Kaj pomeni vstati od mrtvih (Mr 9,10)

Stopim skozi vrata in mračne misli mi preglasi ptičje petje, prvi popki poganjajo iz sivih vej, barve so napolnile suho travo. V naravi je vse tako preprosto, v naravi, mnogo mnogo bolj kot v moji glavi, in ko hodim mimo poročil o ukrajinskih krvavih in zoglenelih ploščadih, ko se z grozo prebijam skozi moreče sanje, kako tudi meni gori vse moje življenje, vse, kar mi nekaj pomeni, si ob tej brutalno preprosti naravi, ki ne ve za drugo kot za življenje, kako rasti, kako eksplodirati v zeleno, ko je čas, za vsako ceno, pravim, kaj pomeni “vstati od mrtvih” … (Mr 9,10)
Nisem si želel takega časa, drugače sem si predstavljal prihodnost, ko bomo počasi odlagali maske v smetnjak slabih spominov. Mejdun, kako rad bi nekomu dal klofuto, kako preprosto bi bilo nekoga z maslom na glavi postaviti pred strelski vod, pa bi bilo vse rešeno, vse bi se spet vrnilo v staro mirno normalnost, v tiho zatohlost prijetnega občutka, kako zelo sem si sebi všeč, kako gre vse, kot sem načrtoval. Pa je spet slana na nežnih cvetovih, spet so pomrznile marelice, spet ne bo, kot sem si želel, spet, kot že velikokrat, bo življenje krenilo v drugo smer. Življenje vedno znova naplavlja na breg neke putine in njemu podobne zmrzali, odrežite zmaju glavo in bodo iz nje zrasle tri nove, drevje pa ne zna drugega kot rasti, rasti, poganjati zelenje iz trdih vej.
Ta pomlad, ki vedno pride, mi je vedno tako zelo pretresljiva, razgalja me v dno duše, ko vidim, kako prebuja napor v navidez mrtvem, kako z nekim neznanim nemirom sili na plano to, kar je nekoč čakalo v varni toploti, kako je življenje nekaj ustvarjalnega, da zmore celo z bombami naslikati najlepšo podobo človeka kar je sploh imamo. Da, stotnije vojakov morijo, a tisoči so se zaradi njihovega zla prebudili iz neke osamljene samozadostnosti zadnjih let, ko so tujci brez strehe potrkali na vrata, Simoni, Veronike stojijo ob poti in dokazujejo, da se morda prav zaradi zime poraja pomlad. In se zaradi tega tudi v meni nekaj prebudi.
Življenje vedno najde pot. In pride skozi tiste, ki si želijo živeti, živeti polno, ljubiti, sanjati, hrepeneti, ki niso nikdar zares verjeli v zimo, tudi ko jim je sneg škripal pod podplati, ki so vedno verjeli v speča semena v zemlji, ki vedo, da rezati, sežigati, ubijati ni rešitev, da je pomlad, življenje rasti, samo rasti, mimo slane in mimo strahu, rasti, ne glede na to, ali je to tvoja zadnja pomlad. Kajti premagati smrt v svetu pomeni najprej premagati jo v samem sebi, reči zlu, zapeljivi sebičnosti in njenim poceni rešitvam v sebi: “To ni prav!” in “Tega nočem početi!” Tako požene popek iz mrtvih vej. In menda to pomeni “vstati od mrtvih” – biti drugačen od svojega starega sebe, narediti nekaj težkega, nekaj, kar bi moral narediti že davno, pa si to zaradi kdove česa doslej prelagal nekam v nedogled. Slišati glas nekoga, ki te kliče in narediti korak. In odkriti, da je to korak iz groba v pomladno jutro.
»Kristus je vstal. Vstanimo tudi mi.«

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 3.