Mož na drevesu

Zlezel je na drevo in čakal.
A kaj kmalu se je sam sebi zazdel neizmerno smešen! Kaj vendar počne? Odrasel moški na drevesu! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda?! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda in ga vpraša kaj počne?! Odrasel moški na drevesu! Kaj bo odgovoril? Da se mu je zahotelo smokev, pa je splezal v krošnjo, da si jih natrga?! Kdo mu bo verjel?! Obtožili ga bodo kraje! “Tat! Tat! Primite tatu!” bodo kričali za njim, ko bo bežal, ali pa: “Norec! Norec! Glejte, norca!” Saj, kdo pa v tem letnem času trga nezrele in zelene smokve! Ravno tako bi lahko rekel, da nabira grozdje!
Le kaj je mislil!?
Pa, saj ve: sploh ni mislil! Le zlezel je na drevo in čakal.
Kajti vedel je, da mora priti tod mimo!
Slišal je namreč, da prihaja v mesto. Mesto je resda veliko in ima veliko ulic, a tudi največje mesto ima le eno glavno ulico. In slavni ljudje vkorakajo v mesto po sredini glavne ulice. Kot generali. Kot vojskovodje. Kot zmagovalci. Kot osvajalci. Torej mora priti tod mimo!

Ko je tako sedel v krošnji drevesa ob glavni ulici ... in čakal ..., je premišljeval, ali ulica postane glavna, ko se po njej sprehodi nekdo slaven: general, vojskovodja, zmagovalec, osvajalec ... ali morda človek postane slaven, ko se kot general, vojskovodja, zmagovalec, osvajalec sprehodi po sredi glavne ulice?

Sedél je na drevesu in premišljeval.
Ko je zjutraj vstal iz postelje, mu na kraj pameti ni padlo, da se bo dan zasukal v tako nenavadno smer. Čakale so ga običajne obveznosti. Delo. Služba. Dolgčas. Redki so bili trenutki, ko je užival v svojem delu. Nikoli ga ni opravljal z radostjo ali ljubeznijo. Pri svojem delu je moral biti grób, surov in krut. Bili so sicer dnevi, ko je užival v krutosti, a je užival zgolj zato, ker je sovražil svoje delo. Svoj poklic. Svoje življenje. Bili so dnevi, ko je sovražil samega sebe. Bili so dnevi, ko je sovražil ljudi, zaradi katerih je moral opravljati svoje delo, ki ga je sovražil. In zato je bil krut z njimi. In je užival v krutosti. Kakšna bedna služba! Kakšno bedno življenje: grobo in surovo. Brez radosti in ljubezni! En sam vsakdan.
A ko je potem stopil iz hiše, in videl, da se ljudje zbirajo ob cesti, je takoj vedel, kaj se dogaja in koga pričakujejo.
Kajti tudi on ga je pričakoval. Že nekaj dni. Vse življenje, morda ...
Želel ga je videti. Zato je zlezel na drevo: Da bi ga videl. In da bi pri tem ostal neviden. Nezapažen.

Ni bilo najbolj udobno sedeti na veji, vendar ni pomnil, kdaj mu je bilo nazadnje tako prijetno. Bingljal je z nogami po zraku, z eno roko se je naslanjal na deblo, z drugo pa si je zakrival oči in čelo, kajti sonce je pripekalo skozi liste krošnje. Mižal je ... in se po dolgem, res dolgem času spet čutil živega. Kot da mu je sonce ogrelo kri in jo pognalo skozi njegovo hladno, ledeno srce. Kot da je sonce pregnalo sence. In sovraštvo.
Smešno. Kako malo je potrebno, da človek pozabi na vsakdanje skrbi: le na drevo mora splezati. Dvigniti noge od tal in se stegniti proti nebu. Zakaj je potreboval toliko časa, da je splezal na drevo? Zakaj je sploh splezal na drevo? Kaj sploh počne tu, na drevesu? Odrasel moški! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda?! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda in ga vpraša, kaj počne?! Odrasel moški na drevesu! Kaj bo odgovoril?
Hotel je že splezati z drevesa, a takrat se je po glavni ulici približala množica.

Obsedel je na veji in tehtal svoje možnosti.
Lahko se hitro spusti po deblu na tla in nihče ga ne bo opazil. Ljudje so še daleč in vse oči so uprte v tistega, ki ga tudi sam čaka. Stekel bo domov in živel kot je živel prej: grobo, surovo in kruto. Živel bo, kot je navajen in kot so ga ljudje navajeni. Nobenih presenečenj, nobenih preobratov. Sovražil bo svoje delo, sovražil ljudi, ljudje pa mu bodo vračali sovraštvo. Oko za oko in zob za zob. Kot je bilo v začetku, tako zdaj in vselej. In vekomaj.
Lahko se povzpne višje v krošnjo. Res ni prav gosta, a vse oči so uprte v tistega, ki prihaja in ki ga tudi sam čaka. Malo verjetno je, da ga bo kdo opazil. Zviška bo lahko opazoval dogajanje. Videl bo, ne da bi ga videli. In ko bo odšel mimo, bo vse kot prej. Vsakdan. Delo. Dolgčas. Služba. Oko za oko in zob za zob. Kot je bilo v začetku, tako zdaj in vselej. In vekomaj.
Lahko ostane, kjer je. Vse oči so uprte v tistega, ki gre mimo in ki ga tudi sam čaka. Nihče ne upira pogleda k nebu.
Razen tistega, ki ga čaka.
In ni šel mimo.
Ustavil se je pod drevesom, pogledal gor in mu rekel: »Hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši!«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.