj mirna v njenem življenju. V samostan je vstopilo še nekaj zelo mladih deklet, ki jih je pritegnil način redovniškega življenja v njem. »Tako je bilo dopolnjeno število 13, ki smo ga določile ter sklenile, da ga ne bomo nikoli prekoračile.« Leta 1567 je prvič prišel iz Rima v Španijo general njihovega reda Giovanni Battista Rossi (špansko Juan Bautista Rubeo). Terezija je pričakovala očitke, on pa je bil navdušen nad njeno ustanovo in ji naročil ustanovitev še drugih samostanov. Za to ji je dal vsa potrebna pooblastila.

Kako je to naročilo izpolnjevala, poroča v svoji knjigi Ustanavljanje samostanov (Libro de las Fundaciones). Njeno vsebino je v uvodu slovenskega prevoda (2005) povzel Janez Zupet. Terezija se je nemudoma odpravila na pot – na dolgo pot osem tisočih kilometrov po vsej Španiji. Potovala je s tremi ali štirimi spremljevalkami na težkih vozovih, odpravo je vedno spremljal eden ali več duhovnikov. Tudi v teh težkih okoliščinah je Terezija ohranjala vedrino, s sestrami je redno molila brevir in vse ostale molitve. Ko so prišli na cilj, so našle revno stavbo, ki so jo uredile za samostan, potem pa je bilo treba iti dalje. V štirih letih (1567-1571) je Terezija ustanovila devet samostanov, od tega sedem ženskih. V Medini del Campo je po Božji previdnosti srečala mladega karmeličana Janeza od Križa, ki je že dosegel visoko stopnjo kontemplacije. Začutila je, da je prav on poklican, da prenovi moško vejo karmeličanskega reda. V kraju Duruelo je 28. novembra 1568 zaživel prvi samostan prenovljenih ali bosonogih karmeličanov. Tega leta je Terezija dobila od Jezusa naročilo, naj popiše zgodovino svojega ustanavljanja prenovljenih samostanov. Takoj se je spravila na delo in napisala prvih devet poglavij, končala pa šele leta 1576.

ZADNJE PREIZKUŠNJE IN SREČANJE Z ŽENINOM

Leta 1574 so 'obuti' karmeličani (tisti z milejšim redovnim pravilom) sprožili preganjanje proti 'bosonogim' (prenovljenim) karmeličanom, ki se je stopnjevalo. Decembra 1577 so 'obuti' Janeza od Križa odvedli v Toledo in ga vrgli v samostansko ječo, od koder je po več mesecih krutega ravnanja z njim čudežno ušel. Terezija se je morala umakniti v samostan, ki si ga je sama izbrala in od koder se ni smela ganiti. Po posredovanju kralja Filipa II. se je napetost umirila in Terezija je z dovoljenjem predstojnikov spet smela ustanavljati reformirane samostane. Do njene smrti je bilo ustanovljenih 32 reformiranih samostanov, 13 moških in 17 ženskih. Leta 1580 je z veseljem zvedela za odlok papeža Gregorja XIII., s katerim je 'bosonoge' ločil od 'obutih' in jim dodelil samostojno provinco. Na kapitlju v Alcalá 3. marca 1581 so bile potrjene konstitucije, ki jih je že pred časom sestavila Terezija.

Na sveti večer 1579 je Terezija na samostanskih stopnicah nesrečno padla in is zlomila roko. Po nerodnosti zdravnikov je pri zdravljenju zelo trpela, a je vse potrpežljivo prenašala. Svoje sosestre je z zgledom učila, kako je tudi v bolečinah mogoče ohraniti notranjo zbranost. Čeprav so ji moči pojemale, se je odpravila v Burgos k prenovi tamkajšnjega samostana. Leta 1582 so jo predstojniki poklicali v v Ávilo. Na poti se je ustavila v Albi de Tormes. Tja je prišla vsa izčrpana in zaradi močne krvavitve je morala leči. Bližal se je konec njenega napornega in nadvse rodovitnega zemeljskega potovanja. Ko ji je duhovnik 3. oktobra zvečer prinesel sveto obhajilo, je mirno rekla: »Prišla je ura, ki sem jo tolikokrat in tako vroče želela, o moj Gospod, moj Ženin. Prišel je čas, da se vidiva. Da, čas je, da grem od tod. Gospod, blagoslovi moj odhod!« Ko je prejela zakramente za umirajoče, je še vse sama odgovarjala. Drugo jutro, 4. oktobra 1582, je objela križ in se zamaknila. Zvečer je izdihnila, stara 67 let. Naslednji dan je bil uveden gregorijanski koledar in je za 4. oktobrom prišel 15. oktober, zato slavimo njen god 15. oktobra. Njeno truplo počiva na velikem oltarju karmeličanske cerkve v Albi. Za svetnico je bila razglašena 12. marca 1622 skupaj s svojima španskima rojakoma Ignacijem Lojolskim in Frančiškom Ksaverijem. Papež bl. Pavel VI. jo je 27. septembra 1970 razglasil za cerkveno učiteljico – prvo žensko s tem naslovom.

'POT POPOLNOSTI' – UČBENIK MOLITVE

Svoje teološke in mistične spise je Terezija Ávilska pisala po naročilu svojih spovednikov in duhovnih voditeljev. Svoja mistična doživetja je razložila v lastnem življenjepisu ter zlasti v knjigah Pot popolnosti (Camino de perfección) in Notranji grad (El Castillo interior), ki je njeno zadnje delo. Sveta Terezija Ávilska (Jezusova ali Velika) velja v mistični teologiji za avtoriteto prvega reda. Kljub učenosti pa je nadvse uspešna voditeljica duhovnega življenja tudi preprostemu kristjanu, saj je njena duhovnost preprosta, vedra, sproščena. Prvič so bili vsi njeni spisi natisnjeni leta 1588; do leta 1600 so jih tiskali še štirinajstkrat, v 18. stoletju 125-krat, v 19. stoletju 269-krat (Slovenci smo prvi prevod nekaterih njenih spisov dobili leta 1834), v 20. stoletju (do leta 1967) pa kar 528-krat. To kaže, da je Terezija kot učiteljica duhovnega življenja vedno bolj priljubljena.

Terezijina knjiga Pot popolnosti (slovenski prevod Stanka Majcna, ki ga je priredil Janez Zupet, je izšel leta 2000) je nekakšen učbenik notranje molitve. Na kratko jo predstavljamo po spremni besedi dr. Franceta Oražma. Knjigo je napisala na željo sester novoustanovljenega reformnega karmeličanskega samostana sv. Jožefa v Ávili. Predvsem so želele, naj opiše, kako more priti človek do kontemplacije (zrenja Boga). Prvi rokopis vsebuje razmišljanje o molitvi v okviru razlage očenaša in zdravamarije, drugi rokopis pa je veliko bolj obširen in je razdeljen na 42 poglavij. Prva tri poglavja govorijo o namenu karmeličanskega življenja, naslednjih dvanajst pa o nujnosti molitvenega življenja, ki mora sloneti na trdnih temeljih. Prvi je čista vest, nadaljnji so: redovna pravila, popolna ljubezen do bližnjega, nenavezanost na zemeljske stvari, prava ponižnost; Terezija navaja razloge zanjo: ljubezen do Kristusa, ki je bil zaradi nas zasramovan in križan, Marijin zgled ponižnosti in spoznanje naših grehov. V tretjem delu Terezija razlaga pot od 'navadne' molitve do kontemplacije, ki je popolnoma nezaslužen božji dar. Opisuje jo s podobo vodnega studenca, ki ga v daljavi zagleda človek, ko na svoji puščavski poti začuti brezmejno žejo. Ta studenec žive vode ni samo za izbrance, vsi brez izjeme so povabljeni, da pijejo iz njega. Tistim, ki niso prišli do popolne kontemplacije, pravi v tolažbo, da do tega studenca vodijo različna pota in da daje Bog piti v različnih merah.

V svoji avtobiografiji Lastni življenjepis (Življenje svete Terezije Jezusove) je zapisala: »Najvišja popolnost ne obstaja v notranjih sladkostih, v velikih zamaknjenjih, v vizijah in preroškem duhu, temveč v popolni skladnosti naše volje z voljo Boga, da hočemo tudi mi – in odločno – to, kar vemo, da hoče On, da z enako radostjo sprejemamo tako sladko kot grenko, kadar je to Njegova volja.« Njena molitev, tudi v najvišjem zamaknjenju, je ni 'odtrgala' z zemlje, temveč je v njej vse zemeljsko posvečevala. Redovnice frančiškanke v Madridu, pri katerih je bila Terezija leta 1569 nekaj časa gostja, so pričevale: »Slavimo Boga, ki nam je podelil milost, da smo videle svetnico, ki jo lahko vse posnemamo: jé, spi in govori kot me ter živi brez kakršnih koli ceremonij.«

SESTRE KARMELIČANKE SE PREDSTAVIJO

Zveza redovnih predstojnic Slovenije je leta 1985 izdala knjižico Življenje in delo redovnic med nami, v kateri so na kratko predstavljene vse ženske redovne skupnosti pri nas. Najprej spoznamo kontemplativna redova: karmeličanke in klarise. Karmeličanski red se imenuje po gori Karmel v Palestini. Začetniki moške veje reda so bili puščavniki na gori Karmel, ki jim je jeruzalemski patriarh okoli leta 1209 sestavil Pravila. Leta 1258 so se ti puščavniki pred muslimanskimi Saraceni umaknili v Evropo, kjer so si sčasoma priborili priznanje in spoštovanje. Ženska redovna veja pa je nastala leta 1452 na Nizozemskem. Leta 1562 je sv. Terezija v Ávili ustanovila svoj prvi samostan po prvotnem Pravilu prenovljenega reda. Danes šteje red okoli 11.500 sester v 830 samostanih po vsem svetu. V manjših skupnostih se približno po dvajset sester posveča bogomiselnemu življenju, ki ga sestavljata premišljevanje in notranja molitev kot prva naloga reda. Živijo v klavzuri, da so res strogo ločene od sveta. Samota, molk in življenje v odpovedi so sredstva za življenje v nenehni navzočnosti živega Boga po Marijinem zgledu za velike zadeve Cerkve in človeštva.

Poglavitna naloga karmelske skup­nosti, ki ji predseduje priorica s svojimi svetovalkami, je notranji apostolat molitve in žrtve. Karmeličanka to izpolnjuje vse življenje, ko se potaplja v Boga. Po navodilih Pravil zavzema posebno mesto molitev za svetost duhovnikov in za misijone, pa tudi za dobrotnike in za vse, ki se nam priporočajo v molitev.

(Sv. Terezija Deteta Jezusa, velika karmeličanska svetnica, je sestavila zelo lepo molitev za svetost duhovnikov.) Sestre pripovedujejo: »Sveta evharistija in molitveno bogoslužje sta hrbtenica našega bogočastja. Ob nedeljah in na slovesne praznike pojemo, druge dneve pa polglasno opravljamo svoje molitve. Da je molitveno življenje nemoteno, ni prav nikomur dovoljen vstop v klavzuro, razen upravičenega razloga in s škofovim dovoljenjem. Vstajamo zjutraj dvajset minut pred peto uro. Dan začnemo s hvalnicami, enournim premišljevanjem in sveto mašo. Sledi delo in spet molitev. Dve uri skupnega razvedrila nas sestrinsko povezuje med seboj. Eno prosto uro na dan sestra lahko uporabi za delo, molitev ali počitek. Ena ura dnevno pa je namenjena duhovnemu branju. Hrana je preprosta in zadostna. Mesa ne uživamo, razen v bolezni. Z večernim premišljevanjem in molitvijo ob devetih zvečer sklenemo dan. Pred vsakim prvim petkom imamo vso noč izpostavljeno Najsvetejše v kapeli in se vsako uro menjavamo v molitvi. Posamezne sestre lahko z dovoljenjem priorice še večkrat molijo ponoči. Poseben redovni post traja pri nas od praznika povišanja sv. Križa (14. septembra) do velike noči. Delo, ki ga opravljamo v klavzuri, je poleg obdelovanja vrta in domačih opravil še peka hostij in krašenje sveč. Sv. Terezija Ávilska je želela, naj opravljamo le tista dela, ki ne zaposlijo duha tako, da bi nam oteževala misel na Boga.«

V Slovenijo so karmeličanke prišle z Dunaja 12. junija 1889 na Selo (Ljubljana Moste). V tem skromnem Karmelu je skoraj šestdeset let potekal tihi pogovor z Bogom po navodilu: »Noč in dan premišljujte Gospodovo postavo in čujte v molitvi!« Leta 1890 je bila sezidana samostanska cerkev sv. Jožefa. Na praznik karmeličanske svetnice Terezije Deteta Jezusa, 1. oktobra 1948, so bile sestre izgnane iz samostana, ki so ga deloma porušili, deloma spremenili v stanovanjsko hišo, leta 1951 so porušili tudi samostansko cerkev "zaradi razširitve ceste". Starejše sestre so se zatekle v avstrijske karmele, mlajše, ki niso dobile dovoljenja za odhod iz domovine, so poiskale zaposlitev. Leta 1967 se je uresničila napoved: »Če bodo sestre odšle, se bodo tudi vrnile.« 20. julija tega leta so se smele vrniti tri sestre, in sicer v zapuščeno gospodarsko poslopje župnišča v Mengšu. V teh revnih razmerah so začele z obnovo slovenskega karmela in iskale možnost za graditev novega samostana. Leta 1986 je bil blagoslovljen nov karmeličanski samostan sv. Jožefa in Marijinega brezmadežnega srca v Sori pri Medvodah in vanj se je preselilo dvajset sester iz Karmela v Mengšu. Leta 1997 je bil ustanovljen še Karmel Marije, Kraljice angelov v Mirni Peči na Dolenjskem. V samostanu v Sori je zdaj 17 sester, v Karmelu Mirna Peč pa 8. V obeh samostanih sestre nenehno molijo za vse, zlasti za tiste, ki so v stiskah. Radi sprejemajo ljudi, ki prihajajo k njim z raznimi prošnjami. Veseli jih, da je med obiskovalci veliko mladih, ki jih zanimajo vprašanja o smislu življenja in o njihovi življenjski poti.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2015) 3, str. 48-54.

180 let od rojstva Simona Gregorčiča

15. oktobra letos bi Simon Gregorčič, »pesnik po milosti Božji«, praznoval 180 let. Četudi preprostega sloga, so njegove pesmi zaradi posebne sporočilnosti in mehke melodike vedno vzbujale veliko naklonjenost vseh Slovencev, tako da so nekatere med njimi postale celo ponarodele. Zato Gregorčiča tudi literarna kritika šteje za enega pomembnejših literarnih ustvarjalcev pri nas. Njegove pesmi so še danes, več kot sto let po nastanku, izjemno priljubljene, tako da še vedno navdihujejo nove in nove uglasbitve, recitacije in reference.

Kljub temu da so njegove pesmi na prvi pogled zelo preproste, vendarle vsebujejo poseben lirični naboj, tako značilen za romantično poezijo, po kateri se je Gregorčič odkrito zgledoval. Prav ta daje njegovim pesmim posebno težo in dragocenost, zaradi katere so mnogim še danes zelo blizu. Ta osebni, lirični značaj, ki nam Gregorčičevo poezijo postavlja v univerzalne okvire človeškega čutenja, s katero se zato zlahka poistovetimo, pa je nekaterim bralcem takratnega (in morda ponekod tudi sodobnega) časa predstavljal težavo, ker je bil Gregorčič seveda tudi duhovnik. Prav to je bilo za marsikoga (predvsem na katoliški strani) v času njegovega življenja kamen spotike in vzrok vztrajne kritike, ki je vse do današnjega časa med Slovenci zasejala nekatere nepotrjene stereotipe.

Kratek življenjepis

• 15. oktobra 1844 se je rodil na Vrsnem pri Kobaridu kot drugi od osmih otrok.
• 1852 do 1855 je obiskoval goriško normalko.
• 1855 se je šolal na goriški gimnaziji in postal odličen dijak, posebno je občudoval klasične jezike. Po maturi je bil od 1864 do 1868 v bogoslovnem semenišču v Gorici.
• 27. oktobra 1867 je pel novo mašo na Libušnjem.
• 1868 do 1873 je bil kaplan v bližnjem Kobaridu. S poklicnim in narodno-vzgojnim delom, ki ga je opravljal v kobariški čitalnici, se je zelo priljubil ljudem.
• 1872 je v Kobarid prišla za učiteljico Dragojila Milek. Med njo in pesnikom je vzklila posebna naklonjenost. Bila je njegova sorodna duša: prav tako je pesnila (pod psevdonimom Črnogorka), bila tajnica čitalnice, vodila je ženski pevski zbor in skupaj sta skrbela za kulturni razvoj vasi.
• 1873 je bil premeščen v Rihemberk (danes Branik). Tam je bil Gregorčič za kaplana od maja 1873 do konca novembra 1881. Vipavsko naravo in ljudi je novi kaplan vzljubil in se tudi sam priljubil ljudem.
• 1882 je postal vikar na Gradišču pri Prvačini in izdal prvi zvezek Poezij.
• 1887 je zaradi bolehnosti zaprosil za upokojitev in si na Gradišču kupil posestvo.
• 1888 je izšel drugi zvezek Poezij.
• 1897 do 1899 je znova prevzel gradiški vikariat.
• 1902 je izdal tretji zvezek Poezij.
• 1903 je prodal svoje posestvo in se preselil v Gorico, kjer je skrbel za Šolski dom, ki je slovensko mladino reševal pred potujčevanjem.
24. novembra 1906 je umrl zaradi pljučnice in kapi.
• 1908 posthumno so izdali četrti zvezek Poezij.

DUHOVNIK V SRCU
Prvi od njih skuša Gregorčiča predstaviti kot nekoga, ki je bil v duhovništvo prisiljen in zato v njem izrazito nesrečen. Duhovnik naj bi Simon postal zaradi goreče želje matere, da bi bil to tudi eden od njenih sinov. To mišljenje recimo izrecno ubesedi T. Kermauner: »Zavedal se je, da je njegov duhovniški poklic neskladen z nekaterimi čustvi in mislimi, ki se jim ni mogel odpovedati, pomenile so bistvo njegovega pesniškega navdiha, ker so bile najbolj intimna resnica njegovega življenja in duše.« Čeprav bi to lahko bilo res, o tem ni nikakršnega zapisa, samo domneve, ki se večinoma naslanjajo na pesnikove trpeče vzgibe v okviru njegovega poklicnega delovanja, tako pogoste za vsak, posebno duhovniški poklic.

Toda iz njegovega delovanja lahko zaznamo, da je, kljub svoji pogosti bolehnosti in slabemu zdravju, svoj poklic opravljal rad (glej Slovo od Rihemberka). Da je to res, se lahko razume tudi iz dejstva, da je bil, kamor koli je prišel službovat, izjemno priljubljen. Zamorjeni duhovniki, ki bi zaradi svoje življenjske odločitve trpeli, pa taki preprosto ne morejo biti, saj je priljubljenost nekega duhovnika še danes zelo odvisna od tega, če svoj poklic opravlja z veseljem in žarom.

NARODNI BUDITELJ
Druga njegova poteza, ki namiguje, da je bil za tak poklic tudi nadvse primeren, je njegov družbeni, celo narodnobuditeljski angažma, ki je bil v tistem času posebno povezan ali z učiteljskim ali duhovniškim poklicem. Njegovo zavzemanje za pestro kulturno življenje v krajih, kjer je bival, posebno v Kobaridu, povezovanje z velikimi imeni tistega časa, to samo še potrjuje. Poleg tega je nekoč sam zapisal, da je rad duhovnik. O tem priča tudi zapis njegovega prijatelja Ignacija Lebna: »Naj omenim še domnevo mnogih, češ da Gregorčič ni imel poklica za duhovniški stan in da je vstopil prisiljen v bogoslovje. Kar se tega tiče, ni rekel nikoli niti besedice, ki bi kazala, da ni srečen kot duhovnik.« Gregorčič je bil najprej kristjan, duhovnik, potem pa pesnik – ali, kot bi rekla Bruna Pertot, »duhovnik pesnik in pesnik duhovnik, eno in drugo, trdno sklenjeno in nerazdružljivo«.
Rojstna hiša na Vrsnem pri Kobaridu. - Župnijska cerkev Sv. Duha na Libušnjem, v kateri je bil pesnik krščen. - Notranjost cerkve Marijinega vnebovzetja v Kobaridu.
TRPEČI SLUŽABNIK
Res pa je, da duhovniško službo tako kot vse druge življenjske odločitve zaznamuje tudi vrsta trpljenja, ki prav do časov Gregorčiča ni prišla v javnost. Prav v njegovi izpovedi začenjamo prvič spoznavati tudi zakrito, intimno plat duhovništva, ki se poleg radosti, da je Jezusov učenec (pesem Učenec), spopada tudi z žrtvijo, ki ga ta zahteva.
V svoji izpovedni liriki tako Gregorčič izpostavi tudi bolečino, ki ga posebno v stiku z Dragojilo Milek, njemu tako zelo sorodno dušo, močno zaznamuje. Iz tega čustva gotovo izvirajo njegove nekoliko bolj ljubezenske pesmi, kot so Moč ljubezni, Slovo, Oj zbogom, ti planinski svet, Ohrani Bog te v cveti in Dekletova molitev, Moje nade, Ne tožim, V mraku, Na polju, V krčmi.

»Očita in dokazuje mi prav v osornem tonu krivoverstvo, pantheisem, in to v kakih osmih številkah. Dokaze prav sè silo izvija, kar mora nazadnje celo sam priznati, da se je moral truditi z dokazovanjem, češ, da je pantheisem skrit. Dà, dà, tako skrit, da ga nikjer nič ni – razen v možganih napadovalca. Bolí me tako dolženje, to je naravno, tembolj, ker sem duhovnik. A tolaži me pri tem zavést, da sem nekriv: tako dobro sem pravovéren kot moj sopernik; a tudi v pesnih noben pošten sodnik krivoverstva našel ne bó« (Gregorčič v odgovor kritiki Antona Mahniča).

Mnogim ljudem je zato Gregorčičeva poezija vsejala drugi predsodek, da namreč zaradi mestoma erotičnega podtona poezije dvomijo v iskrenost njegovega duhovništva. Tudi otroka so mu pripisovali. Duhovništvo se namreč laičnemu očesu večinoma zdi kakor trden monolit, nanj se velikokrat gleda zelo črno-belo, torej ali je popolno ali pa ga ni. Da ta kritika ni nekaj novega, je pokazal že sam čas, v katerem je pesnik živel in v katerem so ga želeli strogo ukalupiti. Najbolj goreče se je to pokazalo v primeru pesmi Človeka nikar!, na katero se je strogo odzval Anton Mahnič, takratni profesor v goriškem bogoslovju in kasnejši škof na Krku. Kritika je Gregorčiča močno prizadela, najbolj zato, ker je s tem doživel odklon predvsem s strani svojih duhovniških kolegov.

Toda vsako življenjsko poslanstvo zahteva nenehno iskanje in preverjanje, vedno vnovično odločanje. To tehtanje se prav pri Gregorčiču razmahne v tako zelo očitno otožno hrepenenje po drugačni življenjski poti, ki pa ga ne smemo jemati kot izraz razočaranja ali obžalovanja, temveč bolj kot spopad z žrtvijo, ki jo njegov poklic zahteva – žrtvijo, ki kdaj presega človeka samega.

PLANINSKI RAJ
V takem trenutku so pesmi kakor dvogovor srca in razuma, morda tudi – kakor psalmske žalostinke – neke vrste molitev (ta je najbolj očitna v primeru pesmi Človeka nikar!), namenjene prečiščevanju, ki mu ne sledi obupana vdanost v usodo, temveč še enkrat nova odločitev, da bo vztrajal. Če pri tem pogledamo ostale njegove najbolj znane in najboljše pesmi (Izgubljeni cvet, Ujetega ptiča tožba, Nazaj v planinski raj, Naš čolnič otmimo!, Ne tožim!, Življenje ni praznik, Jeftejeva prisega, V pepelnični noči, Na bregu, Ti veselo poj, Pastir, Oljki), bomo pri tem zaznali, da bolečina nikdar ni zaprta stvar. Ob sicer zelo očitni otožnosti se vedno razvija v smer iskanja življenja.
Lahko torej rečemo, da Gregorčič skupaj z vsem človeštvom doživlja tragiko izgona iz planinskega raja, njemu tako ljube metafore za stanje nedolžno lepega in čisto svetega. Prav ta ločenost (torej ne samo v ljubezenskem, temveč kar v bivanjskem smislu) je pri Gregorčiču vir žalosti, bolečin, trpljenja. Tudi zato je to eden velikih delov njegovega življenjskega toka in poezije, čeprav po drugi strani ne moremo reči, da je prevladovalo nad radostjo življenja. Trpljenje je bilo pač pri Gregorčiču zelo razvidno, ker so pesmi, ki vsebujejo krike in vzdihe trpljenja, veliko bolj znane kot tiste radostne in ker se je v njih veliko bolj izkazal njegov veliki talent za poezijo. Bolečina je namreč največja in najboljša pesnica in pisateljica in morda je to tako, ker bolečina v človekovem srcu spočne najlepše, kakor bolečina iz maternice na svet prinese novo življenje. Verjetno nam je trpljenje tudi bližje že zaradi same narave slovenske duše, ki je bolj nagnjena k žalosti in otožnosti kot pa veseljačenju. Dokaz za to so že naše številne narodne pesmi v tonu otožnosti. V njegovi poeziji se občuti »nekakšna sublimacija slovenske ljudske duše«, pravi Zlobec. Treba pa je uvideti, da to trpljenje ni utapljanje v bedi človekovega obstajanja, temveč izpoved, ki teži k tolažbi, upanju. Lahko celo rečemo, da je izkušnja bolečine tudi pri Gregorčiču tista, ki pravzaprav edina predstavlja pravo vrednost življenja, ki še vedno rase in nastaja večno.
Učiteljica Dragojila Milekova. - Gregorčičev kip v Kobaridu (Jakob Savinšek). - Plošča o pesnikovem službovanju v Rihenberku, danes Braniku. - Zlata knjiga – Poezije (1882). -  Pesnikov kip na Gradišču nad Prvačino (2006).

BLIŽINA S KRISTUSOM
Gregorčičevo trpljenje je tolažbo, zavetje in smiselnost našlo v Jezusovem trpljenju. Jasno je, da se je zato tema trpljenja v pesmih jasno izrisala v motivih, ki so tesno povezani z Jezusovim pasijonom. Jok nad Jeruzalemom, nočna molitev (Ne tožim), kelih trpljenja, samo trpljenje od prihoda v Jeruzalem, od Getsemanija do sveže vklesanega groba, identifikacija z Jobom, čigar verze je prevedel v slovenščino, in Jeremijem ter Gospodovim trpečim služabnikom – vsi ti motivi so našli izpolnitev v Gospodovem trpljenju – kot tolažba in pomoč. Zato je bila tudi žrtev, ki jo je s tem trpljenjem vzel nase, smiselna in – lahko rečemo tudi – radostna. Ker je bila namenjena drugim.
Tako je Gregorčič prav v trpljenju spoznal, da ima le-to moč ognja, ki očiščuje in prenavlja, čeprav gre za veliko bolečino. Zato imajo pesmi, ki so napojene s trpljenjem, resda grenak in trpek okus, a v sebi nosijo večkrat prikrito iskro, ki pelje naproti odrešitvi. To je posebej vidno v motivih Kristusovega trpljenja, ki odpira in povezuje temo trpljenja z vstajenjem, odrešitvijo (Kupa življenja).

UPANJE
Res je, da se v Gregorčičevi pesmi vstajenjska, odrešitvena žilica le malokrat očitno pokaže. Toda morda daje prav to njegovim pesmim posebno mistično noto, ki iz vzdušja bolečine in trpljenja nezavedno namiguje k upanju, tako da hrepeni po rešitvi. Kot da se v vsej brezizhodnosti, ki jo občuti pesnik, vendarle svetlika nekaj še nepoznano radostnega. Zato je nedvomno potrebno, da imamo za eno temeljnih potez Gregorčičeve poezije tudi vstajenje ali odrešenje. Predstavlja namreč dokončno dopolnitev, ki je pravzaprav edina resnična uresničitev življenja: v ljubezni. Samo v njej je Gregorčičevo trpeče hrepenenje našlo svojo uteho in njegova žrtev svoj smisel.

Zato je poteza Gregorčičeve temeljne predanosti življenju predvsem tako zelo naznačena zvestoba: ne samo v posameznikovem, temveč tudi narodnem obzorju. V njej se namreč najbolj pokaže, ali življenje zmaguje nad smrtjo. Če nekdo živi v obupu ali če je odprt za upanje, ko ni lahko že samo živeti, zgolj obstajati. Zvestoba – tako v njegovi pesniški kakor tudi osebnostni, celo poklicni drži – nam brez besed pove, kakšen je v resnici Gregorčič, vsem predsodkom javnosti navkljub. Prav njegova dosmrtna zvestoba pesništvu in duhovništvu pomaga odkriti tudi Gregorčičevo pravo podobo.

DOMOVINA
Ta se morda še najbolj razkriva v njegovi globoki ljubezni do domovine. V pesmih, ki jih je posvetil svojemu narodu (Soči, Domovini, V pepelnični noči, Znamenje), najdemo neizčrpno vero v slovenstvo, ki morda še najbolj pokaže Gregorčičevo pokončno držo, kar zadeva njegove vrednote, vsajene globoko vanj že v rosnih letih. Četudi težko, četudi v preizkušnji in trpeči drži, četudi se ne splača, Simon ostaja zvest tako domovini kot tudi dani besedi. »Da je Gregorčič, čeprav duhovnik brez poklica, ostal veren katoličan, drugače od sodobnika in sobrata Antona Aškerca, je posebej žlahtna poteza na njegovem značaju« (A. Rebula).
Zelo zanimivo je namreč, da motiv trpečega naroda Goriški slavček velikokrat primerja s Kristusovim trpljenjem (Domovini). Kristus in narod imata podobno usodo in podobno trpita. Pesniku to vzbudi močno očitno in zelo pristno sočutje. Nagovor domovini je v njegovih pesmih tako mil in ljubeč, da je iz njega moč povleči drzno trditev, da je pesnikova ljubezen do domovine enaka tisti do Kristusa in staršev. »… krepostna si, vsa vredna ti, / da krona venča te kraljeva. / A trnjev le tvoj venec je, / in rod tvoj rod-mučenec je; / sovražni svet te le zatira, / prezira te in te zatira!« (Velikonočna).

Tako je domovinska poezija pri Gregorčiču še bolj kot izraz ljubezni do domovine (ki mu je seveda s tem nikakor ne odrekamo) dokaz globoke vere v Gospoda. Lahko bi celo rekli, da je v teh pesmih najti globoko zaupanje v Boga in pravo krščansko ravnanje v sočutju do naroda, svojih bratov in sester. Saj je svoje in narodovo neizmerno trpljenje, ki ga je mogel primerjati s trpljenjem svojega Gospoda, prenašal v trdnem upanju, da ni zaman, da ima svoj smisel. Kakor slovenstvo, tako mu je tudi krščanstvo in duhovništvo identiteta, tako da se v njegovi domovinski liriki izkristalizira zvestoba dani besedi.
Gregorčič je bil neke vrste trpin. Bil je Job, ki se mu je tako priličil, da ga je začel prevajati. Pravičnik, čigar naloga je bila nositi dva poklica: poklic duhovnika in pesnika. Oba težka, oba s preizkušnjami in nerazumevanjem okolja, pa je vse to nosil – ne sam, ampak skupaj z Gospodom, ki mu je bil tako zelo blizu predvsem kot trpeči na križu in ljubeči do konca vseh koncev. Navsezadnje ga je prav On edini razumel in ljubil brez meja v njegovem neznačilno človeškem čutenju.

»Morda je to ključ do njegove človeške in pesniške osebnosti: ni bil Simon apostol, bil je Simon Cirenejec. Prisiljen si je naložil križ in ga nosil do konca. Kot človek ga je nosil težko in večkrat z odporom; v urah dvomov in žalitev je omahoval, vendar je ta svoj križ nosil z zavestjo časti in odgovornosti. Ne kot človek, kot pesnik je hotel dognati svojo usodo; končno so se mu razodela nasprotja življenja in smisel trpljenja, smotrnost modrovanja in slast dvojnega življenja – življenja s srcem in življenja z umom, a bolj s srcem kakor z umom« (F. Koblar).

VSTAJENJE
Tako podoba Gregorčičevega življenja in dela, pred nami velikokrat v urah pouka književnosti prikazana kot izpoved vztrajajočega mučenika, ki si je sam kriv svojega trpljenja, nenadoma preide v pesnika, ki skozi bolečino veruje v odrešenje. Lok njegovega pesniškega izraza, ki iz mladostne nedolžnosti in brezskrbnosti pade v globino trpljenja, se dvigne do radostnega vstajenja. Take so njegove pesmi. Tak je njihov notranji ustroj. V večini so tudi zasnovane tako, da se ne utopijo v objokovanju lastne nesreče, ampak da kljub brezizhodnosti poskušajo najti nekaj novega, nekaj, za kar se v realni danosti vsakdana splača vztrajati. »Posebno zgodovinsko dejstvo je prav v tem, da so prav tiste pesmi, bodisi izpovedne bodisi alegorične, ki so jih nekdanji brambovci nravne in miselne popolnosti grajali in zavračali, najbolj odpirale pogled v človeško trpljenje ter bile pobliski v novo življenje; lajšale so težo svojega časa in budile vero v prerojenje sveta« (F. Koblar).Ilustracija pesmi Oljki (Gvidon Birolla, 1944). - Pogrebni sprevod po goriških ulicah (26. novembra 1906). - Cerkev sv. Lovrenca, ob kateri počiva pesnik. - Pesnikov grob.
ČLOVEK
Kaj torej reči o Gregorčiču in njegovi poeziji? Da je bil – najbolj očitno prav v svojih pesmih, kjer se je pokazala njegova najbolj pristna intima – človek v najžlahtnejšem pomenu te besede. Človek, ki se mora za svojo pot venomer odločati. Človek, ki sredi svojega življenja spoznava lastne omejitve. Človek, ki mora sredi svoje šibkosti najti večnostno potezo. Zato nam je Gregorčič po 180 letih še vedno tako blizu. Zato še vedno pojemo, mrmramo, recitiramo njegove pesmi: ker se skoznje rojeva tudi naša pesem, tako lepo človeška, kakršno je naše življenje. V njem se moramo tudi mi kakor Simon še enkrat odločiti za življenje.

M. Rijavec, Priloga, v: Ognjišče 10 (2024), 44-49.

»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. (…) Prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! (…) Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne! Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. (…) Toda Božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok. Drugi pa bodo zaznamovani kakor hudodelci, preklinjali jih bodo otroci in vnukov vnuki, amen!« Tako se je od svojih vernikov poslovil kaplan Martin Čedermac, naslovni junak Bevkovega roman, ker so ga preganjali fašisti, ki so v Slovenski Benečiji prepovedali slovenski jezik pri bogoslužju in verouku. Priimek Čedermac simbolizira duhovnike, ki so se upirali ukazom oblasti in odločno branili jezik ljudstva. V prilogi (naslov je vzet po knjigi Mire Cenčič – TIGR, Škofije 2008) gremo na obisk k Beneškim Slovencem, ki so se pred 150 leti (21. oktobra 1866) plebiscitno odločili za Italijo, a jim je ta postala kruta mačeha.

DEŽELICA TREH DOLIN
Beneška Slovenija (ime Beneška je dobila, ker je 400 let spadala pod Beneško republiko) je najskrajnejši zahodni del slovenskega ozemlja; do nastopa fašizma so jo Italijani imenovali Slavia veneta, Slavia italiana, tudi Slavia friulana. Geografi računajo, da njena površina meri okoli 516 km2, nekakih 500 km2 naj bi poseljevalo slovensko prebivalstvo. Po zemljepisnih in podnebnih značilnostih je ta svet podoben Posočju. Beneške vasi so raztresene po dolinah in terasah na višini do 460 metrov. Beneška Slovenija je dežela treh rek/rečic: Nadiže, Tera in Rezije in po teh njene prebivalce ločimo na nadiške ali špetrske Slovence, terske in rezijanske Slovence. Zaradi težko prehodnega hribovitega ozemlja niso bili med seboj povezani, razvili so vsak svoje narečje in navade, povezovala jih je edino skupna zgodovinska usoda. Nekaj posebnega so s svojim težko razumljivim starinskim jezikom Rezijani, prebivalci Rezije, katere središče je Ravenca (Prato di Resia), ki sega do pobočja Kanina. Severno od Rezije je Kanalska dolina, kjer tudi še žive Slovenci, a jih ne prištevamo k Beneškim Slovencem.
Nadiški Slovenci živijo po hribih in dolinah Nadiže in njenih pritokov pod Matajurjem in Kolovratom tja do Goriških brd. Središče te pokrajine je Špeter (S. Pietro al Natisone), nekdaj Špeter Slovenov (S. Pietro degli Slavi). Nadiški Slovenci so najbolj podobni posoškim in briškim in se zanje največkrat uporablja kar širše ime Beneški Slovenci. Nadiški Slovenci živijo v treh dolinah: Nadiški, Šentlenartski ali Podutanski in Sovodenjski, ki se cepijo v stranske dolinice. Po njih so razmetane vasice s preprostimi hišami, le Špeter je večje naselje. Vse to področje je bilo nekaj desetletij nazaj strnjeno slovensko. Stoletja so bili vsi Beneški Slovenci enega stanu – kmetje svobodnjaki. Imeli so manjša posestva, na katerih so pridelovali skoraj vse, kar je bilo potrebno za preživetje. Drugo so si priskrbeli na tržnici v Čedadu. Trše življenje so imeli prebivalci Terske doline in Rezije, kjer je svet hribovit in je zemlja bolj skopa. Tam so se ukvarjali z živinorejo (ovce, koze). Za to področje je bilo že od nekdaj značilno izseljevanje, najprej začasno kot krošnjarstvo, pozneje pa tudi težaško delo po evropskih gozdovih in premogovnikih. Nov val izseljevanja je sprožil potres leta 1976; številne po potresu obnovljene hiše so prazne.
V več kot štiristo vaseh in petnajstih dolinah nad furlansko ravnino so našli domove Slovenci z naše zahodne meje. Leta 1866 jih je v Benečiji in Reziji živelo okrog 30.000, leta 1881 so jih našteli več kot 36.000, ob koncu 19. stoletja jih je bilo okrog 40.000. Tik pred prvo svetovno vojno je leta 1914 izšel Statistični letopis, ki navaja tudi število Slovencev po posameznih okrajih: v Čedadu jih je bilo 32.317, v Tarčentu 12.892, v Tolmeču 4.671 in Huminu 2.123, skupaj torej kar 50.003. Po ocenah naj bi bilo v začetku 70 let 20. stoletja v občinah Videmske pokrajine kakih 40.000 Slovencev.

PRVI SLOVENSKI PARLAMENT
Naši predniki so se tod naselili proti koncu 6. stoletja. Ustavili so se pred langobardsko obrambno črto na robu Furlanije. V drugi polovici 8. stoletja so prišli pod Franke. Z uveljavitvijo fevdalizma je to ozemlje leta 1077 prišlo v last oglejskih patriarhov, ki jim je pripadala cerkvena uprava od leta 811. Leta 1420 pa se ga je polastila Beneška republika in pod njihovo upravo so Beneški Slovenci živeli do leta 1797 – skoraj 400 let. To je bila zlata doba. Pod njeno vladavino so namreč imeli poseben položaj: niso bili tlačani, niso bili obremenjeni z nobenimi dajatvami in niso služili vojaščine. Imeli so samo eno obveznost: varovati meje pred vdori tujih ljudstev ali sosedov v časih kuge ali lakote. Imeli so svojo krajevno samoupravo. Najmanjša družbena skupnost je bila sosednja ali soseska. Soseske so se ohranile iz davnine in so nadomeščale občine. Obsegale so posamezno vas ali več zaselkov. Vseh sosedenj je bilo med nadiškimi Slovenci 36. Člani sosednje so bili vsi hišni gospodarji, vsaka je imela svojega dekana (župana), ki je predsedoval skupščini pod lipo. Sosednje so se povezovale v dve veliki sosednji pod vodstvom velikega dekana. Prva velika sosednja se je imenovala Landarska in je upravljala Nadiško in Sovodenjsko dolino, druga pa Merska za Šentlenartsko dolino. Sosednje so skrbele tudi za svoje cerkve in za duhovnike, ki so jih tudi izbirale, čedajski kapitelj jih je samo potrdil. Zastopniki obeh velikih sosedenj so za reševanje skupnih zadev shajali pri cerkvici sv. Kvirina na skupnem zborovanju, ki so mu pravili velika sosednija ali parlament. Okoli kamnite mize so razpravljali o deželnih zadevah in sklepali o javnem redu. Ta parlament ob Nadiži je bil prvi slovenski parlament V okviru velikih sosedenj so imeli tudi svoja mirovna sodišča. Benečija je imela tudi svoj grb: na rdečem polju se dvigata dve gori, med katerima sije sonce. Leta 1797 je Beneška Slovenija prišla pod Avstrijo, v letih 1805–1813 so bili njeni gospodarji Francozi, nato pa do leta 1866 spet Avstrijci, ki so ukinili stoletne pravice njenih prebivalcev. Francozi so odpravili sosednje, posekali slovenske lipe in razbili kamnite mize, Avstrijci pa so namesto vaške samouprave uvedli strog birokratski aparat.

NESREČNI PLEBISCIT/REFERENDUM
V 19. stoletju, zlasti po letu 1848, so si Italijani prizadevali za osvoboditev svojega ozemlja izpod avstrijske oblasti. Leta 1859 je prišlo do vojne, v kateri je bila Avstrija poražena in izgubila je Lombardijo. Leta 1861 je bilo razglašeno kraljestvo Italija, zunaj njenih meja sta bila samo še Rim in Benečija. V novi vojni so Avstrijci 24. junija 1866 porazili Italijane v bitki pri Custozzi, 20. julija pa še v pomorski bitki pri Visu. Po dolgih pogajanjih so Avstrijci 3. oktobra podpisali mirovno pogodbo z Italijo – čeprav je ta vojno izgubila, ji je Avstrija morala odstopiti Benečijo. Tako so Beneški Slovenci prišli v novo državo. Kralj Viktor Emanuel II. je že 7. oktobra 1866 izdal odlok, da se morajo prebivalci Benečije izreči, ali hočejo pripadati Italiji ali ne. Plebiscit v mirovni pogodbi ni bil predviden, z izidom naj bi se le izpričala volja prebivalstva. V primeru beneškega plebiscita je ravno to postalo usodno za tamkajšnje Slovence: njihovo množično ›za‹ si je oblast pozneje razlagala kot prosto pot za poitaljančenje. Za plebiscit je značilno, da ljudsko glasovanje odloča o pripadnosti nekega ozemlja določeni državi, leta 1866 pa je bilo ozemlje dodeljeno že z mirovno pogodbo. Plebiscit se izvaja pod mednarodno kontrolo, ki je v Benečiji ni bilo. Pravni poznavalci sodijo, da je tu šlo bolj za referendum – potrditev volje neke oblasti.
Za glasovanje je bila določena nedelja, 21. oktobra 1866, in ponedeljek, ki ji je sledil. V vsaki občini je bil sedež komisije, v večjih občinah tudi po več, pravico do glasovanja je imel vsak moški državljan, ki je izpolnil 21. leto starosti. Na glasovnici je pisalo: »Izjavljam svojo priključitev h Kraljevini Italiji, monarhični ustavni vladavini Viktorja Emanuela II in njegovih naslednikov.« Vsak volivec je obkrožil ›da‹ ali ›ne‹. V Benečiji je bilo 144.988 glasov ›da‹ in le 36 ›ne‹. Beneški Slovenci pa so vsi razen enega glasovali ›za‹: izid je znašal 3.687 glasov proti enemu – to je bil župnik v Št. Lenartu. Zakaj so Beneški Slovenci tako soglasno obkrožili ›da‹? Najprej zato, ker so bili siti Avstrije. Ta jim je odrekla vse pravice, ki so jih imeli pod Beneško republiko. Upali so, da jim bo Kraljevina Italija te pravice povrnila. Ta je kmalu razodela svoj načrt: »Ne bomo izvajali nobenega nasilja, toda bomo uporabili naš jezik in našo kulturo, da jih poitalijančimo.« Neki politik je dejal: »Naredili smo Italijo, zdaj moramo ustvariti še Italijane.« Po tem načelu je sledila nasilna preobrazba Beneških Slovencev v Italijane.

JEZIK IN KULTURNO DELOVANJE
V Beneški Sloveniji so od vedno govorili slovenska narečja, ki so bila pri ljudstvu edini razumljiv jezik. Tako kot se prebivalci dežele delijo v več skupin, se razlikuje tudi njihova govorica. V Reziji uporabljajo rezijansko narečje, ki ga jezikoslovci povezujejo s koroškimi narečji. Oddaljuje se od knjižnega jezika in je težko razumljivo. Narečje terskih Slovencev je podobno rezijanskemu, vendar ima vsaka od petih terskih dolin svoje narečje. Narečje nadiških dolin pa je podobno posoškemu in briškemu. Po odločitvi za Italijo (1866) je bilo uradovanje izključno italijansko. Slovenščina je imela svoje zavetje le v cerkvah.
Beneški Slovenci nikoli v svoji zgodovini niso imeli državnih šol v slovenskem jeziku. Mladina se je s pomočjo svojih duhovnikov sama učila brati in pisati. Peter Podreka (1822–1889) je dal mladim Benečanom v roke abecednik (1852) in katekizem (1869). Ko je Benečija prišla pod Italijo, je država vsilila v šolah izključno italijanski jezik. Leta 1878 je začelo v Špetru delovati žensko učiteljišče, kjer so vzgajali učiteljice, tudi domače, za kovače italijanstva. Krščanski nauk je bila edina šola, ki je ohranjala živo narodno zavest in jezik.
Kulturno delovanje je v Nadiških dolinah povezano s Cerkvijo in duhovniki, ki so bili edini izobraženi sloj na tem koščku zemlje. Zgodnji zapisi v slovenskem jeziku pričajo tudi o pisni rabi domačega jezika. Znani so trije beneškoslovenski rokopisi iz 15. stoletja: videmski (1458), černejski (1497) in starogorski (1492). Po letu 1848 so se tudi v Nadiških dolinah začeli oglašati narodni buditelji, zlasti že omenjeni Peter Podreka, ki je v slovenskih časopisih predstavljal razmere v teh krajih. Priključitev k Italiji je zavrla narodni in kulturni razvoj. Beneški duhovniki so poskrbeli za katekizme. Leta 1869 je Peter Podreka izdal Keršanski katoliški nauk za Slovence videmske nadškofije, ki je doživel več izdaj, zadnjo 1928 in je bil v veljavi do leta 1933, ko je fašistična oblast prepovedala ponatis in ukazala karabinerjem, naj ga plenijo po hišah in župniščih. Leta 1951 je izšel Trinkov molitvenik Naše molitve. Ivan Trinko je vzgojil več generacij narodno zavednih duhovnikov, ki so v cerkvi uporabljali slovenski jezik. Terska dolina in Rezija nista dobili v svojem narečju nobenega tiska, šele leta 1927 je Jožef Kramar na osnovi prejšnjih rokopisnih katekizmov pripravil To kristjanske učilo po rozeanskem. Terskim Slovencem pa je župnik Renato Calligaro leta 2000 dal prvo tiskano knjigo Boava besieda (Božja beseda), nedeljska berila in evangelije. Beneški Slovenci so dobili tudi periodična glasila: 1950 je začel izhajati Matajur (od leta 1973 Novi Matajur), za izseljence izhaja od leta 1952 Trinkov koledar, leta 1966 je zaživel verski list Dom. Petje je bilo v cerkvah vedno slovensko. Beneško narodno pesem je ponesel v svet anasambel Beneški fantje.

DUHOVNIKI ČUVARJI VERE IN JEZIKA
Slovenci v Benečiji so prejeli evangeljsko oznanilo iz Ogleja, ki jim je priznaval naravno pravico, da slavijo Boga v svojem jeziku. V Reziji se je domače narečje v cerkvi do leta 1933 ohranilo samo v Osojanah po zaslugi Jožefa Kramarja. Terski Slovenci so dobili svoj vikariat že v 13. stoletju, v Nadiških dolinah pa je vikariat za Slovence zaživel leta 1607 in vzdrževali so ga sami prebivalci. Prisotnost duhovnikov, ki so znali slovenski jezik se je povsod ohranila do leta 1866, Italijani pa so takoj začeli ovirati uporabo slovenskega jezika pri bogoslužju in krščanskem nauku in do leta 1933 je slovenska beseda v cerkvi utihnila že v 23 krajih, tistega usodnega leta pa še v preostalih 29.
Najstarejša župnija v Nadiških dolinah je bil Špeter, potem Št. Lenart in nazadnje Dreka. Do rednih dohodkov so imeli pravico le župniki in čedajski kapitelj, vikarji in kurati pa so imeli le pravico do bere. Svoje duhovnike so imele tudi razne bratovščine. Slovenci so leta 1498 ustanovili svojo bratovščino na Stari Gori, kamor so romali z vseh strani in tja prinašali darove. Postopoma je po hribih Beneške Slovenije zraslo 36 cerkva, kolikor je bilo sosedenj. Ob koncu 19. stoletja je bilo v Beneški Sloveniji nad 30 duhovnikov, ki so bili vsi domačini in so dosledno uporabljali slovenski jezik. Predstavljali so edini sloj izobražencev, ki je bil narodno zaveden. Učitelji in uradniki so bili Italijani ali poitalijančeni domačini. Duhovniki so bili čuvarji vere in jezika ter nosilci kulturnega življenja. Ljudje so jih spoštovali in podpirali. Ivan Trinko, ‘oče Beneških Slovencev’, je bil 23 let njihov zastopnik v deželni skupnosti, beneška duhovščina pa ni imela svojega zastopnika v škofijski kuriji.

FAŠISTIČNO NASILJE NAD SLOVENSKIMI DUHOVNIKI
Kmalu po prvi svetovni vojni se je začelo raznarodovanje. Najprej je bila na udaru Stara Gora: kurat, ki je bil od davnine Slovenec, se je moral leta 1920 od tam umakniti in božjepotno središče Beneških Slovencev je bilo izročeno v upravo italijanskim kapucinom. Jeseni 1922 je zavladal fašizem; januarja 1923 je bila ustanovljena fašistična organizacija v Špetru in začelo se je raznovrstno nasilje nad slovenskimi duhovniki, ki niso upoštevali prefektove prepovedi rabe slovenščine v bogoslužju in pri verouku. Ivan Trinko je nadškofa Nogara, ki se je opredelil za ‘zmerno’ potujčevanje Slovencev, pisno opozoril, da je prefektov ukaz proti cerkvenim predpisom, ki zagotavljajo ljudem pravico do verskega pouka v materinem jeziku. Večine duhovnikov pritisk ni strl, zato se je fašistično nasilje stopnjevalo. Leta 1933 so beneški duhovniki sklenili, da se ponatisne slovenski katekizem, ki je bil od škofije potrjen let 1928. Na ukaz Mussolinija je bil ponatis prepovedan, prepovedana je bila tudi slovenska pridiga in bogoslužje v slovenskem jeziku. Duhovniki so se uprli in napisali izjavo, da bodo glede cerkvenih zadev poslušali le svojo vest in škofa, ki ima edini pravico odločati o tem. Toda nadškof Nogara je bil neodločen in s tem je dajal fašistom potuho, da so svoje divjanje nadaljevali. Dogajalo se je vse tisto, kar opisuje France Bevk v svojem romanu Kaplan Martin Čedermac (njegova duhovna podoba je bil Anton Kufolo, dolgoletni duhovnik v Lazah, telesno podobo pa je Bevk posnel po duhovniku Jožefu Kramarju, neustrašnem borcu za narodne pravice). Ob izidu Bevkovega romana (1938) je Kufolo zapisal v svoj dnevnik: »Kar je pisano v romanu, ni izmišljeno, ni pretirano, je le gola resnica in sicer umetno omiljena, da bi se ne zdela pretirana.« Slovenski duhovniki so zasuli nadškofa s pritožbami, prihajali so k njemu, a naleteli so na gluha ušesa. Tudi vrhovno vodstvo Cerkve (papež, Vatikan) je bilo o tem preganjanju obveščeno, toda popustilo je fašistični politiki. Ivan Trinko je pisal nadškofu: »Govori se, da so slovenski duhovniki širijo nacionalizem. To je znana pravljica o volku in jagnjetu. Ni nacionalist, kdor brani svojo narodnost, posebno če jo brani iz verskih vzrokov; nacionalist je tisti, ki po krivici napada druge.« Nekateri duhovniki kljub grožnjam niso povsem opustili slovenskega jezika pri bogoslužju in verouku. Ljudje so svoje pastirje branili. Počasi pa so se ti bojevniki za materni jezik utrudili ter se, ostareli, umikali.

KULTURNI PREPOROD IN ZAŠČITNI ZAKON
Ob koncu druge svetovne vojne je med Italijo in Jugoslavijo obveljala meja, ki so jo začrtali zavezniki. Mirovna pogodba je začela veljati 15. septembra 1947. V Slovenski Benečiji so kalile mir paravojaške organizacije, ki so skušale z vsemi sredstvi onemogočiti, da bi bila slovenska manjšina priznana in zakonsko zaščitena na podlagi nove italijanske ustave. Glavna tarča njihovih napadov so bili duhovniki, ki so po padcu fašizma na novo uvedli slovenščino v cerkve. Obtožili so jih, da so komunisti, titovci. Nacionalisti so v deželnem in državnem tisku blatili Angela Kračina, župnika v Podutani. Drugo žalostno dogajanje v letih po vojni je bilo množično izseljevanje, ker doma ni bilo zaslužka. Za možmi so odšle v tujino tudi družine. Leta 1951 so izvedli prvi popis prebivalstva: v Nadiških dolinah so našteli 16.195 ljudi; deset let kasneje 14.239; leta 1991 je bilo 6.869 prebivalcev, ljudsko štetje leta 2011 pa je pokazalo, da je tam 5.805 prebivalcev. 26. junija 1954 je umrl 91-letni Ivan Trinko, ki je bil nad petdeset let voditelj slovenskih duhovnikov in njihovega boja za pravice Slovencev. Njegov zgled je spodbujal slovenske duhovnike in tudi druge ljudi k delovanju za rast narodne skupnosti. Za božič leta 1966 je izšla prva številka verskega lista Dom. Ustanovitelji in uredniki so bili duhovniki Mario Laurenčič, Emil Cenčič in Valentin Birtič. Veliko so za preporod Beneške Slovenije prispevali izseljenski krogi: Dan emigranta je z leti postal največja kulturna in politična prireditev. Študijski center Nediža v Špetru je organiziral Beneške kulturne dneve. Leta 1984 se je rodila v Špetru dvojezična italijansko-slovenska šola, ki je leta 2001 postala državna.
Leta 1973 je postal nadškof v Vidmu Alfredo Battisti in z njim se je odnos škofije do slovenskih duhovnikov in njihovega dela korenito spremenil. Leta 1977 je bil uradni govornik na Dnevu emigranta, na katerem je vse Slovence povabil, naj gojijo svoj jezik ter prosil za odpuščanje za vse krivice, ki jim jih je prizadela Cerkev. Izdal je dekret o rabi slovenskega jezika v bogoslužju in verouku z besedami spoštovanja do duhovnikov. Proticerkvena in protislovenska kampanja se je nadaljevala (leta 1995 so se orožniki spravili nad 86-letnega matajurskega župnika Paskvala Gujona, češ da skriva orožje). Potrebnih je bilo še precej let, preden je italijanski državni zakon priznal obstoj slovenske manjšine v Benečiji. Leta 1999 je parlament odobril okvirni zaščitni zakon za zgodovinske jezikovne manjšine, vključno s slovensko, v celotni Furlaniji-Julijski krajini. Boljše čase obeta padec meje med Italijo in Slovenijo, članicama Evropske unije leta 2004. Trpljenje in vztrajanje beneškoslovenskih Čedermacev je obrodilo sadove.v

S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

Vezi med Fatimo in papeži so se začele spletati že 13. julija 1917, ko je Marija ob tretjem prikazanju trem pastirčkom–vidcem, razodela ‘tretji del’ skrivnosti, ki se nanaša na papeža/e. Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 besedilo ukazal objaviti, ker je menil, da se je njena napoved že uresničila. Lucija je zapisala: »Videli smo v belo oblečenega škofa (imeli smo občutek, da je to sveti oče), razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro. Na vrhu gore je stal velik križ, kakor da bi bil izdelan iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko mesto, ki je bilo napol porušeno, in z opotekajočim korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil za duše trpečih, ki jih je srečal na svoji poti. Ko je dospel na goro, je pokleknil k vznožju velikega križa. Tedaj ga je ubila skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami ...« Marija je Luciji večkrat naročala, naj papež skupaj z vsemi škofi posveti svet, posebej Rusijo, njenemu brezmadežnemu Srcu. Zvedeli bomo, kako so papeži to njeno naročilo izpolnjevali.

BENEDIKT XV. (1914–1922)
Marijina prikazovanja v Fatimi od 13. maja do 13. oktobra 1917 so povezana z vsemi devetimi papeži zadnjega stoletja. Ni naključje, da je papež Benedikt XV. 5. maja 1917, osem dni pred prvim Marijinim prikazanjem trem fatimskim pastirčkom, v lavretanske litanije Matere Božje vstavil vzklik Kraljica miru in goreče prosil Marijo za mir v drugi polovici prve svetovne vojne. Marija je pastirčkom naročila, naj ljudje vztrajajo v molitvi rožnega venca, da se vojna konča.

PIJ XI. (1922–1939)
Marija je med prikazanjem 13. julija 1917 napovedala: »Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila in na svetu bo za nekaj časa zavladal mir.« Lucija je kot redovnica imela več videnj. 13. junija 1929 ji je Marija naročila: »Prišel je trenutek, ko Bog zahteva, da sveti oče skupaj s škofi vsega sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu.« To naročilo so posredovali papežu Piju XI., ki ga je blagohotno sprejel in obljubil, da ga bo upošteval, toda obljube ni uresničil.

PIJ XII. (1939–1958)
Prav na dan prvega Marijinega prikazanja v Fatimi, 13. maja 1917, je papež Benedikt XV. podelil škofovsko posvečenje Eugeniju Pacelliju, ki je bil 2. marca 1939 izvoljen za papeža z imenom Pij XII. Sestra Lucija ga je kmalu po izvolitvi seznanila z Marijinim naročilom, da se Rusija posveti njenemu brezmadežnemu Srcu. 2. decembra 1940 je na pobudo svojega duhovnega voditelja papežu pisala: »Sveti oče, ponovno prihajam z zahtevo, ki sem jo izrekla že večkrat. To je zahteva našega Gospoda in naše dobre nebeške Matere. Leta 1917 nam je presveta Devica v tistem delu sporočil, ki smo jih imenovali skrivnost, razodela konec vojne, ki je takrat mučila Evropo, in naznanila drugo v prihodnosti; da se prepreči, je naročila posvetitev Rusije njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote.« 13. maja 1942 je kardinal Masella, odposlanec papeža Pija XII. vodil slovesnost kronanja milostnega kipa Fatimske Matere Božje. 31. oktobra 1942 je Pij XII. prebral radijsko poslanico v portugalščini, v kateri je posredno omenil Rusijo. Posvetil je svet brezmadežnemu Srcu, vendar Rusije ni posebej imenoval. »Ker je bila posvetitev nepopolna, se bo spreobrnitev Rusije zakasnila,« je po Luciji sporočila Marija. »Če se ne posveti, se bodo zmote Rusije razširile po vseh deželah sveta.« Deset let kasneje, 7. julija 1952, je Pij XII. objavil apostolsko pismo in v njem zapisal: »Kot smo pred desetimi leti posvetili ves svet brezmadežnemu Srcu deviške Božje Matere, tako zdaj na poseben način posvečujemo temu brezmadežnemu Srcu vse narode Rusije.« Leta 1954 je Pij XII. svetišču v Fatimi podelil naslov bazilike.

sv. JANEZ XXIII. (1958–1963)
Kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, takrat beneški patriarh, je 13. maja 1956 vodil slovesno letno romanje v Fatimo. V svoji homiliji je izrazil prepričanje, da so Marijina prikazovanja trem pastirčkom namenjena vsemu svetu. »Skrivnost Fatime bi lahko primerjali velikemu triptihu z dvema kriloma, kakršni bogatijo naše starejše cerkve. Na notranji strani prvega krila so tri prikazanja angela Portugalske. Na veliki sliki v sredini je šest prikazanj Gospe. Na tretjem krilu pa vse, kar je sledilo tem skrivnostnim videnjem.« Deset mesecev po svoji izvolitvi za papeža so mu v Castel Gandolfo prinesli pismo sestre Lucije, ki vsebuje tretjo fatimsko skrivnost. Prebral ga je 21. avgusta 1959 skupaj s svojim spovednikom. Potem ga je nazaj zaprl s pripombo, da dokončno odločitev prepušča drugim. 13. oktobra 1960 so v Fatimi ponovili posvetitev z obrazcem Pija XII. Papež sv. Janez XXIII. je poslal samo pozdrav in blagoslov.

bl. PAVEL VI. (1963–1978)
Za rimskega škofa, naslednika apostola Petra, je bil izvoljen 21. junija 1963. Nadaljeval in zaključil je delo drugega vatikanskega cerkvenega zbora. V svojem govoru ob zaključku tretjega zasedanja, 21. novembra 1964, je razglasil Marijo za Mater Cerkve. Povedal je, da bo podelil zlato vrtnico (posebno odlikovanje) svetišču v Fatimi, “ki ga že poznajo in častijo verniki vesoljnega katoliškega občestva”. Izrekel je tudi kratko posvetitev: »Tvojemu brezmadežnemu Srcu, o Devica, Božja Mati, priporočamo ves človeški rod; privedi ga k priznanju Jezusa Kristusa, edinega in pravega Odrešenika; obvaruj ga nesreč, ki jih kličejo nase grehi, in podari mu mir, ki sloni na resnici, pravičnosti, svobodi in ljubezni.« Zlato vrtnico je v Fatimo poslal 13. maja 1965. Ob 50-letnici prikazovanj in 25-letnici posvetitve sveta brezmadežnemu Srcu je papež Pavel VI. za svojega legata na slavju v Fatimi imenoval kardinala Da Costa, tri tedne zatem, 3. maja 1967, pa je pri splošni avdienci oznanil, da bo 13. maja sam romal v Fatimo. Nadškof iz Coimbre sestri Luciji ni dajal možnosti, da bi se srečala s papežem. Vendar ni bilo tako! Po koncu evharističnega slavja, jo je nekdo povabil, naj se približa papežu, ki je razširil roke in jo v italijanščini povabil: “Vieni, figliola mia, vieni!” (Pridi, hčerka moja, pridi). Lucija je vsa ganjena poljubila papeževo obuvalo in prstan. Papež je povedal, da je aprila prejel njeno pismo in ji rekel, naj se o tem pogovori s svojim škofom in ga uboga. Ko je vprašala, če bi lahko s papežem govorila na samem, je slišala odločen ‘ne’. Leirijski škof, ki je bil zraven, je dejal: »Sveti oče pravi, da povejte meni, kar bi hoteli povedati njegovi svetosti, jaz mu bom posredoval.« Papež je rekel: »Točno tako!« V mašni homiliji je papež pojasnil, da je bil glavni namen, ki ga je vodil v Fatimo, moliti za Cerkev. Poudaril je, koliko dobrega je v Cerkvi vzbudil koncil in da bi bila velika škoda, če bi namesto zdravega nauka prevladala plitva modernost. Tudi ob tej priliki ni bila izrečena posvetitev Rusije, toda Pavel VI. jo je imel v mislih, ko se je spomnil “tistih dežel, v katerih je verska svoboda praktično zadušena in kjer zanikanje Boga spodbujajo, kot da pomeni resnico novih časov in osvoboditev ljudi ... Molimo za take dežele, molimo za vernike tistih narodov, da bi jih Božja moč podpirala in bi jim bila dana resnična svoboda.” Istočasno z romanjem v Fatimo je Pavel VI. objavil apostolsko spodbudo Veliko znamenje o nujnosti češčenja in posnemanja Marije, Matere Cerkve. Ob 25. obletnici slovesne posvetitve Cerkve in človeškega rodu Mariji, je zapisal: »Spodbujamo vse sinove Cerkve, da osebno obnovijo svojo posvetitev in to nadvse plemenito dejanje češčenja živijo v skladu z Božjo voljo, v duhu sinovskega služenja in pobožnega posnemanja njihove nebeške Kraljice.«

JANEZ PAVEL I. (1978)
Ko je bil kardinal Albino Luciani patriarh v Benetkah, se je julija 1977 udeležil romanja v Fatimo. 11. julija je maševal v kapeli karmeličank v Coimbri. Po maši mu je sestra Lucija po predstojnici dala vedeti, da bi rada govorila z njim. Šel je v govorilnico in se v pogovoru z redovnico zadržal nekaj ur. Povzetek tega dolgega pogovora je januarja 1978 objavil v reviji Srce Matere, glasilu svetovnega apostolata Fatime. Navdušeno mu je govorila, da moramo Bogu služiti z vsem srcem. O prikazovanjih mu ni pripovedovala. Kardinal Albino Luciani je bil 26. avgusta 1978 izvoljen za papeža in si je izbral ime Janez Pavel, 29. septembra, po 33 dneh papeške službe, pa je nepričakovano umrl. Nekatera znamenja so dala slutiti, da mu je sestra Lucija napovedala, kaj se bo zgodilo. Od nje je prišel bled in vodnici romanja je rekel: »Moram se vrniti v Fatimo, hočem govoriti z Marijo. Sestra Lucija mi je zasejala v srce težko misel. Kar naprej me je imenovala Svetost in bolj ko sem ji pravil, da sem navaden kardinal, z večjim spoštovanjem se je obračala do mene, priklonila se je in mi rekla Svetost.« Njegov brat Eduardo je povedal: »Vedno bolj sem prepričan, da je Albino vnaprej vedel, da bo njegov pontifikat trajal zelo kratko in zato ni delal daljnosežnih načrtov. Mislim, da je bila njegova slutnja nenadne smrti povezana z dolgim pogovorom, ki ga je imel z edino preživelo vidkinjo. Od nje je odšel pretresen. Ko je v pogovoru z nami to omenil, je vedno prebledel. Kot da ga neka temna misel v globini muči.«

sv. JANEZ PAVEL II. (1978–2005)
Kmalu po izvolitvi, 16. oktobra 1978, je papež Janez Pavel II. prebral tretji del ‘fatimske skrivnosti’, ki jo je zapisala sestra Lucija. Mistična povezanost med vidkinjo in papežem je bila zelo pomembna v življenju obeh. Za papeža Wojtyla je bila značilna globoka marijanska pobožnost, Mariji je bil posvečen. Ko je ob atentatu na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja 1981 čudežno ostal pri življenju, je to brez pomisleka pripisal Marijinemu posredovanju. »Neka materinska roka je vodila smer krogle in papež se je ustavil na pragu smrti.« (Ta krogla je vgrajena v krono kipa Fatimske Matere Božje.) V zvezi z atentatom je nastala prisrčna anekdota. Ko je Janez Pavel II. deset let pozneje, 13. maja 1991, romal v Fatimo, mu je eden od kardinalov dejal: »Sveti oče, prisrčna voščila za vaš rojstni dan!« Papež je njegove besede slišal, a je šel naprej, potem pa se je obrnil in odgovoril: »Imate prav: prvo življenje mi je bilo dano, drugo pa mi je bilo podarjeno pred desetimi leti.« Po atentatu je papež vsako leto 13. maja ob uri atentata daroval zahvalno mašo. 13. maja 1982, ob prvi obletnici atentata, je šel na zahvalno romanje v Fatimo. V homiliji med mašo v svetišču je razložil: »Prišel sem semkaj, ker se je prav na ta dan lanskega leta, ki skrivnostno sovpada z obletnico prvega prikazanja v Fatimi 13. maja 1917, na Trgu sv. Petra v Rimu zgodil atentat na življenje papeža. Ta dva datuma sta se prekrižala med seboj na tak način, da sem v tem prepoznal poseben klic, da pridem sem ... Prišel sem, da se zahvalim Božji previdnosti v tem kraju, ki si ga je Božja Mati na poseben način izbrala.« Med svojim tretjim romanjem v Fatimo 12. in 13. maja 2000 je Janez Pavel II. razglasil za blažena mala vidca Franceka in Jacinto ter Mariji posvetil tretje tisočletje. Pri slavju je bila navzoča tudi tretja vidkinja – 93–letna sestra Lucija.
Papež sv. Janez Pavel II. si je zelo prizadeval, da bi spolnil Marijino naročilo, naj posveti svet, posebej še Rusijo, njenemu brezmadežnemu Srcu. V dolgi posvetilni molitvi po maši 13. maja 1982 pred Marijinim kipom v fatimskem svetišču Rusije ni imenoval, imel pa jo je v mislih, ko je molil: »Pred štiridesetimi leti in nato še deset let potem je tvoj služabnik papež Pij XII., ki je imel pred očmi boleče izkušnje človeške družine, izročil in posvetil tvojemu brezmadežnemu Srcu ves svet in posebno ljudstva, do katerih čutiš izredno ljubezen in skrb ... Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in tiste narode, ki so te izročitve in te posvetitve nadvse potrebni.« Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1983, je papež poslal vsem škofom sveta besedilo posvetitve s prošnjo, da se mu v duhu pridružijo pri dejanju posvetitve, ki ga je opravil 25. marca 1984, na praznik Gospodovega oznanjenja, na Trgu sv. Petra pred Marijinim kipom, ki ga častijo v kapelici prikazovanja in ga je dal za to priliko pripeljati iz Fatime. Posvetilno molitev je zaključil s prošnjo: »Razsvetli posebno ljudstva, za katera pričakuješ našo posvetitev in izročitev. Amen.« Lucija je potrdila, da je bila s tem dejanjem izpolnjeno Marijino naročilo. Papež Janez Pavel II. je to posvetitev opravil še dvakrat: 13. maja 1991 v Fatimi in 8. oktobra 2000, med jubilejnim romanjem družin, na Trgu sv. Petra v Rimu.

BENEDIKT XVI. (2005–2013)
Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 ukazal objaviti besedilo tretje fatimske ‘skrivnosti’. Kardinal Joseph Ratzinger, tedaj prefekt Kongregacije za verski nauk, je na tiskovni konferenci besedilo komentiral: »Pot Cerkve je opisana kot križev pot, kot potovanje skozi čas nasilja, razdejanj in preganjanj ... Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve.« Kardinal Ratzinger, ki je bil 24 let najtesnejši sodelavec papeža Janeza Pavla II. je 19. aprila 2005 postal njegov naslednik z imenom Benedikt XVI. Lizbonski patriarh kardinal Jose da Cruz Policarpo je pri maši v Fatimi 13. maja 2005 povedal: »Danes sem tukaj, da izpolnim obljubo, dano papežu Benediktu XVI. Ko sem po njegovi izvolitvi prišel na vrsto, da ga pozdravim in mu obljubim spoštovanje in pokorščino, me je sveti oče prijel za roke in mi govoril o Fatimi. Obljubil sem mu, da bom 13. maja romal v Fatimo in položil k Marijinim nogam njegov pontifikat.« Papež Benedikt XVI. je romal v Fatimo 13. maja 2010. Pokleknil je pred Marijin kip in molil: »Kot naslednik Petra, ki mu je bilo zaupano poslanstvo službe ljubezni v Kristusovi Cerkvi ter da vse potrjuje v veri in upanju, želim tvojemu brezmadežnemu Srcu predstaviti radosti in upe pa tudi probleme in trpljenje tvojih sinov in hčera, ki so navzoči tukaj ali nas spremljajo od daleč. Ljubljena Mati, ti poznaš vsakogar po njegovem imenu, po njegovem obrazu, po njegovi življenjski zgodbi in vsem želiš dobro s svojo materinsko ljubeznijo, ki izvira iz samega srca Boga Ljubezni. Vse izročam in posvetim tebi, presveta Marija, Božja Mati in naša Mati.«

FRANČIŠEK (2013–)
Tudi papež Frančišek je takoj po izvolitvi (13. marca 2013) prosil istega kardinala Policarpa, da gre v Fatimo in v Marijine roke izroči njegov pontifikat. To je lizbonski patriarh storil 13. maja 2013. »Presveta Devica, smo pred teboj , da uresničimo jasno izraženo željo papeža Frančiška, da tebi posvetimo njegovo službo rimskega škofa in vesoljnega pastirja. Zato posvečujemo tebi, Gospa, ki si Mati Cerkve, služenje novega papeža: napolni njegovo srce z Božjo nežnostjo, da bo mogel objeti vse može in žene tega časa z ljubeznijo tvojega Sina Jezusa Kristusa.« Za Marijin dan, 13. oktobra 2013, je bil na Trgu sv. Petra prvotni fatimski Marijin kip in papež Frančišek ob njem izpovedal svojo vdanost Mariji v zaupni molitvi: »Nauči nas svoje posebne ljubezni do malih in ubogih, do izločenih in trpečih, do grešnikov in potrtih v srcu: sprejmi vse pod svoje varstvo in vse izroči svojemu ljubljenemu Sinu, našemu Gospodu Jezusu.«
Patriarh Policarpo je pred Marijo Fatimi molil: »Trije zadnji papeži so kot romarji prišli v to tvoje svetišče. Edino ti, Gospa, lahko po svoji materinski ljubezni do Cerkve zbudiš v srcu papeža Frančiška željo, pride kot romar k tebi.« Njegovo molitev je Fatimska Gospa uslišala. Ob stoletnici njenih prikazovanj v globeli Irija bo papež Frančišek na povabilo predsednika Republike Portugalske in portugalskih škofov 12. in 13. maja 2017 romal v Fatimo. Iz Rima bo poletel v petek, 12. maja, ob dveh, pozno popoldne bo prispel v Fatimo. Večer bo z romarji preživel v molitvi. Višek njegovega romanja bo evharistično slavje na ploščadi pred baziliko v soboto, 13. maja, ob desetih.

LOGOTIP ROMANJA PAPEŽA FRANČIŠKA
V Vatikanu so 13. februarja 2017 predstavili logotip apostolskega potovanja – romanja v Fatimo – papeža Frančiška. Rožni venec s 60 jagodami, razporejenimi v obliki srca, v njem je napis PAPEŽ FRANČIŠEK 2017. Pod srcem je geslo tega romanja: Z MARIJO ROMAR V UPANJU IN MIRU. Srce predstavlja čistost Marije in njeno izpraznitev same sebe, da se je lahko napolnila z Božjo ljubeznijo. Na temo Marijinega brezmadežnega Srca je uglašeno papeževo romanje. Marija je malim vidcem napovedala: »Moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago.« Srce spominja tudi na usmiljeno ljubezen Očeta, vanj pa je vključen tudi križ, ki spominja na odrešenjsko trpljenje Božjega Sina. Oblikovalec logotipa Francisco Providence razlaga, naj bi ta romarski znak predstavljal duha usmiljenja in miru, kar lepo označuje tudi papeža Frančiška. Rožni venec hoče poudariti, kako zelo je Marija pastirčkom pri svojih prikazovanjih naročala molitev rožnega venca. Na dnu logotipa je obris fatimskega svetišča z letnicama 1917 in 2017.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 5, str. 58.

 Fatima 1917–2017

»Naj ta Marijin obisk vnovič zbere k molitvi naše družine. Če v družinah ne znamo moliti skupaj, ne znamo tudi verovati skupaj, ne znamo drug drugemu biti opora in spodbuda v veri,« je zaželel ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore ob sprejemu milostnega kipa fatimske Marije Romarice v slovenskem narodnem Marijinem svetišču na Brezjah 12. maja 2016 zvečer ter s temi besedami poudaril namen in pomen njenega obiska. Naslednji dan, 13. maja, na 99. obletnico prvega Marijinega prikazanja trem pastirčkom v Fatimi, je Marija Romarica začela petmesečno misijonsko pot po Sloveniji. To je že tretji obisk (prvi leta 1997, drugi leta 2008) fatimske Marije Romarice pri nas. Prva dva sta prinesla zelo dobre duhovne sadove, upanje je, da jih bo tudi tokratni, če ga bo spremljala goreča molitev. Letošnji obisk je priprava na stoletnico fatimskih dogodkov (1917–2017), ki jih na kratko predstavljamo in pokažemo, kakšen je njihov pomen za naš čas.

FATIMA IN TRIJE PASTIRČKI
Fatima, kraj, ki ga je Marija izbrala, da se je leta 1917 od 13. maja do 13. oktobra šestkrat prikazala trem pastirčkom in jim naročala, naj molijo in delajo pokoro za grehe, s katerimi ljudje “ranijo njeno brezmadežno Srce”. Fatima je nekako v sredini Portugalske, 130 km severno od glavnega mesta Lizbona, od atlantske obale je oddaljena 50 km. Ime je dobila po mladi muslimanki, ki se je leta 1158 spreobrnila h krščanstvu in se poročila z nekim moškim iz tega kraja. Župnijo Fatima sestavlja več zaselkov; eden od njih je Aljustrel, od koder so bili doma trije Marijini izbranci. Župnija spada pod najmanjšo portugalsko škofijo Leiria-Fatima. Na vprašanje, zakaj si je Marija za svoja prikazovanja in tako pomembna naročila izbrala prav ta hribovski kotiček Portugalske, poznavalci odgovarjajo, da najbrž zato, ker je bila v tistih krajih globoko zakoreninjena molitev rožnega venca. Med zadnjim prikazovanjem, 13. oktobra, se je Marija pastirčkom predstavila: ›Gospa svetega rožnega venca sem.‹
Najstarejša med fatimskimi pastirji je bila LUCIJA DOS SANTOS, rojena 22. marca 1907 in je ob prikazovanjih imela deset let. Ob prikazovanjih angela in Marije je vse videla in slišala; ona je tudi govorila z njima. Ko je Marija napovedala, da bo Francka in Jacinto kmalu vzela k sebi, njo pa bo pustila na svetu, da širi češčenje njenega Srca, jo je potolažilo njeno zagotovilo: »Ne izgubi poguma! Moje brezmadežno Srce bo tvoje zavetje in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Leta 1928 je postala redovnica dorotejka, leta 1946 pa vstopila v samostan strogega reda karmeličank v Coimbri in prejela ime Marija Lucija brezmadežnega Srca. Večkrat je obiskala Fatimo: 13. maja 1967, ko se je srečala s papežem bl. Pavlom VI., 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se je srečala s papežem sv. Janezom Pavlom II. Svojo življenjsko nalogo je dokončala 13. februarja 2005. Pokopali so jo na samostanskem pokopališču, po enem letu pa so njeno krsto prenesli v grobnico blaženega Francka in Jacinte v fatimski baziliki. FRANCEK MARTO, rojen 11. junija 1908, je bil Lucijin bratranec, kajti njena mati je bila sestra njegovega očeta. Bil je navzoč na vseh treh prikazovanjih angela in šestih srečanjih z Marijo. Videl je, kaj se je dogajalo, slišal pa ni nič. Umrl je na svojem domu za špansko gripo 4. aprila 1919. Pokopali so ga na župnijskem pokopališču, 13. marca 1952 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v fatimsko baziliko. 13. maja 2000 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega. JACINTA MARTO, Franckova sestra, rojena 11. marca 1910, je bila od vseh treh vidcev najmlajša. Pri prikazovanjih je vse videla in slišala, nikoli pa ni govorila ne z angelom ne z Marijo. Umrla je 20. februarja 1920 zaradi kostne tuberkuloze. 12. septembra 1935 so njeno krsto iz družinske grobnice barona Alviazerja prenesli na fatimsko pokopališče v grob brata Francka, 1. maja 1951 pa v fatimsko baziliko. 13. maja 2000 je papež sv. Janez Pavel II. tudi njo razglasil za blaženo.

TRIKRATNI OBISK ANGELA
Fatimske dogodke je v več zvezkih Spominov natančno popisala Lucija. Bog je poslal angela, da pripravi pot Mariji. Nekega pomladnega jutra leta 1916 so Lucija, Francek in Jacinta pasli ovce v kraju Cabeco nad Fatimo. Po molitvi rožnega venca so nad oljčnim gajem zagledali prikazen “prozornega in bleščečega mladeniča”, ki jih je nagovoril: »Ne bojte se! Angel miru sem. Molite z menoj!« Pokleknil je , se s čelom dotaknil tal in molil: »Moj Bog, verujem vate, molim te, zaupam vate in te ljubim. Prosim te, odpusti njim, ki ne verujejo, te ne molijo, ne zaupajo vate in te ne ljubijo.« Otroci so ga v vsem posnemali. Molitev je ponovil trikrat, nato je vstal in naročil: »Tako molite! Glas vaših prošenj bo ganil Srci Jezusa in Marije.« Otroci so si njegovo molitev zapomnili. Drugič jih je angel obiskal poleti 1916 na vrtu za Lucijinim domom. Otroci so se igrali. Predstavil se je kot Angel Portugalske. Pokaral jih je: »Kaj počnete? Molite, pridno molite ... Neprenehoma se žrtvujte.« Lucija ga je vprašala, v čem naj se žrtvujejo, in odgovoril je: »V vsem, kar morete. Zlasti radi sprejemajte in voljno prenašajte trpljenje, ki vam ga Gospod pošlje.« Od takrat so pastirci Bogu darovali vse, kar jih je hudega zadelo. Jeseni leta 1916 so doživeli tretji obisk angela na griču Cabeco kot prvič. V levi roki je držal kelih, nad njim pa hostijo, s katere so v kelih padale kaplje sveže krvi. Angel je zmolil daljšo molitev, ki so jo otroci ponavljali za njim. Potem jih je obhajal: Luciji je dal hostijo, Francku in Jacinti pa je dal piti iz keliha. Po obhajilu je z njimi še trikrat ponovil prejšnjo molitev.
ŠEST PRIKAZOVANJ NEBEŠKE GOSPE

13. maja 1917 - PRVO PRIKAZANJE
Lucija, Francek in Ja­cinta so pasli ovce na gmajni, imenovani Cova da Iria (globel Irija). Ko je sonce kazalo poldan, so po krajevni navadi kleče zmolili rožni venec. Ko se je nenadoma zabliskalo, so otroci mislili, da se pripravlja k nevihti, toda nebo je bilo čisto jasno. Tedaj so nad nizkim hrastom nedaleč od sebe zagledali čudovito lepo Gospo. Hoteli so zbežati, a jim je rekla, naj se ne bojijo, ker prihaja iz nebes. Naročila jim je, naj pridejo na ta kraj ob isti uri vsakega trinajstega v mesecu do oktobra. »Oktobra vam bom povedala, kdo sem in kaj želim od vas.« Naročila jim je, naj vsak dan molijo rožni venec za mir v Evropi. Otroci so se dogovorili, da bodo o prikazni molčali, pa je mala Jacinta vse izklepetala mami.

13. junija 1917 - DRUGO PRIKAZANJE
Novica o prvem prikazanju se je bliskovito razširila, vendar je le malo ljudi verjelo, da se otrokom res prikazuje Marija. Zaradi tega so prestali veliko hudega, kljub temu pa so 13. junija šli v globel Irija, kot jim je naročila Marija. Spremljalo jih je kakšnih 50 ljudi. Gospa je prišla in otrokom naročila, naj molijo rožni venec. Nato jim je razodela prvo skrivnost. Ko je Lucija prosila Gospo, naj jih vzame s seboj v nebesa, je rekla: »Da, po Francka in Jacinto pridem kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče, da me bodo ljudje s tvojo pomočjo spoznali in vzljubili. Na svetu želim razširiti pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.« Otrokom je napovedala, da bodo kmalu veliko trpeli.

13. julija 1917 - TRETJE PRIKAZANJE
Veliko ljudi je bilo prepričanih, da so prikazni, o katerih govorijo otroci, delo hudobnega duha, zato jih hoteli prepričati, naj ne hodijo v Irijsko globel. Pa so otroci kljub temu odšli tja. Ob poti jih je pričakovala velika množica. Gospa jim je za trenutek odstrla pogled v trpljenje pogubljenih v peklu, kar jih je strašno pretreslo. »Da bi grešnike rešil, želi Bog vpeljati po svetu pobožnost do mojega brezmadežnega Srca ... Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in na svetu bo za nekaj časa zavladal mir.« Ob koncu jim je naročila: »Ko molite rožni venec, po vsakem Čast bodi dodajte vzdihljaj: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«

13. avgusta 1917 - ČETRTO PRIKAZANJE
Pri tretjem prikazanju je bilo ob otrocih kakšnih 4.000 ljudi, še več pa je bilo nasprotnikov, ki so bili pripravljeni storiti vse, da prikazovanj ne bi bilo več. Župan mesta Vila Nueva si je izmislil zvijačo: 13. avgusta je prišel s kočijo po otroke, češ, da bi tudi on rad šel v Irijsko globel. Peljal pa jih je v mesto, kjer so bili izpostavljeni različnim grožnjam, ki pa jih niso prestrašile. Marija jih je obiskala 19. avgusta na paši. Naročila jim je, naj 13. septembra spet pridejo v Irijsko globel.

13. septembra – PETO PRIKAZANJE.
Medtem ko so se nekateri zakleli, da čimprej napravijo konec komediji v Fatimi, je vse bolj naraščalo število tistih, ki so bili prepričani v resničnost prikazovanj. 13. septembra se je v globeli Irija zbralo okoli 25.000 ljudi. Nebeška Gospa je svojim izvoljencem naročila, naj ljudstvo vztraja v molitvi rožnega venca, če hočejo doseči konec vojne, in jim rekla, naj zagotovo pridejo v globel 13. oktobra.

13. oktobra – PETO PRIKAZANJE.
V globeli se je zbralo okoli 70.000 ljudi: vernih, radovednih, dvomljivcev, brezvercev in časnikarjev, ki so bili poslani, da razkrijejo sleparijo. Lilo je kot iz škafa. Okoli poldneva se je prikazala Marija in Lucija jo je vprašala: »Kdo ste, Gospa, in kaj želite od mene?« Marije je odgovorila: »Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast in naj molijo vsak dan rožni venec ter delajo pokoro za svoje grehe.« Ob koncu pogovora z Marijo je Lucija zaklicala: »Glejte sonce!« Oblačno nebo se je odprlo in prikazalo se je sonce v obliki srebrnega krožnika. Sijalo je z nikoli videno močjo, a ni slepilo. Nato se je začelo naglo vrteti okoli svoje osi in je sipalo okoli sebe snope mavričnih barv, zatem pa je padalo in kakšnih deset minut poplesavalo ter se v cikcaku vrnilo na svoje mesto ter sijalo z običajno močjo. Ta sončni čudež je pomenil potrditev, da prikazen res prihaja iz nebes.

PRIZNANJE PRIKAZOVANJ IN GRADITEV SVETIŠČA
Ob koncu osemletnega cerkvenega postopka je leirijski škof 13. oktobra 1930 z listino Božja previdnost razglasil, da so videnja treh otrok verodostojna in je uradno dovolil češčenje fatimske Marije. Na kraju prikazovanja, v Irijski globeli, so po Marijinem naročilu vidcem že leta 1919 postavili skromno kapelo. Toda nasprotniki, ki so bili tedaj zelo nasilni, so jo 6. marca 1922 razstrelili. Kapelo so obnovili in jo obdali s stebriščem, da bi bili verniki ob slabem vremenu v zavetju. Leta 1928 so začeli graditi sedanjo baziliko Kraljice presvetega rožnega venca, ki je bila posvečena 7. oktobra 1953. Stoji sredi Irijske globeli, ki jo je škof odkupil. Ob vhodu v globel se dviga 25 metrov visok križ sprave in miru; sredi prostrane ploščadi je na visokem podstavku pozlačen kip Srca Jezusovega, ki z odprtimi rokami sprejema romarje. Levo od tega kipa je kapelica (capelinha), postavljena na mestu, kjer se je 13. maja 1917 Marija prvič prikazala trem pastirčkom. V njej je čudodelni kip fatimske Marije, ki je bil slovesno kronan 13. maja 1946. Dragocena krona, ki je na Marijini glavi samo za velika romanja, je dar portugalskih žena leta 1942. Leta 1989 so vanjo vgradili kroglo, ki je bila izstreljena v papeža sv. Janeza Pavla II. ob atentatu na Trgu sv. Petra 13. maja 1981, pa jo je “Marijina roka tako vodila”, da ni bi zadet noben življenjsko važen organ. Kip je iz cedrovega lesa, visok 1,04 metra. Romarji se na kolenih pomikajo okoli kapelice in molijo. Fatimska bazilika je največja Marijina cerkev na Portugalskem: dolga je 70,5 metra, široka pa 37 metrov. Ima 65 metrov visok zvonik, katerega zaključuje 7 metrov visoka bronasta krona, na njenem vrhu pa je 10 metrov visok križ, ki je ponoči osvetljen in viden od daleč. Notranjščina svetišča je velika ladja z glavno kapelo, prečna ladja, stranske kapele in dve zakristiji. 14 stranskih oltarjev je posvečenih skrivnostim (treh starih delov) rožnega venca; petnajsto skrivnost predstavlja kip Marijinega kronanja v absidi glavne ladje. Na barvnih oknih stranskih kapel so upodobljeni Marijini ‘nazivi’ v lavretanskih litanijah. Na loku, ki ločuje cerkveno ladjo od prezbiterija je mozaik z napisom (v latinščini) ›Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas‹. Prezbiterij svetišča je bil prenovljen leta 1995. Nedaleč od oltarja je na stebru kip fatimske Marije Romarice. Poseben zaklad svetišča predstavljajo nagrobniki fatimskih vidcev: v levi stranski kapeli sta nagrobnika bl. Jacinte in s. Lucije, v desni stranski kapeli pa bl. Francka. Fatimska rožnovenska bazilika je za večja romanja premajhna, zato so na robu ploščadi v letih 2004–2007 zgradili novo cerkev Svete Trojice, ki je bila posvečena 12. oktobra 2007. Stavba je okrogla s premerom 125 metrov, visoka 18 metrov, v njej je 8.633 sedežev. Notranjost je mogoče razdeliti s premično steno. Glavni oltar je iz enega kosa belega marmorja. Steno za oltarjem krasi 500 m2 velik mozaik z bogato simboliko, ki ga je leta 2007 postavil p. Marko Ivan Rupnik s sodelavci.
Poleg Lurda je Fatima romarski kraj, ki je od Cerkve najbolj priznan in najbolj povezan z vrhovnim vodstvom Cerkve. Papeži so bili tudi med fatimskimi romarji. Papež bl. Pavel VI. 13. maja 1967 ob 50-letnici prikazovanj, papež sv. Janez Pavel II. se je 13. maja 1982 prišel zahvalit Mariji, da mu je ob atentatu leto prej rešila življenje; 13. maja 1991 je poromal v Fatimo, da Mariji izreče zahvalo za padec komunizma; 13. maja 2000 pa je prišel v Fatimo razglasit za blažena mala vidca Francka in Jacinto. Papež Benedikt XVI. je kot fatimski romar 13. maja 2010 položil pred milostni kip zlato vrtnico, posebno papeško odlikovanje. Na željo papeža Frančiška je lizbonski patriarh 13. maja 2013 njegov pontifikat posvetil fatimski Materi Božji.

LUCIJA – ZAPISOVALKA FATIMSKIH ›SKRIVNOSTI‹
Po smrti Francka (1919) in Jacinte (1920) je Lucija ostala sama. Devica ji je naročila, naj začne hoditi v šolo. Bistra deklica se je zelo hitro naučila brati in lepo pisati. Kot redovnica dorotejka v Španiji (Tuy) je po naročilu leirijskega škofa po letu 1935 napisala več Spominov: o Francku in Jacinti, o fatimski zgodbi ter o svojih starših. Marija se ji je večkrat prikazovala in ji naročala, naj papež z vsemi škofi posveti Rusijo njenemu brezmadežnemu Srcu. Lucija jo to naročilo v pismu posredovala papežu in Pij XII. je 31. oktobra 1942 posvetil Cerkev in vse človeštvo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. 3. januarja 1944, še vedno po naročilu leirijskega škofa, je Lucija opisala tretji del ‘skrivnosti’, za katerega prosi da ne sme biti objavljen pred letom 1960. Zapis je do smrti hranil leirijski škof, 4. aprila 1957 pa ga je izročil tajnemu arhivu Svetega oficija. Papeži, začenši s sv. Janezom XXIII., so bili s tretjo ‘skrivnostjo’ seznanjeni, a so se odločili, da je ne objavijo. Spričo tega so se v tisku pojavila ugibanja, da ta ‘skrivnost’ napoveduje apokaliptične dogodke. Papež sv. Janez Pavel II. je po vrnitvi iz bolnišnice po atentatu 13. maja 1981 prosil za sveženj zapiskov o ‘skrivnosti’ in se je prepričal, da je bil rešen po posebnem posredovanju fatimske Marije. 13. maja 2000 je papež romal v Fatimo ter razglasil Francka in Jacinto za blažena. Ob tej priliki se je srečal s sestro Lucijo.
Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 ukazal objaviti besedilo tretje fatimske ‘skrivnosti’, ker je menil, da se le-ta že uresničila. Sestra Lucija je zapisala: »Videli smo v belo oblečenega škofa (imeli smo občutek, da je to sveti oče), razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro. Na vrhu te gore je stal velik križ, kakor če bi bil iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko mesto, ki je bilo napol porušeno in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečal na svoji poti. Ko je dospel na goro, je pokleknil k vznožju velikega križa. Tedaj ga je ubila skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. Natanko tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice in razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno škropilnico. Vanjo sta zbrala kri mučencev in z njo škropila duše, ki so se bližale Bogu.« Kardinal Joseph Ratzinger, prefekt Kongregacije za verski nauk, zaslužni papež Benedikt XVI., je to komentiral takole: »Pot Cerkve je tako opisana kot križev pot, kot potovanje, čas nasilja, razdejanj in preganjanj ... Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve.«

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 8, str. 58.

»Menil sem, da bi bila razglasitev leta vere ob 50. obletnici odprtja drugega vatikanskega cerkvenega zbora lahko ugodna priložnost za razumevanje, da besedila, ki so nam jih zapustili koncilski očetje, po besedah blaženega Janeza Pavla II. “ne izgubljajo svoje vrednosti niti svoje privlačnosti”,« beremo v apostolskem pismu Vrata vere, s katerim je papež Benedikt XVI. razglasil leto vere, ki je trajalo od 11. oktobra 2012 – tega dne leta 1962 se je pričel koncil, na ta dan leta 1992 pa je papež Janez Pavel II. objavil Katekizem katoliške Cerkve, v katerem je povzeto bogastvo koncila – do praznika Kristusa, kralja vesoljstva, 24. novembra 2013. Drugi vatikanski koncil, ki ga je po božjem navdihu ‘sprožil’ papež Janez XXII., da “v Cerkvi zaveje malo svežega zraka”, je bil tako pomemben dogodek za katoliško Cerkev pa tudi za svet, da bi ga morali bolje poznati. Na naslednjih straneh bomo podali časovni pregled, od njegove napovedi do konca. Nekaj prostora bomo posvetili slovenskim škofom kot koncilskim očetom, na koncu pa bomo predstavili še Katekizem katoliške Cerkve.

PRESENETLJIVA NAPOVED ‘PREHODNEGA’ PAPEŽA IN DOLGA PRIPRAVA
Papež Janez XXIII., ki je 28. oktobra 1958 nasledil Pija XII., je pri sedeminsedemdesetih letih veljal za ‘prehodnega’ papeža. V prvih mesecih svoje papeške službe si je pogosto zastavljal vprašanje: Kaj mora Cerkev storiti za svet? Vse je presenetil, ko je med bogoslužjem v rimski baziliki sv. Pavla 25. januarja 1959 dejal: »Da bi v današnjih potrebah pomagali krščanskemu ljudstvu, sledeč navdihu stoletnih izkušenj Cerkve, napovedujemo ekumenski koncil. Njegov namen ni le to, da dvigne krščansko ljudstvo, ampak tudi da ločene krščanske skupnosti povabi k iskanju edinosti.« Svojim najožjim sodelavcem, ki so imeli pomisleke in so bili v strahu, da bo koncil v katoliški Cerkvi vse postavil na glavo, je smehljaje odvrnil: »Jaz se ne bojim. Saj bo zraven tudi Sveti Duh!«
Vesoljni cerkveni zbori (ekumenski koncili) veljajo za trenutke najbolj slovesnega izvrševanja učiteljsko-vodstvene službe, ki pripada celotnemu zboru škofov kot naslednikom apostolov. Na vesoljnem cerkvenem zboru se posvetuje celoten episkopat pod papeževim predsedstvom v ‘zbornem’ (kolegialnem) dejanju. V zgodovini Cerkve so imeli koncili zelo velik pomen. Drugi vatikanski koncil je bil nadaljevanje prvega vatikanskega koncila (1869-1870), ki je zaradi tedanjih političnih razmer ostal nedokončan. Izdal je le dve konstituciji: o razmerju med vero in razumom ter o papeževem prvenstvu in njegovi nezmotnosti v verskih in nravnih stvareh. Janez XXIII. si je cerkveni zbor, ki ga je sklical, zamišljal kot pastoralni koncil, saj je izvajanje službe cerkvenega učiteljstva že po svojem bistvu ‘pastoralno’, namenjeno ljudem, ki so deležni Kristusovega odrešenja.
Sad drugega vatikanskega koncila je 16 dokumentov z različnimi nazivi (4 konstitucije – najpomembnejši dokumenti, 9 odlokov in 3 izjave), ki so začeli nastajati kmalu po napovedi koncila. Pripravljeni so bili osnutki v 10 predkoncilskih komisijah in 3 tajništvih, katerih člani so bili škofje in teologi. Osnutke so poslali vsem škofom katoliške Cerkve. Deloma so bili osnutki izdelani med samim koncilom, ki so jih koncilski očetje preučili v zasebnem študiju ali v skupnih posvetih. Osnutek je bil podan na generalni kongregaciji. Na začetnem glasovanju je bil marsikateri osnutek zavrnjen, popravljeno besedilo je prišlo pred koncilske očete na končno glasovanje na javni seji. Skoraj vsi dokumenti so bili sprejeti z veliko večino in papež jih je potrdil. Akti pripravljalnega obdobja obsegajo 23 zvezkov, ki imajo skupaj 15.532 strani, akti koncila samega pa so zbrani v 25 zvezkih, ki skupaj obsegajo 22.256 strani velikega formata.

JANEZ XXIII.: »ZAČETEK VELIKIH MILOSTI ZA CERKEV«
Ko so se pripravljalna dela bližala koncu, je papež Janez na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1961, varuha svete Družine razglasil za zaščitnika koncila; na božični praznik, 25. decembra 1961, pa je podpisal apostolsko konstitucijo, s katero je napovedal, da se koncil prične leta 1962. V njej je zapisal: »Od Cerkve se sedaj zahteva, da neminljivo in božansko življenjsko moč evangelija spravi v žile današnjega sveta, ki se sicer ponaša s svojimi pridobitvami na področju tehnike in znanosti, a tudi nosi posledice družbenega reda, katerega so nekateri hoteli preosnovati brez ozira na Boga.« Z listino, ki jo je podpisal na svečnico, 2. februarja 1962, pa je za dan odprtja koncila določil 11. oktober 1962, ki je bil tedaj praznik Marijinega materinstva.
Prišel je zgodovinski dan odprtja koncila. Čez Trg svetega Petra v Rimu se je v baziliko, ki je bila preurejena v ‘božji parlament’, 11. oktobra 1962 dopoldne vila dolga bela vrsta okoli 2400 škofov-koncilskih očetov. Pozdravil jih je papež Janez, ki je svoj govor začel: »Mati Cerkev se veseli, da je po posebni dobroti božje previdnosti končno zasijal zaželeni dan. Veseli me, da se je pod varstvom deviške Matere Božje, katere materinskega dostojanstva se spominjamo tukaj ob grobu svetega Petra, slovesno začel drugi vatikanski vesoljni koncil.« Končal pa ga je z besedami: »Koncil, ki se začenja, je v Cerkvi kakor svitanje dne, kakor znanilec najsvetlejše luči.« Zvečer je z okna svoje delovne sobe očetovsko prisrčno pozdravil množico s prižganimi baklami na trgu. V svoj dnevnik pa je zapisal: »Današnji dan zaznamuje slovesno odprtje ekumenskega koncila … Zahvaljujem se Gospodu, da me je imel za vrednega te časti, da sem v njegovem imenu odprl ta začetek velikih milosti za njegovo sveto Cerkev.«
Med prvim zasedanjem koncila je bilo 36 generalnih kongregacij (skupnih sej), najvišje število koncilskih očetov je bilo 2381, v ‘dvorani’ bazilike sv. Petra se je zvrstilo 640 govornikov. Koncilski očetje so razpravljali o liturgiji, o božjem razodetju, o sredstvih družbenega obveščanja, o vzhodnih Cerkvah in o Cerkvi. Ob koncu prvega zasedanja je papež Janez XXIII. škofom zaklical: »Nasvidenje čez devet mesecev!«

PAPEŽ PAVEL VI.: PRIPELJATI KONCIL DO USPEŠNEGA KONCA
Med prvim in drugim zasedanjem koncila se je zvrstilo nekaj dogodkov, pomembnih za življenje Cerkve. Janez XXIII. je 11. aprila 1962, na veliki četrtek, podpisal svojo okrožnico Mir na zemlji, ki je bila nekakšna oporoka na smrt bolnega papeža. Začenja se z besedami: »Mir na zemlji, za katerim so vsi ljudje s silno željo stremeli v vseh časih, je zagotovo možno vzpostaviti in utrditi le, če se zvesto držimo reda, ki ga je postavil Bog.« V njej se papež obrača k vsem ljudem dobre volje in jih spodbuja, naj si prizadevajo za graditev trajnega miru na razumnosti, pravičnosti, ljubezni in svobodi. Po vsem svetu je naletela na tako ugoden sprejem, da je bil sam papež presenečen. Proti koncu maja in v začetku junija je svet spremljal smrtni boj dobrega papeža, ki je osvojil srca vseh, vernih in nevernih. Po venec zmage je odšel 3. junija 1963.
Malo pred svojo smrtjo je Ja­nez XXIII. rekel milanskemu nadškofu kar­di­nalu Giovanniju Mon­tini­ju: »Emi­nen­ca, priporočam vam koncil!« Manj kot tri tedne pozneje, 21. junija, je bil kardinal Montini izvoljen za papeža. Izbral si je ime Pavel VI., po apostolu Pav­lu. Ob nastopu službe je napovedal, da bo njegova prva skrb pripeljati koncil do srečnega in uspešnega konca. Pod njegovim vodstvom so potekala tri koncilska zasedanja. V svojem dolgem programskem govoru ob začetku 2. zasedanja koncila, 29. septembra 1963, je koncilske očete v baziliki sv. Petra nagovoril: »Znova smo tukaj, kakor v dvorani zadnje večerje. Kljub velikosti je ta veličastna stavba zaradi velikega števila zbranih postala skoraj premajhna. Naše srečanje gotovo spremlja iz nebes tudi Marija, Kristusova Mati. Tu okoli Petrovega naslednika, zadnjega po času in po zaslugah, a po službi in poslanstvu enakega prvaku apostolov, so zbrani apostoli, kar ste vi, dragi bratje, ki ste pravi nasledniki kolegija apostolov.« Spomnil se je svojega prednika: »Hvala ti in čast, dragi in spoštovani papež Janez, ki si zagotovo po božjem navdihu hotel sklicati ta vesoljni zbor, da bi Cerkvi odprl nova pota in da bi na zemlji priklical nove vrelce nauka in milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Med drugim zasedanjem koncila je bilo 43 generalnih kongregacij (skupnih sej), na katerih je nastopilo 637 govornikov. Opravili so 92 glasovanj, razpravljali pa so o Cerkvi, o škofih in o ekumenizmu. Na zaključni seji, 4. decembra 1963, sta bila slovesna razglašena prva dva koncilska odloka: konstitucija o svetem bogoslužju in odlok o sredstvih družbenega obveščanja. Konstitucija o svetem bogoslužju je prinesla največ vidnih novosti: bogoslužje v narodnem jeziku, oltarje ‘proti ljudstvu’, večje sodelovanje vernikov, somaševanje.

IZ SVETE DEŽELE V KONCILSKO DVORANO
Po zgledu apostola Pavla, čigar ime je kot papež prevzel, je Pavel VI. v službi evangelija precej potoval. Kot prvi papež je od 4. do 6. januarja 1964 romal v Sveto deželo. Obiskal je Jeruzalem, kjer je prišlo do zgodovinskega ekumenskega srečanja s carigrajskim patriarhom Atenagorom, Nazaret, mesto Jezusovega skritega življenja v sveti družini in ob delu, ter Betlehem, kjer se je Božja Beseda učlovečila. V duhu koncila je napisana okrožnica Pavla VI. Svojo Cerkev (6. avgusta 1964), ki je posvečena dialogu v treh ‘krogih’: prvi objema vse, kar je človeškega, drugi tiste, ki verujejo v Boga, tretji, najožji, pa dialog – bratski pogovor med kristjani različnih Cerkva.
S to svojo okrožnico je Pavel VI. ponudil koncilskim očetom veliko snovi za razprave na tretjem zasedanju koncila, ki se je pričelo 14. septembra 1964. Na njem je bilo 48 generalnih kongregacij (skupnih sej), na katerih se je zvrstilo 618 govornikov, bilo je 147 glasovanj. Razpravljali so o Cerkvi, o škofih, o verski svobodi, o nekrščanskih verstvih, o božjem razodetju, o laiškem apostolatu, o službi in življenju duhovnikov, o vzhodnih Cerkvah, o Cerkvi v sedanjem svetu, o misijonih, o redovnikih, o vzgoji duhovnikov, o krščanski vzgoji, o zakonu. ‘Predmetnik’ je bil silno bogat. Na peti javni seji, 21. novembra 1964, s katero se je končalo tretje koncilsko zasedanje, so bili slovesno razglašeni trije dokumenti: dogmatična konstitucija o Cerkvi, odlok o katoliških vzhodnih Cerkvah, odlok o ekumenizmu. Dogmatična konstitucija o Cerkvi je temeljna listina drugega vatikanskega koncila.
Papež Pavel VI. je bil od 3. do 6. decembra 1964 na misijonskem potovanju v Indiji – na mednarodnem evharističnem kongresu v Bombayju. Izrazil je globoko spoštovanje do religiozne duše indijskega naroda. Njegova okrožnica Skrivnost vere (o evharistiji) je izšla 3. septembra 1964

KONCIL SE KONČUJE – KONCIL SE PRIČENJA
Na četrtem in zadnjem zasedanju, ki se je začelo 14. septembra 1965, je sodelovalo najvišje število koncilskih očetov – 2400, generalnih kongregacij je bilo 41, nastopilo je 332 govornikov, glasovanj pa je bilo 250. Razpravljali so o verski svobodi, o Cerkvi v sedanjem svetu, o misijonih ter o službi in življenju duhovnikov. Papež Pavel VI. je 15. septembra 1965 ustanovil škofovsko sinodo, organ, ki uresničuje koncilski nauk o kolegialnem vodstvu Cerkve. Nadvse pomemben dogodek med tem koncilskim zasedanjem je bil ‘skok’ papeža Pavla VI. v New York, kjer je na zasedanju generalne skupščine OZN zastopnike vseh držav članic te svetovne organizacije v imenu koncilskih očetov prosil, naj se vneto trudijo, da ohranijo na svetu mir, kajti danes obstajata samo dve izbiri: ali mir in bratsko sodelovanje med narodi ali pa uničenje človeštva, ki smo ga izdelali sami. O tem svojem obisku je papež poročal koncilskim očetom. Med četrtim zasedanjem so bile tri javne seje, na katerih so bili slovesno razglašeni številni koncilski dokumenti: odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi, odlok o vzgoji duhovnikov, odlok o prenovitvi redovniškega življenja, izjava o krščanski vzgoji, izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev, pastoralna konstitucija o Cerkvi o sedanjem svetu (pri tem dokumentu, ki najbolj živo razodeva prizadevanje koncila, da se približa sodobnemu svetu, je odločilno sodeloval koncilski oče Karol Woytila, kasnejši papež Janez Pavel II.), odlok o službi in življenju duhovnikov, odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, izjava o verski svobodi. Predzadnji dan koncila je bil nadvse ganljiv dogodek: s skupno izjavo papeža Pavla VI. in carigrajskega patriarha Atenagora je bila odpravljena ekskomunikacija med Carigradom in Rimom leta 1054. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1965 je bilo slavje ob sklepu drugega vatikanskega koncila, med katerim so koncilski očetje izročili poslanice sedmim stanovom (državnikom, mislecem in znanstvenikom, umetnikom, ženam, delavcem, ubogim, bolnim in trpečim, mladim). Papež Pavel VI. je v svojem govoru poudaril, da se delo šele začenja, kajti koncil pomeni “začetek humane in religiozne obnove”. Izrekel je upanje, da smo se kristjani po zaslugi koncila naučili “bolj ljubiti in bolje služiti”.

SLOVENSKI ŠKOFJE NA KONCILU
Med skupaj 2860 koncilskimi očeti (kar 1116 jih je bilo iz Evrope!) so bili tudi slovenski škofje. Ljubljanski nadškof Anton Vovk je bil član pripravljalne komisije za škofe in je kljub bolezni prihajal na zasedanja v Rim. Sodeloval je na prvem koncilskem zasedanju. Vzbujal je splošno pozornost zaradi svoje mogočne postave in vidnih znamenj zažiga na železniški postaji v Novem mestu 22. januarja 1952. Začetnega sprevoda 11. oktobra 1962 se zaradi bolezni ni mogel udeležiti in je čakal škofe in papeža na svojem mestu v baziliki sv. Petra-koncilski dvorani. Na prvem zasedanju so najprej razpravljali o bogoslužju in nadškof Vovk je dajal svoje pripombe iz svoje izkušnje predvsem o tem. O svoji udeležbi na koncilu je nadškof Vovk govoril v slovenski oddaji vatikanskega radia 24. novembra 1962. Nadaljevanja koncila ni dočakal, kajti 7. julija 1963 je odšel v večnost. – Vseh štirih koncilskih zasedanj se je od slovenskih škofov udeležil edino mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. O poteku koncila je slovenskim vernikom v domovini in po svetu spregovoril po vatikanskem radiu. Na koncilu se je oglasil 18. septembra 1964, ko se je zavzel za ustanavljanje škofijskih komisij za pastoralno sociologijo. Svoje pripombe k osnutku odloka o ekumenizmu je predložil pisno. – Dr. Jožef Pogačnik se je drugega zasedanja koncila udeležil kot škof administrator ljubljanske nadškofije, nadaljnjih dveh pa kot redni ljubljanski nadškof. V drugem koncilskem obdobju je pisno oddal svoje predloge, 26. oktobra 1964 pa je tudi javno govoril v koncilski dvorani ter o tem poročal 31. oktobra po vatikanskem radiu in dejal, da so se slovenski škofje na koncilu zavzeli za reševanje konkretnih vprašanj sodobnega sveta in za uveljavljanje socialnega nauka Cerkve. Po Radiu Vatikan je govoril še večkrat, enkrat je spregovoril o obredu somaševanja, ki so ga na koncilu sprejeli. – Tretjega in četrtega koncilskega zasedanja se je udeležil dr. Janez Jenko, ki je bil imenovan za apostolskega administratorja Slovenskega Primorja (21. aprila za goriški del, 17. julija za tržaško-koprski in reški del), 6. septembra 1964 pa je prejel škofovsko posvečenje. O dogajanju na koncilu je prvič spregovoril po vatikanskem radiu 3. decembra 1964. Med svojim bivanjem v Rimu so se slovenski škofje srečevali z rojaki v Rimu in jim maševali. 18. oktobra 1965 so se udeležili odprtja slovenskega študijskega zavoda Slovenik.

KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE
Trideset let po začetku drugega vatikanskega koncila, 11. oktobra 1992, je papež Janez Pavel II. podpisal apostolsko konstitucijo Fidei depositum (Ohranjati zaklad vere) za objavo Katekizma katoliške Cerkve, sestavljenega po smernicah drugega vatikanskega koncila. Kako je prišlo do tega dragocenega dela in kakšna je njegova vsebina, povzemam po omenjeni konstituciji. Papež pove, da je leta 1985, ob dvajsetletnici sklepa koncila, sklical izredno zasedanje škofovske sinode. Ob tej priložnosti so mu sinodalni očetje posredovali željo mnogih, naj se sestavi katekizem ali kompendij (povzetek) celotnega katoliškega nauka. »Že ob sklepu sinode sem si osvojil to željo, ker sem bil mnenja, da popolnoma ustreza resnični potrebi vesoljne Cerkve in delnih Cerkva.« Ustanovljena je bila posebna komisija, ki ji je predsedoval kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež Benedikt XVI., in redakcijski odbor. K sodelovanju so pritegnili vse katoliške škofe, škofovske konference, teološke in katehetske institute.
Katekizem katoliške Cerkve (KKC), ki ga je papež Janez Pavel II. potrdil 25. junija 1992, ima štiri dele, ki so med seboj povezani. V prvem najdemo razlago veroizpovedi katoliške Cerkve; skrivnost vere obhajamo v liturgičnih dejanjih, kjer se nam priobčuje (drugi del); navzoča je, da bi razsvetljevala in vzdrževala božje otroke v njihovi dejavnosti (tretji del); utemeljuje našo molitev, katere prednostni izraz je ‘očenaš’, in vzpostavlja predmet naše prosilne in hvalne molitve ter naše priprošnje (četrti del).

S. Čuk, Pred 50 leti se je začel drugi vatikanski koncil: Priloga, v: Ognjišče 10 (2012), 68-75.