Naše leto izhaja iz božiča

Božični prazniki nam približajo učlovečenega Boga Jezusa Kristusa, ki je prijokal na svet v sveti božični noči, ko ga je Marija povila v plenice in položila v jasli. Usmiljeni Bog se nam je v svoji ljubezni najbolj približal v Jezusu, ko je prevzel naše človeško telo in nam je bil v vsem enak, le greha ni bilo v njem.
Apostol Janez je v veličastnem uvodu v evangelij odkril bistvo Božje ljubezni, ko je zapisal: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin.« (Jn 1,14).
Ob jaslicah vsako leto najbolj neposredno doživljamo to veliko resnico Jezusovega učlovečenja. Ob pogledu na Sveto Družino v betlehemskem hlevčku se usmiljenemu Bogu lahko zahvaljujemo za največji dar njegove ljubezni, za Besedo, ki je meso postala. Sedaj njegovo bližino najmočneje doživljamo pri vsaki sveti maši, ko ga lahko prejmemo v kruhu življenja.
Kako bistroumno je v pesmi Slovenski strop že leta 1915 podal skrivnost božiča belokranjski pesniški genij Oton Župančič:
Slovenski strop izhaja iz kota,
od jaslic, od Betlehema,
od rojstva božjega,
od božiča…

Da je meni izslikati slovensko sobo,
da mi je razdeliti slovenski strop
po umetnosti in po narodni volji:
naši sobi središče je kot,
naš strop izvira iz kota,
naše leto iz božiča,
naša družina iz Svete Družine,
naša misel iz Svetega Duha -
tako je hotel naš narod.
Župančič v tej pesmi odkritosrčno prizna, da je življenje našega naroda vseskozi povezano s krščansko vero, ki je navdihovala Slovence od zibeli do groba.
Vsi, ki prihajamo iz zdravih krščanskih družin, se spominjamo Bogkovega kota, kjer smo se radi zbirali vsak dan za zajtrk, kosilo in večerjo. Vse leto je v tem kotu visel Jezus na križu. Pod njim je bila polica, ki jo je obdajal lepo okrašen prt, na njej pa so bile rože.
Za božič smo križ odmaknili, saj smo v tem kotu postavili jaslice. Kmečka hiša se je spremenila v betlehemsko poljano s hlevčkom, kamor smo namestili Sveto Družino, volička in oslička. Ostali del Bogkovega kota je zavzemala pastirska poljana s pastirji, ovcami in drugimi živalmi. Če je bilo dovolj prostora, smo speljali še potoček z mostički, dodali kozolec, mlin ter zgradili še kakšno votlino za ovce in pastirje …
Belokranjski slavček, mojster slovenske besede, je z velikim darom za opazovanje in občudovanje odkrival v pesmi ljudsko in krščansko izročilo o božični skrivnosti.
Krščanska hiša v osrednji dnevni sobi je bila usmerjena v Bogkov kot. Celoten strop, ki je bil nekdaj ročno tesarsko delo, je izhajal iz kota. Vse cerkveno leto od adventa, božiča, velike noči, binkošti do naslednjega adventa je prihajalo od rojstva Božjega v skrivnostni sveti noči. Pristno družinsko življenje je izviralo iz preprostosti in življenjske radosti Svete Družine. Bog daj, da bi se Slovenci in Slovenke še vedno uresničevali v prvotni podobi družine, ki je bila zasnovana že v raju. Prvi človek Adam se je vzradostil šele, ko mu je Bog podaril ženo Evo, in je od veselja vzklikal: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« (1 Mz 2,23).
Naš pesnik sklepa pesem z mislijo na Svetega Duha, ki je izvir večnega življenja. Ob vznožju očanca Triglava bo slovenski narod ostal, če se bo držal duhovnega sporočila Župančičeve pesmi, ki temelji na bogati duhovni zgodovini našega naroda. Življenje je silnejše od smrti. To nam vedno znova razodevajo jaslice, ki so živi evangelij človeštva!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2023), 84.