Minevanja

Lipa v parku pred župniščem je pozlatela, lepa je, prelestno lepa, posebno ko se blešči v toplem popoldanskem soncu, ki se počasi sklanja nad Hleviše. Do bolečine lepa. Kajti kmalu po tem, ko je bila najlepša v vsem letu, se bo osula do golega, to vem, in za njo bodo ostali samo še črni, samotni štrclji, ki bolščijo v sivo nebo.
Takole nas to minevanje, v katerega smo ukleščeni, razgalja, ne samo drevesa, tudi ljudje, tudi družba, tudi naš čas mineva, pada kakor zlato listje z drevesa, do konca bo odpadalo, dokler ne bo naposled ostalo samo to, kar smo v resnici. Kar smo vedno bili. »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo« (Mt 10,26). Odprla se bo Macesnova gorica in vsi okostnjaki, ki smo jih zmetali vanjo. Tako bo po volitvah, tako bo po tem, ko bodo ugasnili reflektorji, ne bojte se, čas bo razgalil vse, tudi vas, tudi z mene bo po kakšni moji napaki odpadlo zlato listje in bom pred vsemi ostal samo jaz, resnični jaz, štrleč v sivo nebo. In me ne boste več marali.
Morda je to problem. Minevanje, razkrivanje resnice naj bi nas napravilo nevredne ljubezni in spoštovanja, socialno naj bi nas uničilo. Ali pa je prava težava v tem, da ne vemo natančno, kaj naj sploh s tem izgubljanjem popularnosti in uničenjem ugleda, fasade, lepega vtisa, s tem počasnim odpadanjem listja, s tem postopnim razkrivanjem resnice v našem življenju počnemo – da se ga zato bojimo, se ga zato sramujemo in ga skrivamo drug pred drugim, nadevajoč si novega in novega listja, ki ne more obstati na vejah, pa naj se s tem še tako trudimo.
Pa mi nikakor ne da miru, ta jesen, da je vendarle nečemu namenjena, da je vse to minevanje vendarle “rast”, tudi če v narobni smeri, da nekaj postajamo, tudi ko se zdi, da je to odmiranje. Saj vendar resnica ne more biti namenjena zasmehovanju, ne poniževanju, niti sovraštvu ne, resnica ne more priti zato, da bi koga uničila ali ga očrnila, sicer to ni resnica, ampak laž, si mislim, če je res, kar pravi Kristus, »resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Če resnica prihaja zaradi svobode, če bi rada napravila človeka prostega, potem je vse to, kar naše minevanje govori o nas samih, vse, kar razkriva in razgalja naše bistvo, pravzaprav “odrešenje”. Tudi če za ceno popularnosti, tudi če za ceno slave in moči, tudi za ceno izgube “prijateljstev”.
Potisnjeni v nemoč (in v vso izgubo, ki nas z razkritjem naše resničnosti prizadene) vedno bolj postajamo nekdo, ki se začne zanašati samo še na Boga in njegovo usmiljeno ljubezen, na pravzaprav edino, kar še ostaja trdno v tem negotovem in nepristnem svetu. Čeprav se zdi to svojevrstna izguba, je v resnici to tisto, kar smo toliko časa čakali, ko smo živeli svoje življenje, da vendarle padejo vse prepreke in ovire med nama z Bogom, vse laži, ki so si domišljale, da morejo stopiti na njegovo mesto, da prenehajo vse omame in pijanosti, s katerimi smo si v strahu zakrivali obličje pred Njim.
Kako lepo bo končno skozme videti nebo, ko bo z mene odpadel zadnji list …

M. Rijavec, Minevanja: Na začetku, v: Ognjišče 11 (2022), 3.