23. maj

LETA 1707 ROJEN CARL LINNE

23 05 1707-Carl-LinneŠVEDSKI BOTANIK, ZDRAVNIK IN ZOOLOG († 1778)

Ustanovitelj in prvi predsednik švedske akademije znanosti in prirodoslovnega muzeja, je uredil celoten sistem rastlinstva in živalstva in vpeljal tudi način dvojnega poimenovanja (binarne nomenklature) v botaniki in zoologiji, kakršnega poznamo še danes. Živa bitja je razporedil po medsebojni podobnosti. Njegovo najbolj znano delo je Systema naturae.

 

LETA 1722 ROJEN ANTON CEBEJ

23 05 1722-Anton-CebejBAROČNI SLIKAR († PO LETU 1774)

Leta 1768 se je s ponosom podpisal na steno cerkve sv. Petra v Dobravljah pri Ajdovščini neki domači umetnik, ki pa je pomemben za vso slovensko baročno slikarstvo: "PER ANTONIUM ZEBEY PICTOREM LABACEN: HAYDOVIAE NATUM" »(Naslikal) Anton Cebej, ljubljanski slikar, rojen v Ajdovščini.« Poudaril je tako pripadnost ljubljanskemu umetnostnemu krogu kot ajdovsko rojaštvo. Cebej se je namreč rodil leta 1722 v Šturjah ('kranjskem' delu Ajdovščine na levem bregu Hublja); prava oblika njegovega priimka se je najbrž glasila 'Čibej', ta priimek je tod še dandanes živ. Sicer pa o umetnikovem življenju zelo malo vemo. Noben zapisek ne pove, kje se je izučil slikarstva. Morda mu je prve nauke vcepil kak goriški slikar? Vsaj leta 1750, če ne že prej, je Cebeja pritegnila slava ljubljanskega mesta, ki je bilo tedaj prava 'prestolnica' slovenskega baroka. Z vipavskim mojstrom se je torej v Ljubljani naselil tretji od velike četverice kranjskih baročnih slikarjev. Živel pa je menda bolj sam zase; ni se vključil v umetniški ceh in tudi o kakšni ženitvi ne vemo ničesar. In kje je umrl? Nobena mrliška knjiga še ni tega razkrila, vsekakor pa je zapustil svet leta 1774 ali 1775.

... več o njem v rubriki Veliki slovenski cerkveni slikarji 05_1980

 

LETA 1874 UMRL JURIJ FLAJŠMAN

23 05 1874-Jurij-FlajsmanSKLADATELJ IN NARODNI BUDITELJ (* 1818)

Rojen v Beričevem pri Ljubljani, bil je zelo nadarjen, zanimala ga je tudi glasba in že pri štirinajstih je igral na orgle. Študiral je na ljubljanski realki, postal učitelj (poučeval na Vrhniki), hkrati je v Ljubljani na učiteljišču študiral tudi glasbo. Takrat je bilo (po revoluciji 1848) v Ljubljani še malo narodno zavednih slovenskih izobražencev, slovenska kultura se je rojevala in Flajšman, ki je bil vzgojen v zavednega slovenskega rodoljuba, je razumel znamenja časa: začel je orati ledino tudi na glasbenem področju. Dotlej je bila živa le narodna pesem in prepričan je bil, da morajo ljudje glasbo vzljubiti in razumeti. Zato je začel umetno pesem ustvarjati kot nadaljevanje ljudske, in ljudje so imeli radi predvsem viže, ki so šle v uho. Tako je ustvaril nekaj pesmi, ki so danes ponarodele (En starček je živel, Kranjski fantje, Od železne ceste, Prešernova Lunca sije ...). V Ljubljani je ustanovil Čitalniški pevski zbor in štiri leta izdajal Slovensko gerlico in v njej objavljal šolske pesmi in zdravice ...

 

LETA 1892 ROJEN FRAN LIPAH

23 05 1892-Fran-LipahIGRALEC, REŽISER, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1952)

Najbolj znano delo Frana Lipaha je tridejanka Kralj Matija Gubec (1916). Kot vojna prispodoba je delo zaradi cenzure izšlo samo v odlomkih. Ta drama je pogumna izpoved mladega rodu, ki teži po svobodi. Ljudski odri so radi uprizarjali njegovo veseloigro Glavni dobitek (1930). Pisal je tudi gledališke ocene in o začetkih slovenskega filma.

 

LETA 1898 ROJEN VALTER BOHINEC

23 05 1898-Valter-BohinecGEOGRAF IN KARTOGRAF († 1984)

Rodil se je v Voloskem pri Opatiji, po študiju na Dunaju, v Zagrebu in Neaplju je bil geografije na ljubljanski univerzi (1921). Nekaj časa je bil srednješolski profesor, zatem pa višji znanstveni sodelavec grafičnega in kartografskega oddelka NUK. Z I. Selanom in F. Planino je pripravil več zemljevidov Slovenije in priredil več atlasov. Prve povojne generacije so se učile zemljepisa po njegovem učbeniku Obči zemljepis za višje razrede srednjih šol (1951).

 

LETA 1906 UMRL HENRIK IBSEN

23 05 1906-Henrik-IbsenNORVEŠKI DRAMATIK, OČE SODOBNE DRAMATIKE (* 1828)

Rodil se je v družini propadlega trgovca v mestu Skien na jugu Norveške, pri šestnajstih letih postal lekarnarski pomočnik, pozneje pa se je začel ukvarjati s pisanjem, najprej je bil v službi v gledališču mesta Bergen, po letu 1857 pa je umetniški vodja Norveškega gledališča v Oslu. Ko je to propadlo, se je Ibsen podal na svojo 27 let dolgo nomadsko pot po Evropi: največ časa je preživel v Italiji in Nemčiji, od koder se je šele na stara leta vrnil v domovino. Ibsen je največji norveški dramatik in najpomembnejši evropski dramatik v drugi polovici 19. stoletja. Najbolj znan je po delih: Peer Gynt, Stebri družbe, Nora, Strahovi, Divja račka in Heda Gabler.

njegove misli:

Denar nam nudi hrano, a ne apetita; zdravilo, a ne zdravja; poznanstvo, a ne prijateljstva; dnevne užitke, a ne miru in zadovoljstva.

Kaj je človekova prva dolžnost? Odgovor je kratek: da je zvest sam sebi.

Moški naj nikdar ne obleče najboljših hlač, kadar gre v boj za svobodo in resnico.

Ne moremo govoriti o ljubezni do vseh, dokler nismo ljubili enega človeka.

Divja ptica noče nikoli živeti v kletki.

Družba je podobna ladji, vsi morajo biti pripravljeni, da prevzamejo krmilo.

Večina se v glavnem moti, manjšina ima le redko prav.

Tisti, ki ne skrbijo za svoje zdravje bi lahko imeli vsaj toliko dostojanstva, da bi takoj legli v grob.

Duh resnice in duh svobode - to sta stebra družbe.

 

LETA 1920 UMRL SVETOZAR BOROJEVIĆ VON BOJNA

23 05 1920 Svetozar BorojevicAVSTRO-OGRSKI MARŠAL, NAJUSPEŠNEJŠI POVELJNIK A-O VOJSKE V PRVI SVETOVNI VOJNI (* 1856)

Leta 1913 je postal general in se odlikoval v bojih na V fronti, leta 1915 pa je v Ljubljani prevzel poveljstvo 5. armade, s katero se je v enajstih bitkah uspešno boril na soški fronti. Avgusta 1917 je sodeloval v nemško-avstrijski ofenzivi, ki je italijansko vojsko potisnila do reke Piave. Uveljavil je taktiko aktivne obrambe, pri kateri so bili najpomembnejši nasprotni napadi manjših enot.

 

LETA 1937 UMRL IVAN PRIJATELJ

23 05 1937-Ivan-PrijateljLITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST IN PREVAJALEC (* 1875)

Sin krošnjarja in suhorobarja iz Ribniške doline. Študiral slavistiko in klasično filologijo, dobro je poznal rusko književnost, v Moskvi je nekaj časa tudi študiral. Veliko je potoval po svetu, na začetku stoletja je dobil službo v Dvorni knjižnici na Dunaju, po letu 1919 pa se je zaposlil kot redni profesor zgodovine novejšega slovenskega slovstva in zgodovine slovanskih literatur na ljubljanski univerzi. Nekaj časa je bil tudi dekan Filozofske fakultete. Z vidika literarne vede je pomemben zaradi svoje prve celovite zasnove literarne znanosti na Slovenskem. Poleg slovenske literature in jezika mu je bila pri srcu najbolj ruska literatura, iz katere je prevedel precej stvari, še važnejše delo pa je opravil v svojih esejih o Puškinu, Gogolju, Tolstoju, Dostojevskem, Čehovu, Gorkem itd., Njegovo glavno stremljenje je bilo ustvariti most med evropskim in našim literarnim dogajanjem ... »Literatura je poslednji izraz duševnosti kakega naroda na najvišji stopnji njegovega razvitka, na kateri prihaja narod do popolne svoje samozavesti v osebah svojih izbrancev – leposlovnih umetnikov. Njeni umotvori niso več slučajni pojavi, ampak se vrste v organični, živi razvojni zvezi, ki jo tvorijo med sabo proizvod, avtor in njega narod. Na to stopnjo slovstva uvrščamo predvsem in v prvi vrsti leposlovne umetnike, ki kot osebnosti, došle do svoje narodne samozavesti, trajno žive, gibljejo in zanimajo družbo.« To je odlomek iz spisa Literarna zgodovina, s katerim je literarni zgodovinar dr. Ivan Prijatelj leta 1919 začel svoja predavanja na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je bil prvi redni profesor novejše slovenske in slovanskih literatur. Ivan Prijatelj velja ne le za preroditelja našega literarnega zgodovinopisja, ampak tudi za pravega utemeljitelja našega modernega kulturnega raziskovanja.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 1

njegove misli:

- Veliki ljudje svoje napake priznavajo. V tem je ravno njihova veličina.

- Skromnost je v nasprotju z velikim - in vendar so vsi veliki ljudje skromni.

- Lepota je nad resnico.

 

 

LETA 1941 UMRL SLAVKO OSTERC

23 05 1941-Slavko-OstercSKLADATELJ (TUDI RELIGIOZNI) IN GLASBENI PEDAGOG (* 1895)

Od številnih del Slavka Osterca, ki je kot skladatelj spadal v hipermoderno strujo in je bil močna umetniška osebnost, je verjetno najbolj znana njegova opera Krst pri Savici (1921). Pisal je predvsem svetne skladbe, ima pa tudi nekaj religioznih, kot Oče naš, kompozicijo za mešani zbor z modernim občutjem na besedilo Rajka Nahtigala.

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

V Božjem načrtu je vsak človek poklican k razvoju, zakaj vsako življenje je klic. Ob rojstvu je vsem dan v kali skupek zmožnosti in lastnosti, s katerimi moramo roditi sadove.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 4. Julij 2020
Na vrh