Pomembnost vztrajnosti za življenje

Ena najpomembnejših osebnostnih lastnosti je vztrajnost. Brez nje se v življenju ne da doseči ničesar pomembnega in vrednega. Je tista “magična formula” za dosego uspehov na kateremkoli področju – kariera, družina, vzgoja, kakovostni odnosi, zadovoljstvo s sabo, osmišljeno življenje, zaupanje v svoje sposobnosti, uspešno dokončanje študija … SSKJ opredeljuje, da je vztrajen tisti, ki “ki kljub težavnosti, nasprotovanju ne preneha opravljati svojega dela, dejavnosti; ki kljub nasprotovanju ohranja svojo voljo, svoje stališče; ki kljub težavnosti, nasprotovanju traja še naprej”. Precejšnje obdobje življenja sem posvetil športu (bil sem kategoriziran kot vrhunski športnik discipline kikboks in član slovenske reprezentance z dosežki na svetovni ravni – svetovna prvenstva, svetovni pokali, odprta mednarodna prvenstva … –, po zaključeni tekmovalni karieri pa sem postal trener mariborskega kluba). Če bi me kdo vprašal, kaj je osnovno in najpomembnejše za dosego vrhunskih rezultatov, bi brez pomisleka odgovoril: »Najpomembnejše je vztrajati. Vztrajati. In še enkrat – vztrajati. Kljub neuspehu, kljub porazom, kljub nemotiviranosti, kljub žalosti, prizadetosti, razočaranju, občutku krivice …« Ali kot pravi Seneka: »Tudi po slabi žetvi je treba sejati.«
Na svetu je ogromno genijev, zelo pametnih in talentiranih ljudi na različnih področjih športa, stroke in znanosti. A če svojega talenta, naravne predispozicije, pameti ali celo genialnosti ne razvijaš, ne neguješ in ne vztrajaš, bo to samo še en primer izgubljenega in zapravljenega talenta, morda celo življenja. Vsi poznamo takšne ljudi. To pomeni, da bi na področju vzgoje in izobraževanja morali veliko pozornosti nameniti prav razvoju in utrjevanju vztrajnosti. Iz vztrajnosti se razvije disciplina, iz discipline pa se utrdijo delovne navade. Disciplina pomeni, da se odrečem nečemu zaradi nečesa drugega, kar je zame v tistem trenutku vrednejše in pomembnejše. Pomeni, da za vztrajnostjo, disciplino in delovnimi navadami stojijo določene vrednote, ki jih na ta način posameznik želi udejanjiti.
Najvidnejši predstavnik in utemeljitelj teorije permisivne vzgoje je Benjamin Spock (1964), ki se je, kot je znano, opravičil svetovni javnosti ter priznal zmoto svojih teoretičnih prepričanj. Toda v slovenskem prostoru se je ta doktrina sistemsko uveljavila in ni videti, da bi kaj kmalu prišlo do resnih, celovitih sprememb. Permisivni pristop, ki smo ga desetletja nazaj navdušeno prevzeli in aplicirali v vzgojno-izobraževalni sistem ter sistematično vnašali v družinsko vzgojo, privzgaja otrokom in mladim diametralno nasprotne osebnostne lastnosti, kot so vztrajnost, disciplina in delovne navade. Rezultat so šibke osebnosti s poškodovano samopodobo in samozavestjo, ki se ne zmorejo spoprijeti z resnejšim naporom ter se velikokrat ne znajo soočiti z neuspehom ali kritiko, notranje prazni, apatični, in ki velikokrat ne vidijo smisla svojega življenja in vsega, kar počnejo. V sebi ne najdejo odgovora na izredno pomembno vprašanje: Zakaj naj se sploh trudim in za kaj naj živim?
S tem, da jih svet odraslih skuša obvarovati vsakega napora, da se jih obvaruje vsakršne frustracije (čeprav vse znanstvene raziskave kažejo, da otrok za zdrav razvoj potrebuje določeno mero frustracij), da velikokrat že vnaprej preprečijo kakršnekoli morebitne negativne izkušnje (za negativno izkušnjo se velikokrat tretira že, če ni petica, če ni zlata medalja, če naš/a ni najboljši/a… – iz tega razloga se je šlo v opisno ocenjevanje in raznorazne državne projekte v smislu “otroku prijazna šola”; ponekod so bile celo peticije, da se testov ne bi smelo popravljati z rdečim pisalom, češ da je to preveč frustrirajoče …) in še in še bi lahko naštevali – otrok na ta način seveda ne more razvijati radosti do življenja, osmišljenosti lastnega bivanja, poguma za izzive, ki jih s sabo prinaša življenje, in vztrajnosti, ki je ena najpomembnejših življenjskih vrlin.
Zdi se, da bi starši morali postati ojačevalci otrokove osebnosti in pozornost namenjati tudi razvoju osebnosti, vrednotam, otrokovemu zadovoljstvu, in ne samo “pameti”. Za skandinavske države je značilno, da je delo vrednota, da je vsako delo cenjeno in spoštovanja vredno in da je nedelo nekaj sramotnega. Ker pa pri nas še vedno živimo v duhu maršala Tita, ko je veljalo “znajdi se”, prognoza ni prav spodbudna. Razen za posameznike – kot vedno.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 11.