Umetnost življenja in teta Gerika

Teta Gerika je posebna oseba. Ena izmed njenih posebnosti je, da je, odkar se spomnim, nenehno obkrožena z otroki (svojimi, potem z vnuki, sedaj že s pravnuki). Kar vrejo k njej. Sedaj, ko nemočna in bolna leži na svoji postelji in bolezen, polnih devet desetletij življenja ter vse ostale starostne tegobe na njej puščajo vedno globlje in resnejše sledi, je ta obkroženost ostala enaka, verjetno še večja, intenzivnejša in bolj poduhovljena. Ta ljubeča povezanost še zdaleč ni nekaj samoumevnega. Po končanem študiju sem sedem mesecev živel v Torinu, kjer sem kot prostovoljec delal v bolnišnici na onkološkem oddelku zadnjega stadija. Tam sem opazil zanimiv ‘pojav’: nekateri bolniki so bili ves čas obkroženi z otroki, vnuki, znanci …, k drugim pa skorajda nikoli ni bilo koga na obisk. Marsikdaj sem slišal kritiko v smislu, le kakšni so ti otroci, da nikoli ne pridejo na obisk, in kako trdosrčne vnuke mora imeti ta babica, da se nikoli ne prikažejo. Meni pa so se takrat postavljala druga vprašanja: kakšna je bila ta oseba v življenju, v kakšnih odnosih je bila s svojimi najbližjimi in prijatelji, znanci, kakšna je bila kot osebnost, kako je živela svoje življenje, za kaj je porabljala svoj čas …, da sedaj ni nikogar na obisk? Gotovo stvari niso črno-bele, ampak je vedno treba upoštevati obe plati.
Pri teti Geriki ni nobenih dvomov. Njena širokogrudnost, dišeča kuhinja, neumorna ljubeznivost, prijaznost, milina, vedno odprt objem in na stežaj odprta vhodna vrata – le kdo bi se lahko uprl tej najmočnejši sili na svetu? Sili, za katero Biblija pravi, da je močnejša od smrti. Postaviti Ljubezen za središče, izvir in cilj svojega življenja je prav gotovo vrhunec umetnosti življenja in največji intelektualni dosežek človeškega uma. To seveda ni stvar znanstvenih raziskav in laskave izobrazbe, ampak predvsem srca oz. umetnosti življenja. Tega so se misleci zavedali že tisočletja nazaj, ko je filozofiji še šlo za način življenja, za smisel življenja, za tisto, kar je v življenju res bistveno ter kar zares šteje. Znane so Sokratove besede: »Prijatelj moj ljubi, Atenec si, meščan največjega, po znanosti in moči najslavnejšega mesta na svetu, pa te ni sram, da se pehaš samo za tem, kako bi si pridobil čim več denarja pa slave in časti, na sprevidevnost in resnico in spopolnitev duše pa niti v sanjah ne misliš?«
Problematika sodobnega človeka niso potlačene frustracije in različne zavrtosti kot v Freudovem času, tudi ne pomanjkanje materialnih dobrin in nepredelane travme ter druge psihološke neidealnosti, kot jih mnogi želijo prikazati. Srčika problema je postalo življenje samo – kako živeti, za kaj živeti, kaj je smisel življenja? Naloga in poslanstvo sveta odraslih je prav v tem, da na mlade prenese odgovore na ta temeljna bivanjska vprašanja. Vendar ne gre za ‘pametovanje’, ne gre za ‘nauk’, ki bi ga bilo treba mlademu človeku vliti v glavo in mu dopovedati to in ono. Gre za življenje, gre za to, da mladim svet odraslih (mama, oče, babica, dedek, učitelj, duhovnik …) pokaže, kako je treba živeti. Da živijo to, kar učijo, in da bo njihovo življenje samo od sebe učilo mlade umetnosti življenja – naučiti jih je treba smiselno živeti. Prav to nam očitno gre najtežje. Praktično se na vseh temeljnih področjih mučimo – npr. v družini, v medsebojnih odnosih, vzgoji, izobraževanju, veri in verouku. Zakaj je npr. na področju vzgoje in izobraževanja danes toliko težav, toliko zatikanja, toliko psihodram? Kljub temu da se vsi zavedamo, da je to najpomembnejše in najbistvenejše za prihodnost tako posameznika kot naroda. Ali pa na verskem področju (pomanjkanje duhovnikov, po birmi se večina mladih oddalji od Cerkve, cerkve so prazne ipd.) … Ko vera postane kulturni običaj, to ni več vera, temveč običaj/navada. Ko vera postane moralna norma, nauk, nekaj, kar se naučiš, se potem, ko se enkrat naučiš, tega ne učiš več ponovno. Ko moji študenti pri meni opravijo izpit, se na moja predavanja in izpite nikoli več ne vrnejo. Vera pa seveda ni osvojeno znanje ali izpit (birma), ampak je drugačno življenje. Gre za drug (nov) način življenja.
Mladi danes globoko hrepenijo po očetih, na katere so lahko ponosni in ki jim predstavljajo kompas smisla ter moralno avtoriteto. Mladi danes hrepenijo po pozitivnih likih, po vzorih, po idealih, po nekom, ki bo v njih znal vzbuditi radost življenja. Hrepenijo po “tetah Gerikah”, od katerih bodo lahko srkali modrosti življenja, prevzeli umetnost življenja in se naučili ljubiti.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 11.