Postni izziv: krepimo odnose v živo!

V čast mi je, da smem spremljati utrip tolikih mladih v njihovem mladostnem doživljanju – v razbiranju tega, kar je vredno in pomembno za naše življenje. Posebej pomenljiva so mi tista mladostna spoznanja, ki so pridobljena v/po preizkušnjah bivanja. Lahko je v lagodju surfati po sanjskih predstavah, ki jih projicirajo v mozeg naše želje in strastna hotenja, a takšna sanjarjenja imajo le kratek let, zaletijo se v realnost ...
»Za postni izziv, katere spremembe se ti zdijo za vas mlade najbolj potrebne?« sem povprašal Simono, ki je lani kot devetošolka prebolela raka. Vem, da se je v tem času soočila z bistvenimi vprašanji našega zemeljskega popotovanja.

»V odgovor ti povem sanje. V času bolezni sem v njih prišla do pomembnega spoznanja,« je rekla in potem pripovedovala: »Ob meni je bil nekdo v blagi svetlobi. Mislim, da je bil moj angel varuh. Ves ljubeč, kot najboljši prijatelj, se je sklonil k meni in rekel: "Da se ne boš prestrašila ... Kar boš videla ni za smrt, pač pa, da ti bo dobro živeti." In potem sva, kakor prodrla, v veliko pogrebno dvorano. Stopila sva na mesto, kjer bi moralo biti moje telo. Prestrašila sem se. Angel me je ponovno opomnil: "Ne boj se! Kar zreš je le zato, da pridobiš spoznanje in se povrneš v življenje." In bilo mi je dano vedeti, da je v poslovilni dvorani natanko 1548 sedežev – prav toliko, kot sem imela prijateljev na facebooku, preden sem odšla v bolnišnico. Vsi stoli so bili prazni. V duši me je zajela globoka tesnoba in angel je izrekel vprašanje, ki se je zastavilo tudi meni: "Kje so? Kje so prijatelji?" Za hip je v besedah zastal, da je še bolj pomenljivo dodal: "Kje so prijatelji, ki to ne morejo biti ..." In potem ... spominjam se besed angela: "Naj odmre, kar mora umreti, da bo dovolj moči za to, kar je vredno živeti." Takrat sem zaznala dotik. Mislila sem, da v snu, a me je nekdo dramil k zavesti. Odprla sem oči in videla Jureta in Špelo, ki sta stala ob meni in se smehljala. – In sem doživela uvid: Prijatelji na dotik so tisti, ki jih potrebuješ v tem, kar doživljaš. Redki so in zato toliko bolj dragoceni v našem življenju!«
Čeprav sem vedel, sem povprašal Simono, da bi izostrila misel: »Torej, kaj naj napišem?«
»Predlagaj, da se v postu odvrnemo od navideznih prijateljev, da bomo imeli več časa za stik – za prijateljevanje v živo!«
Če razmišljaš, čemu bi se za postni trening odpovedal, postavljam predte predlog Simone. Odvrni se od tega, kar te odtujuje od tistih vsebin in bližin, ki krepijo moči za življenje. Ne pozabi: Bog želi, da si srečen! Sreča pa se prebuja le v srečevanjih v živo (elektronska druženja, ti sicer izpolnijo/ukradejo čas, potem pa te pahnejo v notranjo praznino). Srečanje, ki je živi stik, okrepi in dodaja moči, pa naj bo to z Bogom (ob molitvi tudi na dotik v evharistiji!), s človekom in stvarstvom. Izkoristimo postni čas za to, kar nas krepi in nam dodaja moči za življenje!

K. Gržan, Na začetku - kolumna, Ognjišče 3 (2014), 3.