SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Sreča – najbolj prodajana znamka vseh časov
Sodobni človek je nenehno na poti mrzličnega lovljenja in preganjanja sreče. V Ameriki so »pop psihologi« in marketingarji že desetletja nazaj ugotovili, da so najbolj prodajane knjige tiste, ki obljubljajo srečo. Knjige, ki dajejo nasvete in ponujajo čarobne rešitve, kako postati in biti srečen – predvsem v smislu, če boste naredili to in to, boste postali resnično srečen človek –, se prodajajo kot vroče žemljice. Bestsellerji na zalogo. Zaradi notranje praznine, občutja življenjskega nesmisla, banalnega življenja in nezadovoljstva s samim seboj mnogi hlastajo za raznoraznimi behaviorističnimi in newagevskimi odrešujočimi nasveti ter rešitvami. Skoraj vsaka knjigarna ima posebno polico ali oddelek knjig za samopomoč, za najdenje samega sebe, za ukvarjanje s samim seboj, za pozitivno mišljenje, za najdenje sreče ipd.
- »Glancamo fasade, srečni menjujemo avte in telefone, čakamo na petke in penzijo. Notri pa nič; kot tolste kure smo občepeli v individualizmu, kjer vsak zase išče svojo osebno srečo.« »Glancamo fasade, srečni menjujemo avte in telefone, čakamo na petke in penzijo. Notri pa nič; kot tolste kure smo občepeli v individualizmu, kjer vsak zase išče svojo osebno srečo.« (Tomo Križnar)
Ob vsem tem ‘pehanju’ za srečo pa se dogaja svojevrsten paradoks – paradoks srečnosti. Bolj kot si človek prizadeva uživati in biti srečen, bolj se mu ta občutja izmikajo. Zato se nenehno vrti v začaranem krogu, v branju vedno novih knjig in izvajanju vedno novih tehnik in instant rešitev, kako bi postal srečen. Ti posamezniki ne uvidijo zavestne manipulacije, ki je v zavajajočem prikazovanju srečnosti – ta sreča namreč ni logično dejstvo ali realna pojavnost, ampak zgolj psihološki izdelek ali namišljeni konstrukt, ki ga spretni zaslužkarji ponujajo sreče žejnim množicam. Posameznik se znajde v povratni zanki (“rat race”), bolj direktno kot hoče do sreče in užitka (sreča zaradi sreče, notranji mir zaradi notranjega miru, užitek zaradi užitka …), bolj se to lovljeno stanje oddaljuje in odmika. Čeprav se vedno bolj ukvarja s sabo, se paradoksalno počuti vedno bolj odtujenega od sebe in od drugih ter notranje prazni, nepotešeni.
Samo po sebi seveda ni nič narobe, da si človek vzame trenutek zase, premisli o sebi in svojem življenju, se umiri in pride v stik s svojimi čutenji. Ravno obratno, treba se je vsake toliko ustaviti in odložiti zaslone, izklopiti naprave, iti v naravo, se nadihati svežega zraka, narediti revizijo lastnega življenja in odnosov ter pogledati proti nebu. Nevarnost je v tem, da vse to ukvarjanje s seboj hitro zdrsne v nekakšen egocentrizem, v pretirano samoanaliziranje, v pretirano ukvarjanje s seboj in svojimi čutenji – da bom JAZ srečen, da bom JAZ miren, da bom JAZ užival ipd. Nobena tehnika ni sama po sebi slaba, je pa na mestu vprašanje, ali je vsaka tehnika pristna in koristna. Merilo je samo eno: Ali me vse to vodi h konkretnemu človeku, k večji ljubezni, v delo, v življenje, v konkretne odnose, ali pa je ravno obratno in me to usmerja v nekakšno individualno zazrtost v lasten popek?
Frankl pravi, da je občutje življenjske smiselnosti najpomembnejši kriterij človekove sreče in zadovoljstva z življenjem. Pomeni, da sreče človek ne bo našel v kopanju po sebi, ampak je pristna sreča vedno stranski produkt posameznikovega načina življenja, njegovega dela, odločitev, odnosov, notranje naravnanosti na dane situacije in ljudi ter predvsem ljubezni. Na kratko – sreča je posledica pravilnega načina življenja. Svojim študentom večkrat rečem, da se bodo našli takrat, ko se bodo nehali iskati, ko se bodo nečemu ali nekomu posvetili. Ko se bodo usmerili v nekaj in se ukvarjali z nečim/nekom, kar/kdor niso oni sami. Človek se najde šele takrat, ko “se izgubi”, ali kot pravi naš Pavček: »Sreča ni v glavi in ne v daljavi, / ne pod palcem skrit zaklad. / sreča je, ko se delo dobro opravi. / In ko imaš nekoga rad.«
KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 11.
