Jožef

Stal je pred votlino ... in čakal.
Zbiral je misli in pogum. Skušal je doumeti, kaj se dogaja, vendar zaman. A to ga ni ne čudilo ne plašilo. Ne več. Odkar se je v njegovem življenju pojavila Ona, se mu je to vse pogosteje dogajalo.
Bil je mizar. Tesar. Tudi zidar včasih, če je bilo treba. In preden se je lotil dela ali gradnje ali česarkoli, si je vedno pripravil načrt. Vsaj v glavi. Ali v srcu. Včasih pa je s tal pobral nekaj žagovine in jo razgrabil v površino, v katero je potem s prstom zarisoval vijuge in črke svojih razmišljanj in načrtov.
Tudi za svoje življenje je imel, vsaj v glavi in v srcu, pripravljen načrt: ljubeča žena, polna hiša otrok, zdravje, prijatelji in dobri sosedje ... mirno življenje in srečna starost ... Ni sicer vedel, kako in kdaj se bo vse to zgodilo, a ga to ni oviralo, da ne bi vse pogosteje v vsak kupček žagovine – preden bi ga pometel – risal vijuge srečnih mirnih časov, ki ga čakajo

.

Potem pa je v njegovo življenje vstopila Ona – prav dobesedno – skozi vrata mizarske delavnice ... Z njo pa je vstopil veter ... prepih ... ki je zavrtinčil žagovino in njegove načrte, tudi tiste v glavi in v srcu, da mu je vzelo dih! In ko je čez čas prišel k sebi – čeprav, kot je govoril čez leta, k sebi nikoli več ni prišel, ker je ostal pri njej – se mu je zdelo, da jo je prinesel veter. Veter, ki veje, koder hoče ... njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Zdelo se mu je celo – sploh kasneje, čez leta – da ukazuje vetru.
Ko je po nekaj mesecih zbral misli in pogum, ko se mu je zdelo, da je doumel, kaj se mu dogaja in si je končno spet upal pomesti ostanke žaganja na kup in je s tresočo roko in vznemirjenim srcem narisal par vijug, ki so, vsaj v njegovi glavi in srcu, pomenile zaroko, se je zopet pojavila na pragu. Veter, ki jo je seveda spremljal, mu je kot predrzen pobalin pihnil žagovino v obraz. Da odhaja k sorodnici, je rekla. »Potrebuje pomoč, kajti zanosila je, pa je že v letih, njen mož pa je ostal brez besed. Čisto dobesedno. Nem.« In je šla. In veter z njo. On pa je ostal. Z očmi, polnimi žagovine. In solz. Skoraj slep.
Ko se mu je povrnil vid ... ko je sorodnica rodila, njenemu možu pa se je povrnil dar govora ... ko se je Ona vrnila in jo je zagledal ... je obnemel! In si želel, da ne bi videl!
Ni čakal vetra! Sam je, besen in razočaran, razbrcal kup žagovine, ki ga je – med zbiranjem misli in poguma – skrbno pometel in začrtal v njem poroko in srečno prihodnost ter odvihral kot veter.
Bila je noseča!
Zaprl je delavnico, zaprl se je v svojo hišo in veter, ki veje, koder hoče, ni mogel do njega.
Slišal je njegov glas, ko se je zaganjal okrog vogalov in prek dvorišča – kasneje, čez leta, je rekel, da se mu je zdelo, da je veter jokal z njenim glasom – a ni odprl. Ne vetru ne Njej, ki je veter poslala in je vetru – vsaj tako se mu je kasneje, čez leta, zdelo – ukazovala.
Zbiral je misli. Zbiral je pogum, da bi storil, kar je od njega terjala zapoved. Zapoved je bila trda, zapisana v kamen, on pa pravičen in njegovo srce mehko kot les, ki ga je žagal. Ni razumel. Je pa slutil, da se dogaja nekaj, česar ni sposoben doumeti.
Ponoči je čisto malo odškrtnil polkna, da je lahko dihal ... čisto malo. In veter, ki veje, koder hoče, se mu je prikradel v sanje. Zagnal se je v kup žagovine, v katerega je v glavi in v srcu risal svoje načrte, in iz oblaka se je dvignil bleščeč Gospodov angel in mu razodel, kar je zgolj slutil in česar – kot je rekel kasneje, čez leta – nikoli ni čisto do konca doumel.
In zdaj je tu ... pred votlino. In čaka. Zbira misli in pogum.

Ko sta prispela v mesto, je bilo nebo prekrito z oblaki in vsa vrata zaprta. Veter, ki veje, koder hoče, je razpihal oblake, da se je pokazalo jasno nočno nebo ... vrat pa ni mogel odpreti. In tako sta prišla sem, do votline, nad katero so se – tako je povedal kasneje, čez leta – zgnetle prav vse zvezde neba in se je svetloba videla do kraja zemlje ... na drugi konec sveta. Le skozi zaprta vrata ni mogla svetloba ... kot tudi veter, ki veje, koder hoče, ne more.
Zbral je torej misli ... in pogum.
Vstopil je v votlino.
»Te kaj zebe?« jo je vprašal. »Zunaj piha.«
»Veter!« je rekla.
Prijel jo je za roko.
In pričelo se je Nedoumljivo!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.