Prešernov Bog ljubezni

Pesnik dr. France Prešeren se v svojih nesmrtnih pesnitvah nikoli ni sramoval zapisati besede Bog. Naš prešernoslovec dr. France Kidrič je zapisal, da je Prešeren zelo pogosto v svojih pesmih uporabljal besedo Bog (več kot 70-krat!). Pogosto je omenjal Jezusa, Svetega Duha, Sveto Trojico, milost, Marijo, svetnike, molitev, sv. mašo, duhovnika, dušo …
Prešernova sestra Lenka je rada pripovedovala: »Boga je imel moj brat vedno pred očmi, v besedi in vsem vedenju!« Tudi Prešernova hči Ernestina je zapisala: »Moj oče je bil dober kristjan … Bil je pesnik, čigar srce je od Boga. Boga ni nikoli hudo žalil … Ljudi je učil imeti vero vase, upati v prihodnost in ljubiti.« Njeni materi Ani Jelovšek je rekel: »Kadar boš zaslišala navček, moli z otrokoma zame.«
Prešerna je pred smrtjo spovedal kranjski dekan Dagarin, naslednje jutro pa ga je obhajal in mazilil kaplan Košir. In ko so pesniku hoteli ponuditi vodo, ker je imel suhe in ožgane ustnice, je rekel: »Ne, tudi Kristus na križu je bil žejen in ni pil vode!«
V trpljenju in neizmerni bolečini ob izgubi najboljšega prijatelja Matije Čopa, ki je pri 38 letih utonil v Savi pri Tomačevem, je Prešeren spesnil Krst pri Savici. V tej izjemni pesniški umetnini so omenjene vse glavne verske resnice, ki jih vsebuje katoliški katekizem. Da je Bog stvarnik vesolja, zemlje in tudi našega življenja, da je po Adamu in Evi prišel na svet greh, da se je Božji Sin učlovečil, da bi vse narode odrešil. Prešeren je dobro poznal Janezov evangelij, kjer je ljubljeni Jezusov učenec najbolj jedrnato sporočil človeštvu, da je Bog Ljubezen, ki ljubi vse ljudi brez izjeme.
Pesnik, ki je pisal pesmi iz trpljenja in bolečine, je v Krstu priznal, da je zemlja solzna dolina, kjer divjajo jezni viharji in kjer so trpljenje, bolezen in veselje dar Božje roke. Bog, ki je Ljubezen sama, na skrivnosten način vodi k sebi ljube otroke in ne želi nobenega pogube (iz Krsta pri Savici).
Z žalostjo se spominjam zelo pristranske in docela materialistično-marksistične razlage Prešernovih poezij, ki smo je bili deležni v osnovni in srednji šoli. Zelo subjektivno, krivično in lažnivo so nam nekateri učitelji in profesorji prikazovali Prešernov svetovni in življenjski nazor. Prepričevali so nas, da je bil Prešeren do vseh verskih vprašanj zelo skeptičen, nagnjen k ateizmu in materializmu. Hvala Bogu, da sem že kot mlad kaplan kupil preroško navdahnjeno knjigo jezuitskega patra dr. Vladimirja Truhlarja Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju. Ob soočenju s Prešernovimi pesmimi je na str. 18 v tej knjigi zapisal: »Tu stojimo pred samo skrivnostjo Prešernove veličine. Stojimo pred bolečino, ki reže do zadnjega, ki razpira pesnikovo najgloblje dno. Stojimo pred bolečino, ki pesnika prav s tem rezanjem, prav s tem žgočim vdorom pogreza hkrati v razsežnost absolutnega … Pred bolečino, ki nam je dala pesnika Prešerna.«
Prešeren, ki je bil pesniški velikan z viharjem človeškega srca, nas še vedno uči, da se Slovenci ne smemo kregati med seboj, ampak moramo z dobroto, ljubeznijo in usmiljenjem graditi mostove drug do drugega. Tudi v našem izjemno težkem času prepevajmo s Prešernom: »Šele ko bo ves prepir iz sveta (iz Slovenije) pregnan, bomo doživeli svojega soseda ne kot vraga – hudiča, ampak kot prijatelja.«
Upam, da bomo kmalu doživeli, da bodo v Cankarjevem domu za Prešernov dan zapeli originalni sklep Zdravljice: »Dokaj dni naj živi Bog (ne vsak!), kar nas dobrih je ljudi!«

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 2 (2023), 80.