Nevarnost družbeno sprejemljivih psihopatov*

V prejšnji kolumni (Najmočnejša droga na svetu - ego) smo razmišljali o nevarnostih in pasteh človeškega ega. Ego človeku nenehno ‘prišepetava’, da je boljši od vseh ostalih, da je več vreden, pomembnejši, pametnejši, razpihuje v človeku občutek grandioznosti in superiornosti … Takšen posameznik ima nenasitno željo po hvaljenju, izpostavljanju in potrebo po “biti v ospredju”. Gre za toksične ljudi, ki jih sčasoma nihče več ne mara in ne spoštuje – lahko se jih morda bojijo, če gre npr. za posameznike na vodilnih mestih, spoštuje pa jih ne nihče.
Osnovna značilnost psihopata je prav zaverovanost v lastno večvrednost, v svoj ego, ki zadovoljitev najde v dokazovanju, moči, nadvladi nad drugimi. Ne zanima jih človek, ne zanimajo jih drugi, ne zanimajo jih čustva drugih, odnosi … Zanima jih samo troje: JAZ, JAZ in JAZ. Raziskovalci, psihoterapevti, psihiatri, klinični psihologi so si edini v tem, da živimo v času poplave psihopatov in patoloških narcisov na vodilnih funkcijah – v politiki, gospodarstvu, bančništvu, odvetništvu, menedžerstvu ipd. Govorimo celo o “kulturi narcisizma”. Živimo v poplitvenem, duhovno izpraznjenem in intelektualno-humanistično revnem času, in takšno ‘okolje’ je več kot idealno za uspevanje psihopatov. Gre za družbeno sprejemljive psihopate, ki za svoj obstoj ne morijo in posiljujejo, ampak so družbi bolj ali manj prilagojeni. Christopher Lasch je že leta 1979 napisal znano delo Kultura narcisizma. Živimo v kulturi, ki je globoko zaznamovana po eni strani s samoljubjem, po drugi strani pa z zavistjo. V pravljicah bi to kombinacijo poimenovali: smrtonosni napoj.
Gre za posameznike, ki nimajo razvite empatije, ki jim je vseeno za druge. So šarmantni in prepričljivi. Veliko truda in energije vložijo v to, da bi bili drugim všeč, da bi bili priljubljeni. So vrhunski samopromotorji in odlični v samopredstavitvah. Z izvrstnimi manipulacijami skušajo doseči kontrolo, ki služi njim. To obenem tudi pomeni poseg v integriteto žrtve in posledično omejevanje njenega potenciala. Manipulator je oseba, ki skriva svojo agresivnost in jo prekrije tudi z občutki morale in etike. So zelo maščevalni. Manipulator v svojih dejanjih na poti do uspeha, samopotrjevanja in za dosego svojega cilja izkorišča in zavaja vse udeležence, slednji pa se tega sploh ne zavedajo. Njegova pot se povezuje z nehumanostjo in neetičnostjo (Hribernik). Značilnost manipulativne osebe je, da prilagaja vedenje glede na ljudi v svoji okolici. Stalen cilj manipulanta je, da pozna vse vloge in iz dane situacije iztrži kar največ ter na koncu tudi zmaga. Je kot izkušen igralec, saj je njegova sposobnost prilagajanja njegova največja prednost (Chalvin). Izvrstno se znajo preleviti v vlogo žrtve in vzbujati občutke krivde. So izredno preračunljivi in njihov način razmišljanja ter delovanja je povsem v Machiavellijevem duhu – cilj posvečuje vsa sredstva. Pogosto so šefi na začetku zadovoljni s takšnimi delavci, saj izražajo samozavest, so polni energije, očarljivi, vedno govorijo to, kar šefi želijo slišati, na pretanjen način med vrsticami poročajo o svojih sposobnostih, pogosto so tudi pametni in določeno obdobje na začetku delovno učinkoviti ter uspešni. A vse to služi samo enemu cilju – njim samim. Empatije ne poznajo, jo pa po potrebi znajo igrati oz. hliniti, v resnici pa občudujejo le sebe in so arogantni ter brezobzirni. Ker sčasoma njihov ‘projekt’ dobiva različne razpoke in se vedno bolj kaže njihova resnica, skušajo z manipulativnimi prijemi minimalizirati ugotovljeno škodo v stilu: “pozabimo to in gremo naprej”, “nihče ni popoln”, “se zgodi tudi najboljšim”, “ne bodi tako občutljiv” ipd. Zaradi njihovega delovanja se je v delovnih okoljih takšnih ljudi prijel vzdevek “kače v poslovnih oblekah”. Delodajalci, ki nimajo ‘čuta’ za ljudi ali pa je tudi njihova glavna vrednota kopičenje kapitala, moči in oblasti, po navadi to ugotovijo zelo pozno oz. prepozno. Zaradi tovrstnih psihopatov začnejo kakovostni delavci odhajati in zapuščajo toksično delovno klimo, kar je pogosto edina možna rešitev. John Clarke takole okarakterizira psihopata na delovnem mestu: je nekdo, ki psihološko uničuje ljudi, ki delajo z njim, da bi tako nahranil svojo potrebo po moči, nadzoru in dominaciji nad drugimi.
Gre za ljudi s poškodovano samopodobo, ki so v sebi osamljeni in notranje prazni, po navadi izhajajo iz neurejenih družinskih razmer in so polni frustracij, ki jih želijo kompenzirati s tovrstno patološko nadvlado. V resnici bi potrebovali strokovno pomoč, vendar so pogosto prav ti profili na vodilnih delovnih mestih. Kaj je rešitev? »Reši se, kdor se more!«v
* (SSKJ: psihopát – značajsko, osebnostno neuravnovešen človek)
S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 9 (2022), 13.