Dozorevanje

Pravkar se na dvorišču šole čez cesto poslavljajo od devetošolcev, teh široko brstečih mladcev, ki stopajo na prste, da bi pogledali čez plot v nekaj novega, tako zelo primernega temu, kar živijo, mladosti, polni življenja in pomladi. Medtem zobljem črne češnje, sladke kot med, in tuhtam, kakšen čas je tole, čas neke prve dozorelosti, takole je to v naravi, ki se je razbohotila v življenju, čas, ki je vedno čas sladkosti in grenkobe obenem, slovesa in novega začetka, trenutek najdaljšega dne v letu, ko se vse spet prevesi v neko drugo smer in krenemo proti zimi, čeprav še nihče ne misli nanjo. Tako odraščamo, v teh drobnih preokretih, v takihle trenutkih, ki nekim mladim ljudem, ki ravno začenjajo prav okušati, kaj je to življenje, dopovedujejo, da je treba, da je dobro nekoč dozoreti, nekaj, kar smo počeli, dokončati, da je dobro in prav nekega dne odrasti. In stopiti po svoje.
Bil bi čas, da odrastemo. Malo je odraslih ljudi, tako veliko je še nagajanja med nami, potuhnjenosti in revanšizma, kakor ti meni, tako jaz tebi, izkoriščanja položaja, da bi pokazali svojo moč, odločitev, ki so jih rodila čustva in ne premislek, ah, saj se tudi sam kar prevečkrat zalotim v svoji otročjosti, ko s svojo trmo želim za vsako ceno do svojega, tako težko je biti odrasel človek, tako težko. Zdi se nam, da bomo z odraslostjo nekaj izgubili, menda tisto toplo varnost, ki smo je bili vajeni kot otroci, še kar naprej hrepenimo po nekom, na katerega bi se zanašali, na katerega bi obesili svojo odgovornost in še naprej živeli brez skrbi in brez posledic svojih dejanj, receptov si želimo, radi imamo nasvete in natančna navodila, kar spomnite se, kako je bilo med epidemijo, nihče ni hotel ravnati po zdravi pameti, da ga ne bi doletela kakšna tožba.
Varnost, ljubimo jo, ker smo radi brez bremen na svojem hrbtu. Toda življenje prinaša bremena, ki jih je treba nesti, ne vem, zakaj, vem le, da jih je treba, in odraslost človeka je ravno v tem, da nosi tisto, za kar so mu bila dana močna pleča, tisto, kar mu je namenjeno, ukrojeno je za njegova ramena. Odraslo je vedeti, da lahko nosim, da imam to moč, in verjeti, da je to dobro in smiselno, tudi če tega še ne razumem. Odraslo je nehati sanjati o nekem drugem svetu in živeti v tem, v katerem sem, pa čeprav ni ravno tak, kot sem si ga želel, ko sem za njim kot otrok oprezal čez plot, odraslo je živeti življenje, kakršno je, tudi in predvsem ko je táko zaradi tvojih napak in napak ljudi, s katerimi si živel.
Preden mi je umrla teta, je zdravnica njenim najbližjim, ki so v dolgi bolezni skrbeli zanjo, rekla, da počasi zori – in da skupaj z njo zorijo tudi oni, ki so okrog nje, oni, ki lahko samo še v nemoči nudijo svojo bližino. Kot češnje je dozorela v maju, tako sem nekoliko bolj z njeno smrtjo in trpljenjem dozorel tudi sam, da zraseš, je treba veliko smrti. In vsaka smrt je ravno pravšnja za to.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 7 (2022), 3.