Ali je res za vse kriva ‘korona’?

kristovic kolumna 2021Zadnje čase je v različnih medijih veliko prispevkov na temo duševnih stisk in duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Klinični centri, pišejo, že dolgo niso več kos izrednemu povečanju hospitalizacij. Beremo: »V zadnjem času sprejemajo samo otroke in mladostnike, ki si hočejo vzeti življenje. Teh je vse več. V UKC Maribor, kamor prihajajo predvsem mladi s Štajerskega in iz Prekmurja, so jih prejšnji mesec v urgentni ambulanti pregledali 246. To je 83 odstotkov več kot marca leta 2020, ko so jih pregledali 134.« Dr. Hojka Gregorič Kumperščak, pedopsihiatrinja v UKC Maribor, je povedala: »Otroci pripovedujejo, da se starši doma prepirajo in pretepajo, da mora posredovati policija. Nekatere smo čez velikonočne praznike vrnili domov, a so se zaradi nemogočih razmer predčasno vrnili v bolnišnico. Več je samomorilnih misli, poskusov samomora, odvisnosti od računalniških iger in motenj hranjenja.«
‘Koronakriza’ je postala zelo dobrodošel ‘grešni kozel’ za prav vse tegobe in težave, tako družbe kot posameznikov. Človek je nagnjen k temu, da krivca vedno išče v nečem ali nekom drugem. Zakaj? Zato, ker je lažje biti v vlogi nemočne žrtve, kot pa sprejeti osebno odgovornost za svoje vedenje, za svoje življenje in lastno (ne)delovanje. Lažje je ždeti križem rok in obtoževati vse in vsakogar okrog sebe.
Kar zadeva duševno zdravje otrok in mladostnikov, bomo osvetliti temeljne vzroke – na katere velikokrat pozabljamo. Na splošno duševne težave delimo na dva izvora: endogeni in psihogeni. Pri prvih gre za notranji ali biološki izvor (npr. shizofrenija, manična depresija; največkrat gre za dedni/genetski prenos). Psihogeni izvori pa so povezani z zunanjimi dejavniki, kar pomeni, da so neodvisni od bioloških dejavnikov in so povsem psihološkega izvora (npr. (ne)zdravi odnosi, (ne)urejeno družinsko okolje, (ne)osmišljeno življenje, (ne)zasvojenost, (ne)zdrav stil življenja, (ne)občutek ljubljenosti, varnosti, sprejetosti …). V tem zapisu imamo pred očmi psihogeno področje.
Zadnja raziskava NIJZ kaže, da je “89 odstotkov študentov depresivnih in anksioznih, več je zlorab alkohola in psihoaktivnih snovi”. »Vsak četrti študent razmišlja o samomoru.« »Vse več je raznih duševnih stisk, strahu, obupanosti, depresij, anksioznosti. To so dejstva, o katerih študentje dnevno poročajo.« Ob prebiranju tovrstnih izjav in ugotovitev se samo od sebe postavi vprašanje: Ali je res za vse to kriva ‘koronakriza’?
1. O vzročni povezavi med izpostavljenostjo zaslonom in duševnem zdravju je bilo govora v prejšnjih dveh zapisih. V času ‘koronakrize’ se je zaradi ‘on-line’ učnega procesa in predvsem zaradi vse manjšega nadzora in kontrole staršev zelo zaskrbljujoče povečala zasvojenost z zasloni. Poudariti je treba, da glavni vzrok ni uporaba tehnologije za delo in učni proces, ampak predvsem to, da mladostniki in otroci prosti čas (pa tudi čas med samim učnim procesom) preživljajo tako, da v svojih sobah ure in ure preživijo prikovani na zaslone, kar je škodljivo že za samo zdravje. Morali bi biti več zunaj v naravi, na zraku, se gibati v družbi staršev in svojcev, brati knjige … Bistvo problema je v tem, da starši nimajo nadzora. Otroci so zaradi njihovega permisivnega odnosa prepuščeni sami sebi. Mnogi otroci si iz zasvojenosti ne znajo pomagati, ker so ‘zasloni’ premočni, da bi se jim mogli upreti. Odgovoren starš bo vedno ravnal v dobro svojega otroka, čeprav otroku to ne bo vedno najljubše.
2. Po vrnitvi v šole je bilo v ospredju preverjanje znanja, kar je povsem smiselno in strokovno s strani šole. Za številne naj bi to predstavljalo “strahotne stiske” in “ogromen stres”. Če bi se šolarji in dijaki redno učili, preverjanje znanja seveda ne bi doživljali kot “strahoten stres”. Ker pa mnoge mladostnike v času učnega procesa starši prepuščajo samim sebi, ker “so že veliki”, ti ure in ure prebijejo med različnimi zasloni, na socialnih omrežjih … (tudi med neposrednim poukom), ki nimajo nobene povezave z učnim procesom. Ko bi moral šolar ali dijak pokazati nekaj (znanja) – vsi predpostavljajo da ga ima, ta pa ga v resnici nima, ker je goljufal – to soočenje povzroča velik stres.
3. Zaradi neodgovornosti in permisivnosti se tudi v tem obdobju soočamo z resnico. Morali bi jih vzgajati za samostojnost in odgovornost, privzgojiti bi jim morali delovne navade, ustvarjalnost, polno življenje ter pogumno soočanje z izzivi, ki jih prinaša življenje. Vzgojili pa smo jih za …?

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 11.

Zajemi vsak dan

Dostojanstvo vsakega človeka in njemu ustrezna poklicanost najdeta svoje odločilno merilo v povezanosti z Bogom. Marija je najpopolnejši izraz tega dostojanstva in te poklicanosti.

(sv. Janez Pavel II.)
Sobota, 15. Maj 2021
Na vrh