Vdova

Zjutraj jo je še objel, tako kot je to storil vsako jutro.
Pobožal je otroka, ki je še spal v postelji, kot je to storil vsako jutro.
Nato je odšel ... kot vsako jutro.
Bil je zidar in v njegovih močnih rokah ... v njegovem objemu ... se je čutila popolnoma varno. Njegove dlani so bile zaradi dela grobe, hrapave ... koža na njih trda in razpokana ... pa vendar: kadar se je je dotaknil, jo pobožal ... kadar je v svoje velike dlani ujel njen drobni obraz in jo poljubil ... je drhtela od neizmerne nežnosti.
Ljubila ga je.
V njenem srcu ni bilo dvoma, nevere, sence ...
Bila je srečna.
A tisto jutro je odšel ... in se ni več vrnil.

cusin kolumna 2018Stolp, ki so ga zidali, se je zrušil in pod seboj pokopal svoje graditelje. Osemnajst zidarjev. Osemnajst mož. Osemnajst trupel. Za seboj so pustili ruševine: žene in otroke, matere in očete, sestre in brate, sosede in prijatelje ... Čudna je bila tišina. Brez joka. Skorajda brez solz. Mali otroci niso niti vedeli, kaj se godi, starejši pa niso vedeli, kaj naj sploh čutijo ... kako naj čutijo, kar čutijo ... Očetje so se v hipu postarali, starci postali še starejši, v nemi jezi so pljuvali po tleh in nemočno obračali oči k nebu. Žene in matere pa so se gledale ... in tehtale ..., katera bolečina je večja. Kaj bolj boli: pokopati moža ali pokopati otroka? Vsaka zase je vedela odgovor, usta pa so ostala nema.
V kamnite grobove so položili polomljena, razbita, ranjena in zmaličena telesa svojih ljubljenih, a njihova polomljena, razbita, ranjena in zmaličena srca so postala kot kamen. Kot grob.
Vrnila se je domov in objela sina. Od tega dne je živela le še za sina. Ljubila ga je. Preveč. Ker je v njem ljubila oba: njega, ki ga je izgubila in njega, ki ji je še ostal.
Ljubila je. A v srce, ki prej ni poznalo dvoma, nevere in sence, se je naselil dvom. In nevera. In tema. Srce je bilo grob in v prsih je bila praznina. Praznina, ki jo je včasih napolnila s spomini nanj. Spominjala se je objemov, dotikov, pogovorov in molka. Spominjala se je korakov in preležanih trenutkov. Spominjala se je strasti in prepirov. Spominjala se je oči ... Njegovih oči, ko je prvič ujela njegov pogled! Njegovih oči v poročni noči! Njegovih oči, ko mu je povedala, da je noseča! Njegovih oči, ko je v naročju prvič držal sina! Njegovih oči za mizo ... pri vodnjaku ... ko se je vrnil z dela... Njegovih oči, ko se je na koncu dvorišča obrnil in ji pomahal v slovo ... kot vsako jutro. Le, da je bilo tisto jutro zadnje. Spominjala se je njegovih zaprtih oči, ko je ležal pred porušenim stolpom, skupaj s še sedemnajstimi ...
In se je praznina napolnila z jezo. Na krutega in neusmiljenega Boga. Na usodo.
Potem je prišla tesnoba. In ostala dolgo. Ni več spala. Ni si upala spati. Ni si upala zatisniti očesa. Kajti, ko je zaprla oči, je tesnoba sprožila svoje lepljive lovke, jo objela in vlekla ... nekam na drugo stran ... kamor si je želela: k njemu! A je morala ostati! Zaradi sina. Ki ga je ljubila. Zato ni spala. Ni zatisnila očesa. Gledala je njega, v katerem je ljubila oba!Praznino v prsih pa je počasi, iz leta v leto, iz meseca v mesec, iz dneva v dan in iz noči v noč ... iz ure v uro in iz trenutka v trenutek ... vse bolj polnil strah. In kar človek predolgo nosi v srcu, se spremeni v stvarnost. Zato živimo, kot živimo.

Bala se je, da bo izgubila še sina. In to se je zgodilo.
Vedno se je bala, da ji bo počilo srce, če se bo to zgodilo. A ji ni. Kako naj poči nekaj, česar ni? Kako naj se razpoči ta ogromna skala, zavaljena h grobu njenega srca?
Ko pa so sina položili na nosila in ga odnesli iz hiše, se je zlomila ... in zajokala. Jokala je, ko so ga nesli čez dvorišče. Jokala je, ko so ga nesli po ulicah. Jokala je, ko so zavili iz mesta. Jokala je, ko je k nosilom pristopil Jezus in zaustavil sprevod. Zaustavil solze. V svoje mlade dlani je ujel njen postarani obraz ... in jo pogledal. V Njegovih očeh je uzrla vse svoje spomine. Uzrla je objeme, dotike, pogovore in molk. Uzrla korake in preležane trenutke. Uzrla je strast in prepire. Uzrla je svojo jezo, tesnobo in strah. Uzrla je svoje življenje. Uzrla je ljubezen.
Uzrla je Očeta, ki je eno s Sinom. Uzrla Očeta, ki daruje Sina. Uzrla je grob in skalo zavaljeno h grobu. Uzrla odvaljeno skalo in grob, napolnjen s svetlobo in ljubeznijo. Uzrla je oba, ki ju je izgubila: očeta in sina. Uzrla je Očeta in Sina.
Zaprla je oči. Po dolgem, dolgem času je zaprla oči. In slišala besede:
»Mladenič, rečem ti: Vstani!«
Odprla je oči in objela sina.
In v sinu ljubila njegovega očeta.
In v Sinu ljubila njegovega Očeta.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Zajemi vsak dan

Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo.

(Janez Zupet)
Torek, 11. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh