Veselje v poplavi

Na velikonočni torek, ko so se prazniki tudi za župnika prevesili v nekoliko mirnejše obdobje in sem imel končno čas, da bi si nekoliko odpočil, me je zjutraj v zakristiji pričakala poplava. Nisem ravno zaklel, kakega veselja pa tudi nisem izžareval, a ni bilo druge, kakor da sem se vseeno spustil na kolena in pričel brisati, ni kaj, za veliko noč je pač treba na kolena, jaz pa sem stal, ko so drugi klečali, in sem moral to nekako nadoknaditi. “Poklekni-i-mo!” Velika noč ni praznik, velika noč je pot, je nastajanje, tako sem pridigal pri vigiliji, in potem sem moral svojo pridigo še oddelati, kakor se spodobi, da namreč besedam sledijo tudi dejanja. Velika noč ni počitek, sem razumel, je napor, in če so ga učenci iskali na obali jezera (Jn 21,1), se je očitno tam prikazal tudi meni. Vprašanje, če sem ga videl, morda sem pa še premalo brisal …
»Oprostite, ker sem vam pokvarila dan,« mi je rekla gospa, ki se mi je naslednji dan potožila o svojih težavah, verjetno si je mislila, da mi pripada vsaj nekaj časa živeti v neki nerealni velikonočni sliki z zlato svetlečim veseličkom, kjer smo vsi nasmejani do obisti, brez težav, tako si predstavljamo praznike, tako si predstavljamo dobro življenje, neki sveti tempelj, kjer problemi ne najdejo poti do nas. Kjer se joka samo zaradi hrena ali pa ker je zmanjkalo šunke. In bogvaruj če nas kdo zmoti pri tem, mati mila, kako postanemo sitni.
Ampak če velika noč resnično ni počitek, ampak napor, se očitno prazniki začnejo šele ko gremo domov od slovesne maše, ko vstanemo od mize in je treba pospraviti in pomiti, ko nas kaj zmoti v tem našem ‘svetem’ vzdušju, ko poči ventil in je treba na kolenih brisati poplave, za katere nisi prav nič kriv, ko je treba vstati s kavča, na katerem si imel ravno zadremati. Potem se torej velika noč dogaja prav tam, kjer se odločam, kaj bom storil z mulcem, ki mi je na velikonočni torek pol minute visel na zvoncu, da bi mi postavil banalno vprašanje, ali v tistem ‘motečem’ govoru, ki naj bi mi pokvaril dan. “Kaj neki se je zgodilo?” je rekel samotni popotnik učencema, namenjenima v Emavs, “Zakaj jokaš?” objokani Magdaleni. Sovražim, kadar ima evangelij tako prekleto prav … in sovražim, kadar moram na kolenih poslušati svoje pridige …
Maja rado poplavlja. V šoli in na faksu in v službi in v cerkvi tudi, vem, da bo tudi v farovžu še veliko dela, večkrat bo treba na kolena, ker bo kaj puščalo, ker bo kaj razneslo, kakšnega na vratih in mene tudi, in tam, na bregu bo spet stal Vstali s svojim ražnjem in ribami na njem, s kruhom, in bo malce zafrkljivo, kot ima navado, vprašal: »Otroci, imate kaj hrane?« (Jn 21,5) Ni treba vedno odgovoriti s prijaznostjo, kar zakričimo čez gladino, da imamo poln kufer, pardon, polne mreže, da bi že enkrat radi mir. Tudi tako se ga da videti. Ker je to pomembno, za veliko noč, za tisto vsakdanjo veliko noč, videti ga, prepoznati njegov odsev v poplavi v zakristiji, na kolenih se šele da verovati, resnično je vstal od mrtvih.
Človek pač oživi, ko si dovoli biti človek. Z vsem, kar to pomeni.

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 3.