To noč sem jo videl vs. “Vkup držmo!”

kristovic kolumna 2021V zadnjih dneh sem se udeležil dveh izredno pomenljivih dogodkov, ki se med seboj radikalno izključujeta. Prvi dogodek je bila okrogla miza na temo aktualnosti misli akademika prof. dr. Antona Trstenjaka, v Univerzitetni knjižnici Maribor. Naslov okrogle mize je bil: Za človeka gre – aktualnost misli prof. dr. Antona Trstenjaka. “Za človeka gre” je bilo pravzaprav Trstenjakovo geslo. Še posebej me je nagovoril Trstenjakov znani stavek, ki ga je velikokrat ponavljal: »Vküp držmo!« Ker smo majhni, moramo držati skupaj, moči moramo združiti in skupaj delati za dobrobit Slovenije, skupno prihodnost Evrope in sveta.
Drugi dogodek pa je bila predstava To noč sem jo videl, ki je nastala pod mojstrsko taktirko režiserja Janeza Pipana. Odrska priredba, ki traja 4 ure in 20 minut, temelji na Jančarjevem istoimenskem romanu, ki je nastal na temelju resničnih dogodkov. Gre za pripoved o nekaj letih življenja in izginotju Veronike Zarnik. Roman med drugim odlikuje poseben in intriganten način pripovedi. Veronikinemu življenju se bralec/gledalec približa preko petih pripovedovalcev – kako jo je vsak na svoj način videl in doživel: njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, njena mama, ki jo zakopana v spomine negotovo in skoraj blodno išče ter pričakuje njeno vrnitev, zdravnik nemške okupacijske vojske, družinska gospodinja in ostareli partizan, ki je bil soudeleženec nepredstavljivega zločina desetih mladih fantov. Gre za okruten in grozljiv umor zakoncev Rada in Ksenije Hribar iz Ljubljane, lastnikov gradu Strmol na Gorenjskem. Partizani so ju 4. januarja 1944 ponoči pod pretvezo in nasilno odvedli pod Krvavec, na Štefanjo goro. Njihov vstop v grad je po tem, ko so povečerjali, spremljalo nasilno zasliševanje in ropanje grajskega premoženja. Naslednji dan ju je deset partizanov iz smeri Štefanje gore odvedlo v smeri proti Mačam, kjer so jih domačini videli, kako ju pozno popoldan zelo pomanjkljivo oblečena ženejo skozi Mače. Nadaljevali so v smeri cerkvice nad Mačami. Grozljivi umor se je zgodil kakih 200 metrov naprej od cerkvice, kjer so ju oba do nagega slekli, se nad njima divjaško izživljali, ju pretepali in brutalno mučili, Ksenijo pa tudi posilili. Naslednji dan sem si ogledal še intervjuja z njunima nečakoma Petrom in Angeliko Hribar.
Samo od sebe se postavi vprašanje: Kako je mogoče, da deset mlajših moških brutalno ubije nekoga popolnoma nedolžnega? Nekoga, ki ni storil ničesar žalega ne njim in ne njihovim bližnjim? Ne samo ubije, ampak se sadistično izživlja, brutalno muči in posiljuje. Kakšno bitje je človek, da je sposoben nečesa tako zlega, pravzaprav demonskega? Izredno pomenljivo je, da so umor zagrešili izključno domačini. Torej moški, ki so ju dobro poznali. Ideološka prepričanost ni zadosten razlog za tovrstno sadistično početje. Moralo je biti nekaj več. Morda so skrivaj občudovali Ksenijino lepoto, bili nevoščljivi Radovi uspešnosti, intelektualni prodornosti in njuni omikanosti. Ta osebnostna poteza je zelo izražena v Jeraneku, ki je skrivaj gojil zaljubljenost v Ksenijo – v realnosti pa kot moški ni zmogel več kot biti ‘marljiv delavec’ na posestvu. Zanimiva bi bila analiza povezanosti med osebnostnimi kompleksi/frustracijami in zlimi dejanji. V zgodovini imamo vse polno takšnih oseb: nizke rasti, jecljavi, šepajoči … (Hitler, Napoleon, Mussolini, Tito, Goebbels, Kardelj …). Očitno so osebne frustracije v tesni zvezi s tem, da človek na neki točki ‘izklopi’ vest, razum in čustva. Izklopi svojo človeškost in postane … Da se tudi on izkaže in dokaže svetu, da nekaj velja, da nekaj pomeni. Verjetno se na ta način dokazuje in obenem maščuje tistim, ki jim to ali ono zavida. Hannah Arendt o banalnosti zla piše: »Največjega zla v zgodovini in še posebej holokavsta niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.« Tovrstna racionalistična razlaga je nezadostna – ne gre namreč zanemariti realnosti obstoja zla in človekovega pristanka na njegovo asistenco. Očitno ljudje z osebnostnimi kompleksi in frustracijami predstavljajo najboljšo osnovo za oblikovanje prikladnega kadra za razvoj ekstremističnih ideoloških prepričanj, ob tem pa tudi široko dovzetnost za asistenco zla, v imenu katerega so tovrstni posamezniki zmožni naravnost demonskih ravnanj. Nujna učna ura za človeštvo, še posebej pa za mlade rodove – roman bi morali uvrstiti med obvezno branje v vseh srednješolskih programih.
Kako naj Slovenec združi Trstenjakov “Vküp držmo!” in demonsko brutalnost desetih moških do Ksenije in Rada? Kako naj Slovenec razume, kaj je brat zmožen narediti bratu/sestri?

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 11.

Zajemi vsak dan

Niso redki tisti, ki jih skrbi, kaj bo z našim malim slovenskim narodom, kaj bo z našim jezikom, kulturo. Tudi sam sodim mednje.

(Bogdan Žorž)
Torek, 5. Julij 2022
Na vrh